|
Nova državna prvaka v jadralnem letenju sta postala Janez Stariha (AK ALC Lesce) in Erazem Polutnik (AK Celje). Jani je v sedmih tekmovalnih dneh le za nekaj točk prehitel Borisa Žorža (AK ALC Lesce), medtem ko je bila razlika v odprtem razredu v prid zmagovalca nekoliko večja. Ne vem, če so jadralci kje na svetu predmet športne stavnice, a za množico jadralcev in pomočnikov bi bilo zanimivo ugibanje, kdo bodo novi državni prvaki. Zagotovo bi bili vložki v odprtem razredu bolj pičli, a če bi stavno vprašanje zastavilo drugače, denimo, kakšen bo vrstni red prvih treh pilotov, ki bodo osvojili največ dnevnih zmag, najbrž tudi ne bi bilo nikogar, ki bi zadel. Za Polutnikom bi si drugo mesto delila člana AK Celje Andrej Vrečer (prvi dan) in Miha Peperko (šesti dan). Prav njuni dnevni zmagi sta bili potrditev in dober obet, da vsi vendarle niso med tekmovalnimi točkami potovali z »avtobusom«, z vstopno postajo ob isti uri na štartu in da je bilo nekaj jadralcev v svojih rešitvah dnevnih vremenskih zank samostojnih in svojskih, ali pa, da tudi absolutni favoriti včasih padejo v »kevder«, kot je svoj položaj nekje med letom slikovito opisal Erazem Polutnik. A kakorkoli že, čestitke gredo tudi tema dvema jadralcema in ne samo zmagovalcu. In seveda drugouvrščenemu Sebastijanu Ramšaku, ki se je navadno najhitreje naveličal sabljanja pred štartno črto in je kar brez spremstva odšel na pot. Zato ni bilo naključno vprašanje nekoga iz skupine, ki mu je sledili: »Seba, a si nam že našel naslednje dviganje?«
Mnogi so menili, da so bile discipline za odprti razred prekratke. Morda je v tem sestavku prav tu mesto, s katerega bi lahko očitali organizatorjem, da so bili nerodni pri postavljanju nalog, saj bi z AAT nalogami, torej z večjimi ali manjšimi cilindri na obratnih točkah, dosegli večjo razpršenost tekmovalcev, predvsem pa bi bile discipline naravnane manj na avtobusno logiko, pa še precej bolj varno bi bilo letenje. Menim, da so cilindri okoli obratnih točk bolj selektivni, kot se zdi na prvi pogled. V meniju DP 2013 so bili na sporedu samo enkrat. Nekoliko šaljivo vprašanje Ramšaku je zanimivo še iz enega vidika. Zdi se, da je klubska pripadnost na trenutke obvladovala položaj in ni dovoljevala več samostojne akcije. Pa ne zato, ker bi bil posredi dogovor ali kakšna obveza, pač pa zato, ker je takošno letenje lažje. Kako bi izpadel Seba med kolegi, če bi izklopil radijsko povezavo AK Celje in bi dirjal po svoje? Najbrž ga nihče ne bi gledal postrani, a najbrž bi kdo zastavil vprašanje, kje je strnjenost v boju za zmago celjskih grofov, ki tudi tokrat v odprtem razredu niso imeli konkurence. Takšno razmišljanje se zdi na trenutke neustrezno, a Polutnik je nekoč enega od svojih vprašal po položaju in ker ni bil zadovoljen z odgovorom, je vprašanega prosil, naj svoj trenutni položaj opiše bolj natančno. Med letenjem je težko natančno opisati, kje se nahajaš in kje vrtiš dviganje, ki bi lahko bilo zanimivo tudi za kolege, a tudi pri zmagovacu smo lahko včasih slišali pavšalni opis trenutnega položaja. A vsa ta vprašanja so, bolj ali manj, stvar britanskega smisla za klepet, denimo, o vremenu. Tako kot spadajo takšna vprašanja v pogovor Britancev, tako spadajo vprašanja o položaju pilota med tekmo v ritual tekmovalnega letenja, vsaj na slovenskem nacionalnem prvenstvu. Ne vem, kako je na EP in na SP.
Naj mi bo oproščeno, ker sem začel svoje razmišljanje o DP 2013 v Prievidzi z odprtim razredom, ki to sploh ni, saj bi se bolj spodobilo, da bi najprej zapisal nekaj o klubskem razredu, ki je tudi v Prievidzi dobil popolno potrditev za svoj obstoj, z njim pa tudi jadralno letenje v celoti. Morda je naslednja stopnja samostojno tekmovanje za klubski razred. Nekaj pilotov je menilo, da bi v tem primeru bilo na štartu še več jadralcev, tudi tistih, ki sicer letijo v odprtem razredu. Naše jadralno letenje bi s tem stopilo še korak naprej in najbrž bi se spomnili, da je FAI tekmovalnih razredov še več, o katerih pa slovenski jadralci, ki odločajo, ne govorijo. Takega premika za zdaj še ni mogoče pričakovati, saj si bo treba najprej prizadevati, da bi drugi tekmovalni razred poimenovali s pravim imenom – 18-metrski. S tem ne bi nič pridobili, samo nekoliko bi se približali pravemu poimenovanju ali kot pravi pregovor – bobu bi rekli bob. Mešani odprti razred je, kot primorska mineštra, sicer okusna, a gurmani je na svoji mizi ne poznajo, kaj šele »britanski« športni aristokrati, če smo si jih že izposodili v tem sestavku. Če bi se tudi razpleta v klubskem razredu lotili s stavami, sem prepričan, da pravi hazarderji, ki bi želeli nekaj zaslužiti, ne bi stavili na Žorža, saj je bil favorit. Na stavah je treba slediti logiki presenečenja. Po tej strani je bil Stariha majhno presenečenje, saj je na tekmovanje prišel naravnost iz kabine dvomotornega reaktivnega letala, poleg vsega pa je za tekmovanje zamenjal svojo »tristotico« za »stotico«, v kateri pred tekmovanjem še ni sedel. Ampak, stavnica bi bolj samevala, če bi spraševala samo po prvaku. Hazarderske duhove bi razgibalo vprašanje po vrstnem redu prvih treh.
Znova si bom dovolil ugibanje, da namreč ne bi bilo niti enega pravega odgovora, saj bi večina udarila mimo že pri Žoržu, zagotovo najbolj tekmovalnem jadralnem pilotu v klubskem razredu, ki ima Prievidzo in okolico v mezincu. Žorž je tokrat zmagal v petih od sedmih tekmovalnih dni, en sam spodrsljaj ga je stal naslova državnega pravaka, tako nekako kot lani. Zdaj bo Žorž lahko dejal prijateljem »Kar Stariha mi recite ...«, saj je bilo doslej tako, da je Stariha pogosto vodil, a se zaradi tega nihče ni belil glave. Vedelo se je, da bo, s svojim tveganim letenjem »na vse«, notorično izzival jadralsko potrpežljivost usode in da bo prej ali slej pristal na trdih tleh že pred ciljno črto. Sprememba je, kot kaže, znamenje, da se je v Starihovem razmišljanju nekaj spremenilo. Sklepamo lahko, da ga je na zdravi oddaljenosti od »ekstremno« tveganega letnja držalo samo vedenje, da ima v rokah nekoliko slabše letalo, kot ga je bil navajen, da si z njim še nista na »ti« in da je zato pač treba leteti bolj previdno. Žan Pižorn je, denimo, ob Starihovi zmagi dejal, da daje slab vzgled mlajšim jadralcem, saj kaže, da je možno zmagovati tudi brez treninga. A saj vemo, da se tako lahko na tekmo podajo samo redki in med njimi je Stariha, ki, resnici na ljubo, to počne že mnogo let. Le redko mu uspe pred tekmovanjem jadrat za svojo zabavo. Stariha jadra samo še na tekmovanjih. Odkar hodi na LX pokal v Szatymaz je sicer drugače, a letos tudi tam ni bilo sreče z vremenom.
Letos je o naslovu prvaka v klubskem razredu odločal četrti tekmovalni dan, v katerem je svojo jadralsko nadarjenost znova pokazal David Sevčnikar, na dneve stare slave se je, z drugim mestom, spomnil Marjan Medič (zdaj AK Murska Sobota, nekoč AK Ljubljana). Stariha je pristal z 878 točkami na 5. mestu, Žorž pa je s 16. izidom dneva pobral le pičlih 537 točk. Tako velike razlike v preostalih treh tekmovalnih dnevih ni uspel nadomestiti. »Nisem prav nič slabe volje, ker sem bil samo drugi, saj vem, kaj pomeni Stariha v jadralnem letenju,« je dejal in čestital prvaku. Kdo bi na stavnici položil kakšen cent na tretjeuvrščenega Postojnčana Boštjana Rudolfa? Vsi, ki bi stavili nanj, bi s svojo smelostjo zaslužili, tako kot lani morebitni hazarderji na DP, ki bi stavili na drugo mesto Davida Sevčnikarja iz Velenja. Kandidatov za »bron« je bilo veliko, denimo, vsi drugouvrščeni po posameznih dnevih (Mirnik, Krevh, Rudolf, Medič, Sevčnikar, F. Peperko), pa še bi lahko našli koga, ki se tekmovanj loteva bolj zavzeto. Vse bolj prodorno letijo tudi mariborski jadralci, pa Jože Verdev in Luka Žnidaršič, ki sta nekoč stopala na najvišje stopničke. Boštjan Rudolf spada med preudarne jadralce, njegov parkur za trening ni nič kaj prijazen in tako se je pač izoblikoval v jadralca, ki dobro deluje tudi v ne tako zelo preprostih geografskih razmerah. Državno prvenstvo 2013 v Prievidzi je že bilo takšno. Preddverje visokih Tater zahteva nekaj več premisleka, še posebno, ko se jadralec znajde v višini grebena in ko izhod v dolino ni povsem jasen. Zdaj je na Boštjanu, da v prihodnje potrdi svojo dobro uvrstitev, tako kot jo je letos David Sevčnikar – z eno dnevno zmago in izvrstnim 5. mestom v skupni razvrstitvi.
Sicer pa je zanimivo mnenje Ferenca Peperka: »Fantje v klubskem razredu letijo zelo dobro in predvsem zelo smelo. Za moj okus celo preveč. Sam raje ne tvegam toliko,« pravi jadralski veteran. A takšen je pač značaj jadralnega letenja, in vsak pilot si sam postavlja mejo, ki je ne bo prestopil. Boštjan Rudolf se bo najbrž še dolgo spominjal nizkega »pobiranja« nekje na obronkih martinovega polja in predvsem dveh jadralcev, ki sta bila še nižje od njega in sta se, kljub vsemu, uspešno dvignila. Skratka, jadranje na Slovaškem je to omogočilo, kje drugje pa bodo vladali drugačni zakoni. Jadralci so, kot v en glas, menili, da si takšnih tekmovanj še želijo, Mariborčanom pa gre zahvala za dobro izpeljavo, predvsem pa za dobro izbiro kraja, vse do takrat, ko bodo lokalni letalski kontrolorji zamenjali svoje miselne procesorje s sodobnejšimi in bodo, nekoč v prihodnosti, lahko državno prvenstvo pripravili tudi na športnem letališču v Mariboru. Prav športno letališče, ki je bilo temelj za večje, je klubovce, brez vsake pravne veljave, izrinilo povsem na rob. Le kdo jim je dal pravico za takšno ravnanje? Dejstvo, da so veliki in nesposobni prilagajanja, že ne? Do takrat pa bo najbolje, da tudi slovenski jadralci pogosteje organizirajo svoje netekmovalno letenje na Slovaškem. V Prievidzi sem za štiri vleke z UL letalom dinamik odštel 62 evrov. Koliko vzletov bi za ta denar opravil v Sloveniji? Največ enega in pol.
|
DP PRIEVIDZA 2013: Zmagala Janez Stariha in Erazem Polutnik
|
|
