aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Plasy – za starodobnike
(OPENSOARING, 27. julija 2016, besedilo in fotografije Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Olimpija in Jiri

Zapriseženim ljubiteljem češkega piva ni treba razlagati, kje je Češka, tako kot poznavalce jadralnega letenja ni treba prepričevati, da je Češka ena izmed jadralskih velesil. Zato ni čudno, da je med češkimi jadralci precej ljubiteljev starih jadralnih letal. Precej. Izraz le deloma ustreza, ker jih je v resnici malo. Vendarle pa se redno sestajajo že skoraj četrt stoletja. Tokrat je srečanje pripravil Aeroklub Plasy, približno 30 km severno od Plzna. Udeleženci so imeli srečo z vremenom, saj so leteli ves teden. Na starodobnikih. Slovenska ekipa, ki jo je vodil Boris Kožuh, se je pridružila šele proti koncu velikega dogodka, zato pa je bila Borisova rdeča Olimpia, ki je pod oznakami BKK v britanskem registru, ves teden na voljo vsem, ki so jo želeli preizkusiti. Podajali so si jo iz rok v roke in vsi, ki so sedli vanjo, so občutili nekaj jadralske nostalgije. Tudi naveličati se je nihče ni mogel, bila je kot razvajena ljubica, nobena termika zanjo ni bila dovolj dobra.


Josef in Orlik

Morda nekaj besed o klubu, katerega letališče ne morete videti s ceste, saj je na planoti, v idilični pokrajini, ki je narejena prav za jadralno letenje – že sedemdeset let. AK Plasy danes premore dva velika betonska hangarja, pod streho je veliko jadralnih in motornih letal, med njimi so lesenjače, ki jih v slovenskih klubih skorajda ni več. Vse so v letečem stanju. Poleg hangarja je mogočna trinadstropna letališka stavba s kontrolnim stolpom. Ne bom našteval, kaj vse je v njej, a v pritličju je velika klubska soba s kuhinjo, poleg so upravni prostori, moderne sanitarije itd. Podobna razporeditev je tudi v obeh višjih etažah. Kakšno razkošje za potepuške jadralce v šotorih. Za slovensko pamet je nerazumljivo, do so bila vrata v poslopje odprta od 0-24, kuhinja in vsi pripomočki, s hladilnikom vred, če si vanj kaj postavil, pa so bili prav tako na voljo članom in udeležencem srečanja.


Foka in Oluf v Foki

S prostorom za postavitev šotorov niso prav veliko zapletali, določili so ga kar na robu travnika, ob svojem parkiranem avtomobilu. Na drugi strani parkirnega prostora je bilo nekaj majhnih bungalovov - kako zahodnjaški izraz za skromno hiško s štirimi pogradi in ošiljeno streho. Središče dogajanja je bil bife s teraso, pod vegasto streho in kaminom za peko, ki že dolgo ni bil v uporabi. To je kraj, ki si ga piloti in gostje delijo s pajki in podobnimi ljubitelji narave in piva. Blišč tukaj nikogar ne zanima, saj so pomembne druge zadeve. Če bi bila žeja po prestanem dnevu na soncu prehuda je vmes še plavalni bazen in mladi so se v njem namakali ves dan, tudi ko ni bilo sonca. Voda v bazenu pilotov ni zanimala, zato pa bolj rosa na velikih kozarcih z izvrstnim točenim pivom – za manj kot en evro. Ja, pa kje je ta raj na zemlji boste vprašali? Prijazna točajka je najbolj vztrajnim šahistom, ki so predstavljali dražestne kozarce z zlatorumeno tekočino in z občutkom hladu na konicah prstov, najavila konec delovnega dne krepko po tem, ko je ura odbila polnoč.


Lewandowski v Olimpiji in delavnica s sivim volkom

Kot novinec v teh krajih sem najbolj začutil, da so se starejši ljubitelji jadranja na letališču AK Plasy dobro počutili, poleg domačinov so bili še poljski in nemški jadralci in morda še predstavniki kakšnega drugega naroda. Presenetil me je prijazen (naj)starejši nemški jadralec, ki se je predčasno poslovil. Ker je plačal prehrano do konca, je odstopil svoj bon za kosilo. Ne bi ga posebej omenjal, če ne bi povedal, da je letel že leta 1941. Na vprašanje, če je med drugo vojno letel s katerim od vojaških letal, pa je dejal: »Šolanje za pilota sem končal, ko je bilo vojne konec in zelo sem bil vesel, da mi ni bilo treba nikoli sesti v vojaško letalo.« Pa sem znova srečal nekoga, ki ni bil posebno velik ljubitelj orožja, pa čeprav je to vojaško letalo.


Davno nazaj v zgodovino jadralstva

Eden od njegovih rojakov, ki je najbrž naredil pilotsko kariero, je zvečer ob pivu na vse mile viže zmerjal novodobno evropsko agencijo EASA, seveda z vidika nekdaj veliko bolj liberalne ustanove, ki je držala roko nad športnim letenjem. Nemec Ulf Kern iz Dresdna, vselej nasmejan, dobre volje in bos, ima pri čeških jadralcih posebno mesto, saj je opustil željo, da bi s svojim jadralnim letalom LAK 17 še kdaj letel v pod nemškim nebom. Prepisal se je v češki klub AK Rana, sicer pa je prišel v Plasy skupaj s svojima češkima prijateljema Jirijem in Josefom, ki sta stebra češkega kluba starodobnikov. Njuna misel, ki jo izrečeta z nasmehom (Josef) in umirjenostjo (Jiri), je zakon.



Zanimiv je predvsem Jiri Lenik, ki je kot jajce jajcu podoben pokojnemu Marjanu Pircu, nekoč upravniku AK Ljubljana, Boris Kožuh pa je o njem mimogrede dejal: »On je glavni, lani je bil moj gost na Grobniku na Reki, kjer smo leteli z avtomobilsko vleko. Vse leto je imel v svoji delavnici v Rani mojo Olimpijo in jo tehnično uredil. Sicer pa je obnovil že več jadralnih letal in tudi naredil je nekaj replik. On je "češki Albin Novak" ali celo - dva Albina v enem. Drugi je Josef Mezera, tudi on je bil član češke »starodobne« delegacije na Reki. Bil je predsednik češkega kluba ljubiteljev starodobnih jadralnih letal. Z njim sva dobra prijatelja. Ima jadralno letalo Šohaj, sicer pa je njegov sin upravnik AK Rana.«



Ja, že v redu, sem si mislil, saj v besednjaku velikih navdušencev, ko gre za karkoli, ne gre brez pretiravanja. Po koncu dogajanja v Plasyju smo se z Borisom in Poljakom Lewandowskim odpeljali še do Rane, na severozahodu Češke, kjer delujeta Jiri in Josef in kjer bo prihodnje leto najbrž naslednje srečanje čeških ljubiteljev starodobnikov. Najprej mi je padlo v oči letališče pod dvogrbim gričem, s katerega so včasih spuščali jadralna letala na gumo. Na njegovih pobočjih skoraj ni dreves. Spust z vrha griča je varen, do letališča bi priletel tudi z letalom, ki je en sam festival zračnega upora. Jiri nam je pokazal dve delavnici, v katerih ima v delu več starodobnikov, resnost namena dokončanja pa so že skoraj dokončani trupi in krila. O Jiriju je že dolgo tega pisala ena od ameriških jadralnih revij, navduševala pa se je nad njegovo repliko letala »Hols der Teufel«, ki so ga poznali tudi slovenski in hrvaški jadralci na Blokah. Na velikem mintingu v Gliwicah je Teufla letala Sandra Gillmeister, članica VGA. Zdaj končuje zanimivo dvosedežno letalo Šedy vlk (sivi volk, prvi let 1934). Letalo bo za jadralske užitkarje, saj ima odprto kabino. Izvirnemu načrtu je dodal zračne zavore, na svoj dodatek pa je ponosen. Spremljevalcu ne bo treba več zavirat z razprtimi dlanmi iztegnjene roke. V Rani sta pred leti jadrala tudi Matija Žnidaršič in Boris Kožuh s svojim dvosedom, ki je bil narejen za piknik v zraku.



Jiri ima na letališču svoj »bungalov« in s potjo na letališče ne izgublja časa. Pravo doživetje je videti notranjost njegovega skromnega bivališča. Stene so polepljene s starodobniki, pod stropom bingljajo modelčki, ki jih je že naredil ali pa jih še bo. Živi s svojim delom a še zmeraj leti. V Plasyju je po dolgih letih znova »legel« v znamenito Foko 4, prav tisto, s katero je Poljak Jan Wroblewski osvojil svetovno prvenstvo leta 1965 v South Cerneyju (VB), ko je bil Ciril Križnar s še veliko bolj znamenitim kovinskim Meteorjem četrti. Stopnja znamenitosti je pač odvisna od pogleda, za Slovence (in Jugoslovane) je to zagotovo Meteor. Kakšna razlika v usodah tedaj dveh najbolj izpostavljenih letal – Foka 4 je še danes bolj ali manj na voljo jadralcem, zagrebški Meteor pa se po nebu sprehodi le še redko. Tudi sam sem bil vesel, da mi je lastnik izkazal zaupanje in mi dovolil v živo kratek jadralni sprehod v zgodovino jadralnega letalstva. »Naj bo, naj se v letalsko knjižico Foke 4 SP 2418 vpiše še kakšen Slovenec,« je dejal Miroslaw Lewandowski. Počutil sem se velikega, ampak ne zaradi vpisa v knjigo, kjer so zabeleženi mnogi poljski asi jadralnega letenja – z izjemo Sebastiana Kawe, zato pa je Foko SP 2418 letel njegov oče -, pač pa zaradi izjemno majhne kabine. Skoraj bi lahko rekel, da se me je, ob vseh mogočih navodilih lastnika, lotila klavstrofobija. Čeprav je letalo lepo koordinirano, sem si ob pristanku dodobra oddahnil.



Skratka, najbrž bo češko srečanje ljubiteljev starodobnikov poslej stalnica v mojem skromnem letalskem koledarju. Boris Kožuh zatrjuje, da bi bila zaželena tudi katera od dveh slovenskih Vaj in seveda Mačka. Morda bo to cilj za leto 2017.

na vrh strani