Max – zanimiv jadralec mlajšega rodu
(OPENSOARING, 13. septembra 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Uroš Krašovic, Niko Slana, FAI Sailplane Grand Prix, video FAI GP, uredil Milan Korbar)
Maximilian Seis
Po agoniji slovenskih košarkarjev v osmini finala EP, ki sem ga zamenjal za druženje s kumulusi na vrhu Krima, si je bilo zvečer prav sproščujoče ogledati zadnji tekmovalni dan jadralnega finala za VN v Vareseju, pa čeprav nihče ni priletel do cilja. V Vareseju je jadralcem najbrž dal snov za razmislek 22-letni francoski jadralec Maximilian Seis iz Bourdeauxja, sicer študent, ki je letos na OLC postavil na ogled samo en trikotnik. Najbrž je tudi Max, kot mu pravijo, Weizlov somišljenik in svojih letov, ki so tako ali drugače »rahlo« problematični, ne daje na ogled na OLC. Kakorkoli že, Max je dokazano iz najmlajšega rodu prodornih jadralcev, bil je tudi najmlajši med dvajsetimi finalisti, ki nimajo rešpekta pred nikomer in tudi ne spada med jadralce, ki bi bili poklicni piloti ali premožni ljubitelji jadranja. Skratka, je predstavnik mladih, s katerim se njegovi evropski vrstniki, ki bi želeli občutiti tekmovalno slast jadralnega letenja, lahko poistovetijo.
Sebastian Kawa
Ja, mladi se z njim že lahko poistovetijo, a v Sloveniji samo to in nič več, saj na pot uveljavljanja mladih jadralcev stopamo s previdnimi koraki in to šele nedavno, pa tudi samo v Celju. Vsi drugi slovenski klubi v tem razmišljanju zaostajajo, kaj šele pri uresničevanju te poti. In kar je najpomembnejše, Slovenija, ker pač gledamo skozi naše okno, ni Maxova Francija, kjer ima jadralno letenje drugačen položaj, ne samo v civilni sferi ampak tudi v vojaški. Morda bodo Maxa lahko prihodnjič povabili na TV Slovenija, da s svojo mladostjo prepriča, da je jadralno letenje šport, ki bi naše najstnike zagotovo pritegnil, da pove kaj o jadranju, seveda namesto seniorjev, ki pravzaprav nikoli niti okusili niso adrenalina, ki danes spremlja jadranje, saj je bilo nekoč letenje precej drugačno. A na TV bi morali pohiteti, kajti tudi mladost ne traja neskončno dolgo. No, kratek izlet v medijsko fantastiko tudi ne škodi, saj bo jadranje na nacionalni TV na sporedu znova morda čez deset let.
A raje se vrnimo v Varese. Kar smo videli zadnji dan, ki se najbrž ni zelo razlikovalo od prejšnjih, je bilo prav to, kar seniorji najbrž ne morejo razumeti, namreč letenja, ki je absolutno usmerjeno v napredovanje in na robu možnega, pa če so vremenske razmere še tako slabe. Še najbolj se v domačih logih na to spoznata Janez Stariha in Boris Žorž, pač zaradi letenja z letali klubskega razreda, a tudi mlajši so dojeli sistem, saj sicer Toni Šibanc in Miha Berginc na mladinskem svetovnem prvenstvu v Lesznem 2013, ne bi pristala med deseterico v klubskem razredu. Max je na istem tekmovanju v Lesznem letel v standardnem razredu, uvrstil pa se je na 18. mesto. Nekdo, ki spremlja samo slovensko jadralno sceno se bo morda vprašal, ali se pri navajanju razredov nismo zmotili. Nismo, ker smo v Sloveniji, zaradi pomanjkanja tekmovalcev, vse zmešali. A morda bo nekoč bolje. Poleg tega ima letošnji mladi zmagovalec pri svojih rosnih letih že precej izkušenj s tekmovanji po sistemu VN. V Sloveniji je jadralcev, ki so izkusili VN, le peščica – Andrej Kolar, Tomaž Štupnik, Luka Žnidaršič, Uroš Krašovic, Erazem Polutnik. Vsem, ki smo jih pozabili omeniti, se opravičujemo.
Riccardo Brigliadori
Pri spremljanju zadnjega tekmovalnega dne VN sem se pogosto spomnil Ferenca Peperka in njegove znamenite primerjave z avtobusom. Avtobusi v Vareseju seveda niso bili kar tako in čeprav nihče ni zanje prodajal kart, so zmogli na določen avtobus vstopati samo povabljeni. Tako je enega vozil tudi Sebastian Kawa. Ricardo Brigliadori, ki je na tem terenu doma, se je šel prostega strelca, a je hitro spoznal, kar sicer že ve, a je igral ruleto, da skupina napreduje veliko hitreje in bolj zanesljivo. Tekmovalci iz kluba »BT - brez točk«, so prav tako velemojstri jadralnega letenja, saj se sicer ne bi uvrstili na VN, a so, vsaj tako se je zdelo, capljali za najhitrejšimi. Italijanski komentator je z velikim zanimanjem sledil svojemu Rikiju (Brigliadoriju), posebno v tistih trenutkih, ko je bil v ospredju in je, kot je dejal, opravljal »umazan posel«, kar pomeni, da je imel vse za hrbtom in ni imel dobrega pregleda, kaj se dogaja v skupini. Skratka, dogajanje je bilo, vsaj za tiste, ki se vsaj malo spoznajo na tekmovalno jadralno letenje, zelo zanimivo.
Prvi trije od leve: Ruch, Seis in Kawa
Velik mik jadralnega letenja je, kot je pokazal en sam dan v Vareseju, milijon spremenljivk, ki jih ni mogoče predvideti. S sistemom avtobusa je nedvomno veliko lažje. Navdušujoča je bila, denimo, smelost jadralcev, ki so se spuščali daleč pod grebene hribov in skoraj vselej v smeri napredovanja iskali dviganja. Ker je organizatorjev spletni prikazovalnik, povezan z računalnikom iz jadralnega letala, proti koncu bolj podrobno spremljal Sebastiana Kawo in njegovo skupino, smo lahko uživali v njegovem brezkompromisnem napredovanju in seveda vseh, ki so mu sledili – vse do zunaj letališkega pristanka. Zelo tekmovalno.
Brezmobitela na jutranjem posvetu, prosim!
Slovenski jadralci bomo, ob zimskem spremljanju posameznih tekmovalnih nalog s finala VN v Vareseju, uživali in se morda še kaj naučili. Ja, VN bi bila veliko bolj zanimiva, če bi bil v tej druščini tudi Luka Žnidaršič. Ni mu veliko manjkalo, da bi uspel.
Odpovedan tekmovalni dan
(OPENSOARING, 11. septembra 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Tilo Holighaus in FAI GP, video FAI GP, uredil Milan Korbar)
Ko športno tekmovanje dopolni 18. ponovitev se novinarji pošalijo, da je tekmovanje doseglo polnoletnost. Kaj bi lahko dejali za sistem za veliko nagrado ali GP v jadralnem letenju? Ime so ustvarjalci povzeli po nekaterih drugih športnih tekmovanjih, kjer gre zmagovalcu v resnici veliko denarja. Pri jadralnem letenju, pravijo, se to ne bi izšlo, saj se bojijo, da bi ego tega ali onega tekmovalca lahko potegnil v akcijo, ki se ne bi končala dobro. Zatorej dobijo zmagovalci dnevnih disciplin le majico ali kakšno letalsko knjigo, ki jo že tako ali tako imajo, kaj pa dobi skupni zmagovalec, poleg naslova prvaka, pa bomo skušali še razvozlati. Letalstvo ni kot tenis, kjer so denarne nagrade natančno predpisane in znane.
Pri jadralnih tekmovanjih za VN marsikaj ni transparentno. Denimo, zakaj so se pri FAI odločili prav za 18-metrski razred in zakaj ne za enega od preostalih petih. Odprti razred je preveč ekskluziven, 15-metrski preveč sofisticiran in podoben 18-metrskemu, pod vprašajem in široko ljudsko željo ostaneta še standardni in klubski, saj se je 13.5-metrski šele rodil. Zdi se, da bodo jadralci v klubskem razredu še dolgo čakali na kaj takega. Navsezadnje, zakaj pa bi rabili sistem VN, če ni denarja? Sploh pa je vprašljiv naziv sedanjega tekmovanja za VN. Zagotovo bo moral kmalu dobiti novo obliko, takšno, kot o njej razmišlja Sebastian Kawa – kratko, nizko, hitro in z močnim sponzorjem.
A pri jadralnem letenju nihče noče biti velik sponzor. Morda zato, ker so jadralci včasih tako samozadostni, da si tekmovanja na družabnih omrežjih oglašujejo kar sami.
Maximilian Seis – drugič zmagovalec
(OPENSOARING, 10. septembra 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije in video FAI GP)
Dnevni zmagovalec Maximilian Seis
Peti tekmovalni dan na zaključku za Veliko nagrado v jadralnem letenju v Vareseju je prinesel novo zmago Maximilianu Seisu, ki je bil s hitrostjo 123,7 km/h za 11 sekund hitrejši od včerajšnjega zmagovalca Cristopha Rucha. Na 208,44 km dolgi nalogi so bile razlike do osmo uvrščenega Laurensa J. Goudriaana zelo majhne. Zaostanek tretjega Wernerja Amanna je bil 15 sekund, četrtega Sebastiana Kawe 17 sekund, Roman Mracek na petem pa je skozi cilj priletel 23 sekund za zmagovalcem.
V skupnem seštevku je po petem tekmovalnem dnevu Francoz Maximilian Seis povečal vodstvo na 36 točk, drugi je s 33 točkami včerašnji zmagovalec Francoz Christophe Ruch, sledijo na tretjem mestu z 29 točkami Poljak Sebastian Kawa, Čeh Roman Mracek s 27 točkami in Giorgo Galettos 25 točkami.
Christophe Ruch – najhitrejši v končnici
(OPENSOARING, 9. septembra 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije in video FAI GP)
Dnevni zmagovalec Christophe Ruch
Četrti tekmovalni dan za veliko nagrado v Vareseju je bil napet do konca. Kratka naloga in zanimiva taktika sta bili vse skozi zanimivi predvsem zaradi Romana Mracka (6. mesto, 111,42 km/h), ki se je ves čas držal najvišje, tudi v končni dolet je šel skupaj z zmagovalno skupino. Ker pa je imel očitno nekaj lažje letalo, se je 14 km pred ciljem odločil za nekaj zavojev, ki so mu prinesli varno višino, pridelal pa je 1 minuto zaostanka za Sebastianom Kawo (112,8 km/h), ki je bil tretji. V končnici se je najbolje odrezal Cristophe Ruch (113,2 km/), ki je drugega Ulija Schwenka prehitel za samo tri sekunde. Maximilian Seis je pristal na četrtem mestu (112,4 km/h), kar ga s šestindvajsetimi točkami postavlja na vodilno mesto.
Roman Mracek
Posebno smolo je imel Laurens J. Goudrian, ki je, zaradi previsokega starta in prenizkega preleta ciljne črte, dobil 60 sekund pribitka in se s tem uvrstil na peto mesto. Brez kazni bi bil za 12 sekund hitrejši od dnevnega zmagovalca. Tudi Riccardo Brigliadori je imel smolo, saj ene kontrolne točke ni pravilno obletel, kar mu je prineslo 5 minut pribitka.
V skupnem seštevku vodi po četrtem tekmovalnem dnevu Francoz Maximilian Seis s 26 točkami, sledijo s 25 točkami Francoz Christophe Ruch, Poljak Sebastian Kawa se je povzpel na tretje mesto s 23 točkami, v skupini pri vrhu je še Čeh Roman Mracek z 22 točkami, do tretjega dne vodilni Giorgo Galetto, ki je za deveto mesto prejel eno točko, pa je peti z 21 točkami in je še zmeraj v igri za najvišje uvrstitve.
Tilo Holighaus – s pametno taktiko do dnevne zmage
(OPENSOARING, 8. septembra 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije Tilo Holighaus in FAI GP, video FAI GP)
Dnevni zmagovalec Tilo Holighaus v Ventusu 2cxa s FESom
Zmagovalec tretjega tekmovalnega dne je Nemec Tilo Holighaus, ki je razmeroma kratko nalogo v zahtevnem vremenu končal s povprečno hitrostjo 88,9 km/h. Komentator v prenosu tekme je poudaril, da leti Tilo z ventusom 2cxa, ki je opremljen s FES-om slovenskega konstruktorja Luke Žnidaršiča. Pred današnjim tekmovalnim dnem so organizatorji objavili tri slike, ki jih je včeraj med nizkim preletom Vareseja proti cilju posnel prav današnji zmagovalec.
Nizko pred ciljem - drugi dan - Tilo Holighaus
Tik za zmagovalcem sta ciljno črto preletela Avstrijec Werner Amann z ASG 29 s povprečno hitrostjo 88,3 km/h in Poljak Sebastian Kawa, tudi z ASG 29 in hitrostjo 88,1 km/h. Maximilian Seis, zmagovalec prvega dne, je na četrtem mestu dosegel hitrost 87,0 km/h, včerajšnji zmagovalec Giorgo Galetto je osvojil šesto mesto s hitrostjo 86,5 km/h, tako da imata v skupnem seštevku po dvajset točk in si delita prvo mesto. Čeh Roman Mracek, ki se je v Rietiju boril z Borisom Žoržom, je s petim mestom (86,6 km/h) skupno tretji z osemnajstimi točkami.
Prihod skozi cilj tretjega tekmovalnega dne
Giorgio Galetto, včerajšnji zmagovalec in trenutno eden od dveh vodilnih, je zanimiv jadralec. Zatrjujejo, da je letalec s poreklom, saj je imel pilotsko dovoljenje že njegov dedek leta 1915, Giorgio pa je že iz tretjega rodu letalcev. Kot pove v svoji predstavi, je letenje zanj najbolj naravna stvar že vse od otroštva. Z očetom je začel zahajati na letališče že v rani mladosti, prvič pa je letel leta 1962. Izpit za dovoljenje za pilota jadralnega letenja je opravil leta 1975, leto kasneje pa še dovoljenje za športnega pilota. Tekmovati je začel, da bi se nauči kaj novega. Za seboj ima že več kot sto tekmovanj. Zanj so najpomembnejši trije dosežki - dva naslova svetovnega prvaka in 1300 km dolg let v Alpah s 15-metrskim letalom, ki ga je opravil pred nekaj leti.
Galetto povedel - na domačem terenu
(OPENSOARING, 7. septembra 2015, besedilo Niko Slana, fotografija in video FAI GP)
Dnevni zmagovalec in trenutni vodilni Giorgio Galetto
Zmagovalec drugega tekmovalnega dne je Italijan Giorgo Galetto, ki je povedel tudi v skupni razvrstitvi. Tekmovalci so izjemno izenačeni, lahko bi zapisali, da razlika med njimi sploh ni zaznavna za poprečnega opazovalca. Ja, zanimivo pa je, da so nekateri šele danes pomislili, zakaj so organizatorji v prvi disciplini s takšno lahkoto delili kazni. Morda boste dejali, da niso naredili ničesar kar tako in, da je vse čisto kot solza, a težko bodo prepričali jadralske poznavalce, da ni bila posredi tista, ki se ji reče »prednost domačega terena«. No, upamo, da bodo imeli tekmovalci še dovolj tekmovalnih dni in, da se bo zagotovo še marsikaj spremenilo. Vsaj upamo, kajti bilo bi zelo dolgočasno, če bi lahko z gotovostjo dejali, da bo Galetto, ki je že dobil nekoč en finale VN, zmagal tudi tokrat.
Morda zmagovalni trenutek drugega tekmovalnega dneva
Finale GP – prvi dan Seis
(OPENSOARING, 7. septembra 2015, besedilo Niko Slana, fotografija FAI GP)
Prvi dan 6. finala za VN v Vareseju je zmagal Maximilan Seis (Fr, 10) z letalom JS1 evolution. Ni bil najhitrejši, vendar pa je v izjemno izenačeni tekmi priletel na cilj brez kazenskih točk. Zmagovalcu so zapisali 10 točk, sledijo Abadie (Fr, 8), Ruch (Fr, 7), Galetto (It, 6), Mracek (Češka, 5), Kawa (Pol, 4), Panek (Čeh, 3), Amann (Avs, 2), Oerskov (Dan, 1). V finalu leti dvajset tekmovalcev.
Dan pozneje – pogled vase
(OPENSOARING,10. maja 2015, besedilo in fotografije Luka Žnidaršič, uredil Milan Korbar)
Tekmovanje v Frydlantu je samo še zgodovina, zapomnili si ga bomo po tem, da je bil Luka zelo blizu velikemu uspehu, da bi se uvrstil v finale VN (GP). Ja, takšen komentar smo zapisali včeraj, danes pa si je Luka bolj podrobno ogledal zadnji let in z »grozo« ugotovil, kaj je izpustil iz rok. Preberite. Medtem je na naslov Opensoaringa že prišlo vabilo Marcina Prusaczyka, tudi za slovenske jadralce, ki se do 15. maja še lahko prijavijo na zadnjo kvalifikacijsko tekmovanje za VN (GP) na letališču Žar na Poljskem. Več na in v tekmovalnem biltenu
»Šele danes sem uspel pogledati včerajšnje lete zadnjega dne tekmovanja za VN (GP) v Frydlantu in hkrati dojel, da sem imel včeraj med letom v glavi neko čudno predstavo, da se prva obratna točka nahaja nekaj kilometrov naprej od prelaza, kjer je Kawa obrnil kak kilometer pred menoj, ker pač ni imel dovolj višine. Zdelo se mi je zelo malo verjetno, da se bo kdorkoli odločil preleteti prelaz s tako malo višino in nadaljevati naprej proti točki.
Ko sem danes pogledal lete, sem se zgrozil, ko sem dojel svojo zmoto, da je bila prva točka dejansko na prelazu (in ne nekaj kilometrov naprej v rovtah) in jo je Kawa pravilno obrnil in še zdaleč ni obupal nad situacijo, kot sem si jaz predstavljal le en kilometer za njim, nekako v isti višini. Preprosto sem obrnil nekoliko prej (le 1 km pred točko), saj se mi ni zdelo smiselno riniti naprej, saj se mi je zdel položaj povsem brezupen.
Pred letom sem nalogo vnesel v PC in na hitro pregledal, kje so grebeni in obratne točke. Tudi v LX 9000 sem pravilno vnesel nalogo, vendar sem očitno imel v glavi drugačno sliko.
Šest kilometrov po obratni točki je bil Kawa zelo nizko (SeeYou pokaže najnižjo točko 105 m AGL). Opazoval sem ga, kako kroži in se spraševal, na katerega od precej redkih in kratkih travnikov bo pristal, medtem ko sem jaz, na 133 m AGL, pognal motor FES. Ko sem pridobil 200 m višine, sem ustavil motor in zdrsel do letališča, kjer sem opazil na tleh vsaj že šest letal. Po nizkem preletu sem ponovno pognal motor in šel nazaj pogledat, kje je pristal SP (Kawa) in kje so ostali. Nad travnikom, kjer sem ga nazadnje videl krožiti, ga ni bilo, pač pa je krožil nekoliko bolj južno na približno 500 m višine. Nebo je bilo resda nekoliko svetlejše, vendar okno za fronto še ni bilo na vidiku. Zdelo se mi je, da kljub temu, da se je uspel čudežno pobrati, v tem kratkem času prav gotovo ni mogel obrniti točke. Tri letala so prav tako krožila nizko pred prelazom. Dokaj pomirjen sem se ob grebenih odpravil v drsnem letu ponovno proti letališču. Glede na to, da se Kawa še zmeraj ni odpravil proti letališču, sem bil prepričan, da bo ponovno poizkusil obrniti 1 točko za prelazom, vendar je, na moje presenečenje, nadaljeval v smeri naloge ...
Njegova igc datoteka razkrije, da je nizko nad tlemi našel šibko dviganje, v katerem je vztrajal kar 22 minut in s povprečjem 0,3 m/sek pridobil 350 m višine in nadaljeval po nalogi, ki jo je uspel s podobno taktiko tudi uspešno izpeljati do cilja. Niko je v prejšnjem prispevku sicer pisal o zavezi med Kawo in Bednarczukom, vendar zapisi kažejo, da sta le nekaj dviganj vrtela skupaj in je vsak imel, predvsem proti koncu tekmovalnega leta, svoje ideje, kako uspešno izpeljati let. Oba, Kawa in Bednarczuk, sta prava mojstra!
Vidim, da bom moral še precej delati na vztrajnosti v takih razmerah, saj sem zapravil svojo lepo priložnost za uvrstitev v finale. Kljub slabemu zadnjemu dnevu sem z končnim izkupičkom točk zadovoljen. Tekmovanje je bilo zelo zanimivo, z odličnim meteorologom in kakovostno organizacijo domačih jadralcev in podpornih članov letališča Beskidy. Če bo priložnost, se bom tja še vrnil. Razmišljajo namreč o organizaciji finala SGP 2017.«
Kawa in Bednarczuk – sklenila zavezo in zmagala
(OPENSOARING, 10. maja 2015, pripravil Niko Slana, fotografije Luka Žnidaršič, uredil Milan Korbar)
Do prihodnjič bomo imeli že novo oblikovanje, pripravila ga bo Ines Repnik.
»Kaj bi rad najprej slišal, slabo novico ali še eno slabo novico?« Jasno, tudi če bi tisti trenutek zaprl telefon, bi bilo vse jasno. V začetku septembra ne bom šel v Varese, na finale tekmovanja za GP (VN), to da Luke Žnidaršiča ne bo tam, je najbrž jasno tudi bralcem naših poročil. Žal. »A ti povem še podrobnosti,« je vprašal. Seveda sem takoj zamenjal svoj odnos do tekmovalca, ki je bil na pragu finala diamantne lige, če bi se izrazil po atletsko.
»Luka, seveda, naši bralci, ki so kar pridno klikali tvoja poročila iz Frydlanta, bi pogrešali poročilo,« sem mimogrede pohvalil bralce Opensoaringa. Res se jih je vsak dan prijavilo k branju vsaj pet sto. »Ker imaš rad zgodbe, ti jo najprej povem,« začne Luka in nadaljuje, »vreme je bilo takšno, da smo že takoj pričakovali, da dobimo od organizatorja namig, naj pospravimo svoja leta. Namesto tega so nas poslali v zrak. Seveda sem imel v avtu dežnik, zdel se mi je najbolj primeren pripomoček za današnji dan. Ko je prišla ura za vzlet, so zaropotali motorji in vse so nas na hitro pospremili v zrak. Organizatorji so že vedeli zakaj. Že med vzletom je začelo deževati. V zraku smo nekako vztrajali, vsi v istem dviganju, še daleč od višine, s katere bi lahko začeli tekmovalno disciplino. Kakšne pol ure smo se mučili, da bi ostali v zraku, potem pa smo prižgali svoje motorje in priznali poraz,« je dejal Luka.
»Torej, dan ni priznan, in ti se uvrstil v finale v Varese?« nestrpno vprašam. »Ma, počakaj, nisem še končal,« je povedal v svojem rahlo monotonem slogu za katerim se je dalo začutiti, da se skriva presenečenje. Bo pozitivna?
»Poljaka Zdislaw Bednarczuk in Kawa sta našla neko pobočje s pravim vetrom in kljub dežju ostala v zraku. Peglala sta pobočje kakšno uro,« pravi Luka, sam pa sem se spomnil svoje pridige o domačem terenu. »Najbrž je imel Bednarczuk pri tem gospodinjskem letenju pobudo, saj to letališče ni zelo oddaljeno od Poljske, in na koncu sta edina dva opravila tekmovalno nalogo. Kawa, ki mu sploh ne bi bilo treba v zrak, ker je imel dovolj točk, je priletel v cilj drugi, zmagal je Bednarczuk, ki je osvojil štiri točke in pristal na končnem drugem mestu in tako prehitel Luko in Paneka. Obema jadralcema moram čestitat, še v sanjah si ne bi mislil, da je možno v takšnem vremenu opravit disciplino.« Kaj pa drugega, Kawa je v doletu najbrž večkrat preizkusil, če mu delajo zračne zavore, tako da ga je rojak lahko prehitel.
In tekma za tretje mesto? Panek in Luka, sta zbrala enako število točk, imela sta enake najboljše uvrstitve, češki jadralec pa je imel med slabšimi uvrstitvami eno, ki je bila za eno mesto boljša od Lukove in je osvojil tretje mesto. »In še to moram povedati, da je na tekmovanju manjkala ena jadralka, tako da je bilo samo štirinajst pilotov, zato sta se s tega tekmovanja uvrstila v finale samo dva tekmovalca. Kvalifikacijsko tekmovanje bo še v Žaru na Poljskem, ampak tja ne bom šel, ne bom imel časa,« je končal Luka.
Zdaj veste vse. Luki pa čestitke za spodbudno tekmovalno letenje in poročanje.
Luka na drugem mestu v dobri družbi
(OPENSOARING, 8. maja 2015, besedilo in fotografija Luka Žnidaršič, video Aeroklub Frýdlant nad Ostravicí)
Luka napreduje kot taleaktivec ob vhodu na letališče
Danes je bilo precej napeto od tretje točke naprej. Dvajset kilometrov pred drugo točko sem zapustil dobro dviganje, ker se je pojavilo opozorilo 80 m do 8000 čevljev, ki je višinska omejitev na slovaški stani. Na poljski je 9500, vendar v tistem trenutku ni bilo časa ugotavljati, kje sem in sem pač iz varnostnih razlogov raje zapustil dviganje. Seveda sem bil zato 200 m nižje od konkurentov, preleteti pa je bilo potrebno veliko razdaljo brez oblakov. Nekaj tekmovalcev mi je ušlo naprej, vendar so se držali precej desno od najbližje smeri. Sam sem izbral bolj direktno pot, ki je bila nekoliko bolj tvegana, saj je bilo potrebno preleteti nekoliko večjo razdaljo do lepih kumulusov, ki pa so obetali dobra dviganja. Odločitev je bila pravilna, in tako sem tretjo točko obrnil nekoliko pred glavnino, vendar so me kar dobro dohitevali.
Uspel pa sem obdržati nekaj višinske prednosti in se s 150 m rezerve, ki je zrasla na 300 m, spustil v dolet prek Lyse gore in še ene obratne točke, postavljene na vrhu nekega hriba. Zasledovalci so me vztrajno dohitevali, vendar sem imel dovolj rezervne višine. Kljub temu je "ZB" dal vse od sebe in tako je bil merilec hitrosti obeh zadnjih 15 km na rdeči črtici. Adrenalinski dolet tik nad vrhovi dreves, na prelazu ob pobočju pred zadnjo kontrolno točko, je bil nepozaben. Zadnje sekunde pač največ štejejo ...
Kawa je uspel odleteti disciplino precej hitreje, tako da se ostali počutimo proti njemu pravi amaterji. Res, lepo ga je gledati, kako leti. Jutri je še zadnji tekmovali dan, če bo le vreme sodelovalo. Navijajte, jaz pa se bom potrudil.
Luka ima na tretjem mestu znova družbo
( OPENSOARING, 7. maja 2015, fotografija Luka Žnidaršič, video Aeroklub Frýdlant nad Ostravicí)
Tekmovanje za VN na Češkem dobiva vse bolj dramatične razsežnosti, seveda zato, ker imamo v igri Luko Žnidaršiča. Tudi v Frydlantu velja, da vse poti vodijo v »Rim«, za tekmovalce pa je bistvena izbira poti do cilja. Ene so hitrejše, druge počasnejše. Luka je tako na tretjem mestu v skupni razvrstitvi znova dobil družbo, tokrat Poljaka Zdislava Bednarčuka. A pustimo, da o tem razmišlja Luka.
»Danes smo imeli kar težavno nalogo dolgo 350 km, predvsem na koncu v nekoliko slabših vremenskih razmerah, ter s precej močnim severozahodnim vetrom. Od štarta do približno 70 km do doma mi je šlo kar dobro. Uspel sem najti nekaj dobrih dviganj in izkoristiti letenje ob pobočjih povsod, kjer se je dalo. Pred prečkanjem doline pri Dubnici nad Vahom, je dviganje pod temnimi oblaki usahnilo, hkrati pa tudi na drugi stani doline, v zavetrju, nisem uspel najti nič primernega za hitrejše nadaljevanje poti proti cilju. Sledilo je pobiranje v rovtah in na malih višinah, in še proti precej močnem vetru.
Danes smo bili zaradi mokre steze omejeni na 500 kg vzletne mase, čeprav bi dodatnih 100 kg prišlo še kako prav ... Skupina za menoj je šla bolj severno, kar se je izkazalo za boljšo varianto, saj so uspeli dobiti boljše dviganje in me s tem tudi prehiteti. Pobiranje z majhne višine je trajalo kar precej časa. Moj dnevni izkupiček je tako le 2 točki. Jutri upam na več športne sreče.
Tretji dan - Luka Žnidaršič skupno na 3. mesto
(OPENSOARING, 5. maja 2015, besedilo Luka Žnidaršič, fotografija Niko Slana, video Aeroklub Frýdlant nad Ostravicí)
Letališče Frydtland se nahaja en kilometer vzhodno od mesta Frydtlandt nad Ostravici, stoji na manjšem hribu, v slikoviti dolini med goro Lysa in Ondrejnikom, ki ji pravijo tudi vrata v hribovje Beskydy. Lysa gora je najvišja v tem predelu Češke, z nadmorsko višino 1323, na kar so zelo ponosni. Severno od tega hribovja se prične ravnina Poljske. Doslej smo leteli nekoliko po tem gričevju in deloma po ravnini Poljske. V naslednji dneh, če se bo vreme izboljšalo, lahko pričakujemo lete v jugovzhodni smeri proti Tatram, do Martina na Slovaškem.
Resničnost tretjega tekmovalnega dne kvalifikacijskega tekmovanja za finale GP (VN) je bila, kot jo je videl Luka, takšna: »Danes smo vzleteli v močnem bočnem vetru, ki je pihal z južne smeri. V zraku smo uspeli ostati z jadranjem po rotorjih, počasi smo zajahali šibek val, tako da smo se dvignili do višine približno 1700 m, kar je večini omogočilo udoben štart pod današnjo štartno višino 1400 m. Ker je pihalo 35 km/h hrbtnega vetra, je bila dovoljena zemeljska hitrost preleta štartne linije 200 km/h. Z vetrom smo v drsnem letu napredovali do prve točke v poljski ravnini, nato smo zavili desno proti točki - letališču v Bielsko-Biali in začeli vrteti slabotna dviganja. Severno od mesta so se naredili črni oblaki, ki so vlekli s približno 2,5 m/sek, vse do baze oblakov. Do tretje točke in četrte točke smo se držali skupaj, ker je bilo precej pokrito z redko posejanimi dviganji, pa še ta so bila bolj slaba. Nekako smo prišli do četrte točke, vendar smo leteli prek cilindra potipat manjšo oblačno »fecko«, saj v smeri proti domu ni bilo videti kaj prida. V 0,5 m/sek smo pridobili morda 130 m, do višine 700 m AGL, kar je bilo skoraj dovolj, da smo zdrseli do znanega industrijskega dviganja nad železarno, 25 km do doma.
Ujeli smo ga precej nizko, zato je bilo vprašanje, kaj se bolj splača, obdržati vodo in se slabše dvigati, vendar kasneje bolje napredovati proti cilju in proti vetru, ali spustiti vodo in nekoliko bolje izrabiti dviganje. Odprl sem pipico, ker sem pričakoval bolj slabo dviganje. Dviganje se je izkazalo boljše, s povprečjem 1,5 m/s. V doletu je potem šlo zelo na tesno in za sekunde. Dva konkurenta sem uspel počasi dohiteti in prehiteti, vendar sta mene in Kawo "PL" , ki je tudi pred dviganjem odprl ventile za vodo, uspela v zadnjih sekundah prehiteti Krejcerik "QX" in Panek "IGC", saj sta oba še zmeraj letela z vodo.
Toliko za danes, v naslednjih dneh pa upamo na boljše vreme!
Szatymaz in Frydlant nad Ostravci
(OPENSOARING, 4. maja 2015, besedilo in fotografije Luka Žnidaršič in ekipa OS)
FRYDLANT NAD OSTRAVICI (Češka), SZATYMAZ – Tretji tekmovalni dan za jadralce, ki se potegujejo za troje mest v finalu tekmovanja za GP (Veliko nagrado) v Vareseju, ni bil kaj prida, Luka Žnidaršič pa je poslal kratko sporočilo: »Danes smo ob 4. uri smo sicer vzleteli, a, žal, prekmalu in še v dež. Ko je bilo še več kot polovica letal na tleh, je bil dan samodejno odpovedan. Ker sem bil še v zraku, sem 150 m nad letališčem pognal FES in nabiral motorne ure ... Po pristanku je posijalo sonce in se pokazala čudovita mavrica. Kot vidite na fotografiji smerokaza ob letališču ima letališče Bovec pomembno mesto v srcih čeških pilotov ...« Ja, očitno pridobivajo Slovenci in Slovenija pomembno mesto na jadralskem odru, pa čeprav je nedavno naš leški nemški prijatelj Werner Jansen postavil zanimivo opredelitev za jadralno letenje. Rekel je namreč, da je to »neumen, nevaren in drag šport.« Ampak, ta izrek je treba prevesti v angleščino in takoj se sliši veliko bolj gosposko. »Res, ljudje smo čudna bitja, še posebno, če jih ocenjujemo po tem, s kakšnimi konjički se ukvarjajo. Še veliko slabša je definicija za jadranje na morju, za katerega pravi, da je najdražja, najpočasnejša in najbolj neudobna možnost potovanja,« pravi Karel Čeč. Bo treba pripraviti simpozij, kateri od omenjenih športov ima večjo težo. Tudi tako si lahko bolje razložimo, da je v letališkem baru v Frydlantu končala tabla goriškega Lak12, ki je pred leti zadel kamero ob avtocesti ... Tudi zelo slovensko.
Organizatorji LX pokala v Szatymazu so na soaringspotu proti večeru sporočili: »18:15LT - as you can see, we have valid task for today. Weather was not on typical namibian standard, but principially all competitors are back (only one outlanding) and happy with beer in hands.« Ker je naš prevajalnik pokvarjen, smo pustili v izvirniku. Boštjan Pristavec je zmagovalec prvega dne v kratki disciplini, čestitke opensoaringa pa gredo Novomeščanu Vitu Strasbergerju (DLC Novo mesto), ki tekmovalnega dne ni končal, a nič zato, saj je to bil njegov prvi tekmovalni dan v življenju. Prepričani smo, da bo kot tekmovalec doživel, kljub Wernerjevi definiciji, še veliko zanimivega.
Z leve:Vito strasberger, Janez Podpadec, Janez Stariha in Albin Luin na jadralskem posvetu
Boštjan Pristavec je takole ocenil uvodna dogajanja na LX pokalu: »Za nami je prvi tekmovalni dan v Szatymazu lahko potrdim izjemno vzdušje, težavne vremenske razmere in primerno izbiro tekmovalne naloge. Po včerajšnjem neuspelem poizkusu izpeljave prvega tekmovalnega dne na LX Cupu 2015 se je naposled vreme le nekoliko zjasnilo. Če je sprva kazalo, da je dvourna naloga AAT nekoliko prelahka, se s takšno oceno zvečer nebi strinjal nihče. Med odprtjem starta se je pojavilo cirusna oblačnosti, ki je hkrati s prihodom toplejše zračne mase termične stebre dodobra osiromašila in zabelila s strganimi dviganji, od 1,0 in 1,5 m/s izjemoma 2,5 m/s.
Nekaj premišljenih potez s časom in pravo izbiro smeri leta proti prvi točki je bila poglavitna za dober končni izid.«
Drugi dan: zmagal Kawa, Luka drugi
(OPENSOARING, 4. maja 2015, foto Niko Slana)
Če bi na kvalifikacijskem tekmovanju za VN (veliko nagrado ali GP) v mestecu Frýdlant nad Ostravico na Češkem zaigrali himno »Hej Slovani«, bi vsi tekmovalci za hip zastali, sneli čepice in se z desnico prijeli za srce – pet Poljakov zares, en Slovenec bolj počasi, ker ne vemo ali se še spomni, da je bil omenjeni napev nekoč tudi jugoslovanska himna, deset Čehov pa bi se postavilo v pozor iz spoštovanja do himne. Skratka, prvi dan je bil Luka Žnidaršič peti (5 točk), drugi dan pa je zmagal Sebastian Kawa in osvojil deset točk, Luka (AK Postojna) pa je bil drugi (8 točk) in je trenutno tretji s še dvema konkurentoma. Vsi se borijo, da bi se na koncu uvrstili na eno od prvih treh mest in s tem uvrstili v finale VN (GP), ki bo od 5. do 12. septembra v Vareseju v Italiji.
Tekmovanje lahko spremljate na:
Za ljubitelje FB pa je tukaj povezava na spletno mesto s slikami:
Ostale povezave
