aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Astronomska hitrost
(OPENSOARING, 26. februarja, besedilo Bernarda Meža, fotografije iz arhiva B. M., uredil Milan Korbar)

Bernarda Meža in Jože Verdev z osvojenimi pokali

Ja, veliko je spominov na državno prvenstvo in tekmovanje za pokal Alpe Jadran leta 1994. Tekmovanje v Slovenj Gradcu bo zaradi mojega uspeha in uspeha klubskih kolegov, ostalo nepozabno. Moje prvo tekmovanje je bilo sicer državno mladinsko tekmovanje v Subotici (1988), ki je zaradi tega, ker je bilo prvo, tudi posebej zapisano v mojih spominih.





V Slovenj Gradec je iz velenjskega kluba prišla tekmovat močna zasedba. Naš hangar je ostal med tekmovanjem skoraj prazen. Za udeležbo v klubskem razredu smo imeli celo izbirno tekmovanje. V klubskem razredu je bilo pet tekmovalcev. Poleg naših dveh pilatusov B-4 (z drugim je letel klubski kolega Peter Vidmar) še tri »lesenjače«. S Petrom sva imela, kot poznavalca terena, veliko psihološko prednost, vsaj zdelo se nama je tako. A so se najini konkurenti izkazali kot zelo dobri tekmovalci.



Takrat smo za dokazovanje preletenih razdalj, porabljenega časa in višine leta uporabljali barometer in fotoaparat, celo dva, v primeru, da eden zataji. Prvi tekmovalni dan smo morali obleteti trikotnik Slovenj Gradec – Trojane – Žiče – Slovenj Gradec. Kmalu po vzletu se je začel krepiti jugozahodni veter, ki nam nikakor ni dopuščal, da bi obleteli Trojane. Dolgo sem vztrajala nad Vranskim, na približno 500 do 600 m višine nad terenom, kjer mi je na rotorjih uspelo pridobiti nekaj višine. Ko sem želela to višino spremeniti v razdaljo v smeri Trojan, sem se vedno znova znašla na začetni točki in enaki višini. Na koncu sem pristala pri bencinski črpalki na Vranskem.



Prvič na tem tekmovanju se je tudi zgodilo, da smo imeli obratne točke v Avstriji. Če se prav spomnim, smo morali dvakrat obleteti razdaljo med Slovenj Gradcem in gradom v Wolfsbergu. S Petrom sva uspela obrniti le prvo obratno točko, nato se je nebo povsem prekrilo z oblaki, ki so naredili senco in od dobre termike ni bilo več kaj. Vračala sva se ob obronkih grebena Golice proti Dravogradu, greben je postajal vedno višji. Komaj sva se »privlekla« čez državno mejo in hitro našla vsak svoj teren za zunajletališki pristanek. Peter je pristal na levem bregu Drave, tik ob meji z Avstrijo, meni pa je uspelo preleteti Dravo, pristala sem v Črnečah. Zelo sva si oddahnila, saj sva vedela, da bi si s pristankom v Avstriji nakopala nemalo sitnosti.





Mislim, da smo nato še enkrat leteli isto disciplino, le da smo morali obleteti razdaljo le enkrat. Vreme je bilo boljše in takrat smo disciplino obleteli vsi. Najbolj pa mi je ostal v spominu tretji tekmovalni dan, ko je bila na sporedu disciplina Slovenj Gradec – Maribor – Celje – Slovenj Gradec. Nebo nad Pohorjem se je kmalu po startu pokrilo z oblaki, ki so sicer delali, a je bilo veliko sence. S Petrom sva startala približno v istem času, Peter je bil malo pred menoj. S hitrostjo svojega napredovanja nisem bila zadovoljna in ker še nisem bila daleč, sem se odločila za ponovni start in nekje blizu Maribora sem ga že dohitela. Vreme se je spremenilo, oblakov ni bilo več in dviganja so bila slaba. Najini konkurenti so že obupali, midva pa sva vztrajala v zraku in počasi napredovala. Vem, da sva zadnjič vrtela nad kamnolomom v Veliki Pirešici. V dolet sva priletela že pozno. Prepričana sem, da naju ni nihče več pričakoval. Vodjo tekmovanja sva prosila za dovoljenje za nizek prelet, ki nama ga je odobril. Ciljno linijo sva preleta v paru, nato sva zavila vsak v svojo stran in pristala. Oba sva bila moralna zmagovalca, a najini hitrosti primerni času trajanja preleta. V enem od dnevnih časopisov se je naslednji dan pojavil članek, v katerem je pisalo o najini astronomski hitrosti 28 km/h.



Tekmovanje v Slovenj Gradcu bo ostalo posebno tudi zaradi obilice zunajletaliških pristankov, ki so se jih, zaradi neugodnega vremena, morali posluževati tudi tekmovalci v odprtem in standardnem razredu. Meni je od petih tekmovalnih dni dvakrat uspelo obleteti disciplino, trikrat sem pristala zunaj letališča. Naša zemeljska ekipa je imela veliko dela, večkrat so ji priskočili na pomoč tudi slovenjgraški kolegi, tako da smo se vsi še pred temo vrnili na letališče.



Za mojo skupno zmago sta bila odločilna drugi in tretji dan, a tudi v ostalih dneh sem dobro letela. Zmage nisem pričakovala, čeprav sem se zavedala, da sem bila kar »našpičena«. Takrat so bili zlati časi našega kluba. Imeli smo dokaj dobra letala, pa še veliko jih je bilo, mi pa smo jo z veseljem izkoristili. Poleg Jožeta Verdeva in Zvoneta Kaša smo tudi drugi jadralci leteli na preletih. Spomnim se, da sem velikokrat »napadala« 500 km prelet. Najbližje uspehu sem bila nekega pomladnega dne, ko sem po 450 km končala na letališču na Brniku.



Zvonetu, s katerim sva se tisti dan skupaj podala na veliki slovenski trikotnik 500 km, je uspelo prileteti do domačega letališča. Še danes, ko potarnam, da mi je žal, ker mi ni uspelo, mi reče: »Če pa nisi hotela … Kar mudilo se ti je domov.« Nisem se namreč zavedala, da je potrebno zaradi pojemajočega termičnega dne vrteti tudi slabša dviganja, jaz pa sem iskala boljša.





Splet okoliščin je v poznih devetdesetih povzročil, da sem tekmovalno letenje in prelete dala na stran. Letela sem še, a vedno manj. Nato sem pred nekaj leti postala mama in sprva sem mislila, da ne bom mogla združevati materinstva in jadralnega letenja, zato mi je dovoljenje jadralnega pilota za kratek čas poteklo. A nekaj mi je manjkalo, na letališču sem bila kljub temu velikokrat, zato sem dovoljenje obnovila. Željo imam, da bi si zopet pridobila samozavest, ki sem jo imela. Vem, da bom le-to pridobila z veliko letenja. Tekmovalno letenje me danes zanima le še kot navdušeno opazovalko. Z velikim zanimanjem spremljam tekmovanja, berem članke in spremljam vse, kar se »dogaja« na Opensoaringu.

na vrh strani

Bernarda Meža leta 1994

V kar treh nadaljevanjih smo predstavili znamenito državno prvenstvo v jadralnem letenju, ki se je v Slovenj Gradcu odvijalo leta 1994 in je bilo, kot zatrjuje Erazem Polutnik, prelomno. Ena izmed velikih pomanjkljivosti vseh treh prispevkov so bile fotografije naše najuspešnejše jadralke Bernarde Meže. Na zmagovalnih stopničkah je komajda prepoznavna, a glede na to, da je bila zmagovalka tekmovanja za pokal Alpe Adria, bi se že spodobilo, da bi iz arhiva potegnili kakšno njeno boljšo fotografijo. V arhivu Opensoaringa, ki ni kaj prida urejen, smo skušali najti prav to fotografijo, ki jo tokrat objavljamo. Zaman smo jo iskali med fotografijami, ki so že v elektronski obliki. Bernarda nas je presenetila v neki že skoraj zapuščeni škatli s fotografijami in tako jo objavljamo šele sedaj.

Z Bernardo sva se pred leti srečala, če se ne motim, na letališču v Lescah. Mimogrede je povedala, da je nekoč tudi sama letela, zanimivo pa je, da ni omenjala svoje zmage v mednarodnem tekmovanju. Najbrž tisti trenutek ni bil pravi za kakšen daljši pogovor za Opensoaring, predvsem pa sem se na to možnost spomnil, ko se je že poslovila z letališča. No, ker smo jo nekajkrat omenili v prejšnjih prispevkih, smo pričakovali, da se bo morda oglasila (Niko Slana ali Milan Korbar) saj bi jo želeli vprašati, kako se sama spominja tistega tekmovanja. Vabilo še zmeraj velja in veseli bomo, če se bo oglasila. Morda bi jo lahko za ta korak spodbudili njeni nekdanji jadralski kolegi in kolegice, ki, vsaj nekatere, zagotovo berejo Opensoaring.


Daniel Kotnik leta 1994

O tem, kdaj je bilo to tekmovanje, govorijo tudi preostale tri fotografije in sicer Franca Peperka-Ferenca v nimbusu 3, ki mu v Celju prav letos dajejo nov lesk. Iz tega časa sta tudi fotografiji Daniela Kotnika (AK Slovenj Gradec) in Jožeta Verdeva (AK Velenje).


Franc Peperko-Ferenc v nimbusu 3 leta 1994


Jože Verdev leta 1994

na vrh strani

Miha Thaler

»Seveda sem se spomnil nekaj podrobnosti. Pobrskal sem po mojem najstarejšem računalniku, ki je prvotno imel nameščen windws 95, sedaj pa na njem še vedno delujejo Windows XP.


Erazem Polutnik

V nasprotju s trditvijo Erazma imam vse svoje lete in od Boštjana v digitalni obliki z DJP 1994. Seveda to ni zapis v igc formatu, kot je v uporabi sedaj. Ti zapisi so nastali na Zanderjevem SR820 jadralnem računalniku in v tem dejstvu je tudi razlog, zakaj sem skoraj vso svojo jadralno pot uporabljal Zandrove jadralne računalnike.


Ekranska slika Mihovega leta iz 1994

Posebno mi je ostal v spominu 5. tekmovalni dan, ko sva bila z Boštjan že pred startom trdno odločena, da je to tekmovalni dan, ki nama je pisan na kožo. Praktično je večina leta potekala med 1000 in 2000 m višine v hribih, kar pa ni najbolj preprosto. Zmagal je Boštjan, jaz sem dobil 1 točko manj za 0,2 km/h manjšo hitrost.

Končno zmago mi je prinesel predvsem 2. in 4. tekmovalni dan, ko sem si nabral rezervo približno 600 točk in tako sem bil, kljub štirim zmagam Boštjana Pristavca, na koncu prvi za približno 265 točk.



Še pripomba: DG-600 nima verzije z razponom kril 17,6 m, obstajajo samo 15, 17 in 18 m verzija z ali brez krilnih zavihkov.«

na vrh strani

Jože Verdev dvajset let kasneje v DG-300

Na DP leta 1994 v Slovenj Gradcu mi je, poleg fotografij, ostalo nekaj lepih spominov. Že leto prej, tega leta pa sploh, sem letel skoraj v vsakem vremenu, domače dvorišče pa sem razširil na zahod do Tromeje, na vzhod do Hodoša in na jug do Gorjancev. Takrat še služba ni bila tako resna stvar, logerjev na srečo tudi še nismo imeli, tako da sem lahko v miru treniral in spoznaval vse luknje tekmovalnega prostora. Danes se lahko zahvalim: »Marko, hvala za zaupanje, saj sem vedel, da veš za moje samoučenje, ki se je, včasih z veliko sreče, zmeraj končalo na domačem travniku.«



Tako »našpičen« in poln samozavesti sem prve tri tekmovalne dni, kljub nekaj velikim napakam, končal skoraj na vrhu razpredelnice. Veliko napako sem naredil v Koralpah, pri letenju ob grebenu, ko so mi v glavi odzvanjale besede mojih idolov: »Vsak zavoj v dobri termiki in ob pobočnem vetru je greh!« Seveda sem premalo grešil, za pokoro pa sem vseeno dobil pol ure veveričje družbe tik ob vznožju položnega pobočja Golice! Četrti dan (SG.Mojstrna-Žiče-SG), ko so disciplino uspeno opravili samo še Berčič, Volk, Pintar, Avbelj, Blažek in Maraž, sem v doletu pozabil na nasvete, ki sem jim včasih prisluškoval za kakšnim sosednjim omizjem, saj vsakega zelenca pač niso spustili medse. Na severni strani Raduhe sem, ob oblaku, nabral še dovolj višine za dolet prek Loč, z mc creadyem na ničli. Drugi so pod bazo zapustili dviganje in se pozneje reševali pod feckami, ki sem jih sam kar preletel in premočno zmagal, s hitrostjo 81,80 km/h. Drugouvrščeni Maks Berčič je dosegel hitrost 77,10 km/h.


Maks Berčič

Noč pred zadnjim dnem (SG-Mojstrana-SG-Wolfssberg-SG) sem spoznaval slast in prekletstvo vodilnega, saj skoraj nisem zatisnil očesa. V močni termiki in jugozahodniku sem v Kamniških Alpah, Karavankah in Koralpah zavestno močno »grešil« in z lahkoto ubranil prvo mesto (1. Stariha 113,50 km/h, 4. Verdev 108,90 km/h).


Na zmagovalnem odru.

Vreme na tem prvenstvu in tiste dni, ko smo leteli, se mi ni zdelo slabo, res pa smo dvakrat prileteli v »zid«. Prvič v Mariboru, drugič pa na Gorenjskem, ko nas je v Lescah sklatil »Tržičan«. Pa ne vseh. Stari je takrat spoznal nesmisel tekmovalnega pravilnika, ki upošteva faktor sreče. Sreča tisti dan ni imela nič opraviti z vztrajnostjo, izkušnjami in znanjem, torej z lastnostmi s katerimi se zmaguje. Za to bi moral biti nagrajen, kajti vsem drugim ni bilo jasno, kako mu je uspelo!


Jože Verdev in Janez Stariha dvajset let kasneje

Sam sem se na povratku dal potegniti na Krvavec, na višino, s katere z lahkoto dosežeš Slovenj Gradec. Seveda ni bilo tako, ker sem kaj kmalu stal na pedalih in z nosom usmerjenim v Luče! Navadno ostane v spominu dviganje življenja, jaz pa si bom zapomnil »abvint« na kakršnega nisem naletel nikoli več, čeprav sem v naslednjih dvajsetih letih doživel še marsikaj. Ko sem že oprezal za čim ravnim na tleh, pa nov šok. Tako, kot je prej šlo dol, je nenadoma potegnilo letalo navzgor. Nevede sem se znašel v rotorju in še preden sem se dobro zavedal sem bil na 3000 m QNH. Vse se je umirilo in potihnilo, variometer je bil zabit do konca, jaz pa sem še kar vrtel, ker nisem vedel, da sem že na valu. Nekako sem se dokopal do barografa za hrbtom in ga vklopil, saj sem vedel, da mi tega ne bo nihče verjel. Ko sem se spomnil na kontrolo letenja, sem bil že 6000 m visoko, od koder me je kontrolor, seveda ves razburjen, nagnal.

Stanetu sem se za šalo javil v zoni še na 5000 metrih, pod seboj pa sem opazoval zmagovalni prelet v paru Mihe Thalerja in Boštjana Pristavca. To so bili še lepi časi, ko Miha in Boštjan za svojo čudovito predrznost nista dobila kazenskih točk, jaz pa, za letenje v kontroliranem prostoru, ne denarne kazni niti nisem izgubil dovoljenja!


Na zmagovalnem odru.

Upam, da se bomo v Slovenj Gradec še kdaj vrnili, ker smo se tu, v družbi prijaznih domačinov, zmeraj počutili odlično, v hribih pa tudi nismo tekmovali že vsaj deset let. Končno se imamo za hribovski narod tudi v letalskem in jadralskem pogledu.

Neprespana je bila tudi zadnja noč tekmovanja, saj smo, dosežkom primerno, proslavili še odlično letenje Bernarde, Petra in Zvoneta. Takih uspehov, žal, v našem klubu nismo ponovili nikoli več. Služba je postala bolj resna zadeva!


Velenjska ekipa 1994.

na vrh strani

Miran Ferlan

Leta 1994 so od 24. maja pa do 4. junija v Slovenjem Gradcu pripravili III. državno prvenstvo v jadralnem letenju, vzporedno je potekalo še prvenstvo Alpe-Adria. Prvenstvo se je odvijalo pred dvajsetimi leti, takrat ko je bil direktor podjetja Elan Flight v Begunjah še Marjan Žvokelj, Glider Service pa je deloval v Podhomu pri Zgornjih Gorjah. Omenjeni podjetji sta, kot je razvidno iz biltena, podprli tekmovanje z reklamo, generalni sponzor tekmovanja je bila Adria Airways, sponzorji pa so bili še: Emona Obala Koper - zastopstvo firme J & B, ELAN, Zavarovalnica Triglav, Gorenje, Aerodrom Ljubljana, Mavrica, Nissan Adria, SCT, SMELT, Tehnochem, Iskra Elektrooptika in ESPRO Inženiring.

Državno prvenstvo pred dvajsetimi leti je zanimivo ne samo zaradi aktualnih dogodkov v Slovenj Gradcu, pač pa tudi zato, ker pokaže, da je bilo tekmovanje organizacijsko na višini, da smo sčasoma pozabili na tekmovanja Alpe-Adria, tekmovalne discipline so bile precej zabeljene. Bernarda Meža je zmagala v klubskem razredu, ki so ga pojmovali drugače kot danes. Skratka, v razdobju dveh desetletij se je, v jadralnem letenju in na letališču KAS, precej spremenilo.



Zmaga Thalerju
Od šestih tekmovalnih dni je kar štiri dnevne zmagal Pristavec, po eno dnevno zmago sta si priborila Kolarič in Thaler. Četrti tekmovalni dan je moral na domačem letališču v Lescah pristati Pristavec, s čemer je izgubil možnost za osvojitev prvenstva. Zadnji dan je Pristavec dosegel rekordno hitrost - 141,6 km/h.


Znameniti MT na njivi

Discipline, 1. dan:SG-Rateče-Žiče-Wolfsberg-SG, 362,70 km (1. Pristavec 115,20 km/h, 2. Thaler 104 km/h, 3. Kolarič 96,30 km/h), 2. dan: SG-Lesce-Novo mesto-Wolfsberg-SG, 325,99 km (1. Thaler 77,80 km/h, 2. Kolarič 73 km/h, 3. Peperko 75,70 km/h), 3. dan: SG-Lesce-Novo mesto-Murska Sobota-SG, 374,37 km (1. Pristavec 316,37 km, 2. Kolarič 316,37 km, 3. Thaler 313,18 km), 4. dan: SG-Mojstrana-Ptuj-SG. 313,17 (1. Kolarič 269,54 km, 2. Peperko 223,02 km in Thaler 223,02 km), 5. dan: SG-Šmohor-SG, 268,51 (1. Pristavec 64,50 km/h, 2. Thaler 64,30 km/h, 2. Kolarič 87 km, 3.), 6. dan: SG-Podkoren-SG-Wolfsberg-SG, 300,58 km (1. Pristavec 141,60 km/h, 2. Peperko 131,40 km/h, 3. Thaler 119,70 km/h).

Naslov v prave roke
V petih tekmovalnih dneh si je dve dnevni zmagi priboril Janez Stariha, po eno pa Aleš Maraž, Boštjan Vovk in Jože Verdev. Zadnji je odlično letel vse dni, tako da je naslov prvaka prišel v prave roke. Zanimiv je bil boj za drugo mesto, v katerem je Maraž prehitel Berčiča šele zadnji dan. Stari je imel četrti tekmovalni dan, v njemu dobro znanih Lescah, podobne težave kot Pristavec. Popularni Stari je dokazal svojo vrednost peti dan, ko je edini obletel tekmovalno disciplino, a ni bila priznana. Za bojevitost in vztrajnost ga je sponzor J&B nagradil.


Jože Verdev in Janez Stariha
Standardni razred (5 tekmovalnih dni):

Discipline, 1. dan: SG-Mojstrana-Žiče-Wolfsberg-SG, 325,75 km (1. Maraž 87,50 km/h, 2. Pintar 87,30 km/h, 3. Kolar 83 km/h), 2. dan: SG-Lesce-SG-Wolfsbeg-SG, 234,98 km (1. Stariha 76,60, 2. Verdev 68,80, 3. Kolar 62,40), 3. dan: SG-Lesce-Novo mesto-Maribor-SG, 299,19 km (1. Vovk 256,09 km, 2. Berčič 256,09 km, 3. Maraž 256,09), 4. dan: SG-Mojstrana-Žiče-SG, 238,83 km (1. Verdev 81,80 km/h, 2. Berčič 77,10 km/h, 3. Vovk 72,30 km/h), 5. dan: SG-Mojstrana-SG-Wolfsberg-SG, 271,98 km (1. Stariha 113,50 km/h, 2. Polutnik 109,20 km/h, 3. Mirnik 109,20 km/h).


Primož Blažek


Daniel Kotnik


Igor Krištofelc

Klubski razred in Bernarda Meža – edina jadralka
Po dve dnevni zmagi sta si priborila Vidmar in Meža, enkrat pa je bil najboljši Avstrijec Sick. Meža je bila edina ženska tekmovalka na prvenstvu in je zasluženo zmagala. Tekmovanje v klubskem razredu ni štelo za državno prvenstvo.

Discipline, 1. dan: SG-Trojane-Žiče-SG, 186,4 km (1. Vidmar 71,10 km, 2. Meža 70 km, Braun 66 km), 2. dan: SG-Wolfsberg-SG-Wolfsberg-SG, 177,74 (1. Meža 74,50 km, 2. Vidmar 73,40 km, 3. Sick 27 km), 3. dan: SG-MB-CE-SG, 114,82 km (1. Meža 28,30 km/h, Vidmar 24,30 km/h, Braun 62,71 km/h), 4. dan: SG-VEL-CE-SG, 74,47 km (1. Sick 43,20 km/h, 2. Meža 62,47 km, 3. Leibetseder 44 km), 5. dan: SG-Wolfsberg.SG, 91,77 km (1. Vidmar 63,30 km/h, 2. Meža 62,80, 3. Sick 59,80 km/h)

na vrh strani

na vrh strani

Erazem Polutnik

Pred 20 leti smo še leteli brez zapisovalnikov leta in zato v mojem računalniku ni nobenega zapisa. Prav tako takrat še ni bilo pametnih telefonov in so se zato slikovni zapisi izgubili nekje med sedmimi selitvami v tem obdobju.

Pa vendar se spomnim, da je bilo to prvenstvo prelomno v več pogledih. Na Ptuju, leto poprej, sta MT in BP nataknila na svoja DG600 17.6 m podaljške in pometla s konkurenco. To je bil povod, da smo v Celju kupili nimbusa 3, na Ptuju pa LS6. In tako smo v letu 1994 prvič imeli na državnem prvenstvu odprti razred. Zgledno je bilo tudi sodelovanje z vojsko. Na vojaške zline so namestili vlečne kljuke in problem z močnimi vlečnimi letali je bil rešen. Spomnin se Perca, ki je bil pilot vlečnega letala in njegovih dnevnih komentarjev »Ah, Celjani, Celjani ...«

Odlična je bila tudi organizacija tekmovanja v Slovenj Gradcu. Ne vem ali se je na tem tekmovanju začelo govoriti o organizaciji evropskega prvenstva ali pa je bilo takrat že vse dogovorjeno. Vsekakor je bilo tekmovanje organizirano tako, kot mora biti. Sponzorji, uradna odprtje in sklepna podelitev priznanja kot se spodobi.

Na žalost pa je tekmovanje krojilo slabo vreme in v dveh tednih nam je uspelo narediti samo pet tekmovalnih disciplin. Zato se je, ob eni od večernih zabav, stiroporni napis III. državno prvenstvo v jadralnem letenju spremenil v III. deževno prvenstvo v jadralnem letenju.
Z Ukatom (Urošem Kočevarjem) sva se trudila leteti skupaj, ker sva se kasneje tega leta udeležila klubskega evropskega prvenstva v Dubnici na Slovašekm. Če me spomin ne vara, smo bili Celjani zelo razočarani nad rezultati in smo čez zimo skovali znameniti K3 načrt.

Prvi dan mi je uspelo preleteti samo do Bočne v Zg. Savinjski dolini. Černivec je bil takrat previsok zame. Dnevni izkupiček 29 km. Drugi dan sem že malo napredoval, uspelo mi je priti do Lesc. Tretji tekmovalni dan, smo imeli za nalogo slovenski trikotnik 300 km, ki pa ga je večina, vključno z menoj, sklenila v Mariboru. Mislim, da je pihal močan jugozahodni veter in je bila težava splezati nazaj na Pohorje. Četrti dan je bila Graška gora previsoka, Huda luknja pa preozka in tako sva s Teodorjem v doletu pristala na njivi ob Velenjskem jezeru.

Peti dan. Vreme je bilo tako slabo, da tekmovalni dan sploh ni bil priznan, ker nihče ni preletel 100 km razdalje. Jaz sem pristal na Brniku.


Pogost prizor iz 80-tih na Brniku, podoben Erazmovemu na peti tekmovalni dan

Pet dni in pet zunajletaliških pristankov. Morala je bila povsem na psu, razmišljal sem, da se evropskega prvenstva v Dubnici sploh ne bi udeležil. In potem pride zadnji dan. Jugozahodni veter, visoke baze oblakov in možnost jadranja ob oblaku nam je omogočil zelo visok start. Zračni prostor, kaj je že to? Ferenc je javljal odlične vremenske razmere in končal disciplino s hitrostjo 130 km/h+. Spominjam se hitrega letenja na pobočnem vzgorniku ob Stolu. Disciplino sem opravil s 109 km/h. Veselili smo se, menili smo, da bo to celjski dan. Ferenca zagotovo nihče ne more prehiteti ob takšni hitrosti. Vendar, smo se motili. Boštjan je startal mnogo kasneje, morda je napravil celo ponovni start in jo končal s hitrostjo 141km/h.

na vrh strani

na vrh strani