aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Nova Zelandija – del 2
(OPENSOARING, 21. decembra 2016, besedilo in fotografije Gregor Petrovič)

Njegova malenkost, Gregor Petrovič in stroj za vleko jadralnih letal s katerim upravlja

Za menoj je že tretji teden bivanja na Novi Zelandiji. Počasi se navajam na vsakodnevni ritem. Življenje je tu opazno drugačno kot pri nas. Vse poteka bolj počasi in nikomur se nikamor ne mudi in takšen je tudi pristop do letenja. Za pripravo si vzamejo kar veliko časa in če se pojavi problem, se med seboj posvetujejo, kako naprej. Za nevajene takšnega pristopa se na začetku mogoče zdi, da veliko govorijo in se na koncu nič ne odločijo ali da traja zelo dolgo, da sprejmejo odločitev. Delujejo zelo umirjeno. Vsekakor je nenavadno za nekoga, ki tega ni vajen in prihaja iz okolja, kjer se vsem nekam mudi in kjer je več nervoze v komunikaciji med ljudmi. A človek se vsega navadi, tudi takšne komunikacije in življenja.

Podoben pristop imajo do letenja. Zelo veliko dajo na različne “check liste”. Teh se strogo držijo in jih redno uporabljajo. Tako imajo posebno “check listo” pred vzletom, ki je standardna in neodvisna od tipa letala. V angleščini skrajšano to pomeni CBSIFTCBE ( C - Controls , B - Ballast , S-Straps , I - Instruments, F - Flaps , T – Trim , C - Canopy , B – Brakes , E - Eventualities). Tako nekako, kot je za OS zapisal Milan Petković-Petko. Pred pristankom, pred javljanjem položaja z vetrom, uporabljajo podobno standardno “check listo” SUFB (S – Straps , U – Undercarriage , F - Flaps ,B – Brakes). Pred vsakim letom z učencem od inštruktorjev zahtevajo, da gre temeljito čez vse točke in si zato vzamejo dovolj časa. Pred vzletom ni naglice in priganjanja.


Pogled upravljavca vitle na lep termični dan

Podoben pristop imajo tudi do “check liste” za vitlo - za pregled vitle v hangarju, za postavitev vitle na stezo in za pripravo vitle za prevoz nazaj v hangar po letenju. Iz praktičnih razlogov imajo listo za pregled vitle v hangarju nalepljeno na vrata hangarja, kjer se nahaja vitla, za ostala dva pregleda pa je lista nalepljena na vitli. Od upravljavca vitle se strogo zahteva, da opravlja preglede po teh listah in čez to šolo sem moral tudi jaz, da so me dokončno potrdili za upravljavca vitle. Prešolanje na vitlo je bilo razdeljeno na dva dela, kjer prvi obsega delo z vitlo po listah in vleka jadralnih letal v normalnih razmerah, drugi del pa je zajemal upravljanje vitle v primerih simulacije trganja vrvi in vleko jadralnega letal v močnem bočnem vetru.

Za vleko jadralnih letal uporabljajo novo vitlo proizvajalca Skylaunch iz Velike Britanije. Vitla za svoj pogon uporablja bencinski motor V8, z močjo približno 400 KS, v kombinaciji z avtomatskim menjalnikom, ki nato žene dva bobna, na katero sta naviti dve vrvi Dynema z dolžino več kot 2000 m. Upravljanje obeh bobnov je zasnovano tako, da se boben vklopi prek centralnega vzvoda v kabini upravljavca vitle. Ko je vzvod v nevtralnem položaju sta oba bobna rahlo zavrta, kar preprečuje , da se boben ne zavrti v prazno, če vozilo, ki vleče vrvi na štart, nenadoma zavre. Ko upravljavec vitle vklopi enega izmed bobnov, se ta zavora na tem bobnu izklopi. Upravljanje vitle je načeloma preprosto in sledi v zaporedju: vklop bobna, vklop menjalnika v pozicijo D (podobno kot pri vožnji z avtomobilom z avtomatskim menjalnikom), čemur sledi počasno napenjanje vrvi in ko je vrv napeta, sledi dodajanje plina do naslona, ki je predhodno nastavljen (položaj naslona je odvisen od nastavitev jakosti vetra in izbire jadralnega letala po priloženi tabeli). Po koncu vleke sledijo “komande” v obratnem vrstnem redu.


Postavitev vitle na startu, skupaj z vlečnim avtomobilom


Ročica za izbiro bobna in izklop “parkirne” zavore na vključenem bobnu


Komandni pult upravljavca vitle. Na levi sta ročica giljotine za oba bobna hkrati (rdeča ročica) in ročica vklopa menjalnika - modra (položaj N in D). V sredini je ročica (modra krogla) za plin in levo od nje sta ročici za izbiro jakosti vetra in tipa jadralnega letala, desno pa je tabela za izbiro tipa letala. Na skrajni desni je “delovna” zavora za oba bobna hkrati.


Tabela za izbiro nastavitve za posamezen tip jadralnega letala

Za vleko jadralnih letal uporabljajo le vitlo. Ob dolžini razvite vrvi okrog 1.500 m dosegajo višino med 2.000 ft in 2.300 ft, kar je ob normalnem termičnem dnevu dovolj, da pilot najde priključek na termiko oziroma, ob zahodnem vetru, da s to višino normalno doseže pobočje, ki je vzhodno od steze.

Na drugi strani vlečne vrvi

Pa poglejmo še na drugo stran vlečne vrvi. Klub ima v lasti štiri jadralna letala. To sta dve šolski letali DG1000S z neuvlačljivim podvozjem in z razponom 18 m, DG101G in pa PW-5, ki ga trenutno prodajajo, saj ni najbolj primeren za štart s pomočjo vitle. Letalski park imajo dokaj sodoben in je v prvi vrsti namenjen šolanju novih jadralnih pilotov in za uvodne lete. Veliko članov ima svoja letala. Nabor teh letal sega od starejših letal klubskega razreda pa do najmodernejših letal tipa LS8 in Ventus 2CT.


Klubski jadralni letali DG1000S sta z oznakama ZK-GPJ in ZK-GGR. V ozadju je pobočje na vzhodni strani steze 03-21.


Klubski DG101G z oznako NB. V ozadju še zasebni Ventus 2cT in gneča na startu na lep dan, ko smo opravljali tudi uvodne lete.

Poletna ekipa, ki bo v sezoni skrbela za dejavnost tudi med tednom, je že skoraj popolna tako, da smo dejavni tudi že med tednom. Več o članih naše ekipe v naslednjih javljanjih. Šolanje novih jadralnih pilotov in uvodnih letov trenutno še ni veliko, ker so pred vrati božični prazniki. Po praznikih pa bi naj bilo tega več in bi naj bili kar precej zaposleni.


Po pristanku na enem izmed uvodnih letov.

Vreme

Vreme ja na Novi Zelandiji zelo pestro. Ni dveh zaporednih enakih dni. Imamo vsega po malem: termiko, valove in možnost pobočnega jadranja ob zahodnem vetru. Trenutno je v celoti v uporabi steza 03-21 , kar pa je, ob močnem vetru iz zahoda, malo večji izziv za pilote jadralnih letal in upravljavca vitle, saj se nemalokrat zgodi, da padalo z vlečno vrvjo konča v reki med vzletno stezo in pobočjem. Takrat se šalimo, da smo šli ribe lovit in padajo že predlogi, da bi za vsako padalo, ki konča v reki, na vitlo nalepili nalepko v obliki ribice.

Posebno mogočni so na Novi Zelandiji valovni oblaki in seveda jadranje na njih. Navadno na obeh otokih nastanejo, ko piha zahodni veter iz Tasmanskega morja, ki trči na gorato oviro na obeh otokih. Na zavetrni strani se pojavijo značilne linije valovnih oblakov, ki so na takšen dan vidne tudi na satelitskih posnetkih.

V nedeljo, 18. decembra, je bil eden takšnih dni, ko je meteorološka situacija omogočala nastanek valovnih oblakov. Ta dan je bilo na sporedu šolanje učencev. Veter pri tleh ni bil posebno izrazit in se je dalo normalno vleči jadralna letala s pomočjo vitle. Vstop na val je bil mogoč kar naravnost po odklopu od vitle. Nad letališčem je ob takšni situaciji drugi val valovnega sistema. Tega dne je bil val izrazito močan in je omogočal dvig na višino 9.000 ft's povprečnim dviganjem 3,5 m/s. Žal smo se morali na tej višini zaustaviti, ker letala niso opremljena s sistemom za oskrbo s kisikom.


Valovni oblak nad letališčem v smeri proti jugu


Valovni oblak nad letališčem v smeri proti severu


Satelitski posnetek valovnih oblakov 18. decembra.

na vrh strani