aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

pred štartom

Napisati ali ne - shakespearovsko vprašanje. Lahko bi odgovoril z besedami ptujskega kolega, ki pogosto z veseljem pove, da itak nima smisla, na koncu pa vendarle, denimo, kupi vitlo, pa čeprav ve, da bo imel z njim in s kolegi, ki jih bolj vleče motorna vleka, samo jezo. Toda, zakaj bi se moral oprijemati njegovih misli, če se tudi meni pogosto dogaja, da zamahnem z roko in si rečem, da je pisanje bv, torej brez (veze) smisla. Lani, na začetku sezone, sem se odločil, da o vseh svojih jadralnih letih v tistem letu napišem malo daljšo zgodbo, vendar sem zamahnil z roko. Tako je najlažje. Potem mi je Erazem podaril knjigo Berta Schmelzerja, ki jo je sofinanciral, z naslovom Leto z jadranjem (One year of gliding – never stop exploring) in sem bil vesel, da je še nekdo imel podobno zamisel, le s to razliko, da jo je uresničil. Toda Bert je jadralec, ki je doslej z jadralnim letalom pomolil nos kamor se je le dalo, tudi v Livno, za nameček pa je osvojil še naslov svetovnega prvaka. Fant ima reference, le kdo bi si upal z njim primerjati. V svoji knjigi je med stotino izvrstnih fotografij vpletel zanimiva besedila. Nekaj poglavij sem prebral, nekajkrat sem jo prelistal, a je tako obsežna, da fotografska lepota zdela do zasičenosti. Vsega v njegovi knjigi estetsko ni mogoče dojeti. Vzeti bi si moral veliko časa, moral bi biti umirjen, kar pa nisem. Morda bi prek zime prišel do sredine knjige, seveda, če ne bi bilo še veliko drugih knjig.

In tako, toda ne zaradi tega, sva si s kolegom privoščila pogovor v novi pivnici Pivovarne Union v Ljubljani. Beseda je nanesla na mladega Martina Degena, sina njegovega kolega v službi, o katerem sem nekaj že napisal na opensoaringu – to je tisti fant, ki je že kot osnovnošolec redno hodil na letališče v Postojno in je tudi vse vedel o jadralnem letenju, še preden so ga fantje prvič vzeli s seboj v zrak. Jadralcem je zastavljal vprašanja, da so začeli znova prebirati teorijo, da jih ne bi spravil v zadrego. Minulo jesen je pobegnil od doma, pribežališče pa si je izbral v dijaškem domu in v Gimnaziji Želimlje. Schmelzerjeva knjiga je namenjena njemu. V upanju, da se bo mladenič morda vendarle nekoč prijel jadralnega letenja. Takšnih nadobudnežev ni veliko, sem si mislil, in zakaj ne bi naredil nekaj, da bi ga v prihodnosti pot morda znova pripeljala na letališki travnik. Kolegu ob pivu sem razložil - naj mi Postojnčani ne zamerijo -, da bo fant najhitreje napredoval v AK Celje, seveda, če ga bodo Celjani sprejeli, saj nima celjskih korenin. Vendarle sem miren, saj takšni nasveti nič ne pomenijo, Martin se bo odločil, tako, kot ga bo pičilo. Morda sploh nikoli ne pride do Celja, možno je tudi, da je bilo pivo premočno in ko bo lastnik prezračil glavo, bo tako ali tako pozabil, kar je bilo naloženega.


Tromeja

Torej, zakaj ne bi začel svoje knjige Leto z jadranjem, s pričujočim foto letom, še posebno, ker mi je Erazem namignil, da naj se oglasim, ko bo gradiva dovolj za knjigo, češ, da bo prispeval nekaj cvenka, pa še Toni Šibanec je obljubil delček svojih organizacijskih sposobnosti pri tem projektu. Obema sporočam, naj se nikar ne ustrašita stroškov in vložene energije, ker bom najbrž že na koncu pričujočega sestavka zamahnil z roko: pa kdo to sploh bere. Ko se pisec tako vpraša, je že izgubljen. Saj sploh ni tako preprosto zmagati. Poglejte, kako so Katarci naklestili naše nogometaše na prijateljski tekmi sredi arabskega finančnega El Dorada. Klonil je celo veliki Srečko, moral je skloniti glavo, pa ne od sramote zaradi poraza, pač pa zato, ker v prihodnosti ne bo imel možnosti, da bi kandidiral za selektorja njihove reprezentance. Pa še obrezati bi se najbrž moral. Vsaka slaba stvar je za kaj dobra.


Kamniško sedlo

V petek, preden je potegnil sever, sva se po naključju slišala z Boštjanom, vprašal me je, kaj bom počel naslednjega dne in sem mu, v petdesetodstotni šali, dejal, da bom šel z njim v zrak. »Zmenjeno,« je dejal, »ob sedmi uri se dobiva na letališču v Lescah. Pa toplo se obleči, hladno bo ko hudič.« Ne bom razlagal, kako sem sodeloval pri jutranjem sestavljanju EB28 edition. Ker Pristavca že poznam, sem stal ob strani in naredil korak ali dvignil roko samo takrat, ko je ukazal. Samo toliko, da sem ugotovil, da je polovička EB-jevega krila kar težak zalogaj. Še preden je ura odbila osem, sva bila v zraku.


Begunjščica

Avgust Potušek zatrjuje, da sovraži letenje v hribih, ko piha sever. Nekaj podobnih bi lahko naštel tudi v Lescah, eden je baje tudi med jadralci, ki sami sebe imenujejo »preletaška« mafija in so na to ponosni. Ne spadam med mafijce in tudi meni sever ne leži kaj prida. Se ve, ker je poln neprijetnih presenečenj. Zato sem užival v drugi vrsti balkona, za kapitanom EB28 edition, predvsem pa sem ves čas skušal v mislih tudi sam reševati zagonetke, ki so se prikazale pred nosom letala in jih primerjati z dejansko izpeljavo. Boštjan je, nekje nad Vrbo, da bi bilo še nekaj pesniškega poleg, zapeljal v dviganje ali pa v rotor in težko jadralno letalo je vleklo navzdol in navzgor od -3 do +10m/sek, na trenutke sva dviganje izgubila in ga znova našla ter tako kmalu uživala v mirnem letu ob oblaku. Zagrabil naju je val in z višine 2300 m sva se udobno podala na vzhod. Boštjan se je pogovarjal s kontrolorko v Ljubljani, pogosto jo je natančno obveščal o svojem položaju, na koncu mu je predlagala: »Jadralno letalo 7, a je res potrebno toliko govorjenja,« in sta se hitro zmenila, da bo šlo tudi brez besed, se razume, če bi val potegnil na 5000 m, bi jo Boštjan z veseljem obvestil, morda celo po imenu, ker jo je poznal, saj je v službi njegova kolegica.


Variometer

Pred nama je bila nagrmadena gomila oblakov, zdelo se mi je, da vreme ni kaj prida. Ko sem to omenil, sem dobil vrnjeno »porezano« žogico. »Ne, vreme je dobro.« Prav. In sem sklenil, da ne bom več razmišljal na glas.

Na valu
»Zakaj pa ne greva za Košuto?« mi je ušlo. »Ker ni potrebe. Samo zapravljala bi čas, oblaki pred nama kar dobro držijo.« Res so bili razpotegnjeni v smeri vetra in nanizani drug za drugim proti vzhodu. Mimogrede sem še sam prijel za palico in nekaj časa sledil tej navidezni črti, ki je povezovala oblake. Boštjan je usmerjal moj let, mimo Raduhe na Peco. Tu je sam znova ujel močnejše dviganje ob pobočju in kmalu sva bila za Uršljo goro. Brez vrtenja. Desno spodaj se je lesketalo letališče Slovenj Gradec, kakšnih 500 m pod nama sva prav takrat zasledila Cehnerjevega pilatusa na poti iz vzletišča v Libeličah v Portorož. Trikrat lahko ugibate, o kom sva se pogovarjala in kakšne pridevnike sva uporabljala. Ko nama je letališče izginilo za hrbtom, sva se zapeljala na Pohorje. Mariborčani so že drgnili dežurno pobočje, Robert Hriberšek je potrdil, da drži, nekoga so prav takrat vlekli v duo discusu do Lepega razgleda. Kmalu sva tudi midva pridrsala do omenjenega razgleda in se nato obrnila na zahod.


Pohorje

Nikjer ni šlo kaj prida gor, povsod pa zlagoma dol. Na Kopah na Pohorju sva že lahko štela smučarje in občudovala pisane barve njihovih oblačil. Pristavca ni kaj prida motilo, da drsiva vse nižje. Držala sva se zunanjih severnih obronkov, istih, po katerih sva se že prej peljala in šele pri Košuti sva se pravokotno zapodila pod njeno čudovito, proti zahodu razpotegnjeno, ostenje. Še zmeraj brez kroženja sva pridobivala višino. Dovolj, da sva pred Mojstrano zdrsnila v naročje severnih sten Julijcev. V severno steno Špika zmeraj znova zijam kot začaran, ker si vanjo nikoli nisem upal vstopiti in ugibal, kakšni norci so bili predvojni alpinisti in še posebno Mira Marko Debelak, ki je steno, takrat je veljala za problem, prvenstveno preplezala kot prva v navezi že leta 1926 s Stanetom Tominškom. Pa pustimo to, da ji je Joža Čop pomagal, da se je rešila iz stene. Od jadralcev, ki jih poznam, je smer preplezal tudi Rok Einhauer, seveda poleti, ampak treba mu je čestitati. Stena je bila lepo obdelana s sveže zapadlim snegom. Propeler je bil komaj prepoznaven. Planica je iz najine višine žarela v lepih linijah, velikanka je bila še v snegu, poleg pa še ena zelena prevleka doskočišča. Skakalnice so bile v svoji urejenosti tujek v razdrapanem gorskem svetu. Le kje so bile množice navijačev med tekmovanjem za svetovni pokal? Zdaj se zdi vse skupaj eno samo gradbišče, ki ne daje upanja, da bo kdaj urejeno po norveškem vzoru. Tu se ni mogoče peljati, brez da bi užival ob pogledu na Jalovec. Lepotec, katerega obris so si za svojo organizacijo vzeli slovenski planinci, je občudovanja vreden. Na njej je pustil svoje življenje Vine Žakelj, nekdanji upravnik AK Ljubljana in prometni pilot. Še en dokaz, da so lepe stvari pogosto tudi nevarne.


Pohorje, Kope

Višarje in nekaj smučarjev sva med letom na zahod opazovala zviška, pomaknila sva se še nekoliko bolj k hribom in lezla v najbolj negostoljubno dolino, ki iz zraka še kar nekam zgleda, spodaj, denimo, v avtomobilu, pa se zdi, da je tu konec sveta. In ker ni kazalo, da bi veter, ki je pihal že skoraj povsem iz zahodne smeri, pripomogel k dviganju, sva se obrnila znova za 180 stopinj, na vzhod. Višarje so bile nazaj grede že previsoka ovira, da bi jih preletela.


Jalovec

Na vzhod, vse nižje in nižje, brez enega samega zavoja. Letalo je sledilo grebenom, ki sva jih gledala že krepko nad seboj. Že na začetku sem ugasnil svoj LX8000, zato da bi imel Boštjanov LX9000 v prvi kabini dovolj toka, in tako o letu ne morem, po vzoru Matije Žnidaršiča, povedati kakšno strokovno o nastavitvi hitrosti ali kaj podobnega. Od Tromeje naprej sva se tesno držala hribov, da bi vendarle ujela nekaj več dviganja. Po vremenskih napovedih sva prihajala na področje močnejšega vetra.

Golica
»Kaj boš pa zdaj naredil?« me je zanimalo.
»Nič, peljal bom še naprej naravnost, blizu Kepe bova že pridobila višino, če nama veter ne bo crknil,« je samozavestno predvideval potek leta. Bila sva res že skoraj v parterju in nato se je začelo - skoraj kičasto sva pridobivala višino in ni minilo veliko časa, ko sva uživala ob Košuti in bila, po ustaljeni poti, kmalu znova pred Pohorjem. Mimogrede sva srečala še Potuška, ki je premagal odpor do severnega vetra in iz Lesc priletel na Pohorje pozdravit sve kolege na letališču, ki jim je celo uspelo potegniti svoja letala iz hangerja.


Uršlja gora

Mariborčani in Ptujčani so se pogovarjali, da vrtijo nad Lenartom, svoj položaj so venomer sporočali mariborskemu kontrolorju. Zagotovo mu ni bilo dolgčas. Torej, za njimi v ravnino, in tako se je še jadralno letalo 7 prijavilo za let od Lepega razgleda do Lenarta. Ko sva bila že tam in sva tako poceni prišla skozi kontrolorjevo sito, sva potegnila še čez letališče Murska Sobota. Fantje so imeli tehnični dan. Spodaj je krepko pihalo, to mi je Marjan Medič povedal nekaj dni kasneje, a so bila tudi kar solidna dviganja.

Še zavoj z velikim nagibom nad letališčem, ki sem ga zamudil za fotografiranje, nato pa domov. V ravnini nobeno dviganje ni bilo samoumevno. Tam, kjer sva menila, da bo pod najinim oblakom močno dviganje, sva vrtela tudi neznatna dviganja, medtem pa je kontrolor obveščal jadralce, da bo čez pol ure IFR prihod in da želi imeli okoli sebe vse »čisto«, vsakih pet minut je preverjal, kje se kdo nahaja. Nekaj je omenil celo »miss approach«, ki si ga nisem znal razložiti, saj je bil vendar najavljen prihod IFR.

»Jadralno letalo 7, samo pol ure imate, da se spravite na Pohorje ali iz kontroliranega prostora,« naju je prijazno in zelo osebno nagovoril, saj je vedel, da lepa beseda pravo mesto najde, a dviganje pri tej akciji ni hotelo povsem sodelovati. Čeprav sem samo opazoval, kako se na variometru nabirajo metri in čeprav sam nisem imel v rokah pilotske palice, sem bil, ob kontrolorjevem nenehnem spominjanju na IFR prihod neznanega letala, nervozen za dva. Boštjan se ni pustil motiti, počasi, čeprav ne namenoma, se iz dviganja ni premaknil dokler ni k začetni višini dodal še tisoč metrov, kolikor jih je rabil, da sva lahko izginila na eno od predlaganih mest. Tik pred preskokom z robu kontroliranega zračnega prostora je kontrolor enega od mariborskih jadralcev znova spomnil, da pride čez pol ure na vrsto IFR prihod in da ne želi ... Ja, že od zdavnaj vem za pohorske kilometre in pohorski čas, ki z realnim časom nima prave povezave, a le pri hoji. Zdaj sem zvedel, da je čas enotna kategorija in da časovna razteznost deluje tudi v jadralnem letalu. Kdaj je v resnici prišlo do IFR prihoda nisva zvedela, vendarle pa sem dan kasneje dobil potrdilo, da je vrhunsko poslovno letalo »gulfstream« res pristalo na mariborskem asfaltu in da je pilot zadel stezo v prvo. Na zadovoljstvo vseh ni bilo zgrešenega prihoda.


Na valu

»Kadar si zaslužil visoka obzorja, se ni lahko vrniti v svojo škatlo,« je nekje v Satanskih stihih, na straneh, ki sem jih prav tiste dni bral, zapisal S. Rushdie, kot bi mi želel sporočiti, da so bo poslej treba spoprijeti z resničnostjo, ki pravi, da finese ni nikoli dovolj. Ta resnica drži celo za EB28 edition. »Nazaj ne bova letela po klasični severni poti, ampak prek Slovenske Bistrice in od tam naprej do Šoštanja. Vmes sva srečala še Sebastjana Ramšaka, ki nama je zaupal, da Erazmovega novega dvoseda trenira za nastop v Nitri. Sebastjana sem bil vesel, tudi zato, ker v jeseni nisem mogel z njim vzpostaviti stika, niti prek telefona, še manj pa z e-pošto. Prek Boštjana, ki je z njim govoril, sem mu izročil pozdrave. Kot vselej uglajen sogovornik jih je tudi vrnil. Hvala. Sam bi mu zastavil še kakšno vprašanje, a sem ravnal prav, da sem se tej želji odpovedal. Pilot pod nama je bil v drugem razpoloženju, le zakaj bi ga motil. Držim pesti za njegovo dobro uvrstitev v Nitri, že nekajkrat je dokazal, da je slovenski Kawa.


Raduha

Bralcev ne bom moril s podrobnostmi, a pobočja Travnika in Raduhe sva gledala s prijemom fotografa, ki pred pravim objektom poklekne, da bi bil videti mogočnejši, Matkov kot sva si ogledala skoraj od znotraj, ravnina v Logarski dolini je bila večja in lepša kot kadarkoli. Pozdravila sva še oskrbnika na Kamniškem sedlu. Ja, spomnil sem se na Sebovo opazko: »Želel sem na Gorenjsko, pa se mi je zdelo nemogoče!«


Bled

Pravega dviganja ni bilo od nikoder, malo gor in prav toliko, in še več, navzdol in že je bilo treba narediti pentljo v desno, tja, koder so grebeni malo nižji. Košuta se je, daleč pred nama postavljala s svojo lepoto, a tokrat sva se odločila, da je ne bova nadlegovala. Pred preskokom zadnjega grebena, torej tistega, za katerim se vse vode stekajo na kranjsko stran in na koncu v Savo, je pilot nabral še nekaj dodatne hitrosti. Greben sem sam pri sebi imenoval kar Boštjanov greben. Od tam naprej je bil let do doma le še formalnost. Pred pristankom naju je pozdravila nenavadna svetloba Blejskega jezera.


Srečanje z M1 nekje na poti domov

Zgodbo si lahko pogledate tudi na OLC in v SeeYou.

na vrh strani