aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Lojze Makuc
(OPENSOARING, 1. novembra 2010, Niko Slana)

Namesto uvoda
Davnega vetrovnega in deževnega 1. novembra, ko je bila Hrvaška v vojni, brez svetilnikov in zatemnjena, sva z Marjanom Kikljem dremala v kabini velike biance v marini v Pulju in čakala kolega, da se bo na jadra pripeljal do priveza. Dolgo v noč sva čakala na njegov radijski klic, da mu pomagava s privezom. Na Radiu Zagreb sem medtem poslušal izjemnega voditelja, ki je v kontaktni oddaji vodil poslušalce med spomini na tiste, ki jih ni več. Prav nič morbidno, kot bi morda kdo pomislil. Mnogi njegovi sogovorniki so obžalovali, ker se takrat, ko je bil čas, niso bolj zanimali za svoje domače, za prijatelje, za drage znance, da jim niso izkazali več pozornosti. Ko odidejo je prepozno … Tudi vsi, ki se zanimamo za slovensko in jugoslovansko zgodovino jadralnega letenja, smo zamudili veliko zanimivih ljudi, ki bi lahko pojasnili marsikaj. Ko sem kasneje razmišljal o pripovedi Lojzeta Makuca, sem si mislil, da bi bilo lepo, ko bi, denimo, lahko Maks Arbeiter k Lojzetovi zgodbi kaj dodal. Bi lahko. A iz časov, ko ni bilo zdravo preveč govoriti, je tudi Maks ohranil občutek modrosti, zato je raje letel kot govoril.

… kratko pojasnilo
In tako nam je ušel tudi Lojze Makuc, ki se je rodil 13. avgusta 1923 in smo ga obiskali februarja. Seveda smo želeli k njemu na obisk ponovno že naslednji teden, ampak, zmeraj je kaj, kar te zaustavi, kar ti ponudi izgovor, da nekaj ne narediš. Prvi obisk je bil tudi zadnji, saj smo nekaj mesecev po našem obisku dobili obvestilo, da je za seboj potegnil črto. Pogovor z Lojzetom, v Domu starejših občanov na Trnovem v Ljubljani, je bil zame nekakšna rutinska zadeva, a šele naslednji dan sem se začel zavedati, da sem slišal nekaj nenavadnega. Del Lojzetove pripovedi me je tako presunil, da sem poklical Pavla Magistra in ga vprašal, kaj on meni o tem, kar nam je povedal Lojze. Od tu naprej ne nameravam razmišljati, ne bom navajala svojih pogledov, sklepov in še kar je tega. Preprosto prinašam zapis, kot je nastal, takrat še z željo, da ga izpopolnimo. A se zapisa nisem več dotaknil. Pred vami je takšen, kot je nastal.    

  Nekoč je bila letalska delavnica Udarnik
Če bi hotel opisati srečanje s 87-letnim Lojzetom Makucem, nekdanjim članom AK Ljubljana in njegovim dolgoletnim tajnikom, bi moral imeti izpovedno moč Danila Kiša, pisatelja, ki se je znal sprehajati med že zdavnaj minulimi dogodki mnogih rodov in osebami, ki so samo še v spominu. Pogovor z Lojzetom, pri katerem so bili poleg še njegov sin Igor ter Ferenc Klanjšček in Pavel Magister, je bil namenjen strganju spominov na Aeroklub Ljubljana, saj je bil Lojze v svojem času v njem pomembna oseba. Tedanja oblast najbrž ne bi komurkoli zaupala, denimo, vodenje letalske delavnice Udarnik. Ja, tudi o tej delavnici vemo zelo malo ali skoraj nič. Vemo, da je bila in da bi bilo prav, če bi o njej zvedel kaj več. Upali smo, da nam bo Lojze odkril kakšno zanimivost. Nismo ga spraševali nič določenega, pustili smo, da se je sprehajal po svojih spominih. Pavle ga je tu in tam usmeril, če je zaplaval predaleč vstran od teme, ki nas je zanimala. Z diktafonom sem snemal pogovor, skušal sem dojeti, kaj je zanimivo in kaj ni, kje teče zgodba, ki bi jo lahko nekako zapisal in bi spadala v mozaik letalske zgodovine.

Otroško srečanje z očetom Borisa Cijana
Spomin je Lojzetu v nekem trenutku zastal v otroštvu, ki ga je z bratom Acom, prav tako letalcem v AK Ljubljana, preživljal v Nišu. Drobna slika v spominu ni bila nič posebnega, a ga je vseeno zaznamovala. K očetu je prišel na obisk prijatelj iz Slovenije in je pri njih prespal. Ker sta bila oba Primorca, sta imela dovolj snovi za pogovor. Lojze je vlekel na ušesa, mimogrede ga je prišlek vprašal, kaj ga zanima in je omenil, da je njegov sin povsem podlegel letalstvu, da ga zanima samo še izdelava letalskih modelov. Človek na obisku je bil oče kasneje znanega letalskega konstruktorja inž. Borisa Cijana, ki pa ga Lojze osebno nikoli ni srečal.

NEKAJ ASOV IZ ZGODBE: (z leve) Franc Šušteršič, Franc Mordej, Jaroslav Koser, Maks Arbeiter, Pavle Crnjanski, Milan Borišek, Jakšič, Mijo Pušić, Jovan Arežina in inž. Boris Cijan, konstruktor letala orel.

Druga podoba iz spomina so bila potepanja po bližnjem vojaškem letališču, do katerega je imel dostop kot mulček, saj se je lahko splazil skozi žično ograjo ali pa z lahkoto preskočil planke. Kdaj se je to dogajalo, ne vemo natančno, in tudi ni pomembno, a čas dogajanja bi lahko razbrali iz njegove letnice rojstva – 1923. Morda je imel Lojze takrat deset let. V kotu hangarja je odkril razbito vojaško letalo. Plazil se je po njem, z velikim zanimanjem si je ogledoval strojnico, še zmeraj pripeto na vrhu krilu. Spoprijateljil se je z vojaki: »Dobil sem  prvo lekcijo spolne vzgoje, pač tako, ki jo sprošča vojaška karantena in zanimanje za ženske, vojake je zanimala mama. Momak, jel si ikad video svoju majku golu …« je Lojze doživeto ponovil vprašanja vojakov, kot so jih zastavljali. Vedel je, da se mora z njimi pogovarjati, če želi do tistega razbitega letala, pravzaprav čuda, ki leti po zraku in je narejeno tako preprosto, da ga je ta preproščina presenetila: bilo je iz navadnih lesenih reber in platna, pa nekaj močnejših delov. Najbolj ga je srbel mitraljez.

Nenavadna zgodba iz Vršca
Pravzaprav nismo uspeli zvedeti nič določenega o njegovi dejavnosti in vlogi v AK Ljubljana, pa čeprav je bil v vrhu  osrednjega slovenska aerokluba, ki je dajal ton celotnemu slovenskemu športnemu letenju.

Sredi navzkrižnega pogovora, zaradi katerega sem Lojzetu za trenutek nehal slediti, se mi je zazdelo, da pripoveduje nekaj nenavadnega. Bežno sem ujel, da je bil nekdo govornik na grobu, vse drugo sem preslišal. Prosil sem ga, če bi mi še enkrat povedal zgodbo od začetka, da jo posnamem. Ni mu bilo težko, in zdelo se mi je, da jo ponavlja z enakimi besedami in živahno, kot da se je zgodilo včeraj. Govornik je bil on sam. V pripovedi ni bilo posebnih poudarkov, a čutili smo, da je bil ob pripovedi zelo zavzet. Kako bi se je sicer spomnil nekega navidezno obrobnega dogajanja? Morda pa je bila pripoved samo posledica nekega močnega čustva. Natančno se je spominjal, kaj je bilo pred mnogimi leti, ni pa se spomnil, kaj se je dogajalo včeraj, pa tudi Pavla Magistra, ki ga je srečeval v ljubljanskem klubu, na trenutke ni uspel postaviti v prave koordinate.

Lojzetova zgodba je iz Vršca, središča jugoslovanskega jadralskega športa. Da je bilo v njegovi pripovedi nekaj nenavadnega, sem dojel pravzaprav šele kakšen dan kasneje. Da nekaj dojameš kot nenavadno, je najbrž problem poslušalca. Ne, saj nismo dvomili v verodostojnost pripovedovalca, ne, o tem ni bilo treba dvomiti. Le zakaj bi Lojze prirejal zgodbo zdaj, ko samo še po velikem naključju koga zanima, kaj se mu je dogajalo pred skoraj šestimi desetletji. Nobenega vzroka ne bi imel, da bi prirejal dogodke. Zdaj je rekoč brezimen, pa čeprav je bil nekoč vpliven član slovenske letalske organizacije. Morda je bolj smiselno vprašanje, zakaj je prav to pripoved kar sam postavil pred nas, že povsem na začetku našega obiska?

Torej o zgodbi in o nekem dnevu v Vršcu, ki ni bil navaden dan. Bil je bil nasičen z usodo. Lojze je hodil peš iz mesta do letališča, ker pa ni bilo prevoza. Ubral je bližnjico med koruznimi polji, kjer si se prav lahko izgubil. Vročina je udarjala z neba, na neskončnih poljskih poteh nisi mogel srečati nikogar, lahko si govoril sam s seboj kar si hotel, z vajeti si lahko spustil najbolj skrite misli.

Boriškova fotografija
»Zamislil sem si, da sem govornik na grobu pilota,« je začel Lojze. Najprej sem si izmišljal govor kar tako, čez čas pa sem, da bi lažje razpletal svoj govor, v grob položil nekoga z imenom in priimkom. Izbral sem si Milana Boriška. Hodil sem in govoril neštetokrat slišane velike besede, kot, denimo: Ta tvoja ponosna nezlomljiva krila ... Saj veste, po vojni smo imeli polno glavo tistih puhlic …«

Lojze nam ni povedal, zakaj je v virtualni grob položil prav Milana Boriška in zakaj se je prelevil v vlogo uradno užaloščenega partijskega govornika. Zakaj se je v njegovi zavesti odvijala ta predstava, če pa je bil Borišek živ in zdrav na letališču in se je pripravljal na snemanje filma. Nad Vršačko kulo bo moral popoldan za snemalce iz Beograda opraviti nekaj nizkih letov in zavojev. »Milan je bil zvezda, s kolajno iz svetovnega prvenstva, za nas je bil bog,« je razlagal Lojze, ki je imel ta dan v Vršcu posebno vlogo.

Zapis na hrbtni strani fotografije

»Po dveh urah hoje sem prispel na letališče in zavil v delavnico, ki se je držala hangarja. V njej sem popravljal svojega orlika. Polomil sem ga na pristanku zunaj letališča in moral sem ga popraviti. Moj pristanek je bil prava zgodba. Spustil sem se na neko nogometno igrišče, z »glisado« do tal,« in nam je z rokami pokazal, kaj je glisada, »in ko sem videl, da bom zadel v nogometna vrata, sem položil krilo na tla. Okoli igrišča so bila visoka drevesa, ja, bilo je, kot bi pristal na ladjo. Ta pristanek je bil nekaj posebnega.  Ampak, pri zaustavljanju sem s trupom zadel v hlod, razparal je spodnji del trupa …«

»Pa ste slišali, kako se je lomil trup,« smo ga vprašali, tako nekako kot bi želeli slišati nekaj podobnega Krjavljevi zgodbi o Hudiču v Levstikovi pripovedi, a se je zakrohotal in zamahnil z roko: »Ko pristajaš na tako majhen prostor kot je nogometno igrišče, nimaš časa poslušat,« je zabelil zgodbo in se vrnil z mislimi v svojo vršačko delavnico. 

»Ves teden so moje letalo vozili iz Beograda do Vršca. Popravljal  sem ga brez skice, kaj šele načrta. Vse sem delal na pamet. Pa mi prideta v delavnico, z rokami v žepu, Milan Borišek in Maks Arbeiter in me začneta špikati, Lojze gor in Lojze dol, kako kaj orlik, a bo vse v redu, in sta me začela hecati in iskati napake. Nič jima ni bilo všeč. Menila sta, da ga ne bom popravil, kot bi bilo prav. Nekaj časa sem bil tiho, pa nista odnehala. Razjezil sem se, nisem imel časa, da bi se ukvarjal z njima, predvsem pa sem bil jezen, ker sta se vtaknila v delo, ki sem ga obvladal. Bolj v šali kot zares sem ju »vrgel« iz delavnice. Pravzaprav je bila ta predstava nekaj posebnega tudi zame, saj sta bila oba zvezdnika in tudi starejša od mene. Takšno je bilo moje slovo od Boriška. Čez kakšne dve ure so prišli v delavnico ljudje in mi povedali, da se je Borišek ubil z orlom. Pustil sem delo in odpeljali smo se pod hrib in ga začeli iskati. Prvi sem prišel do razbitin in mrtvega pilota,« je pripovedoval, kot da se je vse zgodilo včeraj, vmes je vpletel lekcijo o gradnji tega letala, o izjemno tankem repu, o okovju na nosilcu višinskega krmila, ki je bilo na mnogih koncih pritrjeno z vijaki, kar zagotovo ni pripomoglo k trdnosti. Povedal je, da je konstruktorju izrazil dvomim, da bi to bilo dobro.

»Kdo sploh določa, kje se lahko vrta? Z okovi so dobesedno preluknjali nosilec višinskega krmila, ampak ta se v zraku ni zlomil.  Sem šel pogledat razbitino na drevesu. Tisti del višinskega krmila se je zlomil šele pri padcu. Rep je bil zelo tenek, letvice trupa so bile od zunaj in od znotraj obdane s furnirjem. To je bila zanimiva konstrukcijska rešitev. Vezi za pilota so se potrgale natančno po šivih. Letalo na drevesu so razstavili in razžagali. Ne, ne, razžagali ga že niso, imeli smo preveliko spoštovanje do letala, da bi si upal kdo razžagati eno najboljših letal na svetu. Teden dni poprej so ga pripeljali s Švedske, s svetovnega prvenstva,« je nizal utrinke o tragičnem koncu našega uspešnega jadralca.

Lojze je včasih kaj ponovil. »Letalo je ostalo v rogovili drevesa, Borišek pa je ležal čisto blizu. Po obrazu je bil popraskan, videlo se je, da je zletel skozi kabino, ko je letalo padlo v krošnjo drevesa. Pred prihodom kolegov sem ga skušal nekako urediti, da ne razlagam podrobnosti, kaj vse je centrifugalna sila naredila,« je še dodal in iz kupa fotografij iz prastare škatle, v kateri je bila nekoč šolska kreda, potegnil eno, ki na prvi pogled ni bila nič drugačna od vse drugih – majhna in usločena v propeler, a posneta z ostrino. V salamandri sedi ženska, ob krilih pa se naslanjajo fantje, vsi obrnjeni proti lepotici. Drugi z leve je Borišek. Vsi jo občudujejo, tako kot vselej, ko je ženska v središču moške želje.

»To fotografijo je Borišek nosil prsnem žepu srajce. Vzel sem jo. Dejal sem si, da je bolje, če jo vzamem jaz, kot da se izgubi.« Na zadnji strani fotografije si je Borišek zapisal nekaj podatkov: Aerodrom Novi Sad, tel 03-89/250 dispečer, pa še telefonska številka in poleg Narodna tehnika, pa znova telefonski številki in poleg zaznamek, ki naj bi ga spominjal na kontrolni let v Zemunu. Na dnu fotografije je vnesel naslov: Šegula Rudi, Celje, Ljubljanska 30. Lojze pa je na dnu pripisal: To sliko sem vzel Borišku, ko se je ubil z letalom v Vršcu.

Ste že slišali za čudež?
Kaj vse je v življenju počel Lojze Makuc, bi težko sestavili v smiselno celoto, a vemo, da je bilo v njem nekoč delček študenta, da je delal v Litostroju, da je bil kasneje ravnatelj litostrojske strokovne šole, a vse življenje se mu je v mladostnem obdobju in še malo kasneje vrtelo življenje okoli Aerokluba Ljubljana, kjer je bil nekaj let sekretar. Ferenc Klanjšček, ki je bil prav tako na obisku pri Lojzetu, je na koncu, ko ga ni bilo več poleg, dejal: »Take pripadnosti klubu, kot jo je imel stari rod športnih letalcev, ni imel kasneje nihče več. Zgradili so hangar, bil je poln jadralnih in motornih letal, ogromno ljudi se je v tistem obdobju naučilo leteti, mnogi so odšli med poklicne pilote, vsi so živeli za letenje,« in je samo še potrdil Lojzetovo zgodbo o dobavi jadralnih letal iz Srbije. Po naročilu generala Ambrožiča Novljana je srbska letalska tovarna Ikarus zgradila za tiste čase neznansko veliko »vaj« in s tem je spodbudila zagon jugoslovanskega jadralnega letalstva. Lojze je z nekimi politično trgovskimi prijemi uspel v ljubljanski klub pripeljati kar pet teh jadralnih letal.

»Ste slišali za ta čudež? Pet jadralnih letal,« in je dvignil dlan in razširil prste ter takoj seznanil zbor poslušalcev, da mu je prvo vajo zlomil Kuder. »Ga kdo pozna?« ga je zanimalo. Vaje smo ob prihodu zapečatili in nekatere so tudi nekaj let čakale, da smo jih plačali. Prej z njimi nismo leteli. Tudi to je bila neke vrste morala. Ko sem pozneje razmišljal o tej kupčiji, mi je bilo jasno, da smo jo lahko izpeljali, ker nihče ni bil brez masla na glavi, ne oni v Srbiji, ne mi v Sloveniji. Ne vem ali je bila to dobra akcija ali pa gospodarski kriminal. Za nas je bilo pomembno, da smo leteli,« je Lojze razmišljal v slogu današnjega časa.

SP 1952 v Örebru na Švedskem - Maks Arbeiter pristane z vajo na 4. mestu

Lojzetova epska pripoved o dogajanju v povezavi z nakupom teh petih jadralnih letal je bila tako zamotana, da je nihče več ne more razplesti, a dejstvo je, da so ta letala prišla v Slovenijo in da so jih postopoma plačala podjetja, ki so bila v nekakšnem sorodstvenem odnosu z ljubljanskim aeroklubom. Predvsem Litostroj. To potrjujejo tudi veliki napisi LITOSTROJ na letalih. V podobni vlogi je bila še Olma (olja in maziva), podjetje, ki je nastalo iz delavnic v Zeleni jami, kjer so delali marsikaj, na začetku tudi jadralna letala, direktor Olme pa je bil Lojzetov tri leta mlajši brat Aco. Klubske vezi so segale tudi v politiko in v Ljubljansko banko. Tu se skriva odgovor za nastanek litostrojske jadralske sekcija, zakaj je AK Ljubljana predvsem iz Litostroja jemal podmladek za pilote. 

Uganka – Udarnik
Velika neznanka, o kateri ni nikjer nič zapisanega, je Udarnik, barakarska delavnica za letala v Zupančičevi jami v Ljubljani, s katero je upravljal AK Ljubljana. Bila je nekakšna konkurenca Letova, ampak bolj bleda konkurenca.

»Udarnik« je bila delavnica za letalsko radnjo, ki so jo ustanovili člani ljubljanskega kluba. Na vsak način smo želeli nekaj delati,« je Lojze postavil izhodišče. Zatrdil je, da so v njej zgradili vsaj deset jadralnih letal: »V Letovu so delali krila za čavke, trupe pa je naredila delavnica v Vršcu, mi smo vse to sestavljali.«

 Na vprašanje, kdaj je nastal Udarnik, Lojze ni vedel odgovora: »Kdo ve, najbrž je vojska te delavnice komu zaplenila. Na drugi strani je bil velik odpad. Vojaki so barako prepustili ljubljanskemu aeroklubu. Z bratom Acom sva se okoli tega nekajkrat zglasila pri nekem oficirju. Ta nam je vse prepustil, brez vseh papirjev, na besedo. Tudi tega ne vem, ali je to barako od vojske dobil klub ali ZLOS.

Pavla Magistra je še zanimalo, kdaj se je delavnica v Zupančičevi jami spremenila v tovarno OLMA in še marsikaj? Natančnih odgovorov nismo dobili.

Začetki v Celju
Lojzetova letalska zgodba se je začela v Celju, kjer je bil kot gimnazijec med ustanovitelji celjskega kluba: »Aeroklub je bila največja organizacija v celjski gimnaziji … Šli smo se klerikalce in liberalce, prišel sem iz Srbije in vse skupaj se mi je zdelo bedasto, a sem tudi sam kmalu padel v sistem … Mi sokoli smo bili nacionalisti,« se je posipal s pepelom.

Pri ustanovitvi kluba si je pripisal velik delež, a je še danes je trdno prepričan, da je bila predvojna ustanovitev aerokluba v Celju veliko dejanje slovenske mladine. Na vsakem koraku so namreč imeli konkurenco nemško govorečih vrstnikov: »Tako močnega narodnostnega naboja ni bilo v nobenem drugem mestu. V središču mesta sta bili dve kavarni, v eni smo se zbirali Slovenci, v drugi pa Nemci. In tako je bilo na vseh področjih, tudi v šolstvu. Slovensko govoreči dijaki smo nenehno zalezovali nemške gimnazijce, zanimalo nas je, kaj počno, kakšne zamisli se jim motajo po glavi.«

Lojze, ki se je naučil delat letala v celjski letalski skupini, ko je bil še osnovnošolec, za dijake celjske gimnazije je organiziral delavnico za modelarje. Gimnazijo je končal leta 1941.

Bloke
Pavel Magister, ki je Lojzeta staknil v Domu za starejše na Trnovem v Ljubljani, je že desetletja poznal nekaj njegovih letalskih zgodb, tudi tiste z Blok. Pokazali smo mu fotografijo vrabca, ki je končal svojo pot v krošnji drevesa. »Ne vem, če sem to dejanje zagrešil jaz. To je bil neki drug pilot, ampak tudi meni se je enkrat posrečilo s salamadro obviseti na drevesu, končal sem tako kot kolega na fotografiji. Največja dragocenost v letalih so bili variometri. Ko sem v krošnji drevesa prišel k sebi, sem najprej snel variometer, ga vtaknil v robec in zavezal, da se ne bi poškodoval, in z njim previdno splezal z drevesa. Ja, variometer je bil dragocenost, brez njega ni mogoče jadrati,« nas je poučil nekdanji jadralec in še naprej razpredal svoje bloške avanture, saj je bil pristanek na drevesu samo konec zgodbe z burnim začetkom.

»Na Blokah smo jadralci postajali vse bolj pogumni, da ne rečem nesramni, iz dneva v dan smo si upali več, in tudi zato smo razbili marsikatero letalo. Nekega dne smo se odločili za jadranje na pobočju, a tam, kjer do takrat še nismo leteli. Kar dolgo smo letalo vozili na nenavadno štartno mesto, mene pa so določili, da preizkusim ali naša teorija drži. Takoj po vzletu, tam nad Piškovcem, je bilo treba narediti hud štart viraž. To pomeni, da je bilo treba nekako ostro zaviti na greben in potem sem res začel jadrati. Saj sploh ne vem več, zakaj so določili prav mene, najbrž zato, ker sem mi je dan poprej posrečil kar dober let in ker sem v svoji skupini osmih kolegov že nekaj dni užival avtoriteto. Saj ne vem, če je to kar pripovedujem sploh res, morda pa so me določili za prvi let, ker sem bil najbolj zabit? Vse se je dobro izšlo. Po kakšni uri in pol jadranja sem sklenil, da bom pristal kar na istem mestu, in ne tam spodaj, da ne bi izgubljali časa in moči za vleko letala na štart. Nerodno pa je bilo, da je bil pristanek povezan z vetrom v hrbet. Letalo sem moral pošteno potisniti na nos, da je nabralo dovolj hitrosti. Zdelo se mi je, da je bil pristanek še kar dober, a so me prijatelji, ki so morali tako dolgo čakati na zemlji, že od daleč zmerjali, češ da sem zlomil smučko. Nisem verjel, da je bilo kaj narobe. Res, smučka je bila razklana. Kot detektiv sem šel za sledjo smučke in ugotovil, da sem povozil vrh ostre skale, ki je slabi vidno štrlela iz trave. Poglejte, tu je žaga, sem vabil prijatelje, da si ogledajo krivca, predvsem zato, da se operem krivde za poškodbo, saj sem vendar dobro pristal. S hlač smo potegnili pasove in z njimi utrdili smučko in tako leteli do konca dneva.«  Lojze je kar sam popravil tudi tisto salamandro z drevesa. Razkril nam je še, da je bila na Blokah tudi Cvetka Klančnik Belin.

Vzlet orla na SP v Örebru – z njim je Milan Borišek osvojil bronasto medaljo

Janez Nedog
Kdo je pripeljal Janeza Nedoga v ljubljanski klub? Vprašanje sta mu zastavila Pavel in Ferenc.
»Nihče. Pri nas, letalcih, je bil splošno nepriljubljena oseba. V klub je prišel prek Ljudske tehnike, bil je predsednik te organizacije v Ljubljani. No, ne vem, če je bil predsednik.«

Miting
Pa smo spet zamenjali nekaj deset let in se znašli pred travnikom ob Litostroju, na neki proslavi, ki jo je bilo treba začiniti s pristankom bikerja. »Jaz bi moral leteti, pa sta me Kralj in Branko Žiger, dva naša najboljša pilota, pretentala, da sem jima prepustil letalo. Kasneje je v klubu zazvonil telefon, kolega je dvignil slušalko in povedal, da kliče Kralj. Kako, Kralj? Saj je v zraku, na mitingu pri Litostroju. Res je bil on, skesano je tarnal v telefon, da se jima je zgodila nesreča in da sta »padla dol«. V blatu sta skušala vzleteti in še preden sta se dvignila, sta s kolesi zadela železniške tračnice in z letalom prebila ograjo in se ustavila na dvorišču Litostroja. Bilo mi je strašno žal, da sem jima prepustil letalo. Zagrozil sem Kralju, da bo moral povrniti škodo. Če se ne motim je prodal novo kolo, da je plačal del stroška za popravilo.«    

na vrh strani