Željkov dnevnik s tekmovanja AA 2016
(OPENSOARING, 1. junija 2016, besedilo Željko Roškar, fotografije Niko Slana in Željko Roškar, video Željko Roškar, uredil Milan Korbar)
No, pa se je začelo. Na 1. tekmovalni dan smo dobili nalogo dolgo 433 km. Za začetek pa še prej tole: ker bodo to brali, kadar jim bo dolgčas, moji prijatelji, ki so iz aviacije in pa tudi malo manj aviacije, bom poskušal enim in drugim približat tole tekmovanje, kolikor bo pač šlo. Zna se prikrast tudi kakšna slovnična napaka, ker moram po androidu tipkat in to, bolj kot ne, že po temi, ko bi moral počivati. Samo kot zanimivost, vsi vemo, da se lahko na kakšni jadralni tekmi spije tudi kako pivo po letenju, imajo tukaj v Avstriji doping kontrole, kamor alkohol tudi menda spada. Tako, da tukaj nismo tako žejni, kot kje drugje. Toliko za uvod.
Feldkirchen ima stezo dolgo 700 m, kar ni pretirano veliko. Vse skupaj je še v dolini tako, da so že vzletanja zelo spektularna, saj se že na višini 20 m delamo zavoj, naprej proti jezeru, potem pa že nekaj spalamudijo za naprej. Aerozaprega se konča na 1000 m AGL ... sploh ne upam vprašat, koliko to stane.
Danes 1. točka - Mauls. Za one, ki poznajo, to je malo pred Sterzingom, in za one, ki ne, to je malo naprej od Kronplatza, tam, kamor eni na ski opening hodite. 2. točka Flachau. Spet za one, ki poznajo, to je točka znotraj rennstrecke, malo naprej od Zell am Zeeja, in za one, ki hodijo na ski openinge, kraj, kjer Cosmopolitan otvoritve rihta, da je kao ful bab, pa na koncu tako vemo, kako je. In potem še nazaj proti Feldkirchenu. Prav gotovo bo to eden izmed najboljših dni na tekmi. Vreme z bazami na 3600 m v Visokih Turah in brez baz v Flachau.
Vzletanje ob 11.30, kar mi je dalo računico, da bi s predvideno hitrostjo 100 km/h startal okrog 13.00. Ker, kot znam, sem se malo pred 13.00 zaštrikal, tako da je bil start 17 minut kasneje, kar se je kasneje izkazalo, da sploh ni bilo slabo. Je pa bil slab moj start, saj sem bil veliko prehitro prenizko, da bi lovil glavnino, ki so startali pred mano. Ko sem prišel v Ziljsko dolino ... na malo bolj domač teren, nisem imel pred seboj nikogar, sem pa ujel tisto glavnino in nekatere prehitel do Linzerjev. Motil me je samo en avion odprtega razreda, ki me je delal zelo nervoznega, ker ga nisem mogel slediti. Seveda, v zraku sem bil prepričan, da je v mojem razredu. Meteorolog nam je predlagal, naj se ne spuščamo pod 2000 m, in se tudi nisem, razen takoj po startu, ko sem zapravil dragocenih 5 minut. Do prve točke bolj kot ne brez problemov, razen pri Toblachu, ko se je bilo treba spustiti malo nižje in napasti. Drznost se je izplačala, saj sem nekje vmes ujel in prehitel tisti avijon iz odprtega razreda.
Proti drugi točki pa nebo brez oblakov. Zato sem nekaj časa letel nazaj proti Lienzu, vsako dviganje pa sem skušal vrteti bolj v visokih Turah. Moj problem je bil, da nisem vedel, kje preskočiti na severno stran, v dolino proti Flachau. No, počasi je tudi to očitno uspelo, saj sem na drugi strani srečal letala, ki so startala pred mano, kar sploh ni bilo tako slabo. Brez posebnih problemov se je dalo priti domov, je pa zakompliciran dolet iz severa, saj je kar nekaj hribov previsokih, da bi lahko naredil normalni dolet. Tako je bilo treba na zadnjem dviganju v Turah ostati zelo visoko, saj je zahtevana finesa 25 kazala, da bi naredil kakšno luknjo v hribu, če bi se zagnal. Ko sem to preskočil, potem pa v prostem padu proti cilju za zadnjih 20 km. Za prvi dan sem bil zelo zadovoljen z rezultatom, sploh zaradi doleta, ki ostaja velika neznanka. Aja, 4. mesto.
2. dan 353 km. Jugozahodnik, klasika, bi rekli, do prve točke Lass (malo pred Linškimi dolomiti). Hitrost do točke je bila nekaj nad 120 km/h in je obetala dober dan, sploh, ko sem videl, da tisti, ki so startali pred mano, krožijo in držijo delovno višino na 2300 m+. Meni je bilo dovolj do 2000 m (tako vidim na OLC-ju, da Gorenjci letijo) in sem jih zato tudi nekaj hitro prehitel. Nazaj pa druga točka Gurk. Tu bi zdaj Srbi kar nemalo svojega standardnega repertoarja o mamah in sestrah navrgli, jaz sem si pa samo mislil svoje, kdo je našel to točko pri jugozahodniku. Tudi približno ne vem, kaj naj napišem enim in drugim. Recimo, avstrijsko Kozjansko, severno od Celovca, sredi ničesar. In tako je tudi bilo. Po super startu proti 1. točki sem ostal brez idej kam, kako in zakaj, pa še na nikogar se ni bilo za zanašati, ker sem bil prvi v vrsti. Tu se moram malo popljuvat, malo sem si sam kriv, ker ni bilo dovolj, da sem jih prehitel na dokaj znanem terenu, zdaj jih je bilo treba še ... spet kakšna sočna na njihovem dvorišču. Vse kar bi moral narediti je, da se priključim skupini, ki je startala 10 min pred mano, pa bila večina dela opravljena. Tako pa sem bil sam in brez idej, nad Kozjanskim. S tem ne mislim nič slabega o Kozjancih, samo terenov za zunajletališke pristanke ni. Vsaj vino imajo v kleti, kar za Avstrijce vedno ne moremo reči. No, nekako je šlo po nekih vigulevagulah do te druge točke, seveda daleč za glavnino. 3. točka je bila ponovno na zahodu, tokrat, žal, 15 km pred Lassom, da sem lahko malo pridobil na hitrosti. Končna hitrost 103 km/h, kar me je uvrstilo na 6. mesto, skupaj pa še vedno četrti ... Očitno so ga tudi boljši biksali.
PS: pa hvala ptujskemu Mišotu za pomoč na startu.
3. dan Napoved vremena: dež z občasnimi plohami v zgodnjem popoldanskem času. Ampak jugozahodnik bi še naj delal. Naloga: 2 urni AAT Lienz, Lesce, z radiji 30 km. Vzletimo in res na Gerlitzenu hrib lepo drži, ko pridemo na vrh pa se že vidijo v daljavi plohe v smeri proti prvi točki - Lienzu. Startam kot ponavadi sam, med prvimi, ampak se je kasneje na ruti izkazalo, da sem startal zadnji. Nisem vedel ali okrog Dobrača ali na mali greben na severni strani Dobrača. Odločil sem se za slednje, kar se mi je zdela bolj tvegana poteza zaradi groznega zavetrja od Dobrača, ampak dan prej se je izšlo. No, tokrat se ni … čisto. Padel sem pod ta mali greben, že obrnil za reševanje nazaj v dolino, ko je na robu grebena nekaj udarilo. In to kako brutalno, mislim da termal 3,7 m/s. Olala, povrtim nad višino Dobrača in v dež v Ziljsko dolino.
Hrib ne drži. Spet si svoje mislim, menda Turbota v dežju ni fajn prižigat, ker propeler nima zaščite. Na Zeusu je že nastavljeno letališče Noetch, za direkten povratek. Ravno, ko se je začel dolet do Noetcha iztekat, pa začne spet hrib delat. V dežju, seveda. Gledam naprej in vidim celo eno letalo pred mano, ki vrti. Pridem pod njega, spet 3 m/s. Norišnica. Ga skoraj dohitim, ker vrtim boljše in greva skupaj naprej. Do začetka sektorja pred Reiskoflom. To sicer ni bila moja ideja, ampak pod nama so v nasprotni strani leteli skoraj modelčki, tako so bili nizko. Očitno hrib spredaj ne dela. Pikneva sektor in nazaj, on malo prej, jaz malo kasneje. Hitro jih prehitim, nazaj grede in malo pred Noetchem spet pademo v dviganje nekje na 900 m nad terenom. Jaz, kot najvišji, naprej proti Dobraču in z 2200 m QNH proti Korenskemu sedlu. To, da je sedaj skozi deževalo, mi verjetno ni treba omenjat, je pa nehalo deževat pri Kepi. Časa sem imel na pretek, tako da sem se samo odpeljal do konca Košute in nazaj. Nazaj z visoko rezervo, prepričan, v dnevno zmago, ko zagledam na rezultatih outlanding, zaradi zadetka zračnega prostora. Menda so povedli tole na brifingu. Moja nemščina je pač tako tako in sem to preslišal, na listu z nalogo pa tudi ni bilo posebej tega dela označenega. Ja, tudi karte Avstrije do takrat nisem imel ... med pisanjem se je tudi to spremenilo. Dan je zaznamovalo veliko zunajletaliških pristankov in pa kljub moji polomiji sem še vedno 4. Izgubil sem dobrih 100 točk, kar je še sprejemljivo. Ko to objavljam, danes, v torek pavza ... dež, potem pa menda še štirje krasni dnevi s po 1000 točkami. Juhej.
4. dan Po dnevu pavze, ki jo vsak izkoristi tako in drugače ... jaz sem jo drugače, saj sem šel domov in celo dvakrat prespal v domači postelji, vmes pa si res privoščil eno nujno masažo (ja, Žiga, prav si informiran). Naloga: Kronplatz, pa nazaj prek Dobrača. Skoraj cilj povratek 328 km. Napovedane so bile popoldanske plohe, zato bolj kratka disciplina. Danes sta bila na obisku Ciko in na novo zaposleni Luka. Cika so predstavili kot nekoga, ki nam lahko pomaga na instrumentih LxNavigation, LxNav, skratka en kup lx, a Oudija niso omenili :-) . Vzletanje kot običajno do 1000 m in danes smo jih tudi potrebovali, saj ta pravih idej po odklopu ni bilo. Po 15-minutnem mečkanju smo le nekako dobili normalno dviganje, ki nam je dalo misliti, kako se lotiti naloge. Z bazami na 3000 m, in tudi količino oblakov, sem računal na hitrost okrog 110 km/h, zaradi zgodnjih ploh pa start, bolj kot ne, čim prej. Pa sem šel. V bistvu super start, strada (kumulusna cesta) se je naredila sicer malo severno od rute, bila mi je kar všeč, saj me je vodila na severno stran Lienza. Po preletenih 50 km na nalogi sem opazil, da sem enostavno zaj ... eno dolino in da letim skoraj 40 stopinj vstran od točke. Po tej poti tudi vreme ni bilo tako brutalno, da bi se to izplačalo. Po kratkem posvetu s Sebom (orig. Sabatom), ki si je nudil EJ-ja, tri doline nižje, sem odjadral na ponovljeni start, v bistvu kar oddirkal nazaj, saj se je že mudilo, ker se je približeval čas za zaprtje startne linije. Če bi jo zamudil, bi to pomenilo: »Have a nice day, pa jutri spet«.
Nekako sem uspel še pravi čas, in kot se za ponovljeni start spodobi, je bil tokrat 200 m nižje kot prvič. To je pomenilo veliko, saj nikakor in nikakor nisem uspel priti na delovno višino, ki sem si jo želel v Ziljski dolini. Da je bila sreča popolna sem za las zgrešil spet prepovedano aktivno zono, ki je bila zaprta in to skoraj z borbenim zavojem. In tako se cijazim in gledam planinske koče, kar je v bistvu ene vrste prednost, ko si nizko (ne moreš verjet, kaj vse delajo tile planinci) in upam na najboljše, da se bom zaletel v dviganje, ki mi bo dalo zagon za dirko, ker do sedaj sem samo jadral, in to vse do Linških dolomitov. Takrat pa končno 4 m/s. Naprej je bila pa »špura« v nedogled. Izravnam kakih 200 m pod bazo in začnem tiščat, da bi vzdrževal višino okrog 2800 m. To je kar šlo, dokler se nisem skoraj malo preveč »zatiščal« in z 2500 m padel pod višino grebena. Ups, sem stisnil zobe, in upal, da bi naslednji ... in tudi zadnji oblak prijel in dal nekaj od sebe. Najprej malo iščem, centriram in jamram, na koncu pa le nekako iztisnem dviganje, da preskočim do zvonika na Kronplatzu. Obrnem točko in nazaj v isto dviganje.
Nekaj povrtim, potem pa, glede na vreme, razmišljam, da bi to lahko bil dolet iz 160 km. In je tudi bil. Če vidiš, da imaš povprečno hitrost 120 km/h, se običajno zdi, da to ne more biti slabo, predvsem, če startaš v termičnem maksimumu, eno uro za ostalimi. A očitno so eni leteli v Disneylandu, saj je zmagovalec imel prek 140 km/h ... Ja, nič, držim 4. mesto in se borim naprej, saj vreme ne bo popuščalo. Po vsem, kar sem doživel, mi je bil vrhunec dneva, da sem uspel sam nataknit repno kolo, kar prejšnja dva dni nikar ni bil mačji kašelj, kot bi kdo mislil. Ja pa pristajanje je bil čisti liz, samo to tukaj nič ne šteje ... sicer pa tudi v službi ne.
5. dan. Danes je bila disciplina nastavljena na včerajšnje vreme. Napovedanih je več ploh kot včeraj in to je to. Naloga pa 368 km, tokrat je točka eno dolino naprej od Brunecka, oziroma v okolici Kronplatza za tiste, ki jim je bombardino ljubši. Ne vem ali ostali delajo grand prix start ali kaj drugega, ker kolikor se trudim, da ne bi startal zadnji, ostali očitno kar gredo takoj ko se odpre linija. Je že res, da se lahko bolj zanašajo na meteorologa, jaz pa malo manj razumem in zato na brzino pregledam vreme na Top meteo. Čez noč je izdatno deževalo, tako, da je bil rob steze močno razmočen in prav tam sem našel svoj prostor za vzlet.
Po pristanku sem na trupu opazil, da sem kar en del letališča vzel s seboj na prelet. Golfa se mi sicer ni treba igrat, a steza je nekje enake kvalitete, gladka kot puter. Danes sem Ventusa še malo dodatno obtežil in mi je bilo skoraj žal. Vsa sreča, da je zemlja okrogla, saj je to edini razlog, da sem se odlepil od nje. Spredaj Dimona, ki ima večji razpon kril kot jaz, kar ni in ni hotela pospeševat. Po odklopu na 1000 m ni bilo problemov, opaziti pa je bilo mnogo slabše vreme, kot dan prej proti 1. točki. Tokrat startam na plafonu, sem pa izpustil dviganje po desetih kilometrih, kar se je poznalo, saj ni bilo več tistega, na katerega sem računal še malo prej. In potem se je bilo treba peljati okoooooli hriba, da sem prišel v dviganje na privetrni strani. Tokrat sem imel »špuro« proti Goldecku in čez Weisensee proti Ziljski dolini na klasiko. Vreme je bilo v bistvu 8/8 vsega po malem, vmes pa že kakšna rahla ploha. Tokrat sem želel priti v Linzerje malo višje, ker Dolomiti niso izgledali obetavni. No, od malo višje ni bilo nič, tako, da sem oral pač malo nižje, čez cele Linzerje. Bilo je nič od nič. Trkal sem po višinomeru, saj mi skoraj ni bilo jasno, kako sem na 1600 m, hiše v dolini pa so tako velike. Pomislim Avstrija, standard, kdor 'ma, 'ma. Tale dolina sploh ni dolina, ampak kar vzpetina. Z vremenom spredaj nič, zadaj nič, napredujem, da naredim malo več kilometrov in da bom prižigal motor na koncu Linzerjev. Toblach ni bila opcija, saj sem bil prenizek za dolet do tja. Vmes spustim vso vodo, saj sem računal, da bom samo še pristal ali pa prižgal motor. Pa se je na koncu Linzerjev pokazalo malo sonca in nekih 0.2 m/s. Potrpežljivo čakam, saj vse, kar sem imel, je bil čas, dirkati sem nehal že pred desetimi minutami. In nekako dočakam, da sem se pobral iz tiste kleti. Vreme po Toblachu je ponovno delalo kot more, vendar jaz lahkokategornik nisem imel več masovnih argumentov, da bi držal korak s komerkoli. Sicer sem se bockal z letali odprtega razreda, a nič zato. Do točke ni bil problem, je pa bil, ko sem se obrnil nazaj, saj so bile vsepovsod dežne zavese. Povrtim, koliko se da, še preden preskočim dolino nazaj na Linzerje, vendar dež terja svoj davek. Spet se besedno spravim na vse sestre tega sveta in čakam, da nekje neha deževat. Ponovno je bil Obertiliach noro blizu, tokrat v nasprotni smeri.
Rinem in rinem, dokler ne pririnem v dviganje, za katero sem upal, da bi bil dolet, saj bi lahko hribi naprej delali, kot dan prej. Sumljivo sem spogledoval z Dobračem, saj je bil prekrit s čudno koprenasto svetlobo. Nič, grem in spet padem nižje, saj hribi niso bili niti približno kot včeraj. Je pa bil pri Hermagorju grozno lep in velik kumulus, s črno bazo, pod katerega sem se spustil, saj je bilo očitno, da tudi na Dobraču dežuje. Malo iščem, na koncu le najdem, celo s potjo nazaj, do stropa in v dolet. En zavoj pred menoj je šel iz dviganja ASG 29. Ko sem ga opazoval, se mi je zdelo, kot da bo kar pod mano pristal, tako je bil naenkrat majhen.
Opa, očitno »špura« naravnost na hrib ni bila najboljša. Ostanem še malo sredi doline in potem, že skoraj na soncu, zavijem na hrib, ki pa seveda ni držal, kar sem videl že po ASG-ju, ki je markiral pot. Tudi moj dolet je šel po zlu, pa še Dobrač je v senci in v dežju. Sprejel sem preprosto odločitev, da grem po grebenu, severno od Dobrača, ki je bil v soncu in še lep oblak je bil na koncu. Povrtim približno 2,5 m/s in se obrnem v dolet z obilico rezerve, če bo še kakšno presenečenje na vzhodni strani Dobrača. Točka je spet v dežju in spet začne požirati rezervo. Grizem in opazujem, kam se bom dal in nadaljujem. Obrnem točko, sedaj pa še 25 km do cilja. Do grebena od Gerlitzena sem malo drgetal, ko sem se naslonil na hrib, pa je šlo. Rezerva je začela naraščati, jaz pa še bolj tiščati. Na koncu spet odličen pristanek, rezultat pa srednja žalost, tako kot sem pričakoval. Padel sem na 5. mesto. Pred nami sta še dva dneva ploh in neviht. Bomo videli, kaj se bo izcimilo.
6. dan ... predzadnji Meteorolog napoveduje nevihte brez predaha in temu primerna je naloga 2-urni AAT, točke: Lienz – Obir - Dobrač in nazaj, s primernimi radiji. Običajno je veljalo, da za nevihte potrebuješ najprej Cu, ki gre v Cu cong, vmes v king kong, in na koncu Cb. Potem pa bum, tresk. Na kratko, prvo fazo tega razvoja smo čakali do 15.00, ko so se pričela vzletanja ... v nič. Kasneje sem videl, da so v Lescah ob tem času že skoraj pristajali. Pol ure kasneje se v zraku ni spremenilo še nič, samo dviganja so narasla do 3 m/s. Za start ni bilo kaj za razmišljat, ampak kar iti in ne pasti prehitro dol. Startal sem zelo previdno, saj je bilo treba nekako priti na verigo, severno od Dobrača. Hitrost je do tja padla v klet, ampak, sem si rekel, nič zato, ne smem razmišljat, da drugi letijo s povprečno 120 km/h. Ko pridem na verigo lepo prime, eno dviganje prek 3m/s, ki ga posučem, da sem lažje zadihal, saj nisem vedel, kako bodo hribi delali. Oblakov ni bilo, je pa bilo pa kar nekaj srednje in visoke oblačnosti in s tem sence po hribih. Na srečo hrib je delal, a vseeno ne tako, da bi do Reiseneka prišel vsaj na 2000 m. To se ni izšlo, še manj, padel sem celo toliko pod hrib, da nisem mogel več nazaj in sem lahko samo podaljševal vse globlje v sektor, dokler se ne zaletim v eno dviganje. Na drugi strani hriba ga tudi dobim, naredim nekaj osmic in urno nazaj proti Dobraču v dviganje. Pridem na zahodni greben, vstavim žeton za 4 m/s in rečem: »Na 2200 m, prosim!« Rečeno, storjeno, zakadim se proti Karavankam in upam, da bi lahko vzdrževal višino 2000 m nad morjem. Gre in ne gre, pa spet gre, v bistvu pa ne gre. Vztrajam do Kepe, tam naredim dve osmici ... za vsak primer, vseeno je bila ura 17.30. Nadaljujem proti Stolu in me na koncu vrže v sektor na 1700 m. Želel sem podaljšati do Košute, pa po moji oceni nisem imel dovolj višine, da bi veter še delal. Ker, če ne, bi Solo pel. Zato pač obrnem in tudi po času sem bil dve minuti pozen, pravi Zeus. Aja Zeus; med letom se ne pogovarjam z grškimi bogovi, ampak imam v letalu televizijo, ki zame izračuna, kako hitro, kje in kako dolgo moram biti v zraku, da se naloga izide. Zato obrnem, ziher je ziher, in za Kepo v desno, proti Feldkirchenu. Ker sem si ga lahko malo nudil, sem na koncu izrabil čas za nalogo skoraj kot na prospektu. Mimogrede, včeraj je Duo turbo pristal v okolici Silliana. Je mojster rekel, da je namesto 3 m/s šlo dol 2 m/s. Tretje mesto me je v skupnem vrglo na 4. mesto. Jutri je zadnji dan, pričakujemo spet nevihte, ki jih danes, mimogrede, ni bilo in za napredovanje po skupni razvrstitvi me reši samo, če kdo pred mano »speče žorža«, torej pristane zunaj.
7. tekmovalni dan (Že doma, zato na kratko.) Ponovno so bile napovedane nevihte, zato: AAT 2 uri. Lienz, Stol in Spitall z radiji. Po jutranjem Viber posvetu s Sebom, ja točno onim, ki mi je predlagal, naj letim tri ure, da bo 1000 točk, seveda s tem, da zmagam in z razliko, ki bi nastala, pridem na štenge. Lepo v teoriji, samo to je treba tudi odletet. Žal, zadnja točka je bila nesrečno postavljena, tako, da sem moral preskakovati kar dve dolini, za podaljšanje sektorja. Po izteku dveh ur bi bilo treba iti le še v dolet, kar bi na koncu dalo zavidljivih 140 km/h. Ampak, če čebula bi ne imela če ... Saj, da bo povprečna hitrost po pol naloge na 135 km/h, pa res nisem računal. Ampak očitno, tako je, če letiš na jugozahodniku v skalah. Tokrat sem pustil pri miru vse sestre, let je bil zelo prijeten, tako, da sem odletel 3 ure in nekaj sekund, pa sem zadnjih 15 km letel z zavorami in previdno, da ne bi bil prehiter, ker nikoli ne veš kje bi se lahko ostali zakalkulirali.
To je to, se slišimo v naslednji pravljici. Feldkirchen, Alpe Adria, over and out.
Ostale povezave
