aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Tako blizu, a tako daleč …
(OPENSOARING, 25. avgusta 2016, besedilo Sebastjan Ramšak-Seba, foto Sebastjan Ramšak-Seba in Milan Korbar)

Avtor zapisa, Sebastjan Ramšak-Seba je tudi v službi za hece. V Splitu pred odhodom vabi na pivo.

Odhod

Z Erazmom sva se v Litvo, na WGC, odpravila že v torek opoldne, seveda z namenom, da še malo potrenirava in se spoznava okolico in kakšno vremensko zanko. Pot je bila dolga približno 1400 km in kljub temu, da se je zdelo na zemljevidu malo, se je vlekla dva dni. Ja, Poljska je velika država! V Pociunai sva prispela v sredo zgodaj popoldan in takoj sva se lotila dela. Sestavljanje letala in urejanje dokumentacije, parkirnega prostora, dogovoriti sva se morala za obvezno tehtanje letala pred uradnim tekmovanjem.


Na poti mimo Waršave

TreningV četrtek in petek sva nameravala preživeti čim več časa v zraku, da se znova navadiva na ET-ja, saj sva pred tem v sezoni, zaradi več razlogov, letela in trenirala bolj malo. Žal, kot vedno, nama jo je zagodlo vreme, tako da sva oba dneva preživela na tleh z urejanjem in ličenjem letala, prav tako pa sva dobila dodaten termin za obvezno tehtanje, ki sva ga opravila predčasno in celo v suhem vremenu! V krila sva lahko dodala celo 26 kg vodnega balasta, a sva v drugem tednu tekmovanja ugotovila, da imava zaradi tega tako ali tako same probleme in sva vodni balast opustila. Hitro sva se pridružila južnoafriški ekipi, v kateri je bil tudi naš znanec Danijel ter se tako preimenovali v Sloafriško društvo, ki je bilo skupaj na tleh večino časa. Slabo vreme smo izkoristili za pogovor in spoznavanje lokalnih posebnosti s pomočjo odličnega litovskega pilota Gintasa Zube, ki nas je popeljal po Litvi s pomočjo zemljevida in nas opozoril na mnoge pasti, ki prežijo na jadralce! Ena prvih stvari na katero nas je opozoril, je bila, da pomeni Litva v prevodu DEŽEVNA DRŽAVA. In še kako prav je imel glede tega …

Izboljšanje vremena smo dočakali v soboto, na dan odprtja tekmovanja in zaradi tega se je organizator odločil za dodaten dan treninga. Izjemoma so nam dovolil, da smo lahko leteli do 15. ure, nato pa smo se zbrali na uradni slovesnosti. V zraku nisva opazila nič posebnega, vesela sva bila, da je ET še vedno delal, kot v starih časih. Jadrala sva v bližnji okolici letališča in v vremenu, ki je dopuščalo do 800 m višine in dviganja do 1 m/s. Lepi kumulusi so obetali veliko, a so dali skoraj nič in tako sva bila prisiljena preizkusit vžig motorja nad sosednjim letališčem že po 45 minutah letenja. V zraku sva ostala dobri dve uri, pristaneva ter pospraviva letalo in odideva na odprtje svetovnega jadralskega prvenstva. Na sredi prireditve se je na nas spravila lokalna nevihta.

1. tekmovalni dan

Prvi dan, prvi trik. Nad letališčem je bilo slabo vreme, z veliko srednje oblačnosti, ki je zaviralo razvoj termike. Prvi lepši oblaki so bili južno, 15 km daleč in vedela sva, da nama južni veter ne bo pomagal, da bi jih dosegla. Po ugašanju motorja sva se predala v nemilost v boju proti vetru in s kratkim vmesnim vložkom doseževa prve oblake, vzpneva se do baze in se, skupaj s Poljaki, takoj odpeljeva na štart. Že tukaj se je ta dan zataknilo več pilotom, vključno s Sebastianom Kawo, ki je pristal še pred odprtjem linije. Tekmovalni let ni bil nič posebnega, ena sama žalost z dviganji in baza komaj čez 1000 m. Poljaka nama počasi uhajata in ko se v drugem sektorju srečamo v nasprotnih smereh, sta Poljaka bistveno višje. Lahko jima samo čestitava. Pa vendar sta bila prehitra za domov in poskušala sta podaljšati v tretjem sektorju, a sta zašla v težave in prižgala motor. Z Erazmom sva previdno nadaljevala prek tretjega sektorja in proti domu, z minus 100 m potrebnih za dolet. Na poti sva preiskala vse oblake, a ni bilo nič. Izustil sem nekaj grdih besed, preklinjal usodo najinih prvih dni na tekmovanjih, saj doslej prvi dan še nikoli nisva končala naloge. Na kar so nama tri štorklje pokazale dviganje sredi ničesar in tu sva nabrala višino za dolet. Bilo je tesno, saj sva večino doleta gledala pod seboj gozd, teren pa se je ves čas spuščal proti letališču. Brez sape in tiho sva, z najboljšo fineso, priletela v zaključni krog in pristala! Končno sva prvega dne tekmovanja uspešno opravila nalogo in to je bilo za naju največje zadoščenje. Nato pa naju ob večerji doseže presenetljiva novica, da sva bila celo najhitrejša ta dan in da je prva dnevna zmaga najina.

2. tekmovalni dan

Po dnevu počitka se ponovno zberemo na štartu in pogledujemo vreme z veliko lepimi oblaki. Skoraj prelepo, vzlet in taktiziranje pred štartom - brez težav. Nato opaziva francosko posadko, da se odpravlja prek linije in odločiva se, da greva zraven. Polovico prve etape je vse OK, nato pa je sledil preskok čez znameniti gozd pri Belorusiji, kjer je na treningu francoski pilot v standardnem razredu pristal v jezeru. Opozorila sva slišala, da se ne hodi nad gozd prenizko, ker ni terenov in so močni vzdolniki, a midva kot midva sva se na sredini gozda znašla na dobrih 400 m višine. Tereni v daljavi so pogojno dosegljivi in v tišini drsiva za francosko posadko, ki je 200 m višje. V prvem vzdihljaju narediva zavoj in ujameva dobro nulo, Francoz pa leti naprej in čez dober kilometer močno nagne arcusa. Pritihotapiva se pod njega in dobiva fantastičnih 3 m/s in po nekaj napetih trenutkih ponovno zadihava. Francoz pa je bil že 500 m višje in ga nisva več videla. Nadaljujeva sama in proti domu se odpraviva po severnejši poti kot ostala druščina, kjer nadoknadiva precejšen zaostanek za najboljšimi in pristaneva na 3. mestu za Poljaki in Francozi.



3. tekmovalni dan

Že zjutraj je bilo slabo vreme z rahlim dežjem in nizko oblačnostjo. Postavitev na štart in posvet pred vzletom sta bila zamaknjena in tudi disciplina je bila kratka, samo toliko, da bi se dan priznal. Vzlet je bil pozen in s slabimi dviganji in tudi baze do 1000 m so napovedovale težaven dan. Odločiva se za previdnost in štartava zgodaj, z manjšo skupino, kjer sta tudi Angleža. Slabo vreme in pokritost s srednjimi oblaki nas prisili, da se odmikamo močno na desno od želene smeri. V bistvu je bila to edina napaka dneva, saj je večina pilotov štartala dobrih 10 min za našo skupino in v boljših razmerah, tako da so nas dohiteli do prve točke. In skupaj smo se privlekli do doma. Zmagovalec je dosegel 85 km/h, hitrost, ki je bolj za klubski razred in ne za arcuse. Bil je dan, ki ga je treba pozabit, čeprav nisva prižgala motorja in kljub 16. mestu nisva veliko zgubila proti dnevnemu tekmovalcu.

4. tekmovalni dan

Dan D. Po dnevu počitka so ponovno stekle priprave za letenje. Vremenska napoved je bila solidna, a lokalni meteorolog se ni strinjal in napovedal je močnejši jugozahodni veter in nebo skoraj brez oblakov in s slabimi dviganji. Zmotil se je vsaj glede oblakov, tako da smo optimistično vzleteli pod nebo, hitro sva našla odlično dviganje s slabimi 3 m/s. Dviganje hitro izgubi moč nad tisoč metri in odpraviva se iskat drugo dviganje. Ki ga ni bilo. Prečesava več oblakov, ampak nič od nič. Sprašujeva se, kaj delava narobe in opazujeva konkurente, ki so višje saj zelo dolgo vztrajajo v enem dviganju, da naberejo višino. Končno najdeva dober meter in povzpneva se na višino za štart, a je večina že odšla. Štart proti vetru in do prve točke - ista zgodba kot pred štartom. Dviganj ni, z vetrom se obrneva proti drugi točki, a sva že nizko. Pobirava kar najdeva in izgubljava čas. Mnogo časa. Kasneje najdeva boljše dviganje in se znova spustiva v tekmo, a zgodba se ponovi še nekajkrat, ko obrneva poklapana drugo točko in tokrat proti vetru. Končno se zbereva in začneva brat oblake. Počasi prehitevava nasprotnike in v daljavi na flarmu opaziva tudi najboljše. Potem začneva opazovati visoko oblačnost od zahoda, ki nam grozi s križanjem naše poti. Na zadnjem oblaku zvrtiva dviganje do vrha in z najboljšo fineso nastaviva smer proti tretji točki.

Pod nama že opazujeva ostale s prižganimi motorji. Nebo pokrito z ostanki kumulusov, midva pa se peljeva po čisto mirnem nebu in iščeva rešitev. Nato pred seboj v temi zagledava skupino letal, ki kroži in se tudi rahlo vzpenja. Višina 500 m in 10 km do njih - proti vetru. Nizko bo, si misliva. In res jih dohitiva na dobrih 200 m višine, ko se tudi oni odpeljejo naprej, približno 500 m nad nama. Pod njimi pa že spet vse mrtvo. Poslušava variometer, da bi dal vsaj kakšen pozitiven zvok, ampak nič. Nekaj kilometrov naprej prižgeva motor nad lepo požeto njivo in se odpraviva proti domu. V smeri tretje točke se začne kazati sonce! Pristaneva in čakava na ostale, misleč, da je ura prepozna in se ne bo dalo obleteti naloge. Skoraj uro kasneje se na horizontu pokažejo trije arcusi, drug za drugim in pristanejo - s opravljeno nalogo. Končava na 8. mestu vendar sva proti uspešni trojici izgubila veliko točk. Prav ti trije jadralci so bili na koncu na prvih treh mestih! Kot se je na koncu tekme izkazalo je bil to naš Dan D!

5. tekmovalni dan

Ponovno dan počitka, da se preveč ne utrudimo in nato naslednji dan …


Beg pred prihajajočo nevihto

Naslednji dan smo preživeli kakšne tri ure na štartu, klubski razred je vzletel in pristajal, midva pa sva oblačila in slačila ET, vsaj trikrat preden so dokončno odpovedali tekmovalno nalogo.

6. tekmovalni dan

Vremenska napoved je bila optimistična. Mnogo preveč. Bile so nizke baze, ki se niso povzpele nad 1300 m in veter, ki je na trenutke potegnil s hitrostjo čez 40km/h, je napovedoval zahtevno letenje. Še dodatno je nalogo začinil pas srednje oblačnosti na poti do prve točke, kjer smo morali preorati skoraj 40 km po temi proti vetru. Naša povprečna hitrost je bila zelo nizka, a se je k sreči po drugi točki toliko izboljšala, da se nas je slaba polovica privlekla domov. Šesto mesto je bila najina dnevna uvrstitev z razmeroma majhnim zaostankom za najboljšimi Francozi.

7. tekmovalni dan

Po dveh dneh prisilnega počitka, ko sva si privoščila lokalne toplice in dobrote domače kuhinje, je vremenska napoved obetala najboljši dan na tekmovanju!


Tipični dan v Litvi

Vremenoslovec je obljubljal visoke baze oblakov, brez pokrivanj in z močnimi dviganji in skoraj brez vetra! Ja, seveda, nič od tega ni bilo razen, da je bilo vetra samo dobrih 20 km/h.


Pred vzletom

Že kmalu po vzletu so se začeli vrhovi oblakov čudno raztegovat. Štart je bil soliden in proti prvi točki sva ohranjala višino brez enega samega zavoja. Sledila sva Angležem, ki so nekaj kilometrov pred nama. Otreseva se konkurentov in Erazem že na tej točki ugotovi, da je naloga prekratka in da bo potrebno leteti do konca vseh sektorjev (ne vem natančno, od kod mu ta ideja!?!? ). Edina napaka dneva pri preskoku iz zadnje ceste kumulusov je bila, da nisva šla proti prvi točki pod bazo in da sva priletela pod prvo črnino prenizko, da bi lahko suvereno našla najboljše dviganje. Na 400 m višine pač zavrtiš dva metra dviganja in ne iščeš treh metrov, ki jih imajo konkurenti nad teboj. Angleža sta jo spet popihala naprej. Našla sva dobro linijo do druge točke, ujela sva več konkurentov in tako sva obrnila proti domu. Vreme dela dobro, a se veliko lepih oblakov na lepem razmaže, kar onemogoča letenje v idealni liniji. Cikcakoma in močno zavijamo iz želene smeri, da pridemo do doma. Zaradi napake v prvem sektorju sva obrnila proti domu malo pred maksimalno mogočo razdaljo in pristala na solidnem 5. mestu. Francoska in angleška posadka sta nam pokazali recept, kako bi se naj to delalo. Kapo dol, odlično letenje. Hitrost Francozov je bila kar 123 km/h, vendar je bila zaradi prekratke opravljene naloge zmanjšana na 119! Žal v skupni razvrstitvi zdrsneva na 4. mesto.

8. tekmovalni dan

Zadnji tekmovalni dan. Za naslednji dan je bila vremenska napoved slaba.


Najlepše jutro v Litvi

Vremenska napoved je bila za odtenek slabša kot prejšnji dan, z veliko verjetnostjo pokrivanj in dežja v popoldanskem času. Iz zahoda smo že čutili prihajajočo fronto. Strinjala sva se, da je treba takoj na pot, seveda v upanju, da bo konkurenca taktično počakala dlje in bi se jim vreme sfižilo.


Gneča pred štartom. V levem kotu spodaj ni najino višinsko krmilo!

Povzpneva se pod bazo in kreneva zgodaj, kot sva se dogovorila. Vremenko se je, kot ponavadi, spet zmotil. Hitro dohajava skupino klubašev in standark pred sabo in ugotoviva, da se ponovno močno pokriva. Na polovici prve razdalje sva bila prisiljena, da sva obrnila 5 km za 90 stopinj iz želene smeri, da sva sploh ostala v zraku. Letiva sama in Erazem večkrat zatarna in pove kakšno sočno na račun naloge in vremena. Na Poljskem se počasi dviguje baza oblakov in tako se tudi povečuje senca letal, ki se vali nad naju. Vsi najboljši, ki so štartali za nama, naju dohitijo, ker se je vreme ves čas izboljševalo in ne slabšalo, kot je bilo v napovedi. Ruleta se nama ni izšla. Najbolj oddaljeno točko, globoko na Poljskem (220 km od doma), obkroživa z najboljšimi. Proti domu letiva v družbi Francozov in Nemcev ter Avstrijcev. Pod nami pa vztrajajo Angleži, z rahlim zaostankom, a ostajajo v stiku. Nalogo končava na 8. Mestu, vendar pa nič ne nadoknadiva proti najboljšim trem. Zadnji tekmovalni dan je bil odpovedan.

Epilog



Tekmovanje je bilo dolgo in naporno. Razen nekaj sladkih izjem smo imeli slabo in za letenje zelo zahtevno vreme, kar je priznalo več lokalnih pilotov. Tekmovanje pa sva, na najino žalost, končala na fantastičnem 4. mestu. Na poti domov je bilo tiho, oba sva se strinjala, da bi pred tekmo dala levo nogo za takšen dosežek, vendar so nama apetiti med tekmo rahlo narasli. Bila sva blizu, a tako daleč! Pred nama so končali sami odlični piloti, ki so bili vsi tudi že svetovni prvaki. Francoska in angleška posadka sta fantastično odleteli drugo polovico tekmovanja. Znova sva se nekaj naučila in predvsem, kljub slabemu vremenu, uživala v letenju in družbi drug drugega. Nisva se še naveličala sodelovanja. Kako pa bo v prihodnje, pa bomo še videli. Verjetno vsi veste za ognjeno usodo ET-ja!
Se vidimo pod naslednjim oblakom!

Seba

na vrh strani

Seba in Elza pred startom Foto: © Valkauskienes

34. svetovno prvenstvo FAI v jadralnem letenju v klubskem, standardnem in 20-metrskem razredu dvosedov je končano. Vsega je bilo konec že včeraj, saj piloti danes niso imeli tekmovalnih nalog, vremenska napoved je že zgodaj obetala 90 % verjetnost dežja.


Erazem po naporni nalogi Foto: © Valkauskienes

Za naša predstavnika se je tekmovanje končalo na odličnem 4. mestu. Jadralca sta letela brez podporne ekipe in morda je treba tudi v tej posebnosti iskati rezervo. Še več, Erazem je bil v bistvu v prostem času »servis« za težave drugih tekmovalcev, ki so jih imeli z opremo v letalih. Z malo sreče in morda kakšnim dobrim tekmovalnim dnevom bi lahko bila še višje. Tako pa smo vsi skupaj lahko samo zadovoljni, da imamo tekmovalca, ki se znata boriti tudi v slabih vremenskih razmerah in v zelo močni konkurenci.


Foto: © Kvitrina.com

Organizator tekmovanja ni imel sreče z vremenom. Še manj srečno roko pa je imel pri obveščanju javnosti o dogajanju na tekmovanju. Za tiste, ki tekmovanja spremljamo od doma, skoraj ni bilo uporabnih novic. Na uradni spletni strani tekmovanja je bilo od pomembnih informacij zaslediti vreme za danes in jutri, vendar samo podatek o verjetnosti padavin, možnem vetru in okvirnih temperaturah. Zjutraj je tekmovalce pričakalo obvestilo o tem, ob kateri uri bo posvet s piloti in kdaj je odprta startna vrsta. V dnevih, ko so zapisali, da naj letal ne vozijo na start pred posvetom, pa je bilo vedno tako, da je bil tekmovalni dan odpovedan.


Foto: © TVN24.pl

Zanimivo je, da še danes ni nobene informacije o nesreči madžarskega pilota na Poljskem. Kljub dejstvu, da je bilo iz članka na poljskem novičarskem spletišču jasno, da pilot in letalo ne moreta več nadaljevati s tekmovanjem, so v razvrstitvi za startno vrsto do zadnjega dneva še vedno vpisovali njegovo tekmovalno oznako.


Foto: © Spot the glider!

Nenavadno je, da v času razvoja sredstev za spremljanje letal, sistem za sledenje ni bil nič boljši od tistega na lanskem svetovnem prvenstvu razreda FAI 13,5 metra, ki je bil povsem nezanesljiv in neuporaben. V bistvu je bil isti, prve tri tekmovalne dneve je bil na povezavi celo zapis zadnjega dneva lanskega tekmovanja. Tudi na OGN skoraj ni bilo zadetkov, saj je edini sprejemnik, ki je pokrival tisti del, kjer je potekalo tekmovanje, na letališču Rybczyzna na Poljskem. Da o tem, kako malo letal, udeleženih na tekmovanju, je registriranih v podatkovnem skladišču OGN, niti ne govorimo.


Foto: © FlightRadar24

Ne razumem, komu so namenjena tekmovanja, ki potekajo v tajnosti in je edini vir informacij o dogajanju Soaringspot, kjer se zbirajo izidi skoraj vseh jadralskih tekmovanj. Celo na uradnem spletišču FAI za tekmovanja svetovne in kontinentalne kategorije ni nobene povezave, razen informacije, da se 34. svetovno jadralno prvenstvo FAI za standardni, klubski in 20-metrski razred odvija od 30. julija do 13. avgusta 2016 na letališču Pociunai v Litvi.

na vrh strani

Zmagovalca prvega tekmovalnega dneva Seba in Elza

V Litvi na letališču Pociunai, kjer je bilo leta 2015 prvo svetovno prvenstvo v razredu FAI 13,3 m, od 31. julija do 13. avgusta poteka 34. svetovno prvenstvo FAI za standardni, klubski in 20 metrski razred dvosedov. Za začetek je tekmovanje zaznamovalo precej vlage v zraku, ki je doslej omogočilo samo en tekmovalni dan.


Slovenska reprezentanca na odprtju tekmovanja

Slovensko jadralsko reprezentanco na tekmovanju predstavljata Sebastjan Ramšak – Seba in Erazem Polutnik – Elza, ki z letalom Arcus M nastopata v razredu 20 metrskih dvosedov. V nedeljo, 31. julija, ko je bil prvi tekmovalni dan, sta bila med 22 sodelujočimi ekipami najboljša in sta zmagala. Seba je na FB zelo skromno komentiral: »Samo sreča naju je pripeljala domov....pa 3 štorklje na 20km na 350m so pomagale...«



V ponedeljek, 1. avgusta je bil tekmovalni dan odpovedan že zelo zgodaj, saj je neusmiljeno deževalo. Danes pa pričakujejo sončno do delno oblačno in temperature do 21 stopinj ob 10 do 15 km/h zahodnega vetra.Izide tekmovanja lahko spremljate na
in seveda obenem tudi navijate.

na vrh strani