aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Pristanki v skoraj nevidni pravokotnik
(OPENSOARING, 3. Oktobra 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Mojca Zupan, Milan Korbar, uredil Milan Korbar)

Strogi sodnik Pavel

Po tem ko sta padli v vodo vsaj dve akciji preletov v Alpah, ki naj bi jih izpeljali člani ALC Lesce in se je zdelo, da je vse samo govorjenje s pogledom v luno, se je ekipa domoljubno usmerjenih članov razjezila. »Moramo si dokazat, da lahko izpeljemo vsaj eno akcijo,« so dejali in postavili termin ter vsebino – naj bo to natančno pristajanje. Sobota, 3. oktobra je zjutraj še lilo a Boris Žorž je iz ARSA sporočil: »Ne se sekirat, ob 13.30 bo sonce.«


Postavljanje nevidnega prvokotnika in posvet pred letenjem

Ja, še dobro, da na pristajalno preizkušnjo niso povabili tudi pilotov iz drugih klubov, ker je bilo časa komaj dovolj za lastne potrebe. Dvaintrideset pristankov za čast in še nekaj vzletov za najbolj razočarane iz urade preizkušnje. Pravila niso bila balkanska, torej tista iz Prijedora, ampak preprosta – obe kolesi, prednja in zadnja sta se morali dotakniti tal za črto z oznako 0, od koder se meri oddaljenost dotika glavnega kolesa. No, nekdo je blanika s precejšnjo hitrostjo pritisnil na kolo, tako da je naredil še dolg skok. In ker v nenapisanih pravilih ni bilo tega primera, mu je sodnik, ki so mu jadralci dali pooblastila za pošteno sojenje, prižgal zeleno luč. Tekmovanje je minilo brez ene same pritožbe, ker se tudi ni bilo kam pritožiti.



Bolj kot je šlo proti koncu neuradno tekmovanje, bolj se je kadilo z žara. Bil je založen prek vseh meja, stekel je pogovor o tem in onem, na koncu pa so fantje in dekleta, vsaj tako se je zdelo, pozabili, zakaj so sploh prišli na letališče. Jur Finžgar, ki s svojim pristankom ni bil zadovoljen, je ob klubski brunarici predstavil dva gospoda, ki naj bi bila iz JACL, med njimi eden tudi direktor Rok Marolt. Ampak, takrat so bila vrata hangarja že zaprta, odpirač za pivo, pripet na vrata brunarice, pa je šel iz rok v roke. Vsekakor pa dobra gesta JACL.



Odgovor na vprašanje, kdo je zmagal, bi našli v zapisniku oziroma v kronometraži, ampak to na koncu ni nikogar več zanimalo. Nekaj jadralcev je pristalo na črto, nekaj malo dlje, nekaj pa jih je bilo treba diskvalificirat, kajti, kakšna pa je tekma, če se nikogar ne diskvalificira in napoti v bife. Eno pa je zagotovo, vsi so po malem razmišljali o svojih pristankih in velika večina z njimi ni bila zadovoljna.



Prvi pristanki, ko ob robu črte, ki je označevala točko 0, še ni bilo velike bele ponjave, so bili težavni, saj označbe iz zraka sploh ni bilo videti. Po tej cunjasti izboljšali mesta pristanka ni bilo več kislih obrazov. Nekateri jadralci so let, ki ni trajal več kot pet minut, izrabili, da so peljali kakšnega svojega prijatelja ali znanca, Tanja Pristavec je morala na drugi sedež postaviti svojega 5-letnega Žigo, ki smo ga slišali po radiu, kako je mami zavpil: »Bremzaj, bremzaj.«



Na koncu smo, seveda neverbalno in s flaško v rokah, ugotovili, da je takšno druženje enkrat na leto dobrodošlo. Predsednik kluba je bil tudi zadovoljen, nekaj članov pa baje ni bilo na letališče, ker zamisel, ki se je obnesla, ni bila njihova. Kdo ve, če je to res?