|
Kratko, a sladko. To so besede s katerimi bi lahko opisal četrto vikend tekmovanje v Postojni – srečanje prijateljev jadralnega letenja s celotne Slovenije. Kdor je bil že kdaj na tekmovanju za državno prvenstvo in na katerem izmed vikend tekmovanj, ki so bila v zadnjih štirih letih, v naši mali a lepi domovini, ve, da je vzdušje na vikend tekmovanjih bolj sproščeno in domače, a zato nič manj tekmovalno, kot za državno prvenstvo. Nemalokrat se zgodi, da se strategije ter taktike za napredovanje v obliki prijaznih medklubskih nasvetov izoblikujejo kar med tekmo, v zraku, »usluga« pa se vrne zvečer, ob pivu in dobri hrani, ki sta stalni spremljevalki kratkih tekmovanj ob koncu tedna. Torej ne gre le za nabiranje tekmovalnih izkušenj, za trening bolj izkušenim in za spoznavanje lokalnega terena, ampak za družabni dogodek – za srečanje s prijatelji jadralnega letenja, za utrjevanje medklubskih odnosov ter navsezadnje za priložnost za združevanje, usklajevanje mnenj, reševanje skupnih problemov in še kaj.
In kaj se je od vsega naštetega zgodilo v Postojni? Vse. V petek sta Črt in Matjaž, ki sta se prvič udeležila tekmovanja, poleg lekcije iz sestavljanja in razstavljanja letala in priprave inštrumentov na tekmovanje, ugotovila, da se leti tudi takrat, ko vreme ni najbolj ugodno. Po lepem jutru nas je večino, še pred preletom štartne črte, na tla pregnal dež. Nekaj najbolj pogumnih se je celo podalo na disciplino, vendar jih je večina kmalu pristala v Postojni. Pohvaliti moram Roka Einhauerja ter Luko in Matijo Žnidaršiča, ki so, kljub dežju v Postojni, celo obrnili prvo obratno točko ter uspešno pristali v Postojni, vendar jih je bilo premalo, da bi bil dan veljaven. Potem, ko so vsi pospravili letala, je vajeti v svoje roke vzel legendarni Darko Gagula, katerega kuharske sposobnosti so znane daleč naokoli. Darko nas je prišel pogledat, za »nagrado« pa je lahko pokazal svojo kuharsko spretnost. Pogovori o njegovih šampinjonih z gorgonzolo se niso polegli do konca tekmovanja.
Vremenska napoved za soboto je bila boljša kot za petek, vendar se je vremenar Aleš opravičil za napako prejšnjega dne s trditvijo, da je 70 odstotkov možnosti, da je napoved pravilna. V zraku so nas pričakala 2-metrska dviganja in do prve obratne točke in nazaj v Postojno je šlo skoraj nadzvočno. Ker je bilo prelepo, da bi trajalo, nas je na drugi obratni točki pričakala ploha. Polni nadzvočnega poguma smo jo napadli, a je ploha terjala svoj davek in več pilotov je moralo pristati zunaj letališča, na lepem pokošenem travniku v Pivki, ostali pa smo se rešili le za las. V Pivki sta svojo prvo zunaj letališko izkušnjo doživela tudi Črt in Dejan. Čestitke še enkrat. Drugi smo se bojevali s senco, termično mrtvim terenom zaradi razmočenih tal in z omejitvami zračnega prostora. Vsi so terjali svoj davek. Disciplino sta pravilno obletela le Luka Žnidaršič in Aleš Krusič, ki sta si tako že prvi dan priletela 300 točk prednosti. »Častnega gosta« večera je Pijo že od jutra skrbno grel na žaru z drvmi, ki so bile posledica zimskega požleda na Postojnskem. Tudi Pijo je razkazal vse svoje kuharsko znanje in ni pustil, da bi si »prišlek« lastil vse zasluge za dobro gostijo. Zvečer je priletel na obisk z virusom še D.J. Hriberšek, ki se tekmovanja, zaradi službenih obveznosti, ni mogel udeležiti, je pa zato poskrbel za pravo zvočno atmosfero. Da pristajanje po njivah ne bi prišlo v navado, je bilo treba pred koncem dneva premeriti zadnjo plat Črtu in Drejcu. Po vseh obrednih prijemih se je razvil sproščen pogovor o vsem, tudi o tem, da se v Sloveniji premalo vlaga v razvoj mladih orlov ter da bi bilo potrebno pripraviti srečanje za vse, ki bi si želeli dobiti »jadralske« peruti.
Kot se spodobi za Dan mladosti je bila disciplina zadnjega dne sestavljena v obliki peterokrake zvezde. Aleš je napovedal dobro vreme, vendar je po vzletu več tekmovalcev imelo težave, saj so bila dviganja raztrgana in šibka. Treba se je bilo držati visoko. Kakšne težave je imel kdo na disciplini, je bilo najbrž odvisno od tega, kdaj je kdo štartal, saj se je popoldne vreme šele naredilo. Najpogumnejši so zato ponovili štart, čeprav so že opravili polovico tekmovalne naloge. Sam najprej nisem mogel splezati do baze oblakov, dosegel sem jo šele, ko je bila večina že na poti. Slučajno sem ujel dober interval, zato je do prvih dveh obratnih točk in nazaj do Nanosa letelo nadzvočno. Nato sem se pusti ujeti slabim dviganjem v Postojnski kotlini in porabil preveč časa, da sem prišel dovolj visoko za nadaljevanje. Nato je zopet letelo nadzvočno. Ni kaj, moral bom v šolo h kateremu od domačih začetnikov. Ciko je z DG 101 nalogo opravil s povprečno hitrostjo prek 90 km/h, a ga je v svojo past ujelo lepo 5- metrsko dviganje in je zato »pristal« 7500 čevljev nad morjem. Tako so nalogo s hitrostmi nad 90 km/h končali le veliki ptiči, med katerimi je bil znova najhitrejši Luka Žnidaršič, sledila pa sta mu Aleš Krusič in Matija Žnidaršič, kar je bil tudi končni vrstni red tekmovanja. Po razglasitvi je svoje kulinarično bogastvo še enkrat pokazal Pijo, tokrat s priznanim pasuljem, katerega odmeve smo na Postojnskem spremljali še dolgo v noč.
Ob slovesu smo se strinjali, da bi moralo biti tovrstnih tekmovanj ali druženj še več. Dela z organizacijo takega tekmovanja je veliko, pri čemer bi pohvalil Boštjana Rudolfa, ki je, kljub mladi družini, budno skrbel, da je vse potekalo, kot je treba. V veliko pomoč mu je bil Sandi Kavalič, s svojim znanjem, iznajdljivostjo, ozvočenjem in refoškom. Brez vloženega časa, truda in dela članov Aerokluba Postojna tudi ne bi šlo. Zato še enkrat: ni ga lepšega občutka kot pogled na jadralske prijatelje, ki se dobre volje vračajo domov.
|
|
|
Ostale povezave
