|
Obisk Marka Jerasa v Ljubljani nas je, vsaj posredno, povezal z inž. Josipom Novakom, človekom, ki ga prav tako zanima letalstvo in letalska zgodovina. Z Jerasom sta pogosto v stiku. Z zagrebškim kolegom sva se v Ljubljani pogovarjala tudi o Blokah, pa o Francu Čuku, ki smo ga predstavili na OS. Ko sem mu pokazal še nekaj neobjavljenih fotografij, češ, da so iz Čukovega albuma z Blok, mu je bilo sumljivo, saj nikoli ni slišal, da bi na Blokah delovali balonarji, čeprav samo s pristankom. Po zaslugi inženirja Josipa iz Varaždina nam je, takoj po vrnitvi v Zagreb, postregel s fotografijo spominskega obeležja v Ženavljah, ki spominja na pristanek stratosferskega balona leta 1934 na Goričkem, krajani pa so ta datum vzeli za svoj praznik. Tudi balonska gondola na naših fotografijah je podobna spominskemu obeležju v Ženavljah. »Približno 6000 ljudi je tista dva avgustovska dneva leta 1934 obiskalo Ženavlje in z zanimanjem zrlo v gondolo stratosferskega balona. Med obiskovalci je bilo mnogo novinarjev, tako da so do fotografij prišli tudi ljudje, ki s to vasjo niso bili povezani. Tudi sam jih imam precej, dobil pa sem jih na Ptuju, od možakarja katerega ded se je na Ptuj preselil iz Murske Sobote,« je Josip v kratkem zapisu seznanil prijatelja Marka Jerasa. In takoj za tem je na naslov Opensoaringa priletel filmski kliping In nato še zapis pesnika in pisatelja Milana Vincetiča: »Avgusta davnega 1934. leta nam je Evropa, mislim na goričke Ženavlje, kot je dejal režiser Filip Robar Dorin, ki je to mojo zgodbo posnel na filmski trak, dobesedno padla na glavo. Si predstavljate Goričko, najsevernejši del naše zemljepisne kure, pred sedemdesetimi leti? In potem se neke nedelje na njivo fižola spustita dva belgijska stratosferca: Max Cosins, pozneje vidni znanstvenik ter njegov asistent Nere van der Elst. Dva dni sta preživela v Ženavljah, telefonske žice so se dobesedno pregrele, za njun "podvig", čeprav ju je k spustu primoral ciklon, pa ju je celo odlikoval jugoslovanski kralj Aleksander, medtem ko je učitelj Škerget prejel odlikovanje belgijskega kralja Leopolda. O tej zgodbi, ki je takrat pretresla vso Dravsko banovino, sem napisal storijo o žandarju Albertu Fussu in njegovi ženi Tildi. Oba sta takrat sanjala naše sanje: veliki svet. Obema so se sanje seveda podrle. Pa še nekaj: na kraju (ne)srečnega padca belgijskih stratosfercev smo postavili tudi spominsko obeležje v obliki krogle balona, delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, obenem pa lahko zatrdim, da je takratni
(vele)dogodek prvič porušil provincialne meje v naših glavah. Ki pa so zadnje čase, žal, spet zrasle.« Zdaj je vsebina treh fotografij, ki naj bi bile z Blok in naj bi jih posnel Franc Čuk, veliko jasnejša. Še zmeraj ne vemo, kdo je avtor teh fotografij. Morda je bil fotograf celo naš mladi letalec z Blok, zagonetno je tudi vprašanje, kako sta se na fotografijah znašla podpisa obeh belgijskih balonarjev. O tem dogodku lahko na spletu najdemo še delček razlage: »Prilet in pristanek stratosferskega balona nad Ženavljami na Goričkem pred 78 leti, torej davnega leta 1934, je povzročil pravo senzacijo. In zato ne preseneča, da veliko navdušenja povzroča tudi ogled dokumentarnega filma o dogodku in literarni obravnavi romana Nebo nad Ženavljami. V knjižnici Dosor-ja (Dom starejših občanov Radenci) so namreč na povabilo članic literarne sekcije, gostili pisatelja in pesnika Milana Vincetiča, avtorja roman Nebo nad Ženavljami, saj je to bila ena izmed knjig, ki so jih članice in člani določili za skupno bralno čtivo skupine, zaljubljene v knjige. Izzval je tolikšno navdušenje, da se je skupina v poletnih mesecih odpravila po poteh literarnih junakov, do obeležja dogodka v Ženavlje. Tam se je tudi rodila ideja o literarnem večeru s pesnikom in pisateljem Milanom Vincetičem. Večer, ki ga je, odlična kot vedno, vodila upokojena pisateljica in pedagoginja Bea Baboš Logar, se je začel z ogledom dokumentarnega filma Nebo nad Ženavljami ali Dan, ko nam je Evropa padla na glavo, ki ga je RTV Slovenija posnela leta 1993. 8. avgust 1934 sta se znanstvenika, prof. dr. Max Cosyns in njegov asistent Nere Van der Elst, z balonom dvignila na višino 17.000 m, da bi opravila meritve odklona kozmičnih žarkov v zemeljskem magnetnem polju. Zajel ju je močen veter in ju nosil proti vzhodu. Po prečkanju ciklona sta srečno pristala v vasi Ženavlje na Goričkem. S pomočjo domačinov sta se lahko znanstvenika vrnila v Belgijo. Več udeležencev večera je film dopolnilo s svojimi spomini na ta enkratni dogodek in dokumentarec bi se brez večje zadrege lahko nadaljeval z na novo posnetimi pričevanji. Debata o konkretnih imenih, lokacijah in detajlih je navdušila tudi literata.
V nadaljevanju se je resnični dogodek prepletal z iskanjem skupnega z literarnim dogajanjem in junaki romana Nebo nad Ženavljami. Sledilo je skoraj zaznavno razočaranje, da zasanjana Tilda in še nekateri junaki romana nimajo nič skupnega z resničnim dogajanjem, ampak so plod pisateljevega »vtikanja« dogodkov v pripoved. S sklepom, da ljudje potrebujemo sanje, ne glede na leta, in da smo brez njih dolgočasne lupine.« No, zdaj vemo, da na razstavi o jadralnem letenju na Blokah teh treh fotografij, ki so sicer zanimive, ne bo, ali pa bo pod njimi ustrezen podpis. Seveda si bomo ob prvi priložnosti ogledali spomenik, morda pa v Ženavljah postavimo jadralci obratno točko slovenskega 500-kilometrskega trikotnika ali pa bo tam Avi Šorn pripravil balonarski festival. To bi se spodobilo.
|
Zgodbe 2014
Novoletna zgodba v treh dejanjih
|
|
Ostale povezave
