Killian Walbrou v elegantni uniformi pripadnika francoskega letalstva na tekmovanju v Ocsenyju
Na svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju, v razredu 18-metrskih letal, ki ga v Sloveniji doslej še nismo uveljaviti kot samostojni razred, je v izjemno izenačeni tekmi zmagal Francoz Killian Walbrou (32), po poklicu vojaški pilot helikopterja. Nadarjenost za tekmovalno jadralno letenje je dokazal že na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2007 v Rietiju, ko je zmagal v klubskem razredu, takrat sta slovenska jadralca Anže Vidovič in Andrej Fiorelli v istem razredu pristala na 7. in 13. mestu, a sta trenutno oba, žal, izgubila stik s tekmovalnim jadralnim letenjem.
Killian v elementu
Ko smo že pri mladinskih svetovnih prvenstvih, se kaže spomniti, da je v Rietiju sodeloval kot vodja ali »team captain«, kot se sliši bolj zveneče, Andrej Kolar, ki je takrat sicer skrbel za tekmovalno napredovanje Anžeta Vidoviča v AK ALC Lesce. Leta 2011 je na mladinskem svetovnem prvenstvu nastopil še Luka Šalehar, sicer študent v Nemčiji. Uspešen je bil tudi nastop leta 2013 v Lesznem, ko sta celjska jadralca Anton Šibanc in Miha Berginc v klubskem razredu pristala na 9. in 10. mestu.
Walbrou je bil povsem pri vrhu že na dveh svetovnih prvenstvih in sicer v Lesznem 2014, ko je osvojil 3. mesto v odprtem razredu pred njim sta bila samo M. Sommer in A. Davis. Istega leta je nastopil še na svetovnem prvenstvu v Rδyskδly v klubskem razredu s Hornetom, uvrstil pa se je takoj za zmagovalcem. To kaže, da je vsestranski jadralec in da je uspešen, kamor koli ga posadijo. Leta 2013 je bil tudi evropski podprvak v alpskem letenju v Vinonu v Franciji, že takrat je v odprtem razredu letel z letalom JS1. Na EP v Ocseniju 2015 (Madž) se je v odprtem razredu uvrstil na 7. mesto. Za francoskim šampionom, ki je z jadralnimi kolegi v Benalli osvojil 2. mesto v ekipnem seštevku vseh treh jadralnih razredov, je bil pred nastopom na svetovnem prvenstvu 2017 izvrsten niz tekmovalnih dosežkov doma, v tujini in na vojaških tekmovanjih.
Zmagovalci v 18metrskem razredu: 1. Killian Walbrou, 2. Mario Kiessling, 3. MikeYoung
Killian Walbrou je tekmovanje v Benalli ocenil kot zelo zahtevno (really, really tricky): »Imeli smo veliko modrih dni. Nisem imel posebne taktike, pač pa sva letela skupaj Ericom Bernardom. Za svojo zmago se moram zahvaliti tudi njemu, saj nikoli nisem letel sam,« je povedal Killian, ki je naslov svetovnega prvaka posvetil dve leti stari hčeri, ki je čas njegove odsotnosti preživela v bolnici. Sicer pa je Francoz povsem predan letenju, tako poklicno kot tudi športno, a zatrjuje, da živi na trdnih tleh. Meni, da dosežejo jadralci najvišjo tekmovalno zrelost med štiridesetim in petdesetim letom in da njegov tekmovalni vrhunec šele prihaja. Na leto preživi v jadralnem letalu od 200 do 300 ur, so pa tudi obdobja, ko jadralna intenzivnost popusti. Ko je bil na vojaški misiji v Afganistanu je že bilo tako.
In še o jadranju : »Mnogo mladih pilotov izgubi potrpljenje, ko naletijo na težavo. Sam ostajam miren in skušam razumeti včasih zelo zapletene položaje,« pravi Killian in dodaja, da uživa tudi v akrobatskem letenju: »Rad imam adrenalin, toda ko se med jadranjem znajdem v nevarnem položaju, v katerega sem se sam spravil zaradi slabe odločitve, se počutim kot bedak,« in hkrati poudarja na nevarnosti, ki prežijo na jadralne pilote, ki letijo v Alpah.
Njegovo domovanje v Gujan-Mestras je povsem v letalskem ozračju, od nakopičenih priročnikov za poklicno letenje do literature z letalsko vsebino. Množico priznanj, ki jih je prejel na tekmovanjih, ima v kartonskih zabojih in jih ne obeša po stenah. »Bistvo jadralnega letenja tako ali tako ostaja v glavi.«
David Hirst o sebi in svojem delu
(OPENSOARING, 25, januarja 2017, besedilo David Hirst, fotografije arhiv David Hirst in WGC 2017, video New Zealand gliding team)
Ker smo se med svetovnim prvenstvom v jadralnem letenju pogosto zaustavili pri Davidu Hirstu, ki je jadralce po svetu razveseljeval s svojimi vsakodnevnimi video poročili, nas je zanimalo, kdo je David. Ljubeznivo se je odzval povabilu Opensoaringa.
Meteorolog na 34. jadralnem svetovnem prvenstvu David Hirst
Hi, I started gliding in 2004 - the trial lessons were a birthday present from my wife - and have flown in England, Australia and mostly New Zealand. My first year of flying was in England, then Auckland for 9 years (I was briefly their CFI) and now Greytown. I have 900 hours and am an instructor and instructor trainer. For the past two years I have been deputy-CFI for Gliding Wairarapa and I'm usually instructing once a week in the club's ASK13's. I have owned a Ventus cT for two years but haven't flown it much apart from competitions where I don't have big successes but it's still fun. Occasionally I win a day but these are rare celebrations.
Reprezentanca Nove zelandije na 34. WGC: piloti John Coutts, Alan Bellworthy, Tim Bromhead, Steve Wallace, Brett Hunter, Mark Tingey
Most of my flying has been done between Auckland and Taupo (thermal and ridge; on good days the cloudbase is 6000' - 7000' but mostly 3500' - 4500') and it was only in the last two years that I have had a couple of wave flights in the ASK13 up to 9500', since the Papawai airfield can sometimes be right under the wave rotor. I'm still a very inexperienced wave pilot.
I have been doing weather forecasts for gliding contests since about 2009 and, so far at least, nobody has told me to stop so I'll keep going. I was invited to join the NZ team at Benalla for this reason - weather forecasting - although it turned out that the official forecaster, Jenny Thompson, did such a good job that I didn't really have much to add. Mostly I just helped out the NZ team and tried not to get in the way. The videos were a complete accident. I shared a car with Craig Walsh (the cameraman and editor for the first week) from Melbourne and we got talking about what he wanted to film, so I started just talking about the weather and what was happening. Then I found that Craig and I share a silly sense of humour, so our videos got sillier and thousands of people started watching them! Craig left after a week so I took over filming (with a phone and a borrowed Sony camera) and editing (with some cheap software) and that seemed to go OK but it made for long hours - I was up at 6 to get the forecast prepared for the team, then the editing took me until midnight or 1am.
Redkost: David Hirst ob svojem discusu CS po preletu 300 km
The competition itself was well organised but was let down by the weather, which didn't cooperate. On good days out of Benalla, you get lots of Cu's everywhere and cloudbases of 10 - 11 thousand feet. We only got two of these and one was a practice day. Mostly, the air was stable with blue thermals going to 4000 - 5000', which meant that there was a lot of gaggle flying (25 - 30 gliders in a gaggle looks scary from the ground and the pilots didn't like it either!). The NZ team had varying amounts of success - one 5th place on the last day - but we also struggled with the conditions, though everyone enjoyed themselves.
PS Attached is a rare photo of me taken a few years ago - I'm usually the one behind the camera!
Pa imamo klasično grško tragedijo na prizorišču 34. Svetovnega prvenstva v jadralnem letenju v Benalli 2017: jadralci, ki bi si zaslužili boljše uvrstitve, kljub mnogim tekmovalnim dnem te možnosti nimajo, samo zaradi letenja po termiki brez oblakov; na nebu so oblačne ceste, jadralci pa so na zemlji, zmaguje jadralec, ki samo čaka in s sledenjem lovi svojo srečo uspešno.
»Benalla je čuden kraj. Ko so oblačne ceste na nebu, mi ne letimo,« je zapisal Sebastian Kawa in zdaj, ko se tekmovanje odvija z atomsko naglico h koncu, je Kawa priznal, da pozna tudi zdravilo, kako bi Ichikawo ozdravil navade, ki ubija jadralno ustvarjalnost: počakati povsem do konca pred štartno linijo ali pa se sploh odpovedati tekmovanju in prepustiti možnost, najbolje kakšnemu od svojih rojakov, seveda bi morala biti oba na vrhu prvenstvene razpredelnice. Ali pa si izmisliti kakšno drugačno past. Vsekakor zanimiv položaj za svetovno jadralno letenje, a najbrž je zelo malo možnosti, da bi se kaj spremenilo, kajti človeški spomin ima kratko razpolovno dobo. Počakajmo, morda pa bo vendarle kakšna posledica. No, za Kawo ostaja vendarle neko bizarno zadovoljstvo, namreč, tudi v Japončevem imenu je Kawa, torej sta si skoraj brata. Zdaj je treba samo še ugotoviti, kaj pomeni tisti prvi del njegovega priimka?
Včeraj smo prebrali, da gre za slovensko »mafio« v Benalli. Ja, vse teče po ustaljenem redu. Morda bo kdo absolviral še kakšno jezikovno lekcijo, a le zakaj bi, ko pa je tako ali tako pomembno samo razumevanje. Saj tudi Ichikawi ne more nihče očitati, da bi bilo v njegovem letenju kaj spornega. In če se vrnemo k jeziku: navsezadnje res ni nič narobe, morda je vse celo zelo logično. Zdaj smo dobili še eno razlago, zakaj so v Ljubljani postavili spomenik Vuku Stefanoviću Karadžiću, daljnemu sodobniku in prijatelju našega jezikoslovca Jerneja Kopitarja. Tudi Vuk, veliki reformator srbskega jezika, je nekaj časa poučeval na ljubljanski univerzi. Vuka poznamo po njegovi krilatici: »Piši kao što govoriš,« in »Piši, kako ti vrh pera dodje.« Slovenski jadralci pa si lahko štejemo v čast, da smo prepoznali to kakovost in jo predstavili ljubiteljem jadralnega letenja v Sloveniji in širše.
Višek 34. JSP v Benalli sedmi tekmovalni dan
(OPENSOARING, 18. januarja 2017, besedilo Niko Slana, fotografije Niko slana in WGC 2017, video WGC2017)
Zoran Frenc je v sredini, na desni je oče Živa
Gliding New Zealand je 18. januarja, na uvodu na svoji FB strani, povedal svojim ljubiteljem jadralnega letenja, naj nikar ne brskajo po informativnih straneh svetovnega prvenstva v Bennali, ker je slabo vreme in naj si raje privoščijo še kakšno urico spanca. Ker so tudi Novozelandci usekani na letenje, zakaj bi sicer imeli enega najboljših muzejev vojaških letal iz prve svetovne vojne, najbrž vse zelo zanima, kako se bo končalo 34. svetovno prvenstvo, saj piloti dan za dnem presenečajo, pač odvisno za koga kdo navija. Seveda so na trnih predvsem ljubiteljski jadralci v državah iz katerih imajo fantje možnost, da si priletijo naslov svetovnega prvaka. Napetost je še spodbudil sedmi tekmovalni dan, ki je bil eden najuspešnejših sploh na svetovnih prvenstvih.
Navdušujoča sta dosežka nemške dvojice Michael Sommer, Tassilo Bode v odprtem razredu, v katerem sta, vsak v svojem EB 29R, nalogo opravila kot bi bila prilepljena. Kraljevsko disciplino 747,4 km sta opravila s hitrostjo 161,3 km/h in Bode 159,8 km/h, torej manj kot dva kilometra na uro počasneje. Tako veličastne zmage se na svetovnih prvenstvih ne spominjajo. Tu je treba omeniti tudi 6. mesto Zorana Frenca. Ponosni srbski jadralec, ki morda včasih kar malo preveč izkazuje svoj ponos, pač glede na svojo pilotsko kariero in jadralsko provenienco, saj je bil njegov oče Živa dolga leta eden najboljših jugoslovanskih jadralcev, a tokrat mu je treba čestitati. Ko je začutil, kako se vremenske razmere stanovitno izboljšujejo iz minute v minuto, termična dviganja pa presegajo 4 m/s, je brez predsodkov pritisnil na plin in na koncu iz svojega JS1/21 izvlekel zavidljivo hitrost 150,3 km/h. Peter Szabo, naš madžarski znanec iz Szatymaza, je s še zmeraj navdušujočo hitrostjo 141,6 km/h pristal na 23. mestu.
Letenje v paru je natančna umetnost
Disciplina, dolga skoraj 750 km, ni bila kar tako niti za pilote in letala odprtega razreda, a če bi si organizatorji po nesreči dan poprej upali malo bolj sproščeno zadihati in imeli malo več v hlačah, bi lahko izpeljali disciplino, ki bi bila dolga 800 km. Morda bi bila hitrost manjša, a zagotovo so zamudili dan, ko bi jim uspela zgodovinska tekmovalna disciplina v kateri bi prileteli do cilja vsi tekmovalci.
Prav tako ali še bolj zanimiv je bil razplet v 18-metrskem razredu, kjer je bilo, bolj kot kadar koli doslej na tem prvenstvu, razvidno, da fantje letijo v dvojicah. Avstrijska jadralca Wolfgang Janowitsch in Andreas Lutz sta, ne samo zmagala, ampak sta novemu ventusu 3 priborila neznansko pomembno zmago, ki so jo proizvajalci že težko čakali. Oba sta se velikopotezno odločila za let prek 700 km, njuni sklepni hitrosti pa sta bili za približno 20 km manjši od letal v odprtem razredu. Na tako dolgi poti se to že pozna, a tudi 140 km/h je hitrost, ki je za ljubiteljske jadralce skoraj nepredstavljiva. Naša dva jadralca sta, denimo, presegla 600 km (25. L. Žnidaršič 646,1 km, 127,9 km/h, 34. E. Polutnik 607,9 km, 120,7 km/h). Lahko bi dejali, odlično za slovenske razmere, a glede na to, da smo bili dolgo v skupnosti držav skupaj s Srbi, jima najbrž ne bi škodovalo malo njihove drže. Takšen je pogled iz Slovenije, a nikar ne bodimo nezadovoljni, za višek 34. svetovnega prvenstva v Benalli jima je treba čestitati.
Seveda gredo čestitke tudi češkima jadralcema Romanu Mračeku in Petru Swobodi, oba sta z letaloma ASG 29 sledila zmagovalcema in pustila za seboj tudi britanska jadralca Steva Jonesa in Mikea Younga, ki sta letela s kombinacijo letal ventus 3 in ASG 29. Nihče od omenjenih štirih tekmovalce ni na vrhu, razlike pa so majhne. Jadralci po svetu si torej lahko samo želijo živahnega konca prvenstva.
Suha termika, velike jate in zasledovalci
(OPENSOARING, 16. januarja 2017, besedilo Niko Slana, fotografije WGC Benalla 2017 in Peter Robertson)
Sebatian Kawa
Po enem tednu dogajanj na svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju v Benalli je treba pogledati kako spremljajo dogajanje na sosednjem jadralskem spletu za elitne slovenske jadralce. »Sredi dneva sem dobil obvestilo tekmovalne komisije, da je prišlo do trčenaj dveh temovalcev v 15 M klasi (nelekt.),« preberem in ne morem verjeti, da so organizatorji o dogodku obvestili prav našega človeka. »Hej,« sem si dejal, »to pa ni več šala, mi smo glavni!« Takoj sem se zakopal v polemiko o dogodku, da česa ne zamudim, a na forumu so se pogovarjali predvsem jadralci, prah je rahlo dvignil Andrej Kolar (Naviter) iz Slovenije. Svet je majhen, posebno ob tako velikem problemu, ki ga zlepa ne bodo razrešili, ne na tem ne na prihodnjih svetovnih prvenstvih.
Zakaj? Ker se še ni zgodilo, da bi nesramnim pilotom to povedali v obraz, kajti, ko so, po neki sreči spet vsi na tleh, celi in zdravi, se utrujenim jadralcem več ne ljubi boriti z mlini na veter in stopijo raje do prijatelja Ala. In tako do konca tekmovanja. Takih zgodb je v jadralnem letenju veliko, žrtev agresivnega švedskega pilota je bil, denimo, na predsvetovnem prvenstvu v Bayreuthu tudi slovenski jadralec. Šved, ki je bil nekoč tudi svetovni prvak in je bil znan po nesramnem letenju tudi zunaj svojih logov, je še naprej strašil konkurenco.
Attie Jonker (15m) je tokrat, denimo, zapisal: »Na prvenstvu v Benalli sem videl najbolj noro in agresivno letenje doslej v 15-metrskem razredu. Nekaj pilotov se mirno zapelje v katero koli sredino. Za takšno letenje bi morda pomagala rumeni in rdeči kartoni, s katerimi bi kaznovali nesramnost v zraku.« Jacky Clairbaux je pripisal: »Attie, se strinjam. Tako obnašanje bi se moralo spremeniti, a za to ne bi bila dovolj samo prizadevanja organizatorjev. Ukrepati bi moralo združenje pilotov (pilots comity), ki dobro ve, kdo so agresivci. Povezati bi se moralo z organizatorji in z logerji, ki ne lažejo «
Tako zanimivega pogovora med jadralci na forumu najbrž še ni bilo, saj so fantje na kratko postavili v ospredje bistveno problematiko klasičnih tekmovanj v jadralnem letenju. Nekdo je poudaril, da je ozračje na tekmovanjih za GP drugačno, veliko bolj prijateljsko, zato tudi ni večjih varnostnih težav. Tako je bilo razumeti. Seveda, tudi tekmovalcev je, na kvalifikacijskih tekmovanjih in še posebno na finalu GP, precej manj. Toda tekmovalnost pilotov in prikrita agresija sta latentna in tudi na tekmovanjih za GP sta že koga pripeljali v šah-mat.
Za kaj pravzaprav gre? V bistvu je v ospredju staro človeško arhetipsko načelo, s katerim je postal slaven že Niccolo Machiavelli, kasneje pa se je o neumnost razgovoril še Erazem Roterdamski v Hvalnici norost (1676). Po že zguljenem Machiavellijevem načelu cilj posvečuje sredstvo, hkrati pa je poudaril, da brez nevarnosti ni mogoče doseči ničesar velikega. Torej, za čim boljši dosežek, ki se pokaže v končni razvrstitvi tekmovalcev, so dovoljena vsa sredstva, začenši z nesramnim letenjem v kroženju. Na vseh tekmovanjih, od najmanjših do največjih, je vselej nekaj jadralcev, ki se jim zdi, da se jim bodo vsi umaknili. In se jim tudi umaknejo, a ne zaradi podrejenosti, pač pa zato, ker so pametnejši in imajo radi življenje. Ko agresivni pilot začuti, da je bil uspešen prvič, bo svojimi prijemi nadaljeval, dokler ga ne bo nekdo spregledal ali pa bo naletel na nekoga, ki razmišlja podobno. Tokrat sta se zadela tekmovalca z visokima tekmovalnima rangoma. Tudi to je lahko izhodišče za razmislek.
Sicer pa je variant, kako se lahko slabo konča letenje v skupini še veliko in včasih niti niso povezane z agresijo, temveč s spletom neugodnih okoliščin. Kako je že bilo, ko je naš znani jadralec v Nitri želel na tleh obračunati z slovenskim rivalom, a so ga kolegi še pravočasno umirili?
V nadaljevanju forumskega pogovora je pravo vprašanje postavil Sebastian Kawa, ki je s prstom pokazal na pilote, ki se poslužujejo znane taktik: odlet prek štartne črte med zadnjimi in potem loviti tekmovalce pred seboj. Nekaj takšnih lokalnih specialistov poznamo tudi v Sloveniji, med prvimi in zelo uspešnimi je bil dr. Vladimir Pfeifer, že leta 1982, ko je postal državni prvak v Subotici. Takrat je Kira Gatolin, znanega jugoslovanskega jadralca, spravil iz tira na zadnjem brifingu, ko mu je bilo jasno, da se lahko poslovi od naslova prvaka: »J državnega prvaka, ki na vsem tekmovanju sam ni našel niti enega dviganja!« Vidimo torej, da se zadeve že od nekdaj niso spremenile.
Še največ je o problemu velikih skupin nakazal Kawa, ki je posledično povezal željo po tekmovalnem dosežku, letenju v velikih jatah in taktiko zasledovanja. »Kako se izogniti velikim jatam? Nekateri si prizadevamo tudi v suhi termiki, a ob sedanjih pravilih je omogočeno lagodnejše letenje v ozadju, za tekmovalci, ki kažejo dviganja in spuščanja. Vaši fantje (v mislih je imel Goudriana), so dokazali, da sistem deluje. Po drugi strani organizatorji kritizirajo pilote, ki tako letijo. Velike jate in suha termika ubijata individualizem, jemljeta pilotom zadovoljstvo, predvsem pa je tako letenje nevarno. Saj lahko letiš sam ali v paru, toda za takšno odločitev je tekmovalec kaznovan s slabim dosežkom. Torej ni druge izbire kot skupina. Včeraj je bila možnost, da bi fantje leteli pod oblaki, v manjših skupinah. Toda nenadoma so se manjše skupine razpršile in večina se je odločila za veliko skupino, za hitrejše letenje s sledenjem.«
Oscar Goudriaan
Goudrian mu je odgovoril: »Se strinjam, toda problem niso velike jate, pač pa obnašanje v njej. Piloti bi morali sprejeti dejstvo, da bodo v skupini leteli slabše. To je možno nadomestiti z bolj dinamično linijo v kroženju (» good dynamic cruising, and finding better energy lines«). V suhi termiki se jatam ne bomo nikoli izognili. Te so v človeški naravi. Na nebu brez oblakov se ljudje posledično počutijo manj varne in pač rinejo skupaj. Pod oblaki so piloti bolj samozavestni in tudi skupine so manjše.«
Sebastianu je, kot je bilo razbrati, rahlo zavrela kri: »Manj varni? In zakaj ne sledijo nekomu, ki mu gre prav tako gor in se vzpenja. Lahko bi leteli v kakšni drugi smeri in poizkusil poiskati svojo srečo. To sledenje ni logično. Za suho termiko sem našel dve značilnosti: eno je varnost. Gre za prometno zelo obremenjen prostor v katerem je precej večja možnost, da bo prišlo do trka. Drugo je zadovoljstvo, fair play, torej športni vidik tekmovanja. Zdaj ne izbiramo najboljšega pilota, ki zna leteti, ampak pilota, ki čaka na štartu najdlje in bolje sledi od konkurentov.«
Goudrian je Kawi odvrnil: » Vi ste zdravnik in poznate človeško naravo. Kadar oblaki pokažejo dviganje, gredo piloti tja. Ko dviganje kaže jata letal, se piloti zapodijo tja. Seveda, v suhi termiki je treba čez štartno črto čim bolj pozno in za iskanje dviganj uporabiti letala pred seboj. Tega ne bo spremenilo nobeno pravilo, morebiti pa sprememba človeškega vedenja.«
Povzetek vremenskih razmer
Marco Raaijmakers je podvomil, da se bo človek spremenil: »Kako naj človek spremeni svoje vedenje? Bistvo tekmovanja je zmaga in človek bo s svojim vedenjem vselej skušal najti katero koli možnost za zmago. In če zmaga ni cilj tekmovanj, zakaj potem sploh prirejati tekmovanja?«
Benalla
Naj bo dovolj, kogar zanimala celota, bo ali je že našel debato. Andrej Kolar je, kot je omenjeno na začetku, spravil na večje vrtljaje češkega jadralca, ki ni povsem dojel, zakaj je bil za 15-metrski razred tekmovalni dan preklican. Zanimiv je bil medklic enega od sodelujočih v pogovoru, ki je menil, da je bila prekinitev tekmovanja pametno dejanje. Menil je, da je težko zbrano nadaljevati z letenjem, po tem ko vidiš, kaj se je zgodilo.
Še en pogled na 34. svetovno jadralno prvenstvo
(OPENSOARING, 15. januarja 2017, besedilo Milan Korbar, fotografije WGC Benalla 2017, video WGC2017)
Pogled z veje: Zelo nenavadne ptice Ure in ure sedijo na tleh, potem pa se vrnejo v gnezda ne da bi šle letet. 5.dan
V ponedeljek, ko se je 34. svetovno prvenstvo v jadralnem prvenstvu začelo, je Darko na strani Slovenske jadralne reprezentance zapisal: »Pozdrav navijačem v Slovenijo. Svetovno v Benalli se je začelo na najbolj tradicionalen način. Začelo je deževati. Mi se v teh pogojih počutimo zelo domače. Morala je na višku tako, da ni skrbi « Seveda od tekmovalnega dneva ni bilo nič. Naj kar takoj dodam, da tudi od nedelje, 15. januarja letenja ni bilo nič. Poizkusili so s sondo, ki pa ni dosegla željene višine vsaj 1.000 metrov, ki bi omogočila izvedbo tekmovalnega dneva. Za spremembo je tokrat jasno vreme.
V torek, ko smo šli pri nas spat, se je v Avstraliji ravno prebujalo novo jutro. Malo bolj obetavno od prejšnjega, pa vendar ne toliko, da Darko ne bi zapisal: »WGC Benalla 2. tekmovalni dan. Ko se zbudiš v deževno jutro veš, da nič ne veš, ker si down under. Na letališču smo bili med prvimi okoli 6. ure zjutraj. Voda not, kontrola koles in gremo na kavo. Potem se je začelo ugibanje. Bo, ne bo. Kazalo je, da ne bo. Potem vleka na štartne pozicije in prestavljanje štarta. Ingo renner na obisku pri slovenski reprezentanci Ponovno prestavljanje štarta in TRASK. Slovenska ekipa je imela to čast, da je imela brifing z bogom Sam ingo Renner nam je eno uro na karti razlagal lokalne fore in finte. Skratka, hribi so zanič, gozd je še slabši, sotočja in voda pa škoda besed. Išči puščavo, ker so tam jadralska nebesa. Med reko Morray in Murrumvanmgde je med in mleko, nad tem pa smetana. Ker se je čakanje zavleklo in so bile zadane naloge nekaj čez 300 km je zmanjkalo časa. Nato je šel v boj samo odprti razred. Bomo videli, če Sommer zmore?!?! Ja, ja, Sommer, natόrlich fδhig. 128 Km/h«
In tako je bil prvi pravi tekmovalni dan končan samo za odprti razred, ostali so še en dan počivali. Izidi so zanimivi in verjetno pričakovani. Na prvih dveh mestih sta Nemca, Michael Sommer s povprečno 129.0 km/h in Tassilo Bode s 128.3 km/h, oba z letaloma EB29R, sledita pa Britanca Andrew Davis s 125,7 km/h in Russell Cheetham s 122,5 km/h, oba z letaloma JS1c.
Nadaljevanje je bolj ali manj znano zato nekaj besed o novostih, ki jih je na 34. svetovnem jadralnem prvenstvu kar nekaj. V 15metrskem razredu je to vsekakor novi paradni konj iz Južne Afrike, Jonkers JS3 Rapture. Dve letali, s katerima letita brata, konstruktorja Uys in Attie Jonker še ni imel prilike pokazati vsega kar zmore. Ob izjemnem Sebastianu Kawi, ki tekmuje z že preizkušeno Diano 2, ostajata ves čas zelo konkurenčna in samo vprašanje časa je, kdaj se bosta izkazala v vsem sijaju. Seveda ne smemo pozabiti, da sta tudi brata Jonker odlična jadralna pilota.
V 18metrskem razredu je novost vsekakor Ventus 3. Z njim tekmuje pet tekmovalcev, ki pa so v dosedanjem poteku tekmovanja razporejeni po celi razpredelnici izidov v svojem razredu. Glede na zahtevne vremenske razmere in majhno število tekmovalnih dni nikakor še niso pokazali vsega. Vsekakor pa ima močno konkurenco v že uveljavljenih letalih JS1 in ASG29. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da v vseh letalih sedijo izjemni tekmovalci.
Ko pišem o novostih na tem svetovnem prvenstvu, nikakor ne morem mimo še ene novosti, ki pa tokrat prihaja iz naših logov. Naviter je namreč ob začetku prvenstva predstavil nov, animiran način predstavitve dnevnih tekmovalnih nalog v podatkovnem skladišču Soaringspot. Zanimivost je tudi ta, da animacija dela tako na domačih računalnikih kot tudi na vseh mobilnih napravah.
LXnav, ki ga na tekmovanju zastopa Erazem Polutnik
Ne gre pa spregledati še posebne zahvale, ki so jo organizatorji izrekli še enemu slovenskemu igralcu. Tokrat je to LXnav za velikodušno podporo tekmovanju in tekmovalcem. Čestitke tudi z naše strani.
Tudi po četrtem dnevu ostaja tekmovalni duh na višku
Sebatian Kawa, trenutno vodilni v 15metrskem razredu
Medtem ko je Matija Kodrič pošiljal prijateljem fotografijo prvega letošnjega kumulusa na Gorenjskem, so v Benalli potegnili črto pod prvim polčasom svetovnega prvenstva v jadralnem letenju za vse tri najbolj naostrene tekmovalne razrede. V odprtem so spravili pod streho štiri tekmovalne dni, v 18-metrskem tri in v 15-metrskem dva. Optimistična napoved Inga Rennerja, ikone svetovnega jadralnega letenja, da bodo tekmovalci leteli vseh dvanajst dni, se ni uresničila, je pač obveljal pregovor, da če želimo, da bo nekje slabo vreme, je tam treba organizirat tekmovanje v jadralnem letenju. Do konca prvenstva je ostalo še več kot dovolj časa, da se bo narativna plat prvenstva lahko razvila do viška.
Uys Jonker lani v Celju
Prvi polčas se je končal s trkom dveh letal v 15-metrskem razredu, pilota (Stehpen O'Donnell iz Avstralije in Michale Eisele iz Nemčije) pa sta bližnje srečanje prestala cela. Kot smo že v prejšnjem zapisu omenili, je letenje na velikih tekmovanjih dokaj tvegano, pa najsi ga obrneš kakor koli. Kar 115 letal pred štartno linijo ni mačji kašelj in najbrž bo moral OSTIV ali kdor pač mora pri FAI razmišljati o varnosti, nekaj ukreniti. Potencialna možnost, da pride do trka pri takšnem številu letal, je zagotovo velika in najbrž lahko ljudje, ki se poklicno in ljubiteljsko ukvarjajo z jadralnim letenjem, to možnost tudi statistično postavijo tako, da bi bilo tveganje razumljivo vsakomur, pa ne zato, ker ljudje tega ne bi vedeli, pač pa zato, da bi imeli to možnost vselej pred očmi. Seveda se nič takega ne bo zgodilo, že zato ne, ker bi zavarovalnice po vsem svetu planile pokonci in na koncu najbrž ne bilo nobene več, ki bi pilote sploh želela zavarovati. Že zdaj je največkrat tako, da zamižijo na eno oko, čeprav je še zmeraj res, da je veliko bolj nevaren »šport« vožnja v prometu. Na SP v Uvaldeju (Texas, ZDA) so namesto statistike in kakšnega velikega plakata, ki bi butal v zavest pilotov, organizirali preverjanje spretnost hitrega zapuščanja letala na tleh. Tekmovalci so povedali, da naloga ni bila preprosta niti na tleh
Vedno nasmejani Luka - LZ
Ker smo že omenili OSTIV, je LZ, naš izumitelj FES, dobil še pomembno mednarodno priznanje za svoje »brke«, električni pogonski izdelek, o katerem je imel 9. januarja zvečer tudi predavanje. Glede na to, da je LZ dobil za svoj izdelek že slovensko in evropsko priznanje, pomeni zadnje samo potrditev - tudi v časniku Delo.
Erazem Polutnik
Kot smo že dejali, na polovici tekmovanja nima pomena ocenjevati dosežkov, kar velja tudi za slovenska jadralca, ki bosta imela še veliko možnosti za dokazovanje svoje kakovosti. A kot se je doslej pokazalo, na vrhu so jadralci, ki so našli v tekmovalnem dnevu svojo, dokaj izvirno rešitev vremenske uganke in jo izpeljali samozavestno. Nihče si ne dela utvar, da iskanje takšnih rešitev ni velika loterija, a jasno je, da brez svojega vložka v inovativno letenje, po možnosti s partnerjem, ni uspeha. O sodelovanju obeh jadralcev pod slovensko zastavo ne vemo veliko, saj tudi nimamo podatka, kako močna je sila, ki ju povezuje v smislu večjega tekmovalnega dosežka.
Mathias Sturm
Ne bodimo prežeti s kakšno lažno veljavo kogar koli, tudi mnogi, v preteklosti že uveljavljeni jadralci, najbrž niso posebno zadovoljni s svojimi uvrstitvami. Kajti jadralno letenje je bilo, je in ostaja ruleta v zraku, seveda pa imajo nekateri tekmovalci v metanju kocke roko, ki že desetletja dosega več. Torej ne gre samo za srečo. In prav v tej igri je izjemno zanimivo dogajanje v 15-metrskem razredu, kjer Poljak Sebastian Kawa enakovredno tekmuje s »staro« Diano. Jasno, Kawa se je s prefinjeno roko moral dokazovati že kot najstnik na jadralnih tekmovanjih na vodi in najbrž je že takrat dojel, kako je treba razmišljati za uspešen nastop v jadranju. Velika izenačenost med tekmovalci daje svetovnemu prvenstvu v Bennali še poseben mik. Prav zato bi bilo fino vedeti, kaj si Kawa misli o tem, da je organizator doslej uspel v 15-metrskem razredu spraviti pod streho samo dva tekmovalna dneva in kako se počutita samozavestna brata Jonker s svojim JS3.
In za konec tokratnega zapisa še tole: nad video prispevki Davida Hirsta se ni navduševal samo Opensoaring, pač pa celotna svetovna jadralska javnost. Ponosni smo, da smo ju opazili med prvimi.
Še naprej Benalla - z NZ pogledom
(OPENSOARING, 13. januarja 2017, besedilo Niko Slana, fotografije in video New Zealand gliding team)
David Hirst - »dogs body«
V Benalli imajo za seboj že četrti tekmovalni dan, za tekmovalce je dogajanje svet zase, za ustvarjalce, ki prodajajo svoje znanje, trgovce, ki ponujajo opremo, pa je tako ali tako vsak dan zmaga, ne glede na sonce ali dež. To, da so na tekmovanju Kitajci, pa je največja zmaga za vse, ki bi jim radi kaj prodali. A morda se bo prav po zaslugi Kitajske marsikaj spremenilo tudi v jadralnem letenju. Nekateri to najbrž že vedo, drugi pa smo slutimo.
Jadralna so pripravljen
Zdaj, ko je Pipistrel v globalni partiji šaha s svojimi konji skočil na Kitajsko, so vrata najbrž odprta še za koga Ker so v slovenski športno gospodarski odpravi v obeh vlogah, sem prepričan, da športni dosežek ni tako zelo pomemben, da bi se zaradi njega kdor koli metal na trepalnice in tudi nič, kar je posredno v povezavi s tem največjim tekmovanjem na svetu, ni prav posebej pomembno in zato v slovenski ekipi tudi ni »dogs bodyja« z ambicijami novozelanskega David Hirsta.
V videu, ki je bil namenjen tretjemu dnevu, je David s svojim komentarjem potrdil to, kar je Ferenc Peperko označil kot vožnjo z avtobusom (skupina). David je jadralna tekmovanja zelo dobro razčlenil: »Gre za letenje v skupinah, za dogovore, kdo bo letel s kom, razrešiti je treba problem, kako najti partnerja v zraku, kako se držati skupine itd. Sebastian Kawa je prav tako priznal, da se je držal skupine, ampak je dviganja iskal obratno kot skupina, nekoliko oddaljen od večine in na zavetrni strani oblačne ceste. Da bi dojeli, kako je ugotovil, da bo to bolje delovalo, je najbrž treba znova vzeti v roke njegovo knjigo Sky full of Heat in prelistali poglavje o letenju pod oblačnimi cestami.
Nahrbtni logo jadralne reprezentance Nove Zelandije
Toda, pozor, bodite prizanesljivi, David Hirst, novozelandska deklica za vse, ki je tudi navdušen jadralec, nadaljuje s svojo PR produkcijo, ki je še veliko večja od našega 5ra Karnerja, je v videu tretjega tekmovalnega dne pokazal, kaj je zanj in za njegove rojake bistvo udeležbe v Benalli. Predvsem veselje, saj se lahko poleg priprave na vzlet še zabavajo. Še na nobeni tekmi nisem videl, da bi ljudje v spremljevalnih ekipah plesali med tem, ko bi letala vzletala. Večina navadno prazno strmi v navezo, ki se dviguje, kot da vse skupaj ne bo že naslednji trenutek pozabljeno. To je zagotovo pravšnji odnos do tekmovanj, pa četudi je zaigran za potrebe videa. Ne tako davno sem občudoval Marjana Jančiča, ki je prišel v Szatymaz samo pogledat na tekmovanje, čeprav bi raje sedel v jadralno letalo in tekmoval. Namesto tega se je posvetil fotografiji. Ja, tako lahko nastanejo dobri posnetki. Novozelandci so nekaj posebnega, spomniti se je treba samo rugbyja, kjer se vsakič znova predstavijo s hako, svojim obrednim plesom, ki so ga podedovali od Maorov.
David se je potrudil in GoPro vstavil v kabino enega od svojih jadralcem in svetu pokazal, kako zgleda jadranje v velikih jatah za tekmovalca. Izvrsten je kader vrtenja v veliki jati in ne bom se čudil, če bo njegova ekipa na koncu sestavil super filmček o Benalli 2017, ki bo zmes humorja, vročine, preznojenih pilotov in letenja, kot je sam opisal jadralski oder. Za trenutek je pokazal, da je romantika samo na tleh in v video posnetkih. V zraku je precejšnja napetost, saj noben film ne more pričarati ozračja, ki ga čuti pilot, pa čeprav se zaveda, da je od katere koli medalje oddaljen nekaj dni hoda.
David Hirst, Nova Zelandija
(OPENSOARING, 11. januarja 2017, besedilo Niko Slana, fotografije in video New Zealand gliding team)
David Hirst v elementu
Najbolj normalno vprašanje za Gregorja Petroviča, ki prav zdaj prakticira jadralno letenje in vitliranje na Novi Zelandiji, v Aeroklubu v Wellingtonu je, če je kdo iz njihovega kluba v Benalli na svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju? »Seveda, David Hirst, skrbi za meteorologijo.« In mi še isti trenutek pošlje povezavo na video. David nastopa kot nekdo, ki ima veliko smisla za humor in ne neposredna povezava z odgovornim za vreme v nebesih in piloti na zemlji. Na dnu slike na video piše, da je David »dogs body«, kar pomeni, da v reprezentanci skrbi za vse tisto, kar nihče drug noče, Oxfordov slovar pa še dodaja, da je človeka s tako funkcijo obravnavajo kot nekoga, ki je najmanj pomemben. Ampak David je med drugim človek, ki je poskrbel, da ima novozelandska jadralna ekipa svoj video kanal.
»Zdaj sem sicer še suh,« in zavija z očmi v temno oblačno nebo, »ampak nisem prepričan, da bo to stanje trajalo prav dolgo,« pripoveduje in si vmes za trenutek zabrunda neko spevno melodijo, ki se vleče prek celotnega videa. Ko še pobrskam po novozelandskem FB, ugotovim, da je so David in njegova ekipa pripravili niz video prispevkov, ki so povezani z jadralno ekipo. Seveda, saj so tudi reprezentanca s popolno ekipo. Torej imajo na prvenstvu šest jadralcev. Na prvi tekmovalni dan je David stanje pripravljenosti opisal za desetico: »Vsa letala so na svojih mestih za vzlet. Fantje pa kar posedajo in čakajo na boljše vreme. Kot da verjamejo,, da se bo vreme res izboljšalo.« Povedal je tako, kot se spodobi, saj, kot pravijo Kraševci, proti vetru tako nima smisla s , a če je tekma, je treba letala pripeljati na štart. Za higienski minimum.
Davida torej poznaš tudi osebno?
»Seveda, že prvi dan sem mu dal drugi ček pri sestavljanju.«
Kaj pa je to?
»David ima Ventusa in na Novi Zelandiji mora pilot, ko letalo sestavi, dobiti še nekoga, da za njim preveri ali je vse v redu.«
Jadralna reprezentanca Nove Zelandije
To je pa nekaj posebnega?
»Ja, tega mi ne poznamo. Meni se zdi kar tako, a če imajo taka pravila, jih je treba upoštevati. Menim, da mora pilot to narediti sam in da ponovno preverjanje ni potrebno, čeprav ne škoduje.«
Si imel z Davidom še kakšen letalski stik?
»Z njim sem opravil kontrolni let za učitelja jadranja. Je umirjen človek, ki dobro pozna jadralno letenje.«
Sicer pa, prijatelji jadralnega letenja, če na slovenskih povezavah na svetovno prvenstvo ne boste videli dovolj fotografij in gradiva, preklopite na FB novozelandske ekipe. Ti imajo vsega v izobilju. Pa še David je nekaj posebnega, kot dober jadralni pilot zna povezati šalo in dogajanje na letališču. Pogosto dogajanje razumejo samo jadralci.
Slovenske jadralce bo, poleg 18-metrskega razreda, v katerem imamo dva tekmovalca, zanimal tudi odprti razred, predvsem zaradi povezanosti Boštjana Pristavca z Walterjem Binderjem, na drugi strani pa tudi zaradi sodelovanja slovenskih letalskih strokovnjakov z južnoafriškim Jonkerjem. To sta trenutno dva zanimiva nasprotna pola v izdelavi vrhunskih jadralnih letal v odprtem razredu, ki si stojita nasproti na 34. svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju v Benalli.
V Binderjevem taboru, vsaj tako se zdi, imajo prednost z Michaelom Sommerjem, štirikratnim svetovnim prvakom v odprtem razredu (2006 Eskilstuna, 2008 Lόsse, 2010 Szeged, 2014 Leszno, 2012 Uvalde 2. mesto), ki bo letel z EB 29R. V taboru Walterja Binderja stavijo predvsem na veliki R, to pa so novosti, ki so jih v zadnjih dveh letih namenili krilom in najbrž še mnogim drugim podrobnostim. V video predstavitvi Michaela Sommerja in letala EB29R, ki ga je v Benalli opravila Lisa Trotter, lahko sledimo nekaterim podrobnosti, ki so povezane z vitkostjo kril in vpetjem kril pri trupu letala. Bistvene podrobnosti so neopazne, skrivajo se v najbrž tudi v profilih, pa ne samo zaradi vitkosti. Izdelovalec Binder si s svojo butično izdelavo in velikim zanimanjem za njegova letala, ki so razprodana za nekaj let vnaprej, lahko privošči temeljitost, saj ima v programu, poleg svojega motorja, samo dvoje letal. Zdaj je v ospredju enosed EB 29R, čigar mantra je »do obzorja in naprej«.
Michael Sommer je v Benalli zagotovo favorit, tudi zato, ker dobro pozna avstralsko vreme. S firmo Siemens, v kateri je (bil) zaposlen, je v Melbournu preživel več kot pet let in seveda je ta čas tudi precej letel, čeprav, kot zatrjuje, letenje ni bilo v ospredju. Mediji bi ga radi primerjali z legendarnim rojakom Ingom Rennerjem, ki ima v svoji jadralski karieri, poleg 35.000 (+) ur jadranja, tudi štiri naslove svetovnega prvaka. Nemškega jadralca take in podobne statistične primerjave ne ganejo, poudarja predvsem veselje do letenja in varnost, precej manj pa najbrž imperativ zmage. Zagotovo nima problemov s samozavestnim letenjem, tako da o končnem izidu zagotovo ne razmišlja toliko, da bi ga to lahko motilo. Na lanskoletnem pripravljalnem tekmovanju v Rietiju, kjer je zmagal, je se je, s svojo ekipo oziroma z ekipo Walterja Binderja, posvetil enosedu. Na koncu so bili vsi zadovoljni.
Michael Sommer pristaja v Lesznem 2014
No, Sommer je zanimiv jadralec, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi spoznal kakšen nov teren. Bil je med gosti barona Hiltona v Nevadi v ZDA, nekajkrat je letel v Južni Afriki, tudi Pireneje je obiskal, lani je, denimo, iz Noetscha opravil zanimiv let in najbrž je napravil kakšen zavoj tudi nad Lescami.
»Očaran sem z jadranjem,« je povedal v nekem pogovoru že leta 2007 in danes zagotovo ni nič drugače, saj bi se sicer že umaknil z velikih tekmovanj. Takrat je še dodal, da je v Avstraliji v tistem službene obdobju v Melbournu veliko pridobil z letenjem po suhi termiki, brez oblakov. Pri jadralcih njegovega formata se izkušnje ne izgubljajo.
Anne Ducarouge (F) - v moški trdnjavi jadralnega letenja
(OPENSOARING, 9. januarja 2017, besedilo Niko Slana , foto FAI 34. WGC, video WGC2017)
Še preden se je začelo svetovno prvenstvo v jadralnem letenju v Benalli, je Lisa Trotter, uradna video PR WGC Benalla 2017, povabila pred kamero tudi francosko jadralko Anne Ducarouge, tekmovalko v 15-metrskem razredu, sicer pa dvakratno žensko svetovno prvakinjo, ki sicer leti z letalom ASG 29. Morda bi pričakovali, da bo kot edina jadralka na moškem tekmovanju prišla na vrsto že veliko prej, še posebno, ker bi se to spodobilo, a v svetu mačističnega športa je treba razumeti tudi to.
Anne Ducarouge, ki je začela jadrati šele pri dvajsetih - je poročena in mama , ima v sebi očitno veliko tekmovalnih genov. Ob tem, da je zmagala na dveh ženskih svetovnih prvenstvih (2013 Issoudun, 2015 Arnborg), je nastopila tudi na svetovnem prvenstvu leta 2014 v Lesznu in v svojem 15-metrskem razredu pristala na 16. mestu in za seboj pustila kar trideset jadralcev. V Lesznu je dosegla tudi eno dnevno zmago, kar je seveda lep dosežek, ki ga je vesel vsak udeleženec svetovnega prvenstva in, ki najbrž razjeda marsikaterega jadralca v 15-m razredu, pa čeprav kažejo navzven še tako sproščeno obličje. No, nastopila je tudi na avstralskem državnem prvenstvu 2016 in v solidni konkurenci pristala na 8. mestu. Zatorej bodo njene dnevne uvrstitve na 34. svetovnem prvenstvu v 15-metrskem razredu zagotovo med najbolj iskanimi.
Anne sodeluje z moškim delom francoske reprezentance in zato prav nič ne trpi zaradi stereotipa, da je žensko jadralno letenje drugorazredno. Ob svojem drugem nastopu na »absolutnem« svetovnem prvenstvu bo znova skušala dokazati, koliko velja v moškem svetu in morda bo v svojem 15-metrskem razredu obrusila marsikateri moški ego, tekmovalci v preostalih razredih pa bodo najbrž kar zadovoljni, če se bo Anne še naprej držala svojega razreda.
Anne je po svojem brezkompromisnem pristopu do tekmovalnega letenja nekako podobna britanski jadralki na vodi Ellen Mac Arthur, ki je svoje izjemne jadralske sposobnosti izkazovala na tekmovanju samotarjev okoli sveta skoraj celo desetletje. Ellen je bila glasnica mladenk, ki jim je s svojimi dosežki vlivala samozaupanje. In najbrž je na tej poti tudi Anne, ki se, klub materinstvu in starševstvu, ni odrekla tekmovalnemu letenju in športu, ki ne slovi kot najbolj varen.
34. svetovno jadralno prvenstvo FAI
(OPENSOARING, 9. januarja 2017, besedilo Milan Korbar, foto 34. WGC, video WGC2017)
Z včerajšnjim slovesnim odprtjem se začenjajo tekmovalni dnevi na 34. svetovnem prvenstvu FAI v jadralnem letenju v Benalli, Avstralija. Na prireditvi v parku Rose Garden je bilo prisotnih vseh 116 pilotov, skupaj s spremljevalnimi ekipami, iz 27 držav, ki sodelujejo na svetovnem prvenstvu v 15-metrskem, 18-metrskem in odprtem razredu. Na tekmovanju v 18-metrskem razredu sodelujeta tudi Erazem Polutnik z novim letalom ASG29 ES in tekmovalno oznako E3 ter Luka Žnidaršič s svojim letalom ventus 2 FES in oznako LZ.
Ker je časovna razlika med Slovenijo in avstralsko zvezno državo Viktorija, kjer se nahaja Benalla, 10 ur, se bodo tekmovanja odvijala v našem nočnem času, tako da bodo izidi za vsak letalni dan znani že zjutraj ali najkasneje dopoldne. Za spremljanje pa je več možnosti. Za izidi je najbolj primerno obiskovati spletno mesto WGC 2017, ki deluje v okviru FAI. Za tiste, ki so jim bolj všeč fotografije in kratke objave pa je na voljo na Fb mesto z naslovom 34th FAI World Gliding Championships Benalla Australia.
Istočasno kot 34. svetovno jadralno prvenstvo v Benalli poteka tudi 33. kongres OSTIV Mednarodne organizacije za znanost in tehnologijo jadralnega letenja. Najpomembnejša informacija s tega kongresa je, da je Luka Žnidaršič ob odprtju dobil posebno priznanje »za sodelovanje pri razvoju enostavnega električnega pogonskega sistema, ki omogoča enostavno in varno uporabo na množici različnih jadralnih letal«. Luka, čestitamo!
Priznanje, ki ga je prejel Luka Žnidaršič
Za trenutni pogled kakšno je vreme skrbi spletna kamera na letališču v Benalli.
Ostale povezave
