|
Ob koncu II. pokala Livno 2011 je Stipeta Krišta zanimalo, kaj menim o tekmovanju v Livnu. Lahko bi mu ponovil presežnike, ki sem jih slišal od Erazma Polutnika, Janeza Starihe, Franca Peperka ali Andreja Kolarja, jadralske elite, a jih nisem, preprosto zato, ker je od vsakega od njih in od mnogih drugih vsak dan slišal isto: »Jadranje v Livnu je super in zagotovo se bomo prihodnje leto vrnili.« Prav vsi so bili navdušeni in besede, ki so jih uporabljali, je izbiralo njihovo pristno navdušenje. Stavil sem, da bo Livno prej ali slej prepoznavno evropsko jadralno središč ter da o tem ni dvoma. Še več, zbal sem se, da bo sčasoma vse težje dobiti mesto med udeleženci, še posebno, če steze ne bodo nekoliko posodobili. Zakaj tako sklepam? Preprosto, ker je letenje v Hercegovini tako drugačno od vseh podobnih tekmovanj, in bo zato med jadralci iz leta v leto več zanimanja. Prepričan sem, da se bo boj za vabila razvnel že prihodnje leto. Poleg vsega so se organizatorji predstavili s srčno ekipo, od Danteja za točilnim pultom, do pilotov vlačilcev, pa do množice vseh drugih sodelavcev, ki so vsak dan poskrbeli za svoj delček izpeljave tekmovanja, tudi dan po tem, ko je večina tekmovalcev že odpotovala domov. Pozabiti ne smemo na jadralce, ki imajo do Livna še posebno čustven odnos. Tako kot je lani Južnoafričan Daniel Rodič dvignil temperaturo med tekmovalci s svojo nagrado (vabilo za letenje v JAR za zmagovalca), tako so letos za dobro razpoloženje poskrbeli Darko Gagula, ki je s svojo kuharsko spretnostjo kar dvakrat pričaral vonj bosanskega lonca, Viko Gobec, ambasador AK Livno, je postregel z izboljšano inačico celjske tunke, pa Roman Cvek, ki je obema zmagovalcema (Erazmu Polutniku in Edu Krištu) poklonil turistični paket v Opatiji. Množico jadralcev in spremljevalcev je pozdravil 84-letni Ivo Cvek, Romanov oče, nekdanji jadralec in eden od ustanoviteljev AK Celje, ki pa ga, kot sam pravi, nihče ne prišteva med ustanovitelje, ker pač ni bil pravi trenutek na pravem mestu – tam kjer so nekoč pisno zabeležili zgodovino tega uspešnega slovenskega kluba.
Najzanimivejši so za jadralce letalski vtisi. Tri ali štiri gorske verige, med njimi pa planote na približno tisoč metrov nadmorske višine, divjina, ki smo jo lahko opazovali pod krili, kot da bi gledali nenavadni svet na Luni, obarvan v zeleno, ali bosanska smučišča na Kupresu, predvsem pa izjemne vremenske razmere, z vzgorniki od 2- do 5 m/sek, so atributi, ki se jim jadralci ne morejo upreti. Če so pogledi iz avtomobila na travnike, prepojene s skalami, v okolici Bosanskega Grahova, na poti od Drvarja proti Livnu in informacije o minah, ki bodo najbrž še desetletja strašila po BiH, še vzbujali skrb, pa je, po prvih izkušnjah v zraku, že prevladalo razmišljanje, da je s kančkom razsodnosti možno vselej doseči področje primerno za zunajletališki pristanek. Morda je prav stalna prisotnost adrenalina, ki se dviguje ob pogledu na divjino, spodbuda, ki neprestano izziva in vleče. Ko bodo razvajeni jadralci iz bogatih evropskih dežel, ki leta in leta obiskujejo francoske Alpe, ugotovili, kaj ponuja Livno, Hercegovina in Bosna, se bo najbrž začelo neko novo razdobje v razvoju tega mladega jadralskega tekmovanja v Bosni. Razveseljivo je tudi, da so bili na štartu tudi bosanski jadralci iz drugih klubov, denimo, iz Sarajeva. Upravnik iz tega kluba, ki je še brez svojega letališča, že uspešno raziskuje, kam so izginila njegova letala med nedavno vojno. Nekaj sarajevskih jadralnih in motornih letal je že našel, zagotavlja pa, da jih bo nekaj še izbrskal.
Najbrž ni zanemarljiv niti turistični del jadralnega tekmovanja v Livnu. Dva dneva, od katerih bi lahko enkrat tudi leteli, sta prišla prav za kopanje v morju, deskanje na bližnjih jezerih, nekdo je prevozil nekaj bližnjih hribov z gorskim kolesom, nekaj ekip pa se je podalo na raziskovalno-turistični safari. Kar smo videli nas je navdušilo. Od umetnega zbirnega jezera Rama in frančiškanskega samostana na enem od umetnih jezerskih polotokov, od niza slapov Kravice, ki jih bodo varstveniki okolja, tudi to sem prepričan, kmalu oddaljili od kopalcev. A najbrž se bodo po njih lahko kopalci sprehajali, plezali po skalah obraslih z lehnjakom, se sončili kjer bodo želeli, skakali z visoke skale v zelene tolmune le še nekaj let. Tudi obisk izvira Bune je bil doživetje, tako kot občutenje kamnitega Mostarja, ki je še zmeraj biser otomanske arhitekture. Pokrajina na visoki planoti v nacionalnem parku Blidinje, z jezercem, ki ni globlje od pol metra in v katerem je hoja po blatu jezerskega dna zadovoljstvo za podplate, spominja na bloško planoto. Vtisov je bilo še veliko, od Neretve, z legendarnim porušenim filmskim Titovim mostom ter zapuščenim muzejem slavne zgodovine iz časov Jugoslavije (lotite se branja najnovejše Pirjevčeve knjige Tito in tovariši), pa divji konji na planini Cincar. Seveda je še množica ciljev, ki pridejo na vrsto v prihodnjih letih. Za konec še razmišljanje o letalskem fair playju, ki ima vse značilnosti športnega fair playja. Eden od slovenskih jadralcev je vztrajno nalival vodo v svoje letalo, čeprav smo se dogovorili, da se te možnosti ne bomo posluževali. Domačini so se čudili, ko je pred pristankom spuščal vodo iz kril. Razlaga pilota je bila smešna, saj je svoje dejanje utemeljeval, da se želi pomeriti z Erazmom (ventus) in Cikom (ASG). Z njegovo željo po primerjanju ni nič narobe, a bi moral to objaviti in leteti zunaj konkurence, če bi mu vodja letenja to tudi dovolil. Njegov užitek najbrž ne bi bil nič manjši, če bi mu uspelo koga od dveh navedenih premagati, tako pa njegovo početje ni bilo v skladu z značajem športa – tu pač pravila veljajo za vse udeležence, tudi zato, ker se tekmovanja udeležujejo prav vsi prostovoljno in pod enakimi pogoji. Tu ne pomaga nobena filozofija. Na katerikoli tekmi lahko nastopiš samo, če spoštuješ pravila. Nihče si ne more tekmovalnih pravil razlagati po svoje – v nobenem športu. Na znameniti jadralski tekmi America's cup se dve ali tri leta pričkajo o pravilih (wave the rules), a ko se dogovorijo (rule the waves) ni več pardona. Nekaj podobnega se je letos dogajalo na pomladanskem Szatymazu na Madžarskem, ko so se jadralci dogovorili, da letenje z vodo ni zaželeno. »Prepričan sem, da bi Peter Szabo, vodja letališča v Szatymazu, vsakogar, ki bi skušal ta dogovor (tekmovalno pravilo) izigrati, poslal še isti dan domov,« je komentiral dogajanje Erazem Polutnik.
Prepričan sem tudi, da bo prej ali slej padel 500-km trikotnik, ampak prej bo morala evropska in lokalna politika še kaj urediti in morda razširiti tekmovalni prostor na Hrvaško – navsezadnje je bilo to hrvaško državno prvenstvo. In še to – hrvaški jadralci so se izkazali z dokaj enakovrednim letenjem. Menim, da je to največ vredno.
|
|
|
