Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Prvi prosti pad
(OPENSOARING, 22. Aprila 2015, besedilo Dominik Gregl, foto osebni arhiv Dominik Gregl, revija Krila in arhiv ALC Lesce, uredil Milan Korbar)

Na pikniku v Celju 1996, Danica Rabuza (Lakovič) in avtor zgodbe, Dominik Gregl

Spomladi 1950 smo se izbrani celjski modelarji začeli pripravljati za letenje. Dobili smo Vrabca in obljubo, da pride še vitel za vzletanje jadralnih letal. Ker vitla ni bilo od nikoder, smo začeli leteti na fračo, ker je ustrezno gumo klub že imel. Prej so vzletali s pobočja v Zalogu. Imeli smo dva Vrabca, ki pa nista dolgo vzdržala in ni bilo več vzroka za prihajanje na letališče.
Danica Rabuza, ki je tudi letela na Vrabcu, nas je prepričala, da smo se vpisali v padalski tečaj in postali padalci.

Legitimacijo padalca je napisala Danica Rabuza (Lakovič)

Naredili smo tečaj iz teorije za padalce in se naučili zlagati padala. Zlaganje padal takrat sploh ni bilo enostavno opravilo. Vsak padalec si je moral sam zložiti padalo. Zlagalo se je na sestavljenih dolgih mizah. Med zlaganjem je bilo treba paziti, da se svilena kupola ni sama razvijala in jo je bilo treba obtežiti s posebnimi vrečicami, ki so bile napolnjene s peskom ali še boljše z lovskimi šibrami. Takšna vrečica se je rada skrila v svilo in ostala v zloženem padalu. Bilo pa je presenečenje, ko ti je priletela na glavo po odpiranju padala.

Koncem junija sem odlično naredil izpit iz teorije. Začelo se je čakanje, da pride letalo in bomo lahko naredili prvi skok in videli kako to zgleda.

Novomeški PO - 2

Po enem mesecu je beseda tudi meso postala. Pripeljal se je Jože Krumpak s PO –2 in začelo se je zares. PO - 2 je bil znamenit ruski dvokrilnik, ki so ga imenovali tudi Koruznik. Skakanje iz PO – 2 je bilo nekaj posebnega, ker je bil postopek precej zamotan. Najprej se je bilo treba zlesti iz sprednje kabine na levo polovico spodnjega krila in se držati za rob kabine. Nato je bilo treba samo stopiti preko zadnjega roba krila, da nisi z desno roko zapel zateznih jeklenic od krila do repa. Paziti si moral, da si res samo stopil s krila, ker je bilo nevarno, da te odnese na višinski rep in ga lahko odlomiš. Istočasno pa je bilo nevarno, da z levo roko zapneš žice za odklanjanje višinskega krmila.

Vstopanje padalke v letalo Po-2 v Lescah

Poleg hangarja smo iz smrekovih plohov naredili padalski krog, kjer smo morali sedeti in čakati, da pridemo na vrsto. Za živce takšno čakanje ni bilo najbolj prijetno, ker so se ves čas poleg nas ustavljali piloti in strelci, ki soleteli na letalih Šturmovik Il-2 in nas strašili ter se norčevali. Na letališču v Levcu je takrat gostovala eskadrilja Štumovikov. Spomnim se njihovega prijaznega komandanta, ki jih je prepričeval, da naj nas pustijo pri miru. Posebno vztrajen je bil pilot Ljubo, za katerega smo kasneje zvedeli, da je po vsakem poletu pregledal hladilnik in preveril, če je v njem kaj trave. Rabil je dokaz, da je res letel v višini marjetic. Ko se je hvalil, da ga ni še nihče pripravil do tega, da bi skočil, je prišel za njegov hrbet komandant. Pomignil je vojakom naj mu pridejo pomagat. Zagrabili so ga, mu nadeli padalo in ga odvlekli do PO-2, ki je ravno takrat pristal. Jože Krumpak, ki je bil vedno za šalo, je takoj vedel, za kaj gre. Ljubota so stlačili v kabino, Jože pa je takoj vzletel. Kaj se je dogajalo med vzpenjanjem letala, nismo nikoli zvedeli. Ko sta bila dovolj visoko je Jože odvzel plin, Ljubo pa se je pojavil na krilu. Ker motor ni bil preglasen, smo slišali, da se nekaj pogovarjata, vendar Ljubo ni hotel stopiti s krila. Ker se je višina letala manjšala, smo že videli, da se je Jože odvezal in Ljubota porinil s krila. Vendar se Ljubo ni dal. Z levo roko je zagrabil jeklene žice na trupu, s katerimi se odklanjanja višinsko krmilo in jih pretrgal. V tistem trenutku je Ljubo postal padalec. Padalo se je odprlo, ker smo skakali na štrik. Pristal je na robu letališča, si odpel in odvrgel padalo ter zginil. Navdušeni vojaški mehaniki so se takoj lotili popravila letala PO-2, ki je bilo hitro popravljeno. Jože je lahko običajno pristal, ker se je dalo letalo krmariti po višini tudi s pretrgano žico.

Šturmovik Il-2

Zaradi zabave in popravila sem prišel na vrsto za skok naslednji dan. Vreme je bilo kot nalašč za padalce, popolnoma brez vetra. Nadel sem si obe padali in odkorakal do letala. Ker smo imeli glavno in rezervno padalo, se je bilo kar težko, stlačiti v kabino. Ko je Jože preveril, kako sedim, sva vzletela. V zraku sem v mislih še enkrat preveril vsa navodila, da ne bi kaj pozabil. Ko sva bila dovolj visoko, mi je Jože pomahal in odvzel plin motorju. To je moral storiti zato, da zračni tok za propelerjem, ni oviral padalca. Zlezel sem iz kabine in se pravilno postavil na krilo. Stopil sem v prazno in začel padati. Ker vrv za odpiranje ni dolga, tudi padanje ne traja dolgo in padalo se začne odpirati. Trenutki padanja pred odpiranjem pa so bili tisto, za kar se je splačalo potruditi in za nagrado nekaj trenutkov uživati.

Padalo se je odprlo in je bilo treba še samo priti do zemlje. Ugotovil sem da je nekaj vetra, ker se je začela delati termika in me je odnašalo. Nekaj časa me je neslo proti Žalcu, nato pa se je veter obrnil v nasprotno smer. Ko sem se obrnil v smer vetra, sem z grozo zagledal, da me odnaša na Šturmovike, ki so bili parkirani v vrsti na robu letališča. Pokončni kraki trikrakega propelerja so se grozljivo bleščali v soncu in mene je odnašalo proti njim. Edino kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem začel močno vleči vrvice samo na eni strani in tako povečal hitrost padanja. Malo nad zemljo pa se je veter zaradi termike zopet obrnil in sem lepo pristal pred Šturmoviki. Priznati moram, da miselna povezava med pokončnimi kraki in mojo zadnjico ni vzbujala prijetnih občutkov.

Vendar stvar še ni bila končana, čeprav so bile noge v redu, ker sem bil obut v prave zimske čevlje. Ko se je razburjenje poleglo sem začutil, da me če dalje bolj boli vrat. Po krepkem razmisleku mi je postalo jasno, kaj se je zgodilo. V navodilih za odskok so nam povedali, da moramo brado poriniti do prsi in bo dinamični udarec pri odpiranju padala, vrat zravnal. Polomil sem ga, ker sem po odskoku gledal tla, telo pa se je v prostem obrnilo v vodoravno lego. Med odpiranjem padala mi je vrglo glavo nazaj in mi krepko nategnilo sprednje vratne mišice, ki so me bolele še cel teden.

ŠČE – 2 je imel prostora za štiri padalce. Skrajni desni na fotografiji je Kores, ki je v zrelih letih dolgo prepeval pri Slovenskem oktetu.

Leta 1951 pa je priletel ŠČE – 2, ki je lahko naložil štiri padalce. Letalo je imelo dva motorja, enaka tistemu na PO – 2. Naredili so ga tako, da so na krila jadralnega letala pritrdili dva motorja. Letalo se je slabo dvigalo in zelo počasi nabiralo višino. Odskok skozi vrata iz kabine pa je bil veliko enostavnejši, kot pri skoku iz PO – 2.

Dodatek:

Slika novomeškega Po-2 na naslovnici revije Krila je nekoliko obrezana v primerjavi s črnobelo v besedilu.

Po-2 na naslovnici revije Krila, številka 3. maj-junij 1977. Podpis k sliki je: "Po-2 Dolenjskega letalskega centra (pilot Jože Golob) je med zadnjimi svoje vrste v naši državi. Posneto septembra 1976. Pripravil propagandni oddelek Založbe mladinska knjiga".