Roman in Cvetka – odslej AK Ptuj
(OPENSOARING, 4. julija 2016, besedilo in fotografije Niko Slana, uredil Milan Korbar)
Skupinska ...
Vljudno je, da se vabilu odzovemo, tudi zato, ker nikoli ne vemo, če ni morda zadnje. Na Ptuj pa je tako ali tako treba iti brez razmisleka, ker je vselej prijetno, ker se znajo zabavati. Letošnji piknik so, tako kot je v navadi na Ptuju, pripravili začetniki za konec jadralnega šolanja in bil je, kot se spodobi. Za glasbo je poskrbela šarmantna Ines Erbus, na željo njenega bratranca Damjana, enega od letošnjih začetnikov, v zameno pa so jo peljali z jadralnim in motornim letalom. Njen nastop je bila zagotovo pika na i, čeprav bi lahko prihodnji jadralci naredili samo polovico piknika, kajti morali so šolanje začasno prekiniti, ker … ja, zaradi nečesa, kar je v klubski pristojnosti.
Gregor Petrovič
Gregorju, ki vodi začetniški tečaj, sem se na vse načine izmotaval, češ, da se lahko začetniki samo predstavijo, da … to in ono in da pridem na ptujski travnik še enkrat, ko bo šolanje zaokroženo in bodo vsi letošnji jadralci imeli dovolj letenja, da bodo lahko razmišljali o pilotskem dovoljenju. A ker sem že bil na Ptuju, sem sklenil, da na kratko predstavim dva izmed jadralnih novincev, oba starejša, predvsem zato, ker so mladeniči v bistvu še nepopisan list in vsi imajo za seboj podobno zgodbo – koketirajo z željo po poklicu pilota ali pa imajo romantično predstavo o letenju. Starejši, ki se odločajo za jadranje, imajo vendarle nekoliko drugačne poglede. Tako sem si mislil, a sem se zmotil pri obeh sogovornikih, vsaj v tistem delu njune zgodbe, ki je bila povezana z vzrokom, ki ju je pripeljal na tečaju letenja.
Roman
Pravzaprav je bil vzgib, tako pri Romanu (45) kot pri Cvetki (46), še bolj romantično prepojen kot pri mlajših jadralcih, dijakih ali študentih, ki navadno stojijo na trdnih tleh, saj jih na vseh koncih, kamor se obrnejo, vsak dan posebej postavljajo pred preizkušnje, v srednji šoli ali na fakulteti. Zanje se sploh ne spodobi, da bi veliko sanjarili. Starejši in zaposleni pa si vendarle lahko privoščijo nekaj sanjarije, ker so pač v življenju prestopili črto, ki opredeljuje področje preživetja. No, pa saj je tako tudi v drugih prostočasnih dejavnostih. Nedavno je, prav o iskanju novega in drugačnega življenjskega smisla, pripovedoval Jernej Privšek, učitelj deskanja z zmajem, ki s svojo šolo deluje na eni od peščenih plaž v Ulcinju v Črni gori. »Ljudje želijo v svojem življenju kaj spremeniti in zamenjati, iščejo novo družbo, nove prijatelje, povsem drugačno dejavnost. Željo razmišljati o drugačnem, da bi znova imeli nekaj svojega in samo zase. Utrujeni so od starih znancev, za katere vedo že od daleč, kaj bo njihova prva misel in o čem bodo govorili,« pravi Jernej
Zgodbe starejših jadralnih novincev nas samo prepričujejo, da mladostne želje nikoli ne izginejo, zmeraj so prisotne in so povsem na površju zavesti, čeprav morda v bližini svojih bližnjih nikoli ne dobijo svojega materialnega temelja, pa čeprav samo s kakšno glasno izrečeno mislijo. Roman Orešnik se je po svojem osnovnem šolanju videl kot vojaški pilot. V Jugoslaviji se je mladim ponujala letalska gimnazija v Mostarju, kot uresničljive sanje. Roman je stopil vanje, čeprav so ga prvič zavrnili. Eno leto je žulil klopi na Srednješolskem centru na Ptuju, v tem letu je v klubu opravil teorijo, do letenja pa ni prišel, saj so v klubu zvedeli, da bo šel v Mostar in so mu povedali, da bi bil to za klub strel v prazno. Tako se je v Mostarju z mezincem leve roke dotaknil sanj, doživel je nekaj letov z blanikom in končal je tudi šolanje z motornim letalom. Po končani gimnaziji so mu sanje pristrigli, saj ga niso dodelili med srečneže, ki so lahko šolanje nadaljevali na letalski akademiji v Zadru. Kakšno razočaranje! V kasnejših letih se je sicer še preizkusil z zmajarstvom, a ni začutil kemije, ki bi ga potegnila. Lani, ko se je znova odločil za AK Ptuj, pa je bilo vse drugače, predvsem pa prava družba in razumevajoči učitelji letenja. »Dolgo je trajalo, a končno sem tukaj. Do izpita mi manjka še nekaj letenja,« je povedal Roman.
Romanu so v bergfalkeju prišli prav tisti časovno zelo oddaljeni občutki, ki so povezovali misel in dlan na pilotski palici na letališču v Mostarju, a najbrž je bilo zadovoljstvo z letenjem na domačem nebu vendarle veliko bolj osrečujoče. Tudi zato, ker je najbrž zelo živo sklepal, kaj vse bi se z njim dogajalo, če bi se mu uresničila želja in bi dobil zeleno luč za pilotsko šolo v Zadru. Tečaj jadralnega letenja je Romanu zapolnil oddaljeno srednješolko zgodbo iz Mostarja. Morda jo bo pospravil v podzavest in se k njej ne bo več vračal.
Cvetka Meško
Še veliko bolj nenavadna je zgodba Cvetke Meško. Z ničemer je ni mogoče primerjati, že če samo pomislimo, da mnoga dekleta uspešno opravijo jadralno šolanje, ko se že lahko pohvalijo s pilotskim jadralnim dovoljenjem, in po tem, ko letijo kakšno leto, vse kar so vložile v učenje letenja, obesijo na družinski klin ali pa jih kaj drugega prestavi v svet brez letal in travnate vzletne steze. Cvetka je opravila svoj prvi samostojni let z bergfalkejem in ko je želela narediti še drugega in vse naslednje, je morala sprejeti razlago, tako kot vsi njeni jadralni prijatelji, da bo treba za nekaj časa na prisilni jadralski dopust. Kaj bo počela med tem? Najbrž bo pogosteje gledala na koledar in odštevala dneve do takrat, ko bo dobila sporočilo, da se tečaj nadaljuje.
Na njenem obrazu zaradi tega ni bilo opaziti sledi slabe volje. Z nasmehom pove, da je jadralni tečaj izpolnil vsa njena pričakovanja. »Že prvi informativni let, pred začetkom teorije, je bil doživetje,« pravi Cvetka in v presežnikih govori o svojih učiteljih jadralnega letenja, pa o novih znancih s katerimi so, v tem razmeroma kratkem času, postali prijatelji. Sploh ne razmišlja o kratki prekinitvi letenja, ki jih je doletela. V življenju je občutila že marsikaj slabega, pa zaradi tega ni obupala, denimo, prometna nesreča z motorjem in izguba noge pod kolenom, mož je po prometni nesreči ostal na invalidskem vozičku. Poklicna avtomobilska inštruktorica v avto šoli, sicer pa mama dveh hčera, se ne da. »Ker tudi sama poučujem, dobro vem, kako teče učenje. Eni se naučijo prej, drugi kasneje, na koncu pa vsi obvladajo, kar je treba,« se je spomnila podobnosti s svojim poklicem.
Cvetka je našla svoj šport: »Nekoč bom tudi učiteljica jadralnega letenja,« se je pošalila. Najbrž je mislila resno. Še posebno, ker jo je letenje prevzelo. »Svoje navdušenje težko opišem. Vesela sem, da sem prišla v družbo ljudi, ki imajo enake želje po letenju. Postali smo prijatelji in med seboj se spodbujamo. Tudi doma veliko govorimo o letenju, hčeri in mož se veselijo mojih uspehov,« je še povedala učenka Gregorja Petroviča in Edija Hojnika.
Ostale povezave
