Abonma na velikem odru – v Livnem
(OPENSOARING, 1. Julija 2016, besedilo in fotografije Uroš Šoštarič, uredil Milan Korbar)
Skupinska ...
Težko je že sedmo leto zaporedoma pisati o istem dogodku sploh, če je prerasel v abonma z utečenim programom. Če nadaljujem lansko zgodbo o »velikem odru«, se vsako leto na tem odru zgodi kaj novega. Seveda ne gre brez znane livanske kulise. Ja, že sedmo leto zaporedoma smo bivali na letališču AK Livno s kuliso, ki se vsako leto dopolnjuje. Letos je predstava trajala deset dni, 24-urni maratoni so spadali v kategorijo »imamo se fajn«.
Damjan je tudi letos prevzel vodenje predstave, kar ni lahko in niti hvaležno delo. Organizacija in vodenje sta polna skrbi in odgovornosti predvsem, če gre za štirinajst moških, ki poleg letenja opravljajo tudi »stranske vloge«, ki so bolj ali manj všečne. A z dobro voljo vseh in z dnevnim redom »dežurnih igralcev« so bila dela vsak dan opravljena v veliko zadovoljstvo vseh.
Navedli smo »veliki oder«, a brez vremena, ki piše dobršen del našega scenarija, predstave ni mogoče odigrati. Letos je bil maj zelo deževen, slabo vreme pa se je pričelo že s koncem aprila. Pred odhodom je napoved obetala tipično vreme za livansko polje, ki pa je bilo letos mogoče še malo bolj poudarjeno z dnevnimi Cb-ji in napovedanim zmernim zahodnim vetrom ... to se je tudi uresničevalo. Včasih smo kar težko prešteli vse Cb-je prek dneva, veliko jih je bilo in mogočni so bili. Imel sem občutek, da so bili na livanskem polju še bliže, čeprav nas vsi niso dosegli. V pomoč nam je bila nova asfaltna ploščad pred obema hangarjema, ki nam je omogočala »nemokro« gibanje po »velikem odru« in letenje takoj po dežju. Predvsem Ivan, naš novi igralec, ki je vnesel svoj pogled na kamp, je to scensko dopolnitev izkoriščal za letenje s svojim akro modelom.
Zaradi mokrega vremena Vladu do našega prihoda, kot prejšnja leta, ni uspelo pokositi steze. Za las je to opravil tik pred našim prihodom, a pokošena trava na stezi je ovirala naše modele, predvsem vlečne. Modeli so res vedno večji oz. smo se sedaj nekako ustalili tako pri jadralnih kot vlečnih. Igralci so našli »idealne mere« za svoje modele. Marko je bil pobudnik skupne akcije, da smo pograbili travo s steze in jo še dodatno pokosili, da je bila višina ustrezna in je omogočala letenje. Marko je eden od tistih igralcev, ki sprejme vsako vlogo in jo tudi odlično izpelje.
Igralska zasedba? Manjkali so trije pomembni igralci: Gorazd, Rado in Zdenko, vsak s svojo upravičeno zgodbo višje sile, a so jih dopolnili trije novinci Jan, Janko in Jure, kot tudi dva povratnika iz predhodnih kampov, Matej R. in Matej P. Tako se je v desetih dneh na »velikem odru« zvrstilo 14 igralcev, z bolj ali manj vidnimi vlogami. Bolj ali manj vidnimi? To je težko reči, saj vsak sam izbira svoj doprinos in svoj prostor na »velikem odru«. Vsekakor pa brez vsakega posameznika predstava ne bi bila taka uspešnica, kot je bila. Mladi igralec Jan je bil verjetno najbolj opazen novinec in je dodal nek nov pogled na predstavo in njeno dojemanje. Jure tretji novi igralec je prišel tiho in neopazno ter dodobra izkoristil svojih štiri dni na »Velikem odru«, s svojo igro pantomime.
Sedaj k bistvu predstave na »velikem odru« modelarstva in letenja. Težko je tu določiti glavne vloge. Ali so to modelarji z jadralnimi ali z vlečnimi modeli. Drug brez drugega ne morejo, čeprav se vsak prisvaja malo moči, a več v šali med prijatelji kot zares. Trije »šleparji« so jadralcem pomagali, da uresničujejo svoje cilje na »livadi«. Mirč s povsem novim vlečnim modelom Airborne 280, ki je bil kos vsem jadralcem. Dejan s svojim že dodobra uveljavljenim Super Cubom in Muri s svojim neumornim Porterjem. Mogoče je bilo letošnje leto, predvsem zaradi motečega zahodnega vetra sredi dneva, nekoliko manj letenja, na kar je vplivalo tudi dejstvo, da je bilo samo sedem jadralcev. Prve dni je bila jadralska zasedba še dokaj močna, saj nas je bilo vseh sedem in smo se dodobra naleteli in kot prvič kar dva Arcusa 1/3, UB in MR. K manjšemu številu »šlepov« so pripomogli tudi jadralni modeli na elektro pogon. Zdravko se je letos pridružil ekipi »Samser«. Njegova ugotovitev, do sedaj predvsem kot pilota helikopterja, je bila, da je letenje z jadralnim modelom vse prej kot enostavna. Veliko natančnega letenja je v tem, ko pa pridemo še do jadranja v termiki, se zahtevnost še poveča. Tako se igralci na »velikem odru« spoprimejo z novimi nalogami in preizkusi, kar predstavo še dodatno obogati. Po dolgem času nismo opravili nobenega leta preko 1000 m AGL, ki bi ga v Livnem brez vsakih skrbi, pri nas pa ga zaradi direktive CAA ne moremo. Tudi leti blizu ure so bili zelo redki, a smo se kljub temu dodobra naleteli. Samo sedem jadralnih pilotov? Kaj pa drugi? Za tri vlečne pilote, dva helikopteraša, enega tekmovalca F3J in graditelja Super cuba, je bilo vsega po malem in vsega zadosti.
Nekaj pa mi je bilo zelo všeč in mislim, da je bila to novost nas igralcev. Novi hangar smo lansko leto poimenovali srce »velikega odra«. Letos smo ga tudi izkoristili, saj smo se vsak večer po končanem letenju zbirali v tako imenovanem jadralnem krogu in modrovali o naši dnevni predstavi in se že pripravljali na dan, ki bo sledil. Veliko je k tem pripomogel Miha s svojim Super cubom v merilu 1/2, ki ga je pripeljal v Livno še nedokončanega. Vsak dan je bil s svojim delom bliže prvemu letu in ta največja premiera letošnje predstave se je zgodila ob koncu tabora. Miha je opravil izredno delo, saj je model od ideje do vzleta samo njegovo delo. Prve mere Super cuba je vzel prav iz sarajevskega Cuba pred tremi leti. Točno tri leta kasneje, na isti »livadi«, je opravil uspešen krstni let, ki je močno popestril našo kuliso v Livnem. Prav tako je Irfan obnovil sarajevskega Super cuba in se ob obisku naše predstave, skupaj z Goranom, ni mogel načuditi raznim podrobnostim Mihovega modela.
Jure je bil letos brez makete jadralnega modela. Na »veliki oder« je prišel z namenom priprav na svetovno prvenstvo v kategoriji F3J, ki ga v Vipavi, v začetku avgusta, gosti njegov domači klub. En dan je prvi trening opravil ob 5. uri zjutraj, ko naj bi bilo ozračje mirno in brez termike. Ker sva bila »cimra«, sem šel z njim. Let je deloval, ko da je jutranja termika, model ni hotel »dol« in z Juretovim testom v ničnih pogojih ni bilo nič. Tudi to je Livno!
Vse gre skozi želodec, tako tudi naša predstava na »velikem odru«. Vsak ima kakšno kulinarično specialiteto, ki jo skriva v rokavu. Zdravkov golaž to zagotovo je in Vlado pravi, da boljšega še ni jedel. Podpišem. Zdravko je igralec za »kuvarske šove«. Drugače pa so bile razne bosanske specialitete v naši izpeljavi na programu vsak dan. Da ne pozabimo livanskega sira, ki ga pojemo več kot dva kilograma na dan. Seveda včasih komu »pade cukr« in hladilnik je bil poln čokolad. Še boljša rešitev so Murijeve palačinke z Nutello, in ne »okol govort«.
Kaj reči za konec predstave? Rekordno število udeležencev, rekordno število dni, malo manj letenja in zato toliko več druženja in modelarskih pogovorov. Kako že rečemo? Konec dober, vse dobro! Abonma Livno 2017 je že v prodaji in zagotovite si svoje mesto na »Velikem odru« na livadi.
Ostale povezave
