aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Domača pobočja

Kako sem padel v EB28 edition? Zaradi neodločnosti. Namreč, s sestavljanjem svojega jadralnega letala. Raje sem klepetal z družbo, ki se je kar nabirala: Avgust Potušek, Karel Čeč, Andrej Kolar, Ivo Šimenc, Boštjan Pristavec. Boštjan se je še zmeraj ukvarjal s svojo elektriko, razmišljati mu je pomagal Šime in v tistem je bilo vabilo v zraku. »Greš poleg?« Okleval sem, saj bi bil že čas za kakšen daljši samostojen let, a klic daljav je prevladal. »Grem,« in sem vrgel v žepe zadnje kabine, kar sem imel in tudi vprašal nisem, kam potujeva, saj še nikoli ni bilo slabo.


Ekipa se zbira

Tokrat sem doživel, kar me je vselej zanimalo, namreč let po Alpah v FAI trikotniku 750 km, v eni od klasičnih disciplin jadralnega letenja, vsaj iz slovenskega zornega kota. Pa ne visoko in ponosno, pač pa nizko, da sploh nisem verjel, da nama bo uspelo brez prižiganja motorja, prileteti do doma. Na drugi obrnilni točki, nad Zernezom, sva bila v slabi koži. Razmišljal sem, kaj pilot sploh lahko naredi, če bi se odločil za motor, pa ne bi zapel. Zdelo se je, kot da je rafal kletvic sprožil prvo rahlo dviganje s pobočnim jadranjem. Tisti trenutek je bila to še zadnja možnost, da se počasi le dvigneva. Kakšnih 1500 m nad glavo naju je opazoval jadralec in udobno užival ob pogledu na letalo tam spodaj, ki se premetava v pasti.


Kepa

»Če se v petnajstih minutah ne pobereva, imava bolj slabe možnosti, da prideva do doma,« je razmišljal Boštjan, še približno 320 km od doma in precej daleč od rešitve. A pojdimo od začetka. Alpski trikotnik 750 km, denimo, iz Lesc v bavarsko ravnino in nazaj v hribe, po dolini reke Inn, skoraj do St. Moritza, od tam pa, po drugem obratu na vzhod, po sadovnjaški dolini Val Venoste, brez enega samega polja, ki bi omogočil nepredvideni pristanek, prek vseh hribov do skoraj domače hribovske ravnine z Brunicom, je za jadralce nekako tako, kot bi košarkar dejal, da so ga sprejeli v moštvo, ki igra v ligi NBA. A prepričan sem, da je v tisti veličastni ligi doslej igralo več slovenskih igralcev, kot je jadralcev preletelo omenjeno pot. Ne bi se veliko zmotil, če bi dejal, da jih je komaj za prste ene roke, za dve pa jih zagotovo ni.


Dobrač

Preskočil sem precej bistvenega. Ko mi je Boštjan povedal namero: »Greva tja proti Kufsteinu,« sem se razveselil, da bom vendarle doživel znameniti let, ki se ga sam skoraj zagotovo ne bom lotil. Nekajkrat sem sledil zapisu Toneta Čerina z naslovom: 2005-leto premikov za trikotnik v Alpe. In čeprav se je pisec že v uvodu ponudil, da bo skušal ponuditi kakšen odgovor na vprašanja jadralcev brez tovrstnih izkušenj, ki se porajajo na gorati poti, ob branju nisem dojel nič bistvenega, kar bi mi pomagalo razumeti ključna vprašanja veličastnega jadralnega leta. Veliko besed, a nekomu, ki nikoli ni bil poleg, niso povedala veliko. Tudi pričujoči zapis ne bo nikomur pomagal pri tej odločitvi. Še celo, ko sem si ogledoval podroben zapis leta na OLC, se mi je zdelo, da ne odraža nič bistvenega.


Smer zahod

»Edina smer za prehod alpske verige s slovenske strani, ki kaže možnost za uspeh na začetku poti, je gorski prelaz Felbertauern,« pravi v svojem spisu Tone. Do tu je še vse razumljivo, za tem prelazom pa se začenjajo jadralske neznanke, saj so novi pogledi skoraj zmeraj pospremljeni z jadralskim nezaupanjem. Tudi pilot EB28 si je izbral to pot, na izbrani dan na dveh tretjinah poti ni imel v oporo niti enega oblaka. Cesta čez prelaz je bila še zmeraj neprehodna. Ja, prvi oblaki so se prikazali na poti domov, pred Dolomiti in nad njimi, a sva bila že tako pozna, da so se pred nama sušili. Globoke dolomitske doline so se že hladile v svoji senci.


Zarotniki

Ko sva bila čez Felbertauern, bi jih moral dobiti z vrvjo čez rit, kot jih dobijo v vsaki mornarski jadralski družbi vsi, ki prečkajo ekvator. Že dolgo nisem s takšnim zanimanjem sledil dogajanju, zdelo se mi je, da sem v 3D kinodvorani, v prvi vrsti parterja. Brez težav sva kar padla na drugo stran, čez visoko gorsko verigo, katere najbolj štrleč je bil Grossglockner. Za začetnika v tej akciji se mi je zdelo, da sem brez razmišljanja splezal čez planke na prepovedan vrt in se do gležnjev zaril v blato. A kako se bom vrnil? Na tem FAI trikotniku ni vračanja, leteti je treba samo naprej, čim hitreje po začrtani poti. Pilotu pred menoj je bilo vse jasno. »Tam, precej naprej na levi, je Gerlos,« je prehiteval pogled na jezero in letališče v Zell am Seeju, kjer so imeli še vsa letala na tleh. Tam je Kufsteina, tam spredaj Kitzbuhel,« je našteval in potem sva še kar nekaj časa letela nekam na severozahod in se pri jezeru Tegemsee ob 13.51 obrnila v novo smer - proti Švici.


Zell am See

Ta prvi del leta, na koncu prve katete velikega trikotnika, je bil bolj podoben prijaznemu rekreativnemu jadranju, prav nič visoko, kot da nama je vseeno in da bi imela pod seboj na vsakem koraku letališče. Velika ptica ni trzala levo ali desno. In ko sva obrnila proti drugi točki, mi je teren pod krili postajal bolj znan, iz že nekaj let starega jadralskega izleta v Kraljevo vas, ki pa se je zame, v edinem letalnem dnevu, končal z zunaj letališkim pristankom pri Ga-Pa, pod senco Zugspitze. Boštjanova pot v dolino reke Inn je vendarle potekala precej stran od začetne točke tistega mojega jadranja v Koenigsdorfu. Vseeno mi ni bilo jasno, kako se bo Boštjan pritihotapil v visoke hribe. Ko sem takrat iz tal sanjal to pot, so se mi hribi zdeli neosvojljiva trdnjava. Boštjan pa je samozavestno kar rinil proti dolini reke Inn in ob njej navzgor, hribi nad najinima glavama so znova postajali beli in vse višji.


Kufstein

»Prepričan sem, da Zugspitze nima niti 3000 m,« je glasno razmišljal Boštjan in svojih 3000 m s pogledom prenašal proti vrhu mogočne gore. Doma mi je google povedal, da jih ima gora samo 2962 m, zato pa sva se strinjala, da je Garmish-Partenkirchen ob njenem vznožju precej velik kraj. S pogledom tipam, da bi našel svoj travnik, na katerem sem takrat pristal. Prav nič dobro se nisem počutil, saj nisva bila visoko, raje bi rekel, da sva bila nizko in tudi mesto svojega pristanka sem nehal iskati, samo zato, da ne bi prožil negativnih valov. Pač, nadležno vraževerje. Bil sem tiho in premleval svoje misli. Ležerno sva pridrsala do Imsta. Ker sem pred nosom gledal prazno luknjo, v kateri bi moral biti navigacija za sopilota in zato nisem imel podatka o vetru, sem razmišljal, zakaj se je pilot odločil, da bo letel navzgor prav nad levimi pobočji. Vsaj dvakrat sem ga vprašal, če sva že v dolini Engadin, a sem bil z vprašanjem vselej prezgoden. Hudičevo dolga je ta dolina Inna, a za pilote, ki se iz Švice vračajo, denimo, v Koenigsdorf, je zlata vredna, saj več kot sto kilometrov letijo samo navzdol. Kasneje mi je postalo bolj jasno, zakaj si je Miha Thaler, prvi od Slovencev, ki je opravil ta trikotnik, izbral smer urinih kazalcev in se je najprej odpeljal v Švico, od tam pa je, do druge obrnilne točke v nižini, v glavnem samo spuščal. Zato pa je imel težje delo na zadnji kateti, ko se je moral prebiti prek Felbertaurena proti Lienzu.


Alpe so za nama

Približevala sva se Imstu in preskočila na sončno severno pobočje, a brez učinka, saj nisva nikjer naletela na dviganje. Zato sva se znova, z višine kakšnih 2300 m, premestila na južno pobočje in sredi doline padla v močan vzdolnik, pet in več metrov na sekundo sva letela proti zemlji in ko se je padanje umirilo, sva svet pod seboj gledala z višine 1900 m, skoraj iz parterja. Pod seboj sem opazoval električne daljnovode, kakšnih petdeset visokonapetostnih debelih žic, se, kot sanjska avtocesta, vleče proti Švici in seka pobočja, enkrat na levi in drugič na desni. Energetske poti so me očarale že takrat, ko sva si šla z Darkom Gagulo v Imst in še naprej gor pogledat, kako je s tereni za pristanek. Nisva bila navdušena.


Za jezerom je Konigsdorf

Tokrat sva se z Boštjanom sicer povzpela na 3500 m, a proti vetru sva z neznansko lahkoto izgubljala višino. Boštjan je bil še naprej hladen kot »špricar«, kot da bi pil »red bull«, je rinil v vse bolj izrazite klance, sam pa sem še vedno oprezal za tereni za zunajletališki pristanek. Ta bolestna razvada me ne bo nikoli minila, tudi takrat ne, ko bom nehal jadrat. Skoraj nepričakovano se je pred nosom jadralnega letala prikazal Zernez. Približno sem se ga spomnil iz enega od prejšnjih jadranj z Boštjanom, a zdaj sva se priplazila do te točke nizko, bolje rečeno, absolutno prenizko. Pilot ni bil več tako miren. »Če se ne motim, nisva v najboljšem položaju,« je mimogrede omenil, še preden sva zagledala Zernez. Razumljivo, saj tistega pravega dviganja še zmeraj ni bilo... Vzporedno z vasjo, ki jo je za svojo obrnilno točko pogosto uporabil Miha Thaler, sva izbrala osončeno pobočje, ki bi po vseh učbenikih moralo imeti svoje dviganje. Sonce se je pravokotno zajedalo v rjavkasto gozdno podlago, za katero se je iz zraka zdelo, da buhti od pregrevanja. Dviganja nisva našla in tako sva z vsakim naslednjim korakom, malo bolj desno, malo bolj levo, pa še naprej in še pet sto metrov naprej, padala nižje in nižje. Mestece oziroma vasica leži na višini 1474 m, na najinem višinomeru pa je bilo samo še 2200 m. Katastrofalno malo.


Zugspitze

»Niti do St. Morizta ne bi mogla s te višine na kavo,« je Boštjan premogel nekaj humorja, ampak eno uro kasneje, ko sva se rešila iz pasti in sva že jahala na najboljšem dviganju tega dne, ki naju je poneselo prek 4000 m. Midva pa sva bila v mislih še zmeraj tam zgoraj, v tistem prekletem Zernezu. Saj veste kako je to, ko začne pilot trmasto iskati dviganje, ki ga ni. Na koncu lahko samo še izvleče zavore in pristane. Boštjanu je vendarle uspelo, da se je dvignil na 3200 m in odprla se mu je pot proti domu.


Po dolini reke Inn navzgor

Ne vem kako in zakaj je Boštjan, že v pozni uri, našel še dvoje ali troje veličastnih dviganj na poti domov, ki so naju ponesle v veličastne višine in nama zagotovile jadralski in ne motorski povratek. Zdelo se je samoumevno, a pri jadralnem letenju ni nič samoumevno. Razen za Jureta Lokovška, ki po soncu, vetru in tudi po senci oblaka, ki ga ni, ugotovi, kje je dvigaje. Nekoč mi je na nekem tekmovanju nad ravnino dejal: »A nisi še nikoli slišal, kako se najde dviganje.« Chuck Norris. Slediti je treba neki logiki, ki je prepletena z intuicijo. Če vezi med tema dvema popokajo, ni pravega veselja, kot nad Zernezom. Morda se bom letos s kolesom odpravil tja gor, no vsaj delček poti, da si pogledam Zernez, da pljunem nanj in ga pohodim. Miha Thaler ni nikoli čutil potrebe, da bi hodil po krajih, ki jih je preletel. Sam bom zagotovo užival, ko bom srebal hladno pivo in z bedastim pogledom meril tisti edini večji travnik, za katerega iz zraka ni mogoče z gotovostjo določiti, kam je nagnjen. Nekam je zagotovo. Oziral se bom po pobočjih tam naokoli in zdelo se mi bo, da jih še nikoli nisem videl, domačinu pa so bo najbrž zdelo, da je tujec prišel iz Szegeda. Ja res, iz zraka je svet tam spodaj drugačen. Ko veš, da se ti ga ne bo treba dotikati po nepotrebnem, je lep, celo romantičen … sicer pa, vrag ga vzemi …


Prvi izhod proti vzhodu - ni za naju


Višina nad Zernezom


Zernez


Domov


Pred Dolomiti


Tri Cime


Sončni zahod

Zgodbo si lahko pogledate tudi na OLC in v SeeYou.

na vrh strani