aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Franc Šventner
(OPENSOARING, 12. avgusta 2011, Pavel Magister in Niko Slana, fotografije: arhiv F. Šventner)

Franc Šventner - ob žerjavu

Pri osemdesetih – z jadralnim dovoljenjem
Ob Savi, na robu Ljubljane, blizu gostilne Pri Tinčku, ga se še vedno najdemo med hrumečimi stružnimi avtomati in še drugimi obdelovalnimi stroji. Družinsko obrt je uradno že zdavnaj prevzel sin, toda strojništvo, velika delavnica, ropot in vonj po mazalno-hladilnih oljih so njegov svet, v katerem se še zmeraj spretno giblje, saj bo 1. novembra (2011) dopolnil 80 let. Franc pa ima še zmeraj veljavno dovoljenje jadralnega pilota. To je njegova simbolna povezava z mladostjo. Ko se spomladi začenja ugodno vreme ga zagrabi tista, pravim jadralcem znana želja po letenju in ga ne izpusti, dokler je, tako ali drugače, ne uresniči s samostojnim letenjem ali pa z mlajšim kolegom v dvosedu.

In tako je pri njem vse od takrat, ko je jeseni leta 1947  na Kamni Gorici prvič sedel za krmila legendarnega vrabca. V njegovi letalski knjižici na začetku zeva praznina, prvi vpisan datum, a že pod zaporedno številko 29, je 3. februar 1948, kjer lahko preberemo, da je bil v zraku 18 sekund. V njegovi letalski knjižici piše, da je bil to skok, ampak zanj je bil to let, ki traja še danes. Veliki »A« izpit, let z lahnimi vijuganji v levo in desno, je Franc opravil 8. februarja, a takrat je bil z vrabcem z zraku 57 sekund.

S prijateljem opernim pevcem in pilotom Jurijem Rejo

»Ko si naredil A izpit, si prvič nekaj pomenil. Bilo je na Blokah, s pomočjo gume in prijateljev, ki so jo napeli, sem vzletel kar izpred letalske lope, od katere so danes ostali samo še betonski podporniki,« je povedal in nam še razvozlal nečitljiv podpis učitelja v knjižici letenja - Tone Štrakelj. Franc Bračič je bil že njegov drugi učitelj na Blokah.  

Z najstarejšim ljubljanskim jadralcem, z letalskim dovoljenjem v žepu, smo se pogovarjali letos  spomladi. Ker je zadnja leta letel v Bovcu in v Lescah, ga je prizadelo dogajanje v Lescah, saj je tako ostal brez možnosti, da bi v zraku opravil svoje ure, prizadela pa ga je še prepoved letenja za blanike. Ko je razmišljal o vsem tem, predvsem pa o ravnanju direktorja JGZ ALC Lesce, je njegova dobrodušna narava kar izhlapela.

Bolj zanimivi so njegovi jadralni začetki, saj je pričevalcev iz tega obdobja vse manj, Franc je še eden zadnjih, ki lahko kaj pove o nekdanji Meki slovenskega in jugoslovanskega jadralnega letenja, pa o ljubljanskih letalskih skupinah. A ko beseda nanese na Bloke, z zamahom roke simbolično pokaže, da je bilo letenja bolj malo, vloženega časa pa veliko. Večina današnjih jadralcev si predstavlja Bloke kot romantično poletno avanturo, kjer so fantje in dekleta, med visokimi travami in rožami uživali poletje, vmes pa leteli, kar je bilo za obdobje pred in po vojni nekaj posebnega. Šventnerjeva resnica je drugačna.

Prvi skoki z ljubljanskih kuclov
A pojdimo od začetka. Spretnosti letenja se je začel učiti konec leta 1947, ko so v Ljubljani ustanovili jadralno skupino.  Takole se spominja: »V jeseni leta 1947 smo dobili novega vrabca, ki smo ga imeli v nekem hlevu v Kamni Gorici pri Podutiku. Danes te kmetije ne bi več našel. Poleg je bila vzpetina in na njej je bila že prva selekcija. V zrak so nas poslali na gumo, kakšne tri metre visoko, kar se nam je za prvič zdelo že zelo visoko. Mnogi so vlekli palico preveč nase in tako spravljali vrabca v neugoden položaj. Kdor tega ni takoj dojel, je odpadel. Takrat sem bil star šestnajst let, v jeseni sem šel v prvi letnik srednje šole. Čez zimo je vrabec ostal v hlevu in ker je bila naša skupina močna, smo se že februarja zbrali na Blokah. Z nami je letela tudi Milena Serajnik. Ne vem, se jo še kdo spomni?«

S prijatelji pred matajurjem – KB6

Ko je Pavel Magister brskal za podatki o Cirilu Križnarju je v arhivu AK Ljubljana naletel prav na jadralno skupino o kateri govori Franc Šventner, natančno pa tudi ve, kje je kmetija o kateri govori Šventner. Tik poleg njegovega domovanja v Dravljah.  Magister si je podatke na katere je naletel skoraj naključno, skrbno zabeležil: »V Šventnerjevi  skrbno ohranjeni knjižici letenja res ni natančnega začetka letenja, saj ima prvi vpis v njej šele s št. 29, in z datumom 3. februar 1948. Kar je France izgubil, smo našli med iskanjem podatkov o Križnarju. Najdba zapisov letenja na Brdu in na Kamni Gorici je bila veliko presenečenje, zato je bila takrat zabeležena le kot opomnik za nadaljnje raziskave, kot vzorec, kaj lahko tam najdemo. Tako vemo, kdo je letel, denimo, na Brdu pri Ljubljani: Kravcar Janez, 12.10.1946, vrabec V 10A (postal je vodja mizarske delavnice v Letovu),  Šventner Franc,  02.11.1946, vrabec V 10A, Sekirnik Sandi (oče dveh kapitanov Sekirnik pri AA), Aplenc Andrej, Pestotnik Ivo, Drempetič Metod, 07.09.1947, vrabec V 10A. Ali na Kamni Gorici pri ljubljanskih Dravljah: Marko Jeras, vodja letenja in član Konstrukcijskega biroja LZS, Šventner Franc, 16.09.1947,  09.10.1947,  09.11.1947, vrabec V 10A, Milena Serajnik, 09.10.1947, vrabec V 10A, Majcen Vlado, Erjavec, Mihelič A., Pečar Srečko, Sešek Ivo, Mislej Albert, Rus Veljko, Rismal Mitja, Janša Jože, Drempetič Metod, Doberlet Janez, Andolšek Lidija, Pogačar Janez, Nachberger in Kadunc Marko.« Toliko si je zabeležil Pavel Magister.

Leta 1948 že na Blokah
Svoje letalno znanje je Šventner izpopolnjeval februarja leta 1948 na Blokah, ko so bila pobočja še pod snegom. »Na Blokah je bilo prijetno, razen, da nas zeblo, da smo s slabo obutvijo hodili po snegu, bili smo premočeni do kolen. Še danes se čudim, kako smo se namučili za sedem štartov v enem tednu. A zdržali smo, bili smo sami navdušenci za letenje,« je Franc nadaljeval pripoved o Blokah, kot da bi se dogajalo včeraj. A je marsikaj tudi pri njem šlo tudi v pozabo. Spomnil se je, kako so februarja leta 1948 potovali na Bloke: »Dobili smo tovorni avto, nanj smo naložili našega vrabca, ki so ga kure v hlevu temeljito obložile. Ne spomnim pa se, kako smo se mi peljali na Bloke. V Novi vasi, blizu cerkve, so nam zagotovili prehrano in prenočišče. Ko sem bil pred petimi leti na Blokah, sem zvedel, da so tiste ženske, ki so nam kuhale, še žive.  En teden med šolskimi zimskimi počitnicami je hitro minil, čeprav smo morali za en skok na dan ves dan garati. Bilo je veliko snega, temperature so se spustile do -10 stopinj ... Po enem tednu  se je nabralo za 3 minute in 17 sekund letenja ...«

Vsak vzlet na gumo je bilo za mlade letalce doživetje. »Po štirje so na vsaki strani so vlekli gumo, eden je bil pri repu in je sprožil letalo v zrak, eden pa je držal krilo. Deset ljudi je sodelovalo pri vsakem vzletu. Ko je dejal učitelj »Napn!i« in ko je človek na repu videl, da bi frača lahko fante potegnila nazaj, je letalo na repu sprostil. To delo je bilo najlažje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kje so dobili gumo,« se je Franc spraševal še po toliko letih.

S Cvetko Klančnik – Belin v Vršcu

Šventner se je konec junija, ko se je končala šola, preselil za en teden v Ribnico. Očitno je dobil na Blokah dobro oceno in tako je v Ribnici okusil nekaj novega. V osmih vzletih na vitlo je v svojo letalsko knjižico dodal še 6 minut in 8 sekund letenja. »V Ribnici sem svojo letalsko pot skoraj končal, ker sem pri pristanku zlomil opornico. Leteli smo na vitlo, a tega pripomočka nisem poznal. Tečajnika so kar posedli na letalo in ga potegnili v zrak. Spomnim se, da je bil moj učitelj v Ribnici neki Polanc. Letenje z vitlom ni bila šala. Navajeni smo bili skokov na višini približno treh metrov, z vitlom pa smo dosegli sto metrov. To je bilo za nas nepredstavljivo visoko. Ko mi je učitelj prvič povedal, kako bo potekal let in kaj moram narediti, sem se skoraj podelal od strahu. Ne vem, v katerem letu sem pristal trdo in še postrani, tako da je počila opornica. Takoj sem moral peš nazaj na Bloke. Zakaj se mi je to zgodilo? Da bi bila mera polna, sem moral po odklopu od vitla napraviti zavoj za 180 stopinj in pristati v obratni smeri. Do takrat sploh nismo delali pravih zavojev. Uporabil sem preveč nožnega krmila, premalo sem nagnil letalo in že sem bil zunaj steze in v visokem žitu. Še sreča, da je počila samo opornica.«

Po nezgodi – znova na Bloke
Tako je bil Franc sredi julija kazensko ponovno na Blokah, znova je zajahal vrabca na gumo in tako je 21. julija dosegel svoj rekord v trajanju leta - znašal je minuto in pol. »Na Blokah sem za nekaj minut letenja (7:07) preživel ves teden.« A ob koncu leta 1948 se je že lahko pohvalil s  seštevkom 15 minut in 59 sekund. Z Blok se je Šventner spomnil svojega učitelj Franca Bračiča iz Maribora, ki je bil le nekaj starejši od tečajnikov: »Nekoč je močno pihalo, pa smo mu letalo zvlekli na vrh Bradatke, on pa se je s pobočnikom in termiko odpeljal nekaj kilometrov naprej, do sosednje vasi, kjer je imel dekle.«

Nadaljevanje v Ljubljani
Leta 1949 Franc ni letel, najbrž je čutil, da je bolje, če se nekaj časa ne prikaže na letališču, leta 1950 pa ga že srečamo na ljubljanskem letališču, kjer je letenje vodil Marjan Marčeko. »V Ljubljani sem začel skoraj na novo, kandidatov za letenje je bilo veliko in težko si prišel do sedeža v letalu. Včasih je bilo treba čakati tudi po en teden in še več. Ampak, odnehal nisem. V Ljubljani smo s čavko leteli na vitlo. Vlekli so nas čez letališče, na višini enega metra. Seveda so nas poučili, kdaj je treba odpeti. To so bili znova kratki leti, dolgi samo nekaj sekund. Povedali so nam, da je nekoga z vrabcem nekoč  potegnilo do bobna v vitlu, ker škarje niso prerezale jeklenice …« 

Marjan Marčenko s svojo Jožico

29. avgusta leta 1950 je Franc s čavko opravil svoj 75. vzlet, Marjan Marčeko, šef tečaja, pa mu je v knjižico pritisnil okrogli žig in zapisal: »V jadralni šoli prvega reda v Ljubljani je napravil 23 poletanj s časom 15 minut  in 45 sekund in s tem završil sportski »C« izpit. S tem pa leta 1950 še ni bilo konec letenja. Z dvosedežnim žerjavom in jastrebom je treniral še zaprego. Marčenko se je na koncu sezone še enkrat potrudil in mu v letalsko knjižico zapisal: »V jadralni šoli prvega reda v Ljubljani je napravil 18 poletanj v zapregi s časom 3 ure in 4 minute in s tem završil zvanični »C« izpit.« Torej, zdaj vsaj vemo, da sta bila dva »C« izpita in da je »uradni« pomenil več.

Vršac
Ker je bil Franc Šventner obetaven jadralec so ga leta 1956 poslali v Vršac, na tečaj za srebrni »C«. Tam se mu je veliko dogajalo, saj je letel sama priznano dobra jadralna letala, od žerjava do jastreba, vaje in olimpije, na koncu pa mu je Cvetka Klančnik, »nastavnica«, v knjižico zapisala: »U SVC Vršac nalazio se od 15.7. do 1. 8. 1956 na kursu jedrenja za srebrno značku, te naleteo 20 leta u vremenu 19 časova 54 minuta i usvojio uslov trajanja za srebrno značku.« S Cvetko je bil Šventner povezan še drugače, saj mu je Marjan Belin naročil, da mu bo moral ob vrnitvi v Ljubljano poročati, kako življenje na letališču SVC v Vršcu obvladuje njegova Cvetka …

Zbor pred tekmovanjem na Ptuju, približno leta 1952

Šventner zagotavlja, da je v Vršcu doživel šok, ker so ga kar takoj poslali na »prelet«, čeprav ni bilo vremena in tega tudi še nikoli poprej ni okusil: »Za seboj sem imel samo 20 ur in 22 minut , ampak brez pravega šolanja za daljše lete sem bil v Vršcu nebogljen. Ne vem, kaj si je mislila Cveta Klančnik, enkrat ali dvakrat sem jadral skupaj z njo, morda se ji je zdelo, da sem bolj zrel jadralec, v resnici pa sem bil zelenec …. Pod seboj se mi je vse zdelo podobno. No, na pobočju Vršačke kule sem vendarle  jadral več kot pet ur in s tem dosegel enega od pogojev za srebrni »C«. Če bi v Vršcu letel vsaj še štirideset ur, potem bi morda dosegel kaj več.«

Od leta 2000 v Lescah in v Bovcu
Leta 1957  je Šventner končal svojo letalsko pot v Ljubljani in jo nadaljeval leta 2000 v Lescah. France je bil solastnik blanika, sicer pa leti tudi DG 100, pilatusa, skratka sodobna jadralna letala, o katerih še ob koncu leta 1957, ko je začasno prekinil svojo letalsko pot, ni mogel niti sanjati.

na vrh strani