|
Po zaslugi ing. dr. Dominika Gregla-Minča nam je uspelo iz bloške oddaljenosti potegniti Franca Čuka, ki je kot 19-letni dijak prvič sedel v jadralno letalo leta 1935. Bil je eden od fantov, ki se jim je jadralno letalstvo tako usedlo v srce, da ga nikoli niso pozabili, pa čeprav so z njim v zraku okusili le malo veselja. V svoji tri leta trajajoči jadralski karieri je Čukov seštevek pičlih 23 minut in 30 sekund in da bi bila merica letalskih užitkov natančnejša, je temu treba dodati še sedem drsnih letov, ki so trajali le nekaj sekund. Vendarle pa je France z velikim navdušenjem hodil v letalski tabor na Bloke, k avstrijskemu učitelju Hellmuthu Kasperju in k Stanetu Raznožniku. Devetnajstletnika so najprej preizkusili s štirimi kratkimi skoki, Kasperjeva navodila za peto izstrelitev pod nebo pa so bila že bolj samozavestna. Seveda, tudi učitelj je moral dobiti v učenca temeljno zaupanje, in ker je bil France že takrat nagnjen k urejenemu razmišljanju, je dobil navodilo, da naj pač palico previdno potegne nekoliko bolj k sebi, ker bodo tudi »katapultno« gumo napeli bolj temeljito. Let je izpadel v redu, iz drsenja in skoka je prestopil v 10-sekundni let. Hellmuth si je upal tako svetovati tudi zato, ker je bilo nad Bradatko zatišje, skoraj brezvetrje. Naslednjih osemnajst skokov so se že menjavali skoki in leti, prevladovali pa so leti. Takrat je Čukov France že vedel, da bo na koncu svoje prve sezone na Blokah dosegel, kar je želel - doživel letenje. Kdaj in kako bo kdo od fantov letel, je bilo odvisno od mnogih dejavnikov, saj v skupini ni bil sam, pomembno je bilo, kateri je bil tistega dne, ko se je letelo, na vrsti. Jutranji letalci si niso mogli obetati kaj posebnega, popoldanski, ko je bilo več vetra, pa so zagotovo imeli več možnosti, da iz skoka iztisnejo let. Kaj več se od zoeglinga ali vrabca ni dalo izvleči.
Odločitev je bila pravilna, učitelj Hellmuth je cenil njegovo zanesljivost in že 18. avgusta je vpisal v knjižico dva vzleta, vsak od njiju je bil za pilotsko samozavest – dolga sta bila 66 in 60 sekund, in bila sta B1 in B2, torej prva dva pogoja za jadralsko značko B. V naslednji devetih dnevih je kar šestkrat sedel v zoeglinga in koncem meseca je, s tremi leti, krepko prek ene minute, prepričal učitelja, da je zrel za B izpit in ustrezno značko - z zaporedno številko 58. Ujel jo je natančno 30. avgusta, ko je na strehi gospodarskega poslopja Gostilne Modic že imel svoje osebne stvari zložene v malhi za odhod s popoldansko konjsko vprego v dolino.
Leto 1936. Doma v Zagorju se je marsikaj dogajalo, tudi cvenka ni imel v izobilju in zato se je odločil, da bo šel na Bloke šele 9. avgusta, ko je za letenje tudi najboljši čas. Začel je še kar dobro, po kratkem skoku in dveh letih, prav tako kratkih, je dokazal, da čez zimo ni izgubil občutka za palico. Sledila sta še dva solidna 50-sekundna leta, a je imel tisti dan hudič svoje prste vmes. Eno od letal so poškodovali, pa tudi počutil se ni kaj prida. Ocenil je, da nima smisla, da bi nekaj dni brez letenja poležaval v Novi vasi, zato je skočil domov, učitelja Staneta Raznožnika pa je prosil, da ga pisno obvesti, kdaj bodo letala znova nared. Ker ni bilo novic z Blok, jim je kar dvakrat pisal in povprašal za svoje možnosti. Ni prav dolgo čakal na Stanetovo pošto. »Prečital prvi in drugi dopis, toda ker nisem stalno na Blokah, ti šele sedaj odgovorim. Za B-jevce so trenutno slabi izgledi in se bo pavza podaljšala, kvečjemu do 15. avgusta. Zato ti svetujem, da se okoli tega datuma ponovno oglasiš in povprašaš. Sedaj se opravlja šola na zoeglingih. Za Babyja Ti še manjka trenaža na Inki. Torej na svidenje malo pozneje, do tedaj pa se dobro pozdravi. Z letalskim pozdravi, Raznožnik.«
Kakšen teden kasneje je iz poštnega nabiralnika vzel drugo razglednico, z velikim upanjem jo je obrnil, pogledal v oči kralju Petru na znamki, in bral. Vedel je, da bi novice z Blok že morale biti malo boljše. Ni se zmotil: »Šele sedaj je toliko urejeno, da ti lahko odgovorim. Teufel bo v kratkem v redu. Popravljata ga Ibro in Noč. Torej, če hočeš leteti na njemu, pridi. Tudi za Inko je upanje, da bo v kratkem gotova. Prinesi harmoniko sigurno in aparat ter Tvoje lanske filme, da damo delati fotografije. Z letalskimi poz. Raznožnik.« Pa saj je bil že čas, še malo pa bo konec avgusta, pa sem bil samo petkrat v zraku, si je mislil. Pri prvih dveh letih z L-10 na repu je 29. avgusta že začutil jesenske vetrove, prvih šest septembrskih letov pa je bilo v slogu lanskega leta, saj je bil pri vseh v zraku več kot eno minuto, 15. septembra pa je prvič zajadral, v zraku je bil polnih 8 minut in 14 sekund. Okrogli žig Letalske zveze so mu pritisnili na izpit C in izročili značko z zaporedno številko 23, kot overovatelj pa jo je, s podpisom na diplomi, potrdil Kuhelj. Tako je Franc Čuk iz sezone leta 1936 le nekako izvlekel načrtovani »C«, ki je imel nižjo številko od Lada Ambrožiča (24) in od Vilka Kopeckega (26). Sploh pa je bil njegov C šele peti tako velik dosežek z Blok. Stanko Raznožnih je bil na Blokah legenda, njegova značka C pa je imela zaporedno številko 6. Franc je svojo diplomo skrbno varoval, a jo je vseeno večkrat vzel v roke in že na pamet je znal stavek, ki je bil razumljiv tudi prijateljem v dolini: »C DIPLOMA Pilota na avionu bez motora, G. Čuk Franc po zanimanju dijak, rodjen 15. februara 1916 iz Podkraja. Na osnovu ispunjenog uslova na dan 15. IX. 1936, koji se sastoji u jednom letu od 8 min. i 14 sec. Na predlog O.O. A.K. Ljubljana.« Naslednja Francetova sezona leta 1937 je bila kratka, a ne vemo, zakaj. Od 19. do 23. avgusta je opravil samo tri lete, s 73. vzletom se je njegova letalska kariera na Blokah končala. Po vojni je inženir, ki je delal v rudniku v Trbovljah in v Velenju, pa v Ingradu, še prihajal v Aeroklub Celje, a ta del njegovega letalskega udejstvovanja ni raziskan. Bolj pomembno je, da je Franc Čuk pustil za seboj skoraj vse letalske dokumente, predvsem pa zanimiv album fotografij.
Zagrebčan Marko Jeras, dober poznavalec letenja na Blokah, je nedavno na eBayju spremljal prodajo jadralske značke A, z zaporedno številko 93, a je žal prepozno ugotovil, da je bila Kuhljeva, saj bi jo sicer kupil. »Tako trofejna značka je samo ena,« je dejal, in ni ga motilo, da je bil ing. Kuhelj, konstruktor Inke, iz sosednje države. Torej je Kuhljev podpis na Čukovi diplomi C tudi zaradi tega dragocen primerek za slovensko letalsko zgodovino. No, pri Opensoaringu razmišljamo, da bi bil čas kakšno temeljitejšo razstavo o bloškem letenju, in ker se s tem strinja tudi Marko Jeras, jo morda pripravimo celo skupaj z Zagrebčani. Navsezadnje je to bila tudi želja Franca Čuka, ki je 3. aprila leta 2006 pisal Društvu za zdravo življenje Bloke-Nova vas, a pisma nikoli ni oddal. Vendarle pa se je ohranila pisna predloga. »Že nekaj časa je preteklo odkar sem bral v Delu, da ste praznovali 70-letnico Jadralne šole Bloke. Jaz sem eden tistih, ki sem se udeležil te šole tri leta in sicer leta 1934, 1935 in leta 1936. Napravil sem vse tri izpite A-B in C jadranja. Takrat sem bil star 18 do 21 let. Ako imate interes in da bo prišlo res v pravo bloško arhivo, sem pripravljen odstopiti vso dokumentacijo s fotografijami. Prvi učitelj letenja je bil avstrijski državljan Kasper. Ostala leta je bil pa Stane Raznožnik. Vse skupaj je bilo vodeno pod Aeroklub Ljubljana. Stanovali smo v gospodarskem poslopju Modic. V njegovi gostilni smo bili na hrani.« |
Zgodbe 2014
|
|
Ostale povezave
