aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Troje padal nad Pohorjem
(OPENSOARING, 29. marca 2009, Niko Slana)

Pričujočo zgodba, iz zaprašenih starih zapisov, je ena od zanimivejših jadralskih dogodivščin. Pripovedi dveh jadralcev sta zapisani, kakor sem jih slišal, nekaj nebistvenih povezav v ničemer ne spreminjajo vsebine. Morda bo kdo dejal, da se ni dogajalo nič nepredvidljivega. Najbrž se res. Zgodba samo potrjuje stisko dveh jadralcev, ki sta se v nezavidljivem položaju znašla po zaslugi tretjega.

Prvega septembra leta 1964 je pihal severnik. Za mariborske jadralce je vselej pomenil praznik, saj so fantje v teh čistih in hladnih dnevih lahko ure in ure uživali v preprostem in po svoje tudi dolgočasnem jadranju nad severnim pobočjem mariborskega Pohorja. Vremenske spremembe, ki jadralcem ponudi možnosti pobočnega jadranja, se Mariborčani razveselijo še danes, pa čeprav pobočno jadranje nad Pohorjem nima več nekdanjega mika. Zakaj? Sever ne piha vsak dan, zato v jadralcih še zmeraj dvigne nekaj adrenalina, še posebno pozno v jeseni, ko je sezona termičnega jadranja že mimo. Razgledi prek Drave v Avstrijo, na drugi strani pa proti Donački gori in na zahod, kjer  Drava obvladuje dolino med pobočjem Pohorja in Kozjaka, v slepi pegi Slovenije, so nevsakdanji.

Trije možje se srečajo na isti točki
Dogodek se je odigral približno 300 m nad grebenom, med hotelom Bellevue, ki so ga takrat gradili in Železničarskim domom. V trčenje sta bili vpleteni enosedežna vaja, v kateri je sedel Drago ter dvosedežni žerjav, z 31-letnim pripravnikom za učitelja jadralnega letenja na sprednjem sedežu, in mlajšim jadralcem na drugem. Miha, starejši član posadke, je bil že dokaj izkušen pilot, če lahko tako pojmujemo pilota z 200 urami letenja in 128 padalskimi skoki. Boris Damjanovič pa je imel v žepu še sveže dovoljenja jadralnega pilota. V jadralnem letalu je preživel morda trideset ur. Skok s padalom je poznal samo teoretično.

Kot mačka okoli vrele kaše …
Z Mihom sva se poznala že dolgo. Po svoje je bil zanimiv gospod, morda tudi zaradi motorja, s katerim se je včasih pripeljal na letališče v Skoke in vzbujal zavist pri mulariji, ki je delala šele prve korake v svet jadralnega letenja. Po več kot dveh desetletjih sva se ponovno srečala na letališču v Rakičanu pri Murski Soboti. Še vedno je imel enake asketske poteze obraza, zagorela polt je izdajala, da se na letališču dobro počuti. Razmerje med lasmi in plešo se je od najinega zadnjega srečanja spremenilo, še zmeraj pa ga je spremljala prislovična zgovornost. Izrabil sem priložnost in ga prosil, če mi razodene svojo pohorsko dogodivščino. Z nasmehom je pristal. Povedal je, kar se mu je zdelo potrebno, a kot bi vključil tipko predvajalnika. A k temu dogodku sva se v naslednjih dnevih na travniku v Rakičanu, kjer smo ljubljanski jadralci organizirali nekakšen jadralski kamp, še vračala. Tako sem, v enem takih sproščenih pogovorov, dregnil bolj naravnost: »Miha, če se prav spomnim, je krožila zgodbica, da si iz žerjava na hitro zbrisal, učenec pa je skočil za teboj?«

Vprašanje je bilo dokaj neumno. Kako pa bi lahko bilo drugače, ko si rešuješ kožo. Morda je vprašanje spodbudil skok Lojzeta Šteblaja in Marjana Žvokelj, prav tako iz žerjava, a iz velike višine in iz nevihtnega oblaka. Čeprav sta bila že brez enega krila, je učitelj učenca še na hitro podučil, kako naj opravi skok, saj ju čas ni preganjal. A Mihov in Borisov položaj je bil drugačen, med njima in zemljo ni bilo prav veliko zraka, časa za akcijo sta imela bolj malo. Miha je, ob skoraj pobalinskem napadu na svoje dobro ime, zajel sapo. Rjavo barvo obraza je preplavila rdeča, izstopile so mu žile na senceh in vratu, saj si ni vzel dovolj časa, da bi se nadihal in v miru razložil potek dogodkov: »Povedal bom, kako je bilo v resnici. Vse drugo so izmišljotine.« In je zdrdral svojo zgodbo.

Kasneje sem se znova znašel v Rakičanu in znova sva se lotila pohorske dogodivščine. Kot bi bil naučen, je znova vrgle predme vso zgodbo, brez napake, z istimi izrazi, tudi stavki so bili enaki. Takrat sva sedela na vrtu letališkega bifeja, s svinčnikom in papirjem v roki sem mu sledil.

Boris trd kot spomenik …
»Zgodilo se je na povratku s Pohorja. Opazil sem, da vaja pikira na naju. Povedal sem Borisu, da bom prijel komande. Obdržal sem smer, nisem vedel, kaj bo naredila vaja. Nenadoma se je pokazala tik pred najinim letalom, tako blizu, da sva mu z levim krilom odbila rep. Ne vem, kaj se je od tega trenutka dogajalo z vajo. Najino letalo je imelo zdrobljen kljun in poškodovano levo krilo, tako da so se takoj pokazale zračne zavore. Mehanizem za upravljanje je bil neuporaben. Nožne komande in palica nista reagirala, letalo ni bilo več vodljivo. Žerjav se je nagnil na levo stran, mislim, da v levi ploščat sveder. Počakal sem en polni zavoj, in ko sem ugotovil, da letala ni več mogoče krmariti, sem se odločil, da skočiva, še posebno, ker sem poznal teorijo, ki je govorila, da žerjav nerad pade v vrij, če pa že, ga je skoraj nemogoče potegniti iz vrtenja. Odvrgel sem svoj pokrov kabine, se odvezal in vstal. Obrnil sem se in videl, da je Boris apatičen in trd ko spomenik. Pomislil sem, da morda ne bo skočil. Pomaknil sem se do njega, ga odvezal in prijel za desno roko, dlan sem mu položil na ročko za odpiranje padala. Takrat me je prešinilo, da fant ni niti toliko priseben, da bi skočil. Preprosto sem potegnil za ročko njegovega padala. Takoj se je odprlo, kar izstrgalo ga je iz kabine. Počakal sem še nekaj trenutkov, morda polovico zavoja, potem pa sem še sam skočil,« je povedal v eni sapi in še pristavil, da nevšečnosti s tem še ni bilo konec. Videl je, kako bi krilo žerjava med padanjem skoraj pogasilo Borisovo padalo.

Zmešani Pohorec je imel prav
»Na srečo se vrvice padala niso potrgale, kupola pa se tudi ni razcefrala. Zame so se težave nadaljevale tudi po pristanku. Padel sem na eno najvišjih bukev na Pohorju. Ko sem se rešil padala, je pod drevo pritekel človek in me opozoril, da sem visoko v krošnji ter da naj bom pri spuščanju previden. Pomislil sem, da je spodaj zmešan Pohorec, ki ne zna oceniti višine. A sem kaj hitro dojel, da je spodaj logar in da ima prav. V tem mrzlem dnevu mi je prvič postalo vroče …«

Miha, človek v pilotskem kombinezonu, kot se spodobi za upravnika na športnem letališču, se je med pripovedjo ogrel: »V Železničarskem domu so me sprejeli kot enega višjega boga, vsi, gostje, direktor, natakarji in natakarice. 'Ti si moj rešitelj,' se mi je zahvali Boris, ki je bil že tam.«

Na nekaj neznank še zmeraj ni bilo odgovora, denimo, kako je Miha ugotovil, da je Boris v takšnem duševnem razpoloženju, da morda ne bo skočil?«
Odgovor je priletel kot iz puške: »To takoj vidiš. Bil je trd kot spomenik. Niti premaknil se ni.«
»In kako ti je uspelo priti do Borisa, letalo je vendar v zavojih padalo proti zemlji?« sem drezal vanj.
»Kaj ne, vse je mogoče. Saj veš, kakšno krilo ima žerjav. Sem pač tak, da panike in strahu ne poznam. Meni je bilo razumljivo, da se je ustrašil. Višina je še bila, vse je bilo mogoče še narediti,« je zatrdil in še podkrepil, «da boš vedel, Aca Stanojević, inšpektor preiskovalne komisije za nesrečo iz Beograda, mi je dejal: 'Miha, to kar si ti storil, ne bi nihče drug. Vsak bi najprej reševal sebe. Vsaka ti čast.'«

Na štartu v Skokah – opisano usodo je najbrž doživelo prav letalo na fotografiji.

Spomin na trčenje – še dolgo v zavesti
Borisa sem enaindvajset let po dogodku obiskal na njegovem domu. Strojni inženir se je še živo spominjal srečanja z usodo. Z letalstvom se je po tem dogodku, po svojem prvem in edinem skoku s padalom, ukvarjal še polnih sedem let. Medtem je opravil še izpit za pilota motornega letala. A je priznal, da od tistega dogodka naprej v zraku ni več prenesel družbe še enega letala. »Med jadranjem je še nekako šlo, sem se pač umaknil, huje pa je bilo pri učenju z motornim letalom, ko smo vadili letenje v skupini. Spomnim se enega takih letov v paru. Nekdo je pred menoj v Aeru pustil prižgano kurjavo, ki je ni bilo mogoče izklopiti. Med sledenjem vodji mi je bilo že tako vroče, v vročem toku zraka pa sem izgubil potrpljenje. Ker smo leteli brez radijske povezave, sem sosedu z roko pokazal, da ne morem več. Zamenjala sva mesti in spet sem se počutil bolje.«

Bolj kot Borisovo motorno letenje me je zanimalo dogajanje v žerjavu, v tistem napetem letu. Povedal sem mu, da mi je Miha že razložil svojo zgodbo in mu jo tudi povedal. Ni bil presenečen: »Prijatelji so mi že večkrat povedali, da ima Miha svojo zgodbo. Ne jezim se. Poznavalci jadralnega letenja že vedo, kaj lahko verjamejo. Kadar sva z Mihom skupaj, med nama ni razlik,« je Boris začel pripoved, polno drobnih utrinkov.
»Marsikaj sem že pozabil, čeprav sem dogodek ob različnih priložnostih povedal že tolikokrat, da sem si postal že zoprn. Kaže, da sem se umiril, saj se ne spomnim, kdaj sem nazadnje glasno podoživljal takratne trenutke v zraku. « 
Bal sem se že, da bo s svojo zgodbo opravil na kratko. A sem se zmotil.

Slabo znamenje že doma
»Že dan se je začel bolj čudno. Odpravljal sem se na letališče. Doma sem si nataknil sandale, nekaj minut sem bil že na poti, ko me je nenadoma prestrelila misel, da bi bilo bolje natakniti čevlje, za vsak primer, če bi morda naneslo, da bi bilo treba skočiti s padalom. Za trenutek sem še kolebal ali naj stečem  domov in zamenjam obuvalo ali naj raje pohitim proti letališču. Misel na skok me je presenetila, saj se je pojavila  iznenada, saj na nevarnosti pri jadralnem letenju dotlej še nikoli nisem pomislil. Bil sem v dvomih, še posebno, ker nisem imel veliko možnosti, da sploh pridem do sedeža v Žerjavu. Vseeno sem se odločil za zamenjavo obutve.

Druga trdno zasidrana podoba v spominu pa je že posledica dogodkov po trčenju. Zame je bila tako presenetljiva, da je ne bom nikoli pozabil. Pilot v kabini pred menoj je na hitro vstal in nenadoma sem zagledal pred nosom človeka, ki leti v nebo. Pomislil sem, da se dogaja nekaj čudnega, da nekdo leti navzgor, v nebo, ne pa proti zemlji. To ni mogoče, saj je zemlja vendarle spodaj. Dopovedoval sem si, da to ni utvara, saj sem natančno videl njegove bingljajoče noge in pete v zraku. Prikazen se je nad mojo glavo odpeljala v neznano. Ta podoba, najbrž najbolj nenavadna v mojem življenju, je živo pred menoj.«

Boris se ni spomnil vseh podrobnosti tistega dne z letališča: »Severni veter je prinašal med mlade jadralce veliko vznemirjenje. Vsi smo želeli doživeti pobočno jadranje nad Pohorjem. Za popoldansko izmeno v Žerjavu nisem bil edini kandidat. Ko so me seznanili, da bom letel, se me je lotila vznemirjenost, kot otroka, ki se boji, da mu ne bi odvzeli zaželene in težko pridobljene igrače. Jadranje v Žerjavu, z učiteljem na sprednjem sedežu, je bila velika čast. «

Boris se je spominjal predvsem dogodkov v povezani s čustvi. Eden takih je bil pogled na dvokrilnega PO-2, ki je že ropotal pred Žerjavom: »Na obrazu sem čutil prijeten veter s prepoznavnim vonjem izpuha letalskega motorja, to je bil nezmotljivo znamenje za vzlet in za stopnjevano napetost. Nisem si upal vzeti še nekaj trenutkov, da bi si prilagodil ohlapne vezi padala. Pred menoj ga je nosil močnejši pilot. Bil sem suh, vezi so mi visele do kolen, počutil sem se kot Charlie Chaplin. Zdelo se mi je, da bi si vsako minuto, za katero bi odložil vzlet, ukradel samemu sebi,« je obudil trenutke napetosti mladega jadralca pred prvim odhodom na skoraj petnajst kiloterov oddaljeno pobočje Pohorja. Vleka do vznožja ni bila prijetna, zadihani PO-2, s težkim jadralnim letalom na vrvi, je le počasi pridobival višino, za nameček pa je na prvem delu poti, na zavetrni strani Pohorja, krepko premetavalo. Žerjav je bil pravi strup za mlade in neizkušene jadralce. Na višini  400 m sta z Mihom zadihala bolj sproščeno, tu se je veter že začel vzpenjati, severno pobočje je zagrabilo, in naveza se je začela dvigovati precej hitreje.

Hanza je začel noreti
Prve ure po odklopu od motornega letala so hitro minile, za Borisa je bilo vse novo in zanimivo. Opazoval je novogradnjo Bellevue, tu je bilo treba obrniti proti zahodu, pri Ruški koči pa se je postopek ponovil v nasprotni smeri. Kmalu se je v zraku nabrala lepa druščina – dve vaji, jastreb in žerjav.
»Poglej, Hanza je začel noreti,« sem z veseljaškim letenjem rdeče Vaje seznanil učitelja pred seboj. A to ni bilo nič nenavadnega. Po dveh ali treh urah jadranja je dolgočasje že učinkovalo, fantje so si zaželeli dogodivščin. Metali so se na glavo, za navidezno tarčo so si jemali letala, ki so bila nižje, pa razgledni stolp ali pa so pred kakšno kočo želeli vzpostaviti stik s človekom, ki jim je mahal.
»Nič hudega,« je dejal Miha, »če bova višje, bova imela mir.«
Dan se je že nagibal h koncu, pilot v rdeči vaji pa je postajal vse bolj razposajen. Morda so nekateri odrinili proti domu zato tudi prej, kot so želeli. Šesta ura je že minila.
»Zazeblo me je. Da bi si ogrel dlani, sem snel uro in jo zataknil na kljukico, na steni kabine, dlani pa sem zrinil med padalo in zadnjo plat. Letela sva že proti domu, ko zagledam približno sto metrov nad seboj rdečo vajo. Opažanje sem sporočil naprej, čeprav je učitelj najbrž že sam videl, da se nekaj pripravlja. Borisu je naložil vlogo opazovalca.
»Mihu sem lahko še sporočil, da je vaja izginila za najinim hrbtom. Sledil je nepozaben prizor: zamolklo rdeča silhueta vitkega jadralnega letala se nama je pred očmi prikazala v vsej razsežnosti. Zdelo se mi je, da razpon kril ni samo 17 metrov, ampak neskončen. Kot prikazen se je postavila  pred najinim nosom in nama zakrila pogled. Čutil sem, kako je zdrsnila navzgor, najprej kabina s pilotom, nato krila, za tem pa je strašansko počilo. Z levim krilom sva letalu pred nama zdrobila rep, ki je obvisel na jeklenicah repnih krmil. Polomljena ptica se je z veliko hitrostjo še kar vzpenjala. Razbitine repa so se neenakomerno vrtinčile za letalom, deščice so frčale na vse strani.«

Dvosedežni žerjav je bil v jugoslovanskih aroklubih, v prvih letih po vojni, dragoceno letalo za učenje jadranja. Na fotografiji (1957) sta Pavle Magister in Ferenc Klajnšek, ki pa z žerjavom nista nikoli jadrala skupaj.  

Nastopili so dramatični trenutki. Kaj narediti?
»Držal sem za kabino, da bi jo odprl, a ker nisem vedel, kaj je z najinim letalom, sem panično vprašal, če bova skočila?«
Odgovora ni bilo, ali pa ga nisem slišal. Do mene so prihajali samo neki vzdihi: »Joj, jao …« Mož pred menoj je jadrno odvrgel kabino, vstal in izginil. Ostal sem sam. Počutil sem se nebogljenega … Priznam, da nisem preizkusil krmil ali še delujejo. Odvrgel sem svoj del kabine in zlezel na levo krilo. Zazdelo se mi je, da sem strašansko počasen. Ta trenutek je prišlo maščevanje pilota, ki je nosil padalo pred menoj. Ohlapne vezi padala so se v kabini zataknile za neko vodilo ali kaj vem za kaj.
Govoril sem si, da je to neskončno slabo, prav zdaj, ko se mi tako mudi,« se je Boris znova vživel v tiste trenutke, a je umiril pripoved, «si lahko predstavljate, zdelo se mi je, da smreke drvijo vame, lahko bi s korakom naprej izstopil v praznino pod seboj, pa sem se moral znova obrniti h kabini. Kakšna potrata časa! Z obema rokama  sem zagrabil zataknjeno vez in jo potegnil z vso močjo. Imel sem čudežno moč, strgal bi vraga in pol, če bi bilo potrebno …«
Boris je nekontrolirano padel s krila: »Vem, da sem potegnil ročko za odpiranje padala. Občutek sem imel, da se ni nič zgodilo. Še enkrat sem potegnil, tokrat z ihto in ročka z jeklenico mi je ostal v dlani. Kupola padala se je razprla, sunek se mi je vtisnil v spomin po močnem pojemku. 'Hvala bogu,' sem zavzdihnil.«

Padalo se je umirilo: »Ne vem, čemu sem pogledal kvišku. Nad seboj sem zagledal žerjava v nenavadnem položaju: bil je negiben in v položaju kot bi hotel navpično v nebo, za tem je okorno omahnil in z dolgim in masivnim krilom frcnil čez kupolo mojega padala. Bil je nenavaden in hkrati grozljiv občutek. Ne spomnim se, kako je krilo švignilo mimo glave, vem le, da je minilo nekaj časa, preden je siva tkanina nad glavo dobila znova pravilno kupolasto obliko, krepko sem se zibal na vrveh, četrtina kupole se je v vsaki skrajni legi že vihala navznoter. S strahom sem upal, da se ne bo sesedla. Nihanje se je umirilo, zagledal sem se  v jaso, kamor naj bi po svoji presoji padel. A sem slabo predvideval. Odneslo me je nad gozd in preden sem priletel v goščo smreke, sem si z rokama zakril obraz, zavaroval oči in stisnil stopali. Nisem hotel doživeti še ene nesreče. Ob deblu sem se zapeljal skozi smreko in obvisel pol metra nad tlemi. Nekaj trenutkov sem stal ob smreki. Čutil sem božansko olajšanje, popolno tišino. Nikakršnega šumenja ni bilo več. Čivkanje ptiča je bilo pravo nebeško razodetje. Občutki na zemlji so bili čudoviti, a kratkotrajni. V bližini Železničarskega doma, nedaleč od polomljenega letala, so se poleg mene nagnetli radovedneži.«

Podzavest deluje po svoje
Nekatera dejstva so v tistih napetih trenutkih za mladega jadralca ostala nepojasnjena. Raztrgana srajca, kot bi jo z nožem, v enem samem sunku, razparal čez hrbet, od vratu do spodnjega robu: »Srajco in razbito ročno uro, ki sem jo pobral iz ruševin letala - kazalci so se ustavili ob 18:18 -, sem shranil za spomin. A s časom sta spominka izgubili svojo moč in se izgubila.«
Borisu je ostala v spominu še ena podoba: »Med največjo stisko, ko se je padalo zataknilo za kabino, ko je bilo treba v instinktivno reševanje povabiti možgane in rešiti težavo, se je podzavest za hip zaustavila ob nenavadno čudoviti panorami Pohorja, kot bi v življenjski stiski hotela namigniti: 'Poglej svet, saj ni tako zoprn. Lepota biva neodvisno od tvojih tegob.' Tega se pogosto spomnim.«
   
Hanza, pilot helikopterja
Hanza, glavni režiser v tej zgodbi, je bil stranski igralec. Uspešno se je rešil s skokom, tudi to najbrž ni bilo preprosto dejanje. Kasneje je postal pilot helikopterja, izkazal se je v reševalnih akcijah v gorah. Tisti, ki so ga poznali, vedo povedati, da je bil šaljivec, mnoge njegove domislice so bile že na drugi strani tenke črte, kamor razumevanje navadnih ljudi več ne seže. Nekoč je s helikopterjem lebdel pred kontrolnim stolpom in znancu v njem kazal jezik. Naključni opazovalci v stolpu, med katerimi je bil tudi Pavle M., so se raje umaknili od velikih steklenih površin. Hanza je dolgočasno čakanje na gorniško akcijo uporabil za trening, vrtenje rotorja tik ob steni je bilo zanj najbolj normalno, za opazovalce pa nepojmljiva izkušnja.    
Na koncu zgodbe se še enkrat vračamo k Mihu, saj se zdi njegov pristanek na »najvišji« pohorski bukvi neverjeten del pripovedi. Bralec naj si o tem pač misli svoje. 
 

na vrh strani