13. Spomladanski pokal Jesenik 2017
(OPENSOARING, 2. maja 2017, besedilo Boris in Nataša Žorž, fotografije Boris Žorž)
Boris in njegov cirrus nad Livnim
Jarni Pohar Jeseniku – Šumperk, 28., 29. april 2017
29. aprila 2017 Nataša:
Lep pozdrav iz Češke, natančneje iz Šumperka, kamor smo prišli raziskovat teren pred prihajajočim evropskim prvenstvom, ki bo julija letos v sosednji Moravski Trebovi. Cilj je samo raziskava terena iz zraka.
Po obilnem deževju, ki je vztrajalo še včeraj ves dan, smo se danes prebudili v zelo perspektivno jutro za letenje. Če je včeraj lilo kot iz škafa vso pot na Češko, če so bili zastoji, kjer so le mogli biti, in če smo potovali celih 12 ur namesto predvidenih 8, se je splačalo, ker so danes leteli, včeraj pa so nam pripravili prijeten sprejem s pivom in segedinarjem. Da pa je večer dobil piko na i so ob tabornem ognju zaplesali bojni ples za lepo vreme in zakurili čisto pravega snežaka. Vse za dobro vreme.
Včerajšnji enourni zastoji na avtocestah okoli Dunaja so nam ponudili alternativo. Odločili smo se, da uro, namenjeno ogledu asfalta, zamenjamo z ogledom strogega centra Dunaja. Malo prikolicam je bilo dano videti Karlsplatz.
Pogovor ob ognju in kotlu
Letališče je simpatično, nastanitev malo bolj socialistična v sobah na letališču ampak lokacija vse odtehta. Igral za otroke, še posebej leteče lisičke, in malo dotrajanega bazena pa jim tudi ne bomo šteli v minus . Komunikacija v glavnem poteka v češčini, vsaj z njihove strani. Letališka restavracija zadosti osnovnim potrebam po hitri prehrani, v okolici pa se dobi tudi dosti boljša hrana po malo nižjih cenah kot pri nas.
Boris:
Letos sem imel namen, da ne bom pisal, pa sem se, vsaj za danes, zaradi Nataše malo premislil.
Naloga za prvi tekmovalni dan
Dan je bil precej zahteven in nekoliko v stilu loterije. Bilo je namreč precej ploh in prekrivanj, tako da je bilo ogromno odvisno od intervalov.
Ob startu na disciplino je bilo področje zelo pokrito in ni bilo jasno, kam naj bi se zapeljal naprej. Izkazalo se je, da sta bili dve liniji, in sosednja je bila boljša. Okoli Moravske Trebove skoraj ni bilo sonca, zato je bilo potrebno spremeniti smer leta in se odpraviti pod malo lepše oblake. Od tam je bilo spet vse pokrito, ampak pod bazo se je nekako dalo leteti brez pretirane izgube pod črnino in plohami.
Ker je proti drugi točki tudi izgledalo pokrito, sem se raje obrnil, ker če v primeru nadaljevanja v prvi sektor ne bi dobil dviganja, ni bilo možnosti doseči drugega sektorja.
Res sem preplaniral mrtvo področje in na robu sonca ne prav visoko dobil dviganje. Desni del sektorja, kamor sem se namenil, je bil spet termično mrtev, zato sem se ga samo dotaknil in se vrnil pod iste oblake kot prej. Nato spet pod pokritim in plohami proti domu, spet na soncu pa sem dobil dobro dviganje za dolet.
Zaradi vsega krajšanja sem bil prehitro doma. Primerjava je pokazala, da se je dalo podaljševati v oba sektorja, ampak ne v tisto smer, kot je bila moja ideja. Glede na vremenske razmere, nepoznavanje terena in dejstva, da sem letel sam, sem z letom kar zadovoljen.
Spremljanje letenja v živo – Borisova oznaka na: Spot the Glider
Za prvomajske počitnice se spodobi, da so dela proste počitnice. Boris trenutno kar lepo skrbi, da dela res ni veliko. Živel 1. maj! Včeraj je zmaga res prinesla pozitivno vzdušje – no katera je pa ne? Premagan je bil tudi aktualni evropski prvak Ondrej Dvorak – bravo mi! Otrok z igral ne morem spraviti, ker je leteča lisička tako zakon in ker je sklepanje novih prijateljstev veliko lažje kot na Madžarskem in zaradi vsega tega zelo trpi moja turistična misija. Vreme je bilo do sedaj prijetno toplo, 12 stopinj. Jutri se obeta prehod hladne fronte in dan za turizem. Čehi kresov ne kurijo, oziroma, vsaj videli jih nismo, so pa poskrbeli še za en čudovit večer s »toplinko« na prostem. V kotlu, polnem masti, so ocvrli rezine kruha, ki si ga potem podrgnil s česnom in nanj naložil reč iz drugega kotla. V tem drugem kotlu pa so pol dneva cmarili meso, čebulo, bučke, feferone, paradižnik in še kaj bi se verjetno našlo. Bilo je odlično, še posebej če si z jedjo spil pivo. Zabavo smo vsi zapustili prijetno okajeni. Pa ne od prepovedanih substanc ampak od dima, ki se je vil okoli nas iz tabornega ognja, ki je skrbel, da nismo zmrznili, ko smo se mastili.
Naloga za drugi, zmagovalni, tekmovalni dan
Boris, 30. 4.
Dobili smo klasiko 300 km. Večina poti je potekala nad Poljsko. Do prve točke je šlo super, potovalna hitrost 100 km/h. Na žalost sem se med dvema kumulusnima cestama odločil za napačno in pred točko padel malo nižje. Druga kateta je bila potem eno samo mučenje, nikakor se nisem uspel spraviti pod bazo in izgubljal sem precej časa. Pihal je kar močan veter, tako da so bila dviganja raztrgana in zanešena. Tu me je večina konkurentov precej prehitela. Tretja kateta nazaj na severovzhod podobna zgodba, stalno nizko in ne preveč hitro. Šele pred točko sem uspel dobiti dobro dviganje in se spraviti pod bazo. Nazaj grede pa sem se odločil za pot bolj po dolini i na ta način sem spet dohitel konkurenco. Z malo sreče sem pred črnino na poti proti domu dobil dobro dviganje, potem pa je bil potreben še en ovinek na rob sonca po potrebno dviganje za dolet. Zelo zanimiva naloga z veliko težavami, ampak imeli so jih tudi vsi ostali.
Naloga za tretji tekmovalni dan
Boris, 1. 5.
Naloga je bila AAT 2,5h. Občasno naj bi veter dosegal 40 km/h, ampak naj bi se naredile tudi kumulusne ceste. Zjutraj me je Michal (LL) povabil, da letim z njim, da mi pokaže, kako se tu leti. Zelo prijazno od njega. Proti prvi točki, z vetrom, smo res divjali, 120 km/h. Nazaj grede se je kumulusna cesta posušila, in izgledalo je, da bo bolje, če preskočimo na sosednjo, kar je pomenilo odklon s kurza za 70 stopinj. Prednost naj bi bila hitro napredovanje v veter v primerjavi s klasičnim vrtenjem in planiranjem. Seveda se nam je tudi ta cesta posušila, rezerven načrt pa je bil odlet na skrajni zahod drugega sektorja. Seveda se je tudi to izjalovilo, tako da je bil rezultat samo ogromna izguba časa zaradi ovinka. Druga kateta je bila tako samo okoli 68 km/h. Naslednji dve kateti sta bili potem spet odlični, praktično brez kroženja in čez 130 km/h, kar je na koncu zneslo okoli 97 km/h.
Boris: misija turizem uspešna. Javoričské jeskyne, hrad Bouzov.
Nataša: Dan, ki se ga člani zemeljske ekipe vedno razveselimo, je odpovedan dan zgodaj dopoldne. Ko je naš vitez (v prevodu zmagovalec) prejel flaško Pradeda (= likerja) za dnevno zmago dva dni nazaj, smo odpujsali novim dogodivščinam naproti. Cilj so bile Javoričske jame in grad Bouzov cca. 48 km južno od letališča.
Grad Bouzov
Češka ima kar 57 veličastnih dvorcev in 27 gradov . Mi smo uspeli obkljukati samo enega. Na dosegu roke sta še dva, na poti domov pa trije. Vse ostalo ostane za kdaj drugič. Grad Bouzov, ocena 4-, impozanten na zunaj in malo manj znotraj, je pa bil to operativen grad v osnovi iz 14. stoletja, ki je služil kot nadzorna točka trgovskih poti.
Javoričske jame
Javoričske jame pa so prijetno presenetile, ocena 4+, vredno ogleda. Po začetnem šoku v obliki horde osnovnošolcev, ki se je privalila pred vhod jame se nam je kar malo zameglilo. Pa smo mislili, da bomo edini. Nato pa se je ta horda kar naenkrat razblinila in ostali smo sami. Po blažjem 1 km vzponu do jam smo imeli nato srečo in »individualni« ogled. Minus vseh teh ogledov je, da so vsi ogledi vodeni samo v češčini – v angleščini dobiš samo tekst na listu papirja. Še dobro, da se delamo takšne poliglote.
Sreda, 3. 5. 2017
Nataša: Kot bi rekel Edo: »Kaj naj rečem?« Malo okno, ki je ponujalo nekaj prostora za letenje, ni zemeljske ekipe prav nič razveseljevalo. Nizke baze so obetale veliko muh na krilih, zato so bili danes muhenpucerji kar zaželena oprema. Bile smo ves čas v nizkem štartu …, malo smo podelale šolske obveznosti, skuhale špagete carbonara in to je bilo to. Boris je pristal, bile smo neznansko vesele. Med pospravljanjem IPF-ja v prikolico smo občudovali nizke prelete, ki jih tukaj ves čas izvaja vsak, kdor ima 5 min časa. Včasih je kar malo strašljivo, ampak očitno dovoljeno. Čez kakšno uro se nam spet obeta družabni večer z žarom in pivom. Trikrat hura za tukajšnje organizatorje!
IPF in Tri v vrsto
Boris: Tu sploh nimajo nezanimivih dni . Prebudili smo se v jasno jutro, ampak se je hitro začelo oblačiti, tako da ni izgledalo preveč obetavno. No, nekako se je vreme sestavilo, in dobili smo 2h AAT. V prvi sektor sem letel skupaj z najboljšimi, in šlo je kar v redu. Tam smo padli nekoliko nižje in razpadli, ker je vsak imel svojo idejo. Nadaljeval sem sam in se kmalu skoraj znašel v težavah. Skoraj zato, ker sem nizko dobil dviganje. Če ga ne bi, bi bile pa težave tu. Nadaljevanje je bilo boljše. V tem okolju se še ne znajdem najbolje. Povsod so neki grički in doline in nikoli ne vem natančno, kam naj odletim. En kup možnosti, potem pa malo begam sem ter tja. Nekako sem uspel dobiti solidno linijo oblakov in relativno v redu obrniti naslednja dva sektorja.
Naloga za tekmovalni dan
Od vzhoda se je začelo pokrivati, imel pa sem tudi čelni veter, tako da sem v doletu letel malo bolj konzervativno, na koncu sem bil pa previsok, ker sem bil omejen z maksimalno hitrostjo letala. Lahko bi prihranil kaki dve minuti časa, ampak bolje tako kot biti malo prekratek. Dalo bi se odleteti bolje, predvsem v prvem sektorju, ampak glede na ostale niti nisem pretirano zaostal. Jutri kaže na oblačno vreme in najbrž ne bomo leteli.
Danes smo bili pa oddelek za povečanje entropije v vesolju.
Vreme je bilo zahtevno, že ob 14h so se pričakovale plohe in nevihte, ampak takrat naj bi že bili doma s kratkega AAT 1,5h. Pričetek vzletov ob 11h, v precej pokrito nebo. Jaz sem bil v tretji vrsti in vzlet je bil že v dežju. Celotna vleka po dežju, odklop na 700 m v višini baze, v celotni dolini brez sonca.
Odpovedana naloga za peti tekmovalni dan
Na jugu doline se je pokazalo nekaj svetlobe, ampak tam sem bil na 200 m in upanja je bilo konec. V celotnem letu po odklopu vario ni prišel niti do ničle. Ko smo vsi pristali, so prekinili vzlete in odpovedali disciplino. Seveda se je potem zjasnilo in dalo bi se leteti, je pa veliko vprašanje, kdaj se bo spet pokrilo.
Dobili smo dvourni AAT na jug in vzhod. Ker se po uri in pol oblaki nad nami še niso razkrojili, smo dobili skrajšano nalogo 1,5h proti severu, kjer je izgledalo bolje. Seveda samo do vleke, ko se je spet začelo pokrivati. Startal sem v redu, dobil nekaj dobrih dviganj, potem se je pa zakompliciralo, ker je bilo naravnost pokrito in mrtvo. Imel sem tri možnosti: - lahko bi letel po desni pod lepe oblake, ampak precej daleč - tako je storil zmagovalec - lahko bi šel direktno do prvega območja in nizko nazaj, z velikim tveganjem za izvenletališki pristanek - konkurent, ki je bil 100 m pod mano je to storil in se rešil - odletel levo pod pokrito, kjer je bilo nekaj oblakov z obliko in nekaj letal. To sem storil, letala so bila 100 m nad mano, oblaki niso delali in končalo se je na njivi na 600 m n. m. Izkazalo se je, da dan ni bil priznan, ker je manj kot 25% tekmovalcev obletelo 100 km. Nekateri pa so končali nalogo, vsa čast!
Nedelja, 7. 5. Boris:
Ko sem se prijavljal na tekmo, je bil datum do nedelje. Pričakoval sem, da je to rezervni dan, zato smo planirali odhod domov v nedeljo. Izkazalo se je, da imajo Čehi v ponedeljek še praznik in da je nedelja normalen tekmovalni dan. Ker je kazalo, da bo čez dan prišla hladna fronta, so bili vsi mnenja, da bo letenje le v teoriji, zato se nisem preveč sekiral in zgodaj smo se odpravili domov, saj je jutri služba in šola.
Izkazalo se je, da se je dalo leteti in tako sem izgubil en dan treninga na tem področju ter možnost odlične uvrstitve. 6. mesto je sicer dober rezultat, a še včeraj sem za le 37 točk zaostajal za prvim mestom.
Namen je bil sicer dosežen, to je ogled področja. Imeli smo se zelo fino. Ljudje so zelo prijazni in užitek je bilo (večinoma) leteti nad temi grički in hribi.
Ostale povezave
. Komunikacija v glavnem poteka v češčini, vsaj z njihove strani. Letališka restavracija zadosti osnovnim potrebam po hitri prehrani, v okolici pa se dobi tudi dosti boljša hrana po malo nižjih cenah kot pri nas.
.
