aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Bogdanu Jehartu
(OPENSOARING, 28. septembra, Aleš Fink)

Spoštovani!
Zbrali smo se, da počastimo spomin na pilota, kontrolorja, častnika v rezervni sestavi  slovenske vojske in predvsem prijatelja ter očeta Bogdana Jeharta, katerega življenje se je prezgodaj, v 37. letu starosti, končalo tragično v letalski nesreči  9. septembra, pri  slovenjgraškem letališču. To naše današnje druženje je nedvomno dogodek, ki  ga bi Bogdan sprejel z odobravanjem, saj je, takšen kot smo ga poznali, vseskozi širil pozitivno energijo, nas povezoval in tudi sam organiziral srečanja, ki so povezali naša življenja na pester, duhovit in samo njemu podoben način. Težko bi ga opisali s samo z nekaj besedami, saj je bil vseskozi dejaven na toliko področjih, lahko pa  strnemo nekaj najpomembnejših kot so srčnost, optimizem, entuziazem, ljubezen do letenja in družabnost.

S svojo srčnostjo, optimizmom in zavzetostjo je opomnil nase že prvi dan, ko je stopil na slovenjgraško letališče, saj zaradi ovir, ki so mu stale na poti do želenega cilja, postati pilot, ni omahoval, ampak se je lotil dela z največjo zavzetostjo. Njegovo trdno odločenost, da bo v klubski delavnici čez zimo zaslužil dovolj za jadralni tečaj, najbolje opiše anekdota, ko je namesto, da bi grel sebe zaradi nizkih temperatur v delavnici, raje  grel stroj, ker drugače ni deloval. Njega je lahko zeblo, stroja pač ne.

V trenutku, ko  je stroj v klubski delavnici zamenjal za jadralno letalo,  se je zanj začela tista čudovita pot spoznavanja in učenja, s katero se sreča vsak letalec.  Ob tistih prvih najlepših urah spoznavanja zakonitosti neba  se je v njem  prebudila ljubezen do letenja, ki ga je zaznamovala za vse življenje. In ko temu dodamo še nenehno željo po učenju in  spoznavanju novega,  je bilo jasno, da se zlahka ne bo ustavil.

Sledili so prvi koraki spoznavanja motornega letenja, kar se je zdelo logična posledica dela in potrpežljivosti. Hkrati pa se je zgodilo še nekaj čudovitega, globljega, nekaj kar je ostalo in traja še danes. Med njim in ostalo jato mladih in razgretih   glav, ki so v tistem trenutku čutile in dihale isti letališki zrak, se je spletla posebna vez. To je bila vez podobno mislečih, a vendar nekoliko drugačnih. A te vezi ni bilo mogoče več pretrgati. Takrat res nismo vedeli veliko, a vedeli smo, da se lahko zanesemo drug na drugega. Kadarkoli in kjerkoli.

Med klubsko »jato« je bil Bogdan zelo priljubljen, saj svojega navdušenja ni mogel skrivati. Družili smo se pogosto, on pa je bil s svojim smislom za humor, glasbo in druženje gonilo pozitivne energije, ki je takrat vrela v nas. Kmalu smo spoznali še njegov skriti talent - kot samouk se je naučil igrati harmoniko, ki je dobila vzdevek APARAT. Seveda je bil aparat potem vedno v prtljažniku njegove stoenke in zabave so dobile čisto novo razsežnost.  Tako se je »jata« naučila prepevati.

Skozi čas, ko smo dozorevali, je postajalo jasno, da je njegov neomajni optimizem velika pridobitev za vsakogar. V zahtevnih trenutkih je znal prevzeti pobudo in najti rešitev tudi, ko je del ekipe ostal brez idej in besed. Nekoč, na njivi blizu Pragerskega, ko nas je že eno uro zelo radodarno zasipal dež, smo z jadralnim letalom in avtom globoko obtičali v blatu, v avto je začela teči voda. Bili smo obupani,  saj nas je dohitela fronta. Bogdan je v takrat, z nasmehom na ustih, zamenjal obutev in odšel peš nekaj kilometrov v vas po traktor. Uspelo mu je celo  prepričati lastnika, da je v tako intenzivnem dežju prišel na pomoč. Tako je spet rešil dan po svoje, s tistim značilnim širokim nasmehom na  ustih, ki je povedal več kot tisoč besed.

S časoma je zmeraj več pozornosti namenjal mladim, novim pilotom, ki so prihajali na letališče. Za njih se je zavzemal že veliko prej, preden je sploh lahko pomislil na to, da bi lahko postal učitelj letenja. Poudarjal je pravičnost in enake možnosti za vse, ki se želijo učiti letenja. Kmalu je postal učitelj, nove mlade  »jate«, ki mu je zvesto sledila v nebo in mu bila v ponos.

Življenje je prineslo svoje in zmeraj bolj očitno je bilo, da se bo njegova pot nadaljevala na drugi strani Pohorja. Poklicna pot ga je pripeljala na mednarodno letališče v Maribor, kjer je opravil dovoljenje za kontrolorja zračnega prometa. To je bila zanj nedvomno pika na i, saj je svojo prvo ljubezen do letalstva združil s poklicem.  Nekoč je dejal: »S tem, da sem postal kontrolor, je vsaka minuta preživeta na travniku  dobila svoj smisel.  Najlepše pa je to, da bom s tem, kar sem se naučil, pomagal drugim.«

In tako je med opravljanjem svojega dela na stolpu vse bolj pogledoval čez stezo, kjer je opazoval svoje nove prijatelje iz mariborskega aerokluba. Kmalu  so ga z veseljem sprejeli medse. Njegova prva ljubezen, jadralno letenje, je tudi tu prevladovala in vsak prost trenutek je izkoristil, da je lahko sedel v jadralno letalo, največkrat skupaj s svojimi učenci, katerim je, tako kot prej v Slovenj Gradcu, tudi v Mariboru dal krila in jih naučil leteti.

V zadnjem času ga je očaralo letenje s starodobniki, PO-2 v Slovenj Gradcu ter Aero 3 v Mariboru. Oba sta bila  precej starejša od njega, zato je o njima govoril spoštljivo. Še posebno o letalu Aero, s katerim je letel veliko ur in ga je povsem očaral. Aeru  je zaupal in tako je svoje navdušenje delil tudi s svojim sinom Jernejem, ki mu je že sledil v kabino, kjer sta skupaj opravila mnogo letov, po katerih je večkrat dejal, kako lepo je leteti z najboljšim sopilotom na svetu! Z delovanjem v obeh aeroklubih je še tesneje povezal dve letalski sredini ter tako začel stike, ki  so naša kluba za zmeraj povezali v spominu nanj in na njegovo življenje pilota, sodelavca in tovariša.

Težko je pisati v pretekliku o osebi, ki nam je vsem bila tako blizu. Težko je dojeti, da njegove prisotnosti ne bomo več deležni in še  težje je dojeti, da smo ga tisti nesrečni petek dokončno izgubili. Usoda ga  je iztrgala iz naše sredine, ko je  bil na vrhuncu svojih moči, poln elana in idej za prihodnost. Njegove misli in načrti bodo živeli z nami še naprej in trudili se bomo, da sadovi njegovega dela ne bodo šli v pozabo, saj je pustil sled, ki je ni moč izbrisati.
Zato, dragi Bogdan, živeti s tabo, poznati te in deliti trenutke življenja, ki so nam bili dani, je bil predvsem privilegij in čast za vse nas, ki te poznamo. Oba sinova Jernej in Jurij, tvoja Marjeta, starši, sorodniki, prijatelji in sodelavci, te bomo nosili  v naših srcih. Tam boš  ostal za vedno! BOOOGIE,   ADIIIIIIIIJOOO.

na vrh strani