|
»Imaš čas? Čez pol ure sem zmenjen z Viktorjem Bančičem, z gospodom, ki je delal v Letovu. Danes je dobre volje in pravi, da bo pokazal maketo KB-11 Branko. Moram jo fotografirat. Veš, Viki ima štiriinosemdeset let,« se je proti večeru oglasil Bojan Rode, nekdanji jadralce in motorni pilot iz AK Ljubljana, sicer pa zbiralec letalskih maket, pretežno tistih, s katerimi je tudi sam letel, pa orožja in umetniških slik. Seveda, o mojstru sem že precej slišal, Bojan mi je že zdavnaj razlagal, kako je model galeba spretno opremil z miniaturno kabino iz pleksija, vedel sem, da je bil izvrsten izdelovalec letalskih maket, mojster lepljenih kril in lakiranja, mizar umetnik, ki se je lotil vsega, česar so se drugi raje izognili. Občasno se je oglasil na letališču v Polju in je mimogrede kaj popravil, čeprav sam ni bil pilot. Pravijo, da se je znal vživeti v letalo in zahteve pilotov. Njegov oče je bil izdelovalec letalskih propelerjev, spretnost izdelave lepljenih lesnih izdelkov je prenesel na sina. Na hitro sem stlačil fotografski aparat v nahrbtnik ... V predmestju Ljubljane, blizu kraja, kjer je nekoč bila tovarna Letov (Libis), nedaleč od mesta, kjer se je Mile Tovornik zapletel s KB-6 v žice daljnovoda, ko je želel pomahati svojemu dekletu, si je Viki postavil hišo. Našla sva ga v kuhinji, na kolenih je uravnaval teren, lomil ploščice … Še nekaj časa se ni pustil motiti, s kladivom je udrihal po podlagi na katero bo položil ploščice in nanje kuhinjske omare, od tam naprej pa parket. Na koncu se je le vzravnal in segli smo si v roke. Njegova dlan še zmeraj pripoveduje, da je vse življenje delal z rokami. Bojan, poln zbirateljskih trikov, mu je v pregled ponudil dva albuma s slikami jadralnih in motornih letal s katerimi se je srečeval v svojem poklicnem življenju.
Pogled se mu je zaustavil na fotografijah PO-2, mimogrede je omenil Jožeta Krumpaka, ta se mu je najbolj vtisnil v spomin: »Nenehno ga je lomil. Spominjam sem, da je med letom zlezel iz letala na krilo in vpil, da bo skočil … ampak, saj ni čudno, da je končal, tako kot je,« je zamomljal bolj samemu sebi in mimogrede je potrdil pripoved Pavla Magistra, ki je občudoval Krumpakovo stojo na rokah na bencinskem sodu in njegovo kotaljenje. Baje je kot mulec celo nastopal v nekem cirkusu. Nekaj je že bilo na tem … Ker z Bojanom razen fotografiranja nisva imela kakšnih posebnih namenov, smo se pogovarjali o marsičem, v ospredju so bila letala iz Letova (Libisa) in tudi druga, mimogrede sem sledil Bojanovim ponudbam za odkup lepo izdelane makete KB-11, ki jih je Viki naredil veliko, saj so jih v Libisu imeli namesto reklame na papirju: »Tudi Titu smo podarili model KB-11. Čedo Mokole jih je delil na vse strani,« se je spomnil direktorja slovenske letalske tovarne na katerega nima lepih spominov, saj je po njegovem mnenju največ pripomogel k propadu tovarne, »pa saj sploh ni živel v resničnem svetu, hotel je graditi dvomotorno letalo, mi pa smo improvizirali še pri izdelavi KB-11, o letalstvu se mu je bolj sanjalo, hotel je biti pametnejši od svojih inženirjev …«
Maketa KB-11 je bila skrbno zavita v polivinilu, v veliki kartonski škatli, ki naju je že čakala na mizi, med kopico pripomočkov za delo na kuhinjskih tleh. Pred začetkom fotografiranja je želel na hitro vpeti v letalo propeler, ki ga je vlil iz aluminija in pripravil že pred leti. Peljal naju je v veliko delavnico in hkrati garažo, polno orodja. Očitno se je tam počutil najbolje. Od nekod je vzel znameniti ploščat oranžen telefon oblikovalca inž. Davorina Savnika, ki so ga na neki mednarodni razstavi ukradli hkrati ameriški in japonski oblikovalci in ga patentirali v svojih deželah: »To je bil prvi telefon, številka 01, narisal ga je Savnik, jaz pa sem ga naredil. Podrobnosti sem mu dodal, preden je šel v izdelavo. Ampak oblikovalec je na moj delež pri izpeljavi telefona ETA 80 hitro pozabil. Nedavno me je vprašal, če morda vem, kje je prvi telefon, ki ga je Iskra pošiljala iz razstave na razstavo. Povedal sem mu, da je pri meni, ampak da mu ga ne bom dal v roke,« se je spomnil obdobja, ko Slovenci svojega dela še nismo znali zavarovati na patentnem uradu.
V Libisu so dobili tudi naročilo za izdelavo kabine za meteorja: »Mene so določili, da jo naredim. Šel sem tja dol, kjer so ga delali, srečal sem se tudi s konstruktorjem. Vse sem izmeril, doma sem naredil model in kabino potegnil iz
pleksija. Precej težavno delo je bilo, saj je kabina v prednjem delu zožana, pri polaganju pleksija pa takrat še nismo poznali vakuumske tehnike. Neznansko veliko dela je bilo z brušenjem, da pilot ni imel izmaličene slike. Pokrov kabine smo kar z
avtobusom poslali v Beograd,« se je spomnil in še dodal: »Naredil sem dve maketi meteorja, eno sem poslal konstruktorju inž. Stanku Obadu v Pulj,« Bojan pa ga seveda ni pozabil spomniti, da je druga maketa na njegovi letalski polici.
Pogled na dvosedežno jadralno letalo libis -17 ga je znova vznemiril: »Zanj sem delal plastične konce kril in repa,« in je s prstom pokazal na svoje delo. Makete libisa -17 doslej še nisem videl. Ja, Viktor Bančič je bil eden izmed mnogih, ki so živeli in ustvarjali v Libisu in bi morali o njih še kaj napisati. Vsi so bili neke vrste umetniki in strokovnjaki, saj sicer nikoli ne bi naredili tega, kar so.
|
Zgodbe 2014
Aeroklub Srebrna krila Idrija, 1976–2009 Janko Leskošek – še zmeraj rad sede v blanika Viktor Bančič – eden od mnogih iz Libisa Franc Peperko Vinko Kabaj Lilienthalov usodni padec leta 1896 Zvone Žugelj |
|
Ostale povezave
