aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

V zrak z avtomobilom
(OPENSOARING, 19. junija 2014, besedilo in foto: Niko Slana)

»Ne morem si dopustiti, da bi iz leta v leto prelagal obljubo češkim prijateljem, da jih bom povabil na jadralski teden,« je dejal Boris Kožuh na stezi letališča na Grobniku, medtem ko se je ubadal z mnogimi preizkušnjami, ki so pestile druženje. Za vse je moral poskrbeti sam in ko ima hudič mlade, se pač zbirajo tam, kjer je po njihovem mnenju najbolj zanimivo. Na srečo so imeli Borisovi prijatelji zdravilo za hudiča in njegove prijeme, s katerimi je nadlegoval člane združenja starih letal. Bili so sami dobrovoljni možje, ki so si postavili šotore  na travi ob hangarju. Trije med njimi so bili učitelji jadralnega letenja z referencami za letenje z avtomobilsko vleko. Zato ob drobnih težavah, za katere je vedel predvsem Boris, nihče ni niti za trenutek podvomil, da ne bi leteli, če so se že pripeljali od tako daleč, poleg tega pa se tudi niso kaj prida vznemirjali, če je kje kaj počilo, strgalo, zastalo. Nekoga med njimi je ves čas zanimalo, kje je najbližje kopališče ob morju. Seveda, po letenju.

Počilo je večkrat. A počasi. Eden od čeških jadralcev je hodil po grobniškem asfaltu bos, videlo se mu je, da je prišel na dopust in tudi v letalo je sedel brez copat. Sledil sem njegovemu vzgledu, sezul sem se, a šele takrat sem ugotovil, da ima bosonogi jadralec dobro utrjene podplate, kajti asfaltna površina letališke steze je bila gladka samo na videz. Čutnice na stopalih so me prepričale, da je steza reklama za smirkov papir. Po nekaj vzletih z dvosedežnim K7 je lastnost hrapave površine občutila tudi vrvica s katero je, upokojeni, a neznansko žejen cherokee, vlekel letala v zrak. Naprej je vrvica drsala po stezi, proti vetru in obremenjena z letalom, nato pa je bilo treba vrvico z avtom potegniti nazaj. In vsakič je bila bolj kosmata, na koncu je bila na nekaterih delih podobna šnavcerjevemu gobec. Nekajkrat se je strgala, a ekipa, v kateri sem bil tudi sam, je bila že prav spretna pri sestavljanju podaljševalnega vozla. Po enem od štartov sta na koncu vrvi zmanjkala povezana kovinska obročka, posumili smo kolesarja, ki si je z velikim zanimanjem ogledoval kovinski dvojček na koncu vrvi. Z Borisom bi si lahko mislila, da je bil učenec znamenitega Svengalija, samo pogledal je vrv, pa nepogrešljivih kovinskih delov ni bilo več. Morda je bil Svengali, ali pa se je zgodilo nekaj povsem drugega. Kdo bi vedel? Boris se je znova moral znajti, nadomestek je našel v prtljažniku cherokeeja in letenje se je nadaljevalo.

Vleko z avtomobilom sem videl prvič, za Čehe pa ni bila novost. Najbolj spretni so dosegli vsaj 300 m višine, in že prvi vzlet tega dne se je končal z jadranjem. Ko sem prišel na vrsto za letenje, sem se odločil za bolj previdno vzpenjanje, saj si nisem želel, da bi me presenetila pretrgana vrv in tako sem dosegel borih 160 m višine. Dovolj za let po šolskem krogu in še en zavoj, mimogrede naju je, s sopilotom na zadnjem sedežu, pri vzletu kar lepo pral dež. Vse se je končalo dobro, čeprav moram priznati, da nisem imel posebno dobrega občutka. Spraševal sem se, kam je izginilo vse moje zanimanje za vleko z avtomobilom, posebno iz zimskega obdobja, ko smo se o tem veliko pogovarjali. Prisluškoval sem letalu, kako je pridobivalo na višini, zdelo se mi je, da vse traja neznansko dolgo, vsako najmanjšo spremembo hitrosti vlečnega avtomobila sem zaznaval z lahkoto. Vsaj dvakrat se mi je zazdelo, da je voznik na tleh snel nogo s plina in ko se je ta občutek približeval tretjič, sem se odpel. Na vrhu sem se dobro počutil, godila mi je misel, da sem prišel v zrak z nevsakdanjo avtomobilsko vleko. Čehi, ki so leteli pred menoj, so bili pravi mojstri, saj so vozniku po pristanku povedali kako hitro se je letalo vzpenjalo, ali je bil voznik prehiter ali prepočasen. V teoriji se za določanje hitrosti vožnje uporablja tabele, a v bočnem vetru ne pomagajo prav veliko. Sam nisem utegnil opazovati kazalca hitrosti, tu in tam sem ošvrknil višinomer. 

Ko smo vsi opravili po en vzlet so me Čehi še enkrat posadili v K7, a sem bil tokrat zadaj in s fotoaparatom v rokah, naloga pa je bila prelet iz enega konca steze na drugo. Pilot je prezgodaj odpel in tako je celotna ekipa letalo vlekli prek polovice 1500 m dolge steze do hangarja. Nikomur se ni zdelo odveč tudi ko smo letalo, po vsakem pristanku posebej, vlekli nazaj do začetka steze. Nasprotno, nalogo smo opravljali brez hitenja, zazdelo se mi je, da sem se vrnil v tista davna leta, ko učenja brez tega sploh ni bilo.

Boris je po kratki plohi vse udeležence jadralskega srečanja povabil na kavo v Aero-steak, gostilno ob robu letališča, v kateri se zbira veliko ljudi, ki so si v popoldanskem času izbrali letališko stezo za sprehod z družino ali brez nje, s kolesom ali rolkami, ali pa so pritiskali na plin svojih skuterjev in tekmovali, kdo se bo dlje peljal po zadnjem kolesu. Boris je nekaterim skušal razložiti, zakaj bi morali paziti in hoditi ob robu, ampak na koncu je obupal, seveda pravi čas, ko smo se odločili, da je letenja za ta dan dovolj. Med zadnjimi se je ob robu steze ustavil dušni pastir z razrahljano belo vratno obrobo, zanimalo pa ga je, kako dolgo bomo še leteli. Moral je vedeti, da bi se lahko odločil, kam naj se usmeri s svojim RC modelčkom. Boris ga je prepričal, da z nami ni šale, ker bomo vztrajali do večera. Zahvalil se je za informacijo, vesel je bil, ker nas je opozoril nase, a če bi bilo v njem kaj več vidca, bi ugotovil, da bomo letalski dan končali hitreje, kot smo si mislili.

Po najboljši kavi na Kvarnerju je prišlo na vrsto letenje s poljsko mucho. Nekaj starejših fantov je komaj našlo v kabini dovolj prostora za svoja široka ramena, a nikomur ni padlo na misel, da ne bi opravil leta. Prvi je dosegel izvrstnih 350 m višine, sledilo je nekaj slabših vzletov, na koncu pa …

Bil sem na zadnjem sedežu cherokeeja, s pogledom sem sledil letalu na koncu vrvi in obveščal voznika o dogajanju. »Vzlet, letalo se dviga,« ko sem nenadoma opazil, da se z vrvico nekaj dogaja in z jadralnim letalom tudi, »to pa ni najboljše, zdi se mi, da mu je zmanjkalo hitrosti, da je letalo izgubilo stik z vzgonom …«, sem še dodal. Letalo se je začelo nenadoma močno nagibati v levo, naredilo je kakšno tretjino zavoja v spirali navzdol. Pilot je rešil kočljivi položaj in lepo pristal. Boris je bil miren kot »špricer«. Sploh se ni dotaknil dogajanja v zraku. »Trije učitelji na tleh bodo že vedeli, kaj se je zgodilo,« je bila njegova misel. Ni razglabljal o tem, da se letalo med vzpenjanjem lahko prevleče. Najbrž smo se prvi dan seminarja o letenju z avtomobilsko vleko naučili več, kot bi lahko kdo načrtoval.

Ko so se češki prijatelji zbrali v krogu sredi steze ni bilo niti ene bolj glasne besede, tudi mrkega obraza nisem videl. Tako je med prijatelji. Razumel sem, da so svojemu pilotu povedali, kaj se mu je zgodilo. »Pospravili bomo letala in veseli smo lahko, ker smo jo dobro odnesli,« je bil njihov sklep in s tem konec pogovora in letenja. Pospravili smo letala, Čehi so poskakali v enega od avtomobilov in se odpeljali proti morju, da se okopajo in sperejo s sebe slabe misli in uroke.

Do konca jadralskega tabora jim je ostalo še dovolj časa – za kopanje in za letenje. Naslednji dan so zamenjali vlečno vrv, termika na pobočjih nad letališčem je delovala, kot se spodobi za reklamni teden. Prihodnje leto se jih bo zagotovo zbralo še precej več.