aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Hvala, John, spet sem se veliko naučil …
(OPENSOARING, 26. decembra, besedilo Erazem Polutnik, fotografije Sven Oliver)

Letošnjo zimo sem se odločil, da ostanem doma in ne grem na jug s pticami selivkami. Vendar je bil klic juga premočan, letalo je že itak bilo v J. Afriki in tako sem se znašel na južnoafriškem državnem prvenstvu v jadralnem letenju. Letel sem v 18-metrskem razredu, kjer je zelo močna konkurenca. Trije nekdanji svetovni prvaki in večina pilotov z odličnimi uvrstivami na svetovnem prvenstvu.

Prijatelj Daniel je poskrbel za vse in sem tako brezskrbno prispel v Welkom, ki leži približno 200 km severno od Bloemfontaina proti Johannesburgu. Ni kakšna meka za jadralno letenje, imajo pa dobro letališko stezo in tudi v mestu se najde kaj za početi, ko ni vremena. Območje je znano po zelo nevihtnem vremenu. In v Afriki so nevihte zapisane z veliko začetnico, kar piloti s pridom izkoriščajo, če so na pravi strani nevihte. Za začetek me je Uys razveselil, da mi motor ne deluje in da se pač naj potrudim, da ne bom pristajal zunaj, ker ni dovolj vozov.



Prvi dan: dvourni AAT
Zaradi napovedanih neviht smo imeli krajšo disciplino. Do prve in druge točke je šlo OK, potem pa namesto neviht modro nebo in komaj smo se privlekli domov. Veliko jih je pristalo zunaj. Zvečer se je v okolici skuhalo več neviht. Posledica pa so bili zelo blatni povratki.



Drugi dan: triurni AAT okoli jezera pri Bloemhofu
Odličen začetek naloge. Vendar se je vreme okoli prve točke začelo kisati. Padel sem nizko in povprečna hitrost je bila temu primerno nizka.



Tretji dan: 506 km
Inercialna meteorologija je terjala davek. Ker je bila za prejšni dan napoved z mnogimi nevihtami, doživeli pa nismo niti ene, so si organizatorji mislili, da bo morda znova tako. Poslali so nas na 506 km dolgo disciplino. Že na startu so divjali oblaki visoko v nebo in na obzorju smo videli prve nevihte. Z Johnom Couttsom sva se zmenila, da bova letala skupaj. Do prve točke je še nekako šlo, potem pa mi je John pobegnil. Mudilo se nam je, okoli druge točke je že bila ogromna nevihta. Leteli smo približno 40 stopinj iz smeri, v obomčje Kimberleyja. Dolgi odseki letenja naravnost po zasenčenem terenu. Meni je crknila postaja, tako da nisem imel več stika z Johnom. Ko dosežem nevihto 60 km pred drugo točko se obrnem in odletim domov. John vztraja in je bil edini, ki je obletel nalogo, kar mu prinese 400 točk prednosti.



Četrti dan: 3-urni AAT
Vreme je spet OK. Letiva skupaj z Johnom in tiščiva letali kot norca. Malo me že boli desna roka. Hitrosti preskoka je bila 220 kph IAS. Posebaj zanimiv je dolet. Rečem, da se obrnem proti domu, ko bo potrebna hitrost do doma 200 kph. Tik pred zdajci si premislim in si rečem, da bom počakal do hitrosti 250 kph. In se izide. Pridem samo eno minuto čez minimalni čas. Noro je bilo v dolet. Hitrosti na brzinomeru je bila stalno 240 kph in več, hitrost glede na zemljo pa 300 kph. Splačalo se je priti na tekmo.



Peti dan: 554 km
Inercialna meteorologija je bila spet na pohodu. Na temelju vremena prejšnega dne dobimo 554 km dolgo nalogo. Spet letiva skupaj z Johnom. Pridruži se nama še Holger Karow in Ronald Termatt. Do prve točke so še oblaki, potem pa 400 km po bolj ali manj modrem vremenu. Slab dolet nama vzame dnevno zmago, pa vendar je končni izkupiček 140 kph.



Šesti dan: 3-urni AAT
Danes so bolj previdni. Spet so napovedane nevihte, zato AAT. Letiva z Johnom, ki predlaga, da startava čim prej, ker so bo vse skupaj zaprlo in bomo imeli težave pri povratku. V drugem in tretjem sektorju se zavestno obrnemo mnogo hitreje, kot bi bilo potrebno, z računico, da bomo doma pred časom, vendar bomo vsaj doma in bomo imeli zato točke za hitrost. V tretjem sektorju kaže računalnik potovalno hitrost 175 kph, potrebna hitrost do doma pa je samo še 120 kph. Ko pa se obrnemo proti domu in zadnjem sektorju nas obide groza. Sistem s peščeno nevihto se približuje Welkomu. Vprašam Johna, kaj sedaj? On pa pravi, super, samo na rob peščenega viharja se je potrebno nasloniti in potem z Vne ob njemu. Sprašujem naprej, kako bomo pa pristali? In on odgovori: »To bo pa malo večji problem, računajmo na fineso 1:15, trdno se privežimo in zaprimo ventilacijo. Moje hlače še komaj ohranjajo barvo.« Previdno letimo proti zadnjemu sektorju, potem pa proti peščenemu viharju. Pokličem Welkom in vprašam po vremenu. Vidljivost je bila manj kot 1km in veter okoli 30 vozlov s sunki do 40 vozlov. Zategnem pasove in se previdno dotaknem peščenega roba. Požira me, močnega dviganja tudi ni. Očitno razpada. Previdno se zapeljem v peščeni oblak. Kljub zaprti ventilaciji mi začne pesek škripati med zobmi. Do ciljne linije je še 10 km. Potrebna finesa 1:15. Požira me. OK, šlo bo. Tudi vidljivost nad letališčom se je izboljšala, tako, da razmeroma brez težav pristanem. Hlače so OK.



Sedmi dan: 425 km
Za zadnji dan tekmovanja so nam namenili krajšo disciplino, da bomo pravi čas doma za večerno podelitev in sklepno dejanje tekmovanja. Napovedan je dan z malo oblaki, morda 1/8 kumulusov. Spet letiva skupaj z Johnom. Ko priletiva do prve točke vidiva, da ne bo tako. Proti Kimberleyju se je že kuhala prava afriška Nevihta. Johnu pogumno predlagam, da se zapeljeva na rob nevihte in po robu odletiva do druge točke. John malo omahuje in na koncu pristane. Težave imava ohranjati višino in tudi zračnemu prostoru se močno približava. Do točke letiva po senci. Do roba nevihte ne moreva, ker je pregloboko v zračnem prostoru Kimberleyja. Ne vem, kako naj doseževa točko, nevihta se nama približuje in na sprednjem robu se spet dela peščeni vihar. Na rob peščenega viharja, v 4 m/s do baze, potem pa z Vne proti domu pod nevihtnim oblakom. Stalno rahlo prši, pod nama se delajo vrtinčni oblaki, midva pa drviva proti soncu in domu. Spet je potreben malo daljši let naravnost, da zapustiva senco nevihtnega oblaka. Na soncu se nad njivami lepo vidijo prašni hudiči (dust devils), vrtinci dvigajočega se peska, ki nakazuje dobro dviganje in po njemu tudi tekmovanje nosi svoje ime. Zaplejeva se do najbljižjega. 4-metrsko dviganje naju brez težav pripelje domov.

Hvala, John, za vodenje po afriškem nebu. Spet sem se veliko naučil. Nisem pa povsem prepričan, da si bom prihodnjič sam upal ponoviti vajo. Avtor fotografij je Sven Oliver. Sam sem imel čisto preveč dela z letenjem, da bi lahko še slikal.

na vrh strani