aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Lilienthalov usodni padec leta 1896
(OPENSOARING, 3. novembra 2008)

Padalni stroj inženirja Lilienthala na griču. Ilustracija in podpis sta iz leta 1911 iz Črtic o zrakoplovstvu in aviatiki

November je čas, da se spomnimo tudi koga, ki ga ni več med nami, a jadralski svet brez njega zagotovo ne bi bil takšen, kot je, ali pa bi bil drugačen. Če bi začeli na začetku, bi morali kaj povedati o Ottu Lilienthalu (1848-1896), Nemcu, ki je raziskoval letenje ptic, napisal knjigo Ptičji let, temelj letenja, postavil temelj raziskovanju letalskih kril, od leta 1891 do leta 1896, ko se je ponesrečil, pa je opravil več sto skokov. Glede na to, da imamo Slovenci slavno letalsko zgodovino, Lilienthala v učbenikih za jadralno letenje vselej samo omenimo, ga na hitro preskočimo.

Na simbolni pomen Otta Lilienthala nas je spomnil dr. Vito Starc, motorni in jadralni pilot ter ljubitelj kolesarstva. Povedal nam je, da je v neki sodobni medicinski reviji našel zanimiv zapis o njegovih zadnjih dnevih. Istočasno pa nam je Miha Kos, sodelavec Opensoaringa, prinesel faksimile Poljudnoznanstvene knjižice iz leta 1911 (Izdala Slovenska Šolska Matica, 3. zvezek Črtice o zrakoplovstvu, ki jih je zbral Jakob Zupančič) in katere ponatis sta leta 2001 omogočila Adria Airways in Solinair.

Tudi  tu so Lilienthala omenili v nekaj vrsticah. A za leto 1911 so v Črticah o zrakoplovstvu o njem povedali še kar veliko: »Pravi začetnik aviatike je bil inženir Oton Lilienthal v Berlinu. Tudi njegov stroj je bil prikrojen samo za padanje (Gleitflug). Spuščal se je s kake višine in drčal do tristo metrov daleč po zraku navzdol (Glej sliko 9). Kakor Leonardo da Vinci  je hotel posnemati  letanje ptičev. Dal si je napraviti velike zložene dvojne peroti na vsaki strani, srednji del pa si je dal pod pazduho in se uprl nanj. Potem se je na kakem nizkem griču zaletel navzdol proti vetru, pritegnil naenkrat noge k sebi in že je plaval nad glavami radovednežev. Čez pol minute je bil že zopet na tleh. Če se je med padanjem nagnil, so se nagnile tudi peroti. Na ta način je krmaril s celim telesom. Vkljub vsem nezgodam se je vedno znova uril v ravnovesju in zboljševal svoj stroj. Na vsak način je hotel izvedeti skrivnost ptičjega letenja. Dne 9. avgusta 1896 pa je zadela drznega plavača nesreča, da je padel z višine 15 m in se ubil. Leta 1910 so mu postavili spomenik. Štiri leta pozneje se je ubil tudi njegov učenec, angleški inženir Percy Sinclair Pichler.«

Pravo razsežnost Lilienthalovega dela bi dojeli v Lilienthalovem muzeju (www.lilienthal-museum.de) v Anklamu, na severu Nemčije, kjer so nazorno prikazali njegovo raziskovalno širino in letalne poizkuse. Od leta 1890 pa do nesrečnega leta 1896 je Lilienthal sestavil več kot dvajset letalnikov, opravil je več sto letov s hriba Rhinower, zahodno od Berlina. Njegovi preizkusni leti so bili dolgi od 25 do 250 m, vsi pa so bili usmerjeni  v postopno izboljševanje upravljanja. Ohranilo se je le nekaj njegovih letalnikov, model storm wing imajo v muzeju na Dunaju, normal gliders, ki jih je izdelal največ, in se je z njim tudi ponesrečil,pa v muenchenskem muzeju.

Lilienthal, ki je študiral na Kraljevi tehniški akademiji v Berlinu,  je bil tako zaverovan v svoje letalne preizkuse, da ga od raziskovanja niso odvrnili niti leti iz katerih je le po naključju odnesel celo kožo. Bil je prepričan, da se z vsakim letom nauči kaj novega. Dokumentirano je pričevanje ameriškega fizika, ki je spremljal njegove skoke, in je bil ob njem samo teden dni pred usodnim skokom. Takrat, se spominja Američan, je termični vrtinec skoraj pravokotno nagnil levo krilo njegove ptice, predvsem pa ga je nagnil na glavo. S spretnim manevrom, tako da je s trupom zanihal v nasprotni položaj, je letalnik spet spravil v normalni položaj, na koncu pa je, kljub veliki hitrosti, lepo pristal. Z nogami je zanihal naprej in tako dvignil prednji del letalnika, ki ga je znova zajel veter s spodnje strani, sam pa je lahkotno stopil na tla. Kot bi, več kot sto let kasneje, gledal pristanek jadralnega padalca.

Usodni Lilienthalov let (9. avgusta leta 1896) z  Gollenbergovega griča je bil podoben tistemu, ki ga je opisal ameriški fizik. Tudi to pot ga je termični veter na višini kakšnih 15 metrov postavil na nos, skušal se je rešiti iz neugodnega položaja, a je prej treščil na tla, še zmeraj vpet v letalnik pod pazduho, pri komolcih in sloneč na podlahteh. Padel je na desno krilo, velika sila na ročici ga je močno upognila, tako da je utrpel zlom vratne hrbtenice. Potegnili so ga izpod razbitin, ga s konjsko vprego peljali do neke gostilne blizu Stollena. Lilienthal je bil do tam povsem pri zavesti, lahko je gibal z rokama in rameni, dihal je brez težav in se pogovarjal. Seveda ni čutil nog, a ni bil zato preveč zaskrbljen. Še isti dan so ga s tovornim vlakom prepeljali v približno petdeset milj oddaljeni Berlin, med prevozom pa je izgubil zavest. Naslednji dan so ga z ambulantnim vozilom s konjsko vprego prepeljali do bolnice. Popoldan je pionir letalstva, za katerega sta se zanimala tudi brata Wright, izdihnil, pa čeprav poškodba hrbtenice ne bi smela biti vzork. Zdaj ugotavljajo, da je prišlo najbrž do možganske krvavitve, čeprav na zunaj ni bilo znakov udarca v glavo. A področje senc je zelo občutljivo, Lilienthal pa je bil znan po tem, da je vse svoje lete opravil brez varovalne opreme.
No, morda bi lahko bil tudi ta stari primer v poduk kolesarjem, ki ne nosijo varovalne čelade.

na vrh strani