aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Vine Žakelj (1940–2001)
(N. Slana, Opensoaring, marec 2008)

Ob vaji v Vršcu - Vine Žakelj (foto: M. Thaler)

Letalski miting – brez gledalcev
Vine, suh kot prekla, si ni dovolil, da bi ga zapeljale pravljice. Vselej, ko je naletel na težavo, jo je hotel razrešiti hitro in učinkovito. Vsaj iz svojega zornega kota je vselej vse niti držal trdno v svojih rokah. Že zgodaj je opravil izpit za učitelja jadralnega in motornega letenja, nekaj let je vodil ljubljanski aeroklub, kmalu za tem je zajadral med poklicne pilote, na koncu pa ga je posrkala tujina. Ena sama ravna črta. Dokler se ni vrnil pod svoje hribe in začel znova jadrati v Podpeči. Vlekli so ga hribi, morda se mu je zdelo, da je v tujini veliko zamudil, zato je po vrnitvi želel nadomestiti izgubljene priložnosti. Zadnje, kar je čutil pod derezami, je bil šodrasto ledeni Jalovec v novembru, lep od daleč in neznansko mrzel od blizu …

Na miting
Ko je študij med poletjem obesil na klin, ko svoje sle po letenju še ni potešil in je bil še poln zaupanja v ljudi, mu je Haklc ponudili, da se z mačko, z akrobatskim letalom v japonskih bojnih barvah čez krila, predstavi na vaškem mitingu v Travniku.

»Fantje, kdo ima tri dni časa, da me potege v Bosno,« je bilo najpogostejše vprašanje tistega tedna. Skakal je od enega do drugega pilota, jih prosil za uslugo, pa se nihče ni ogrel za tridnevno spoznavanje gorate dežele, poleg tega pa izkušenih pilotov, ki bi jim zaupal tako pot, ni bilo v izobilju. Komurkoli letala le ne zaupaš. Bosna je bila za večino pilotov bolj neznana dežela, tja se so malokdaj podajali. Med Ljubljano in Vršcem so potovali pogosteje, že zaradi popravil in pregledov jadralnih letal, poleg tega pa do Vršca ni bilo posebnih navigacijskih neznank. Orientacijo si lahko opravil s sendvičem v roki. Do Podravske Slatine si vlekel ravno črto, nato si presedlal na pobočje Papuka, pogosto so piloti raztegnili ude na letališču v Osijeku. Sledil je še skok, namakalni kanali so nezmotljivo vodili v pravi smeri. Ko se je v daljavi pojavila Vršačka kula, znamenit hribček pred romunsko mejo, si bil na cilju.

Vse, kar je bilo zunaj te poti, pa ni bilo tako preprosto, še posebno v Bosni. Pilot se je moral poglobiti v zemljevide, a velikokrat se je že na znanih poteh izkazalo, da razmišljanje pred zemljevidom ni vse. Resničnost je bila pogosto neusmiljena, kljub zemljevidu na kolenih in prstu, prilepljenem na namišljeno točko na zemljevidu tam, kjer naj bi bilo letalo.

Dogajalo se je, da so piloti iskali informacije o svojem položaju na napisih železniških postaj, tu in tam pa so tudi pristali na kakšnem travniku in domačina previdno vprašali, kako kaj letina in če morda ve, denimo, kako se imenuje sosednja vas. Toda v hribih ni bilo možno kar nekje pristati in z vojvodinskimi prijemi si v Bosni niso mogli pomagati. Izbira posadke je bila zato pomembna. Računal je na Dušana, ki bi z letalom šel kamorkoli, vendar pa se je tiste dni smukal po Beogradu. »Vprašaj v Lescah, Brko bi zagotovo šel. Nedavno je prišel od vojakov. Dobro leti, pa še požrešen je na letenje. Z veseljem bo tri dni mešal bosanski zrak,« so mu predlagali.

Mačka dvigne nos in se obrne na hrbet (foto: Milan Korbar)

Zavrtel je telefon in dan kasneje sta z Brkom že poletela. Vine je sedel v mački. Jasno je bilo, da bo neudobna kabina akrobatskega letala njegova. Letalo je bilo na slabem glasu. Reagiralo je na vsak migljaj palice, kaj hitro se je prekucnilo v levo ali desno in samo sebi je zaupal zahtevno dolgotrajno bingljanje v zapregi. Pogled ti lahko samo za trenutek uide in jadralno letalo na vrvi lahko kaj hitro pobegne z vrvi.

Po uri in pol letenja sta pod seboj zagledala reko Plivo, zadnjo otipljivo orientacijsko točko. Še pred Jajcem sta morala najti dolino, ki je z desne strani strmo padala v rečno korito. Nizki in žilavi listavci so kazali podobo, ki bi jo še najlažje primerjal z lasiščem malega zamorčka. Med mokrim zelenilom je rečica odsevala sivino pustega dne. Nobene svetle lise ni bilo, ki bi dvigalo razpoloženje. Zeleno listnato drevje in grmičevje sta dobivala temne odtenke. Sledila sta toku reke, motrila pobočja, ki so se spuščala k reki, in nekaj kilometrov pred Jajcem se je vlečno letalo nagnilo v desno. Silhueta propelerja se je zagrizla v ozko dolinico med dvema bregačama.

Vine ni hotel biti odvisen od nikogar in z Brkom sta zato pred vzletom skupaj zarisala pot do Travnika. Marsikaj je naročal svojemu vlačilcu, tudi zato, ker po vzletu ne bi mogel več vplivati na smer in odločitve pilota. Radijske zveze ni bilo. Morda bi z leškim pilotom zamenjala vlogi, ko bi šlo za vleko kakšnega bolj pohlevnega jadralnega letala, a mačke ni hotel odstopiti nikomur. Lepotica na kratkih krilih je vsak trenutek zahtevala obilo pozornosti in umirjeno roko. Bila je veliko bolj živahna kot katerokoli drugo letalo na svetu, zaradi večje hitrosti pri vleki pa je moral pilot slediti že najmanjši spremembi položaja. Brko tudi ni bil navdušen jadralec, razen tega pa piloti z vojaške letalske šole vsaj leto dni niso imeli v rokah krmilnih palic jadralnih letal. Zagotovo so izgubili občutek za letenje brez motorja. Na vrvi za hitrim libisom 180 ni bilo šale.

Malha se je z očmi prilepil na ropotuljo pred seboj, vmes pa je še na hitro pogledoval zemljevid. Vznemiril se je, ko sta zavila desno. Nad reko je bilo še vse v redu, ampak po njegovih računih sta v hribe zavila prezgodaj. Pravšnja bi bila šele naslednja dolina. Toda, kaj naj naredi. Morda pa pilot pozna bližnjico, morda je tod letel, ko je bil pri vojakih, morda ...

Tik nad drevesi do zemlje (foto: Milan Korbar)

Nad glavo jima je čemela nizka siva koprena oblakov in prodirala sta v zmeraj večjo divjino. Dolina se je vidno ožala, spremenila se je v navadno useko, ki ni dajala upanja, da bi se kaj kmalu pojavila sedlo in prehod v planoto, kjer naj bi našla travniško letališče.

Že nekaj časa je pilot v mački mislil na Haklca, upravnika leškega letališča, ki jima je pred odhodom zabičal, da se je bolje vrniti kot riniti z glavo skozi zid. Že v Sloveniji vreme ni kazalo najbolje, vendar pa se je vsem dozdevalo, da Bosna le ni tako oddaljena in da bo vse v redu. Strnjena oblačna zavesa je postajala vse bolj temačna. Če bi sam vodil navezo, bi se že prej obrnil proti Banja Luki ali kakšnemu drugemu bližnjemu športnemu letališču. S tem bi izgubila največ dve uri letenja, še zmeraj pa bi na cilj prispela pravočasno. Letalski program se je začel šele naslednje popoldne. A kako naj pilotu spredaj sporoči svoje dvome, ko pa se nista mogla pogovoriti. Iz kabine je nekajkrat stegnil roko skozi okno, a Brko je najbrž že imel svoje skrbi. Letalo pred njim je kar brnelo, lepo na sredi med obema bregovoma, sivi prameni oblakov na robovih soteske so se že prepletali z gozdom, pobočji na obeh straneh sta izginjali v megli.

Pot iz soteske je bila zaprta
Vine je na trnih stlačil zemljevid ob sedež in začel s tesnobo spremljati dogajanje in teren pod seboj. Čakal je na trenutek, ko bo v njem nepreklicno prevladala tesnoba. S hitrim in zanesljivim odločanjem ni imel težav. Prav zato je sklenil, da se bo odpel in obrnil tisti trenutek, ko bo videl, da vlečno motorno letalo pred njim ne bo več sposobno rešilnega zavoja za 180 stopinj iz doline. Skoraj čutil je, da se bo dolina v naslednji minuti zožala in zaprla. Obup ga je grabil, ker pilot pred njim ni opazil godlje, v katero sta lezla. Nobenih znakov ni kazal, da se zaveda položaja, saj bi se sicer stisnil k pobočju in si pustil prostor za umik. Toda rešilnega zavoja iz doline, čeprav so bila drevesa že povsem pod krili, ni in ni hotelo biti.

Pot iz soteske je bila zaprta. »K vragu,« si je mislil, »če je tako korajžen, da si upa riniti naprej, kar naj.«
V mislih je akcijo opravil že veliko prej. Pod gozdno useko se je pokazal električni daljnovod. Spodaj se je vila skromna potka in po kolibah, ki jih je videl malo prej, ni bilo več znakov človeškega bivanja. Dozdevalo se mu je, da je blizu daljnovoda košček terena za pristanek. Čeprav to ni bila njiva, ki bi se jo razveselil in se oddahnil, pa je pogled na sivo in dokaj ravno zaplato zemlje, prilepljeno na gornji usločen rob doline, pripomogel k dokončnosti odločitve. Pred seboj je videl samo še meglo in drevesa. Dolina se je zaprla. Upanja na čudežni prelaz je bilo konec.

Mačka iz zgodbe – obnovljena na vzletišču v Podpeči (foto: Jure Lokovšek)

Vine je začutil, da se je pilot v libisu vendarle zavedel pasti. Vlekel je krmilno palico nase, hitrost je v nekaj trenutkih padla s 160 na 110 km/h. Letalo je že rilo po meglicah, tik pred strmim pobočjem, poraslim z grmičevjem, in sivim prahom, pod katerim se je kazal grušč. Kot bi iskalo čudežno rešitev, po tem ko je še pred minuto ni izrabilo. Kaj takega je bilo mogoče videti samo v slabi risanki. Želodec se mu je skrčil v napetem pričakovanju. S sunkovitim gibom je odvrgel vlečno vrv, obrnil mačko na hrbet, tik nad tlemi je letalo že drvelo iz doline. Vedel je, da se je znašel v položaju, ko bo potreboval še kaj več kot samo znanje. Tudi sam je predolgo čakal na čudežni gorski prelaz. »Kje je zdaj tisti košček zemlje, ki ga je malo prej ošvrknil s pogledom?« Spomnil se je na Trojane. Nekoč je na štajerski strani že počel nekaj podobnega, a takrat je imel za manever in razmislek več časa in vse se je dogajalo med neprostovoljnim jadranjem na pobočju, ki ga je oblival vzgonski veter. Dolgo je lahko motril izbrani travnik in se psihološko pripravil na pristanek, saj je vedel, da ne bo mogel nikamor več. Takrat ga ni nihče zvlekel tja, godljo si je skuhal kar sam. Pristal je v tako strmem pobočju, da še sam ni verjel, zakaj njegova rdeča vaja ni zdrsnila nazaj na rep in se skotalila v sotesko.

Pristajati v nemogočih razmerah je norost, ki se ji je najbolje izogniti, a če se znajdeš v vlogi, v kateri ni ničesar izbrati in ni časa za razmislek, je najbolje ohraniti mirne živce (kako preprosta je teorija …) in upati, da se bo nora akcija izšla. Bil je zadovoljen, da sedi v letalu s tako majhno razpetino kril. Skoraj tik nad zemljo in s precejšnjo hitrostjo je premetaval mačko z leve na desno, krmilna palica je poplesavala. Zaželel si je ... še bolj učinkovito krmilo. Vsi, ki so kdajkoli leteli s tem živim srebrom, njegovi pripovedi ne bi verjeli, saj kaj bolj živahnega od mačke sploh ni bilo.
Za košatim grmovjem, na desni strani ozkega kanala, je začel s pristajalnim krogom. Pogledoval je na nasprotno stran doline, kjer bi se letalo moralo zaustaviti. Skrbelo ga je, kako se bo v resnici končal zadnji in najpomembnejši delček poti, saj se bo, kot v kakšnem cirkusu, spustil v dno dolinice, ali bo hitrosti za pristanek dovolj, premalo ali celo preveč, pa je lahko le ugibal. Na rahlo je spustil nos letala. Na navidezno najnižji točki, na kateri se je začel teren dvigati, pa je tudi sam sledil terenu nekaj metrov nad tlemi – v breg. Vse se je zgodilo izjemno hitro. Velika začetna hitrost je v trenutku usahnila in ko je priletel nad svojo zaplato zemlje, ki jo je določil za pristanek, je letalo ob hipno odprtih zavorah skoraj brez hitrosti udarilo ob tla. Smučka se je s presunljivim hrupom zarila v šoder, pojemek je pilota pritisnil v vezi in mačka se je zaustavila že trenutek po stiku s podlago. Ni se še dobro oddahnil, ko je že začutil neugodno drsenje s hrbtom proti dolini. Odvrgel je kabino, se odvezal in skočil iz kabine. Šele sedaj mu je bilo jasno, zakaj je mačka zdrsela nazaj. Na taki strmini bi še vol težko stal. Za sedežnim naslonjalom je izvlekel vrv in jo pripel za železno čeljust pod trupom, z drugim delom pa jo je trdno privezal k ruševju.

Mojstrski pristanek. Ni se slepil, da je kaj takega mogoče izpeljati brez sreče. Pristanki v nasprotni breg so bili vselej zapleteni in težavni in ni veliko jadralcev, ki so se lahko pohvalili, da so jo odnesli z nepoškodovanim letalom. Spodaj na cesti ga je že čakala mularija. Brez odvečnega pojasnjevanja so se odpravili po ozkem makadamu tja, kjer se je razletelo motorno letalo. Spraševal je fante, kaj so videli, pa so samo z velikimi očmi razlagali, kako je počilo, kje so pok slišali in kako močan je bil. Zadihani so se zapodili v strmino, vlekli so se za travo in redke veje ali pa so se plazili kar po štirih, da ne bi zdrsnili. Travnata ruša je bila posejana s skalami. Smrdelo je po razlitem gorivu, razbitine so bile posejane naokrog, trup in krila letala so bila le še v obrisih. Pilot je še sedel v kabini. Vse, razen sedeža, je bilo polomljeno. Skozi razbito vetrobransko steklo letala je štrlela okleščena veja. Pilot je krvavel s čela in na trenutke se je premikal.

Še danes je polet z mačko za vsakega jadralnega pilota trofeja (foto: Jure Lokovšek)

Haklc se prikaže
»Ni se zavedal naše prisotnosti. Hotel sem ga čim prej potegniti iz razbitin. Bil sem pod vtisom naključja. Vedel sem, da so se libisi zaradi slabe električna napeljave ob udarcu v zemljo pogosto vneli in zgoreli. Nalomil sem veje, sedel sem nanje in vzel omamljenega Brka v naročje, nato pa sva skupaj po zadnji plati in s pomočjo fantičev oddrsala z nesrečnega kraja. Do ceste smo ga skupaj z otroki skorajda nesli. Vse drugo so uredili miličniki in zdravniki v zdravstvenem domu, kjer je dobil nekaj spominskih šivov,« se je Vine živo spominjal dogodka še čez mnogo let. V čakalnici zdravstvenega doma, s potrganim in umazanim letalskim pajacem, lačen in žejen, saj že od jutra ni ničesar zaužil, je v poznih večernih urah doživel še eno presenečenje. Na vratih ambulante se je prikazal Haklc. Vesel, ker je našel oba pilota živa, sta bili tudi lakota in žeja kmalu pozabljeni.

Tako se je za Vineta končal eden najkrajših, pa tudi najresnejših letalskih mitingov. Z letenjem ni navdušil nikogar, razen sebe. Eno samo kratko in natančno približevanje k zemlji, z veliko hitrostjo in mnogimi ovirami. Akrobacija je bila osmišljena brez gledalcev.

Na mitingu v Travniku se je predstavil samo pilot z zlynom. Akrobat je Vineta ob koncu programa povabil v letalo in odpeljala sta se pogledat mačko. Nad daljnovodom, nekaj kilometrov od Travnika, je samevalo drobno jadralno letalo. Pilot ni mogel verjeti očem. »To ni mogoče. Kaj, tu spodaj si pristal?«

na vrh strani