Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Sopotnica s kosmatim repom
(OPENSOARING, 6. januarja 2009, Vinko Kabaj, Utrinki iz letalstva)

V začetku junija 1940 sem prišel v jadralni letalski center na Blokah, da osvojim še zadnje tri pogoje za srebrno »C« značko. Ker sem se sem pripeljal z novim puchovim kolesom na prestave iz Ljubljane, a sem bil po nekaj urah vožnje kljub temu pošteno utrujen. Najprej sem se namočil v Modičevem koritu, nato sem se predstavil Aleksandru Noču, učitelju letenja iz Jesenic, nato pa sem poiskal upravnika letalskega jadralnega centra gospoda Staneta Raznožnika, s katerim sva bila že dalj časa znanca in prijatelja. Učitelj letenja me je seznanil z vsemi novostmi, ki so se zgodile od lanskega leta, predlagal mi je urnik letenja. Bil je zahteven, a vendar dobro meni uravnan. Po pregledu in predaji dokumentov sem se odpravil počivat k Francetu Podlipniku, kjer sem navadno bival, ko sem bil tukaj na počitnicah.

Bloke so bile pred II. svetovno vojno velik letalski center, kamor so prihajali tudi hrvaški jadralci (foto: arhiv Božidar Bižal)

Drugi dan je bil sončen, brez vetra, zato sem se že kmalu zjutraj znašel pred letalsko lopo in se javil učitelju letenja, da sem pripravljen na štart. Izvlekli smo jadralno letalo »salamander«, ga pripravili za start, pri čemer je bilo dosti smeha na moj račun, kajti bil sem oblečen v safari obleko katero sem prejel od mojega prijatelja Hoeniga iz Jeruzalema, kamor se je preselil s starši. Obleka je bila moderna in bil sem ponosen nanjo. Osebje letališča se je delalo norca, ker take obleke niso bili vajeni.

»Ali boš leve streljal tam gori, kamor te bomo izstrelili,« in smeha je bilo dovolj. Tedaj pride od nekod še moj dober prijatelj Ibro Kopetcky, veseljak in zabavljač, in mi reče: »Puške ti ne bomo dali s seboj, da ne bi ustrelil leva ...« In zopet je bilo obilo smeha. Pregledal sem letalo in se udobno namestil v kabini ter dal znak, da sem pripravljen za polet. Z vitlom so me potegnili izpred letalske lope pod Bradatko do višine 250 m. Na tej višini sem na srečo ujel toplo zračni steber, ki me je naglo dvigal, s kar +4 m/sek, tako da sem kmalu dosegel višino 1500 m, kjer sem nadaljeval mirno jadranje in mislil na hudomušneže pri letalski lopi ter se nasmejal.

Na višini 1600 m sem začutil, da mi nekaj leze čez nogo in me praska skozi tanke nogavice. Bil sem pozoren na dogajanje pri nožnih pedalih za držanje smeri. Ničesar nisem opazil in sem se osredotočil na let, kajti pričelo me je rahlo premetavati in bočni veter me je odvračal od določene smeri. Kar nenadoma je bilo na mojih nogah nekaj toplega in kosmatega. Kaj je to? Nekaj trenutkov je bil mir. Nenadoma pa zagledam na dnu kabine, na desni strani, velik črn kosmat rep, za tem pa je ob mojem sedežu pokukala mala glavica. Bila je mlada črna veverica, ki me je zvedavo opazovala in kar naenkrat je začela plezati po mojih nogah in pristala na moji desni rami. Bilo mi je neugodno, kljub temu, da sem vedel, da je veverica miroljubna nenevarna živalca. Kaj mi je storiti? Pred seboj sem opazoval inštrumente in nisem si upal opazovati pokrajine pod seboj. Moja nenavadna sopotnica se mi je kar na lepem povzpela za vrat. S prosto levo roko sem jo uspel zagrabiti in jo spraviti na dno kabine. Nekaj časa je tam mirovala, nato se je prek mojih nog preselila na drugo stran kabine in tam obstala. Spomnil sem se na skorjo kruha, ki mi je ostala od zajtrka, izvlekel sem jo iz žepa in jo pomolil veverici. Hitro jo je prijela z obema prednjima tačkama in pričela glodati.

Letenje nad pobočjem (foto: arhiv Božidar Bižal)

Tako sem imel dovolj časa, da sem krožil nad Slivnico ter zakrožil nad terenom pod Bradatko, kjer sem kmalu za tem srečno pristal. Odprl sem kabino, se izvlekel iz nje, in pogledal, kje je moj nenavadni sopotnik. Veverica je ostala na dnu kabine in še zmeraj grizla skorjo kruha. Pobral sem lepo črno živalco z belim trebuščkom in jo spustil v travo, od koder je veselo in dokaj hitro odskakljala v bližnji sadovnjak.

Skupaj z učiteljem letenja sva analizirala vso zadevo in ugotovila, da je veverico namestil v kabino letala dijak realne gimnazije iz Ljubljane, in ko so ga povezali s pomagači, je svoj »zločin« priznal. Osebno se mi je opravičil. Opravičilo sem sprejel, mlademu navihancu pa sem povedal nekaj dobrih nasvetov. Upravnik centra ga je za to dejanje kaznoval s strogim ukorom, ker sem ga sam prosil, naj ga ne napodijo iz jadralnega centra. Zgodba o nenavadnem sopotniku je bila še dolgo predmet različnih razprav. Vsi so si bili enotni, da takih primerov ne sme več biti. Nekaj dni za tem je bil sprejet dodatni člen v statutu Letalske jadralne šole Bloke, ki je izrecno prepovedoval vsak enak ali podoben primer v svrho varnosti pilotov ter nakazoval stroge kazni za kršitelje, tudi s trajno izključitvijo iz jadralne letalske šole.

Jadralni letalski center na Blokah,
junija 1940, zapisal: Vinko Kabaj

Mladostni Vinkov portret (foto: arhiv Vinko Kabaj)

Vinka Kabaja je ob rojstnem dnevu obiskalo nekaj nekdanjih članov AK Ljubljana, slavljenec pa je vsem slovenskim jadralcem zaželel srečno novo leto 2009.