Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Nova Zelandija 2016/2017 – del 1
(OPENSOARING, 10. decembra, besedilo in fotografije Gregor Petrovič)

Gregor Petrovič Foto Luka Hojnik

Po naključju se mi je letos ponudila priložnost, da preživim zimo na južni polobli našega planeta, točneje na Novi Zelandiji. Aeroklub Wellington (soar.co.nz) čez poletje organizira letenje med tednom s pomočjo poletne ekipe, ki jo ponavadi zberejo prek oglasa, ki ga objavijo na mednarodnih internetnih straneh z vsebino za jadralne pilote. Takšen oglas sem zasledil avgusta na strani segelflug.de.

Iskali so jadralne učitelje z izkušnjami v šolanju s pomočjo vitla, upravljavce vitla in člane zemeljske ekipe, ki skrbijo za dela na štartu. Po krajšem premisleku sem se odločil, da se prijavim na oglas. Kaj kmalu sem dobil odgovor, da jih zanima moja prijava in da se želijo srečati z menoj. Ross, član aerokluba Wellington, njihove zime (naša poletja) preživlja v Avstriji, v bližini Graza, je vzpostavil stik in po uvodnem klicu in nekaj izmenjanih elektronskih sporočilih je predlagal, da me obišče na letališču v Moškanjcih. Obisk je sledil ob koncu tedna v začetku septembra. Bil je navdušen nad našim klubom, lokacijo, ki jo imamo, z našo jato jadralnih letal in s prijemi, kako izvajamo našo dejavnost. Po odhodu mi je dejal, da mi v kratkem sporoči odločitev njegovega kluba. Ni mi bilo potrebno čakati dolgo na sporočilo prek elektronske pošte. Bilo je kratko, začni z rezervacijo letalske karte za Novo Zelandijo. Bil sem presenečen, da so se odločili zame in da me povabijo v svoje vrste za sezono 2016/2017. Potrebna je bila odločitev in po tehtanju med razlogi za in proti sem na koncu sprejel odločitev, da je to priložnost, ki je ni dobro izpustiti iz rok in odločil sem se, da preživim našo zimo na poletni Novi Zelandiji.

Začele so se organizacijske priprave. V podjetju, kjer sem zaposlen, Geberit proizvodnja d.o.o. v Rušah, imamo možnost, da lahko zaprosimo za odobritev daljšega neplačanega dopusta za daljša potovanja. Zaprosil sem za odobritev takšnega dopusta. Na moje veliko veselje mi je bil dopust odobren in se zahvaljujem podjetju, da mi ga je omogočilo. Nato je sledila še rezervacija letalske karte in počasi se je začel približevati datum odhoda.

Na pot sem se podal 30. novembra iz letališča v Gradcu, leteli smo prek Frankfurta in Šanghaja do Aucklanda na Novi Zelandiji. Pot je trajala, skupaj s postanki in menjavo letal, približno 30 ur, pri čemer je bilo letenja več kot 23 ur. V Auckland sem prispel v jutranjih urah 2. decembra po njihovem času. Časovna razlika znaša natančno dvanajst ur.

Iz Gradca do Frankfurta sem letel z A319. Let je trajal dobro uro.

Letalo Airbus A380-8 na letu iz Frankfurta za Šanghaj.

Iz Frankfurta do Šanghaja sem letel z A380-8. Let je potekal med stavko Lufhansinih pilotov in imel sem veliko srečo, da moj let ni bil odpovedan. Let je trajal 10 ur in potekal je na višinah med 10.000 in 12.000 metrih pri zunanji temperaturi okrog 50 C stopinj pod ničlo in s hitrostjo prek 900 km/h. Letalo je ogromno in let je potekal mirno in udobno, brez turbulenc, le proti koncu leta je postajalo v kabini vse hladneje. Vzrok temu je bila dolgotrajna zelo nizka zunanja temperature, kar ima za posledico, da se celotni zunanji del letala ohladi na okoliško temperature zraka, toplota pa se odvaja tudi iz potniškega prostora. Da potniki to lažje prenašajo dobi vsak odejo, v katero se lahko zavije in se ogreje.

Po 2-urnem postanku v Šanghaju sem pot nadaljeval z Air New Zealand. Zanimivo, v Šanghaju smo morali vsi potniki, ki smo bili v tranzitu, ponovno čez celotno varnostno kontrolo, kjer so nam ponovno pregledali ročno prtljago in opravili osebni pregled. Do vstopa v letalo so sledile vsaj še tri kontrole, preverjali so naše dokumente in vozovnice. Po vseh teh kontrolah smo se končno le vkrcali na Boeing 787-9 Dreamliner letalskega prevoznika Air New Zealand, s katerim sem nato nadaljeval pot do Aucklanda. Letalo je resnično veliko, lepo oblikovano in udobno. Sledilo je 12 ur letenja nad Tihim oceanom na višini okrog 12.000 m. V zadnjih urah leta se je potniška kabina precej ohladila in zopet so prav prišle odeje. Na obeh letih je bilo več kot 90 % potnikov Kitajcev. Letalske družbe imajo v kabinskem osebju zaposlene Kitajce, ki dajejo navodila potnikom v kitajskem jeziku. Kitajski gospodarski čudež je pripomogel k temu, da se je dvignil standard prebivalcem Kitajske in jim s tem omogoči, da se lahko odpravljajo po svetu kot turisti. Ti novi turisti predstavljajo precejšen del zaslužka turistične industrije v Novi Zelandiji.

Letalo Boeing 787-9 Dreamliner, letalske družbe Air New Zealand, s katerim sem potoval iz Šanghaja na Kitajskem do Aucklanda na Novi Zelandiji.

Po dolgih urah letenja sem pristal v Aucklandu 2. decembra okrog sedme ure zjutraj. Pred dokončnim vstopom na Novo Zelandijo je še sledila mejna kontrola, kjer so preverili dokumente ter vsebino prtljage, me povprašali po namenu obiska in mi končno pritisnili v potni list žig v obliki turistične vize, ki mi omogoča bivanje na Novi Zelandiji 90 dni, do povratka, ki ga načrtujem 27. februarja 2017. Del vstopnih dokumentov je tudi tako imenovana izpolnjena “arrival card”, ki jo razdelijo potnikom na letalu za Novo Zelandijo. Na tem obrazcu povprašajo po različnih podatkih in zastavijo nekaj vprašanj, ki se nanašajo na namen obiska in na vsebino prtljage. Od odgovorov na vprašanja se uradniki carine odločajo, kako temeljito bodo opravili pregled. Posebno strogi so pri vnosu hrane iz tujine, ki ni dovoljena. Že pred kontrolo jo je treba zavreči.

Po vseh teh kontrolah sem končno smel stopiti na tla Nove Zelandije. Prvi občutki? Pot je za menoj, končno sem tu, poletje je, kar se tudi občuti in nenazadnje sem na pragu nove dogodivščine, tako v smislu letenja in spoznavanja nove dežele in njenih prebivalcev.
Pot sem naslednji dan nadaljeval proti južnemu delu severnega otoka, kjer se nahaja letališče aerokluba Wellington, v pokrajini Wairarapa, v bližini Welingtona, glavnega mesta Nove Zelandije. Pot med Aucklandom in Wellingtonom sem opravil s turističnim vlakom Northern Explorer, katerega pot vodi po tirih prek celotnega severnega otoka, skozi najbolj zanimive dele pokrajine. Železniška proga je v nekaterih delih speljana po zelo težavnem terenu in morali so uporabit precej domišljije, da so premagali tehnične ovire in jo speljali po težavnem terenu.

Kaj sem videl na tej poti? Predvsem tisto kar poganja ekonomijo Nove Zelandije in od česar živijo prebivalci Nove Zelandije. To so ovce in krave, ki se pasejo po prostranih pašnikih, ki so jih pridobili s krčenjem gozda, ki je prvotno prekrival večji del obeh otokov in izvorne vrste rastlinja in dreves, ki so ohranjena in zaščitena samo še v nacionalnih parkih. Ovac bi naj imeli približno 40 milijonov, krav pa 12 milijonov. Njihova mlekarska industrija, s katero se radi pohvalijo, je tako močna, da prodajajo maslo iz Nove Zelandije v katerikoli del sveta ceneje, kot če bi maslo izdelovali tam.

Del otoka je precej visoka vulkanska pokrajina, ki sega do višine 800 m nad morjem, nad to planoto se vzpenjajo stožci ugaslih vulkanov do višine 2700 m, kjer je tudi med poletjem na najvišjih delih še vedno sneg. Pozimi so ta področja marsikje namenjena smučarskemu turizmu.

Potovanje z vlakom je udobno, saj so vagoni novejše izdelave in dobro vzdrževani. Na vlaku je na voljo vagon z restavracijo, kjer se je možno okrepčati. V kompoziciji je tudi vagon, ki je odprt in omogoča panoramski razgled in neovirano fotografiranje pokrajine.

Vagon vlaka Northern Explorer, ki omogoča panoramski razgled med vožnjo.

Prostrani pašniki na katerih se pasejo ovce in krave.

Deli vulkanske pokrajine z najvišjimi vrhovi.

Del vulkanske planote z lepimi kumulusi – sobota, 3. december.

Del pokrajine z lepimi kumulusi po zapustitvi vulkanskega platoja na sredini severnega otoka.

Obala Tasmanskega morja (morje med Novo Zelandijo in Avstralijo) tik pred Wellingtonom.

V Wellington sem prispel v v soboto, 3. decembra, v večernih urah . Vlak s katerim sem potoval je imel zamudo in sem zato zamudil zadnji vlak za Greytown. Ross je hitro organiziral rezervni plan in noč sem preživel pri njihovem članu po imenu Tony van Dyke .Tony je večkratni državni prvak Nove Zelandije v jadralnem letenju in večkratni udeleženec SP in tudi gonila sila v aeroklubu Wellington. Naslednjo jutro sva se potem skupaj odpravila do letališča na katerem sedaj domuje aeroklub Wellington v bližini kraja Greytown, točneje v zaselku Papawai.
Dan je bil primeren za letenje in izvajali so trenažne in šolske lete. Kaj hitro so me posadili na zadnji sedež v enega izmed njihovi DG-1000 in mi dodelili Davida, kot učitelja, da z mano opravi kontrolni let. Opravil sem tri lete, David je bil zadovoljen s prikazanim letenjem in je dal zeleno luč za konverzijo mojega SPL dovoljenja v novozelandskega QGP s pooblastilom FI stopnja B. Tekom dneva so mi dodelili še vlogo varnostnega pilota na zadnjem sedežu, kjer sva skupaj s še enim njihovim članov opravila dva trenažna vzleta na vitlo.
Naslednje dni je bilo potem bolj spremenljivo vreme in do petka, 9. decembra, niso izvajali letalskih dejavnosti. Vmesni čas sem izkoristil za privajanje na lokalne razmere in urejanje domovanja, kjer bom preživel naslednje tri mesece. Spoznal sem tudi večino njihovih inštruktorjev, ki so me povabili tudi na sestanek njihovih inštruktorjev, kjer so se ukvarjali s podobnimi temami, s kakršnimi se ukvarjamo tudi mi doma. Njihov dolgoročni cilj je, da zgradijo center, kjer bodo vzgajali mlade pilote in želijo v svoje vrste privabiti čim več mladih iz okolice in tudi mlade ljudi iz vrst prvotnih prebivalcev Nove Zelandije.
Vreme je bilo ves čas spremenljivo. Vsega po malem, dežja, sonca, vetra, po nebu so bili kdaj pa kdaj posejani tudi lentikularisi. Zaradi položaja Nove Zelandije, ki leži sredi oceana, je vreme zelo vezano na vpliv oceana in se zna zelo hitro spreminjat, zelo je nepredvidljivo in dolgoročne napovedi so zelo nezanesljive. Dan do dva v naprej je še možno dokaj natančno napovedati vreme, kaj več pa bolj težko. Po pripovedovanju domačinov je december še bolj spremenljiv mesec, vreme pa se ustali v januarju, februarju ter marcu, ki so najboljši meseci za letenje. V teh mesecih je v pokrajini Wairarapa manj tudi padavin in pokrajina se spremeni v zeleno.
To bi bilo nekaj prvih vtisov in doživetij po enem tednu bivanja v Novi Zelandiji. Več o nadaljnjem dogajanju sledi v naslednjih prispevkih.

Tabla na vhodu na letališče.

Hangar na letališču Papawai.

DG-1000 s katerima izvajajo šolanja in uvodne lete.

s katerim izvajajo vleko jadralnih letal.