aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Vrnitev – za las
(OPENSOARING, 26. Julija 2015, besedilo Erazem Polutnik in Matej Tušar, fotografije Luka Hojnik in FB SGT)

Podpisovanje na majico, potem pa domov

Vremenska napoved je bila dobra, zato sva se odločila, da greva nazaj tudi po zraku. Po podelitvi, kljub temu, da vremena še ni, se odločiva za vzlet. Natočiva skoraj povsem polno goriva, okoli 19 litrov. Vzpneva se na 2100 m in ugasneva motor. Sva krepko nad inverzijo. Mirno drsiva proti domu s fineso 40. Blizu Kaposvarja sva že pod 1000 m in začenjajo se prva šibka dviganja. Veva, da potrebujeva vsaj 1 m/s, da bi bila doma pravočasno, zato ponovno prižgeva motor in se znova dvigneva na dobrih 2000 m. Spet je vse mirno. Letiva proti Ptuju. Nad Čakovcem se vidijo prve fecke na višini okoli 1000 m. Prvo metrsko dviganje dobiva na mejnem prehodu Trnovec. Dvigneva se lahko toliko, da imava doleta do Ptuja. Žal do Ptuja ne najdeva nobenega dviganja. Z mimohodom pozdraviva udeležence državnega prvenstva in potem ponovno prižgeva motor. Smer Celje. V daljavi se vidijo nevihtni oblaki. Ker sem še dovolj nizko, pogledam radarsko sliko na telefonu. Kriza. Nevihtna fronta je že pri Trbovljah in premika se zelo hitro proti Celju. Vzpneva se na doletno višino, ko Seba opozori, da nama je zmanjkalo goriva. Malo za tem motor to jasno in tiho tudi pove. Hitro ga pospraviva in drsiva proti Celju. Veter začne naraščati, prejšnjih 20 km/h je že postalo 40 km/h. Višinska rezerva pada, adrenalin narašča. Na koncu se vse izide in pristaneva, ko je nevihta že na južnih celjskih gričih. Letalo pospraviva pod streho in kmalu nato neurje pokaže vso svojo moč. Za las je šlo.


| © 2015 Mark Travca | Mark Travca | Zmagovalni povratek ET |


| © 2015 Uroš Krašovic | Uroš Krašovic | ET, bravo |



Pogled pomočnika
Opensoaring, živjo,
ker nismo našli pravega časa za reportaže, pošiljam pogled enega naših pomočnikov.
Lep pozdrav Sandi Kavalič



Mineva peti dan državnega prvenstva Slovenije v jadralnem letenju. Razpoloženje je na vrhuncu, za nami je uspešen tekmovalni dan. Postojnski piloti na cilj prihajajo z nasmeški do ušes. Rezultati pripovedujejo o nadvladi postojnskega ekipnega duha na štajerskem nebu. Skupaj z Mariborčanom Robertom Hriberškom so dnevne pozicije Boštjana, Mihe in Sandija na vrhu seznama objavljenih dosežkov v klubskem razredu. Sašo Petek, kljub današnjemu zunajletališkem pristanku na prleški njivi, ostaja visoko uvrščen v skupnem seštevku. Ugotavljamo, da njegov demonsko hladni globoki glas po radiu plaši sotekmovalce, katerim se nenadoma pojavi na repu. Samo vprašamo se lahko, kakšne barve so obrazi potnikov Adrijinega letala, ko jim Sašov glas v vlogi kapetana zaželi prijeten let.

Sicer dnevi na letališču Moškanjci potekajo v ritmu mrzličnega mazanja kože z varovalnimi kremami, iskanja bolj goste sence in boja z dehidracijo. Pomočniško-pilotski tabor, ki je dodatno okrepljen s pridnimi rokami najboljših polovic, stoji trdno zasidran v objemu redkih dreves, sredi sicer pretežno koruznih planjav. Aeroklub Ptuj se ponaša z zares pravim letališčem, na katerem je moč zaslediti takšne in drugačne letalnike; medtem ko so tisti z razponom kril med petnajst in petindvajset metrov, pripravljeni kakor se spodobi za prvenstvo na državni ravni, so tisti, ki čez krila merijo od dva do deset milimetrov, izredno bojno razpoloženi in z neumorno vztrajnostjo vdirajo v naš osebni zračni prostor ter povzročajo razne orografske spremembe na naši koži. Mrčesu in vročini navkljub tekmovanje poteka tekoče. Dnevi se pričenjajo z meditativnim brisanjem jutranje rose z letal in skoraj erotičnim poliranjem njihovih kril. Seveda brez tega ni mogoče uspešno izpeljati hitrostnih preizkušenj. Morda se celo zgodi, da kdo zaradi pomanjkanja strasti pri vnetem vtiranju čebeljega voska v vsako prasko na površini kril, utegne celo predčasno končati tekmovalni let na kakšnem od bližnjih ali malo manj bližnjih letališč, na primer v Čakovcu, ampak je to bolj verjetno posledica vremenskih razmer.



Brifingi se navadno pričenjajo s polno dvorano bolj ali manj zaspanih pilotov, ki vneto pričakujejo novice o dnevnih nalogah in vremenu, s katerimi nam vsak dan, kot s svežimi pečenimi žemljicami, postreže najbrž najbolj predan meteorolog Aleš Krušič. Njegov trud nam prinaša vse tiste informacije, brez katerih tega tekmovanja najbrž ne bi bilo mogoče izpeljati, marsikomu pa so tudi trdna opora za načrtovanje najbolj optimalnih poti za izpolnitev naloge. Poleg tega skrbi tudi za dobro voljo in optimistično ozračje v kampu, kar je v nasprotju s predstavami o duhamornih vremenarjih, ki z monotonim glasom pripovedujejo samo njim zanimive pravljice in pripovedke o vremenskih pojavih in razlogih za njihov nastanek. Skratka, pogovori o vremenu tukaj niso mašilo za neprijetno tišino in pomanjkanje teme za pogovor, pa tudi uspavalnega učinka nimajo.

Razlike v točkah med tekmovalci na vrhu so majhne, zato bodo o zmagovalcu odločali zadnji dnevi tekmovanja. Zemeljska ekipa budno spremlja premike svojih pilotov, majhna tehnološka pogruntavščina nam celo omogoča, da Boštjana v živo spremljamo na zemljevidu, kar pomeni, da pomočniki nismo omejeni na ''gledanje v luft'' in nam, v kombinaciji z radijsko postajo, postavlja odzivne čase, v primeru zunajletališkega pristanka, primerljive s tistimi pri formuli ena. Najmlajša članica postojnske ekipe pridno izvaja alarme, ki podijo pilote in pomočnike na pravočasen štart, skrbi pa tudi, da udeleženci poleg nje izvajajo obrazne akrobacije, katere bi jim verjetno vzbujale občutke zadrege, če bi se postavili pred ogledalo. Mala Špelca se temu veselo smeji.
Lep pozdrav vsem postojnskim navijačem!

na vrh strani

Državno prvenstvo v jadralnem letenju je uspelo, bi lahko dejali z obrabljeno frazo, na tekmovanju je sodeloval celo celjski arcus ET. Vsaj simbolično - na svoji poti iz Ocsenyja v Celje je nizko preletel ptujsko letališče in seveda so ga udeleženci z navdušenjem pozdravili. Sicer pa je bilo tekmovanje zanimivo in dinamično – tudi za pomočnike.

Znebili smo se uroka …


Bojan Žmavc

»Znebili smo se uroka nesreč, ki so nas spremljale na zadnjih dveh tekmovanjih. Tokrat razen polomljenega podvozja enega jadralnega letala ni bilo večje škode,« in je najbrž po lesu potrkal Luka Hojnik, ki je bil eden od dvajsetih članov organizacijske ekipe. »Vesel sem, da smo državno prvenstvo izpeljali, kot je treba, seveda pa zdaj vemo, kako lahko izpeljemo tekmovanje še bolje. Če bo kdo pri organizaciji potreboval našo pomoč, bomo z veseljem sodelovali,« je še dodal in povedal, da bodo morda prihodnje leto pripravili pokalno tekmovanje za letošnje pomočnike, piloti pa naj bi bili pomočniki. Zamisel je zanimiva. Po podelitvi priznanj je skupina starejših jadralcev, med katerimi je bil tudi Janez Stariha, obiskala grob Bojana Žmavca, ptujskega tekmovalca, ki se je ponesrečil v Karavankah.



Ptujčani bodo še nekaj časa polnili spletno stran državnega prvenstva, saj jim je ostalo še precej gradiva. »Priznati moram, da tudi sam nisem izpolnil vseh svojih načrtov, ki sem jih imel za medijsko podporo. Vsak dan sem želel nekaj posnet na video in objavit, pa mi ni uspelo. Vesel sem, da smo privabili fotografsko agencijo Bobo, a so žal ostali brez pravega tekmovalnega ozračja. Na koncu, ko smo vse pripravili za podelitev priznanj, nas je pod streho hangarja pregnala nevihta. Zato pa smo pred tem leteli z vitlom in najbrž smo ustregli Gregorju Petroviču in mnogim, ki živijo za ta pomemben pripomoček za vzlet,« je še povedal Luka Hojnik.



Enajst vprašanj Janezu Starihi – prvaku v klubskem razredu

1
Zdaj ko si se uletel, ti je najbrž žal, da ne boš sodeloval na I. svetovnem prvenstvu s 13.5- metrskim letalom v Litvi?
Seveda mi je žal. Menim, da bo zanimivo, tudi zato, ker bodo letala najbrž enakovredna. Tudi udeležba Sebastiana Kawe bi bila zame velika zanimivost, saj skupaj z njim še nisem tekmoval. Najbrž je čast za vsakega jadralnega pilota, če lahko leti s takim asom, ne glede na izid. Zato pa ga bo lahko znova občutil Luka Žnidaršič. Zanimivo bo spremljati dosežke Luke z letalom domače izdelave in s FES.

2
Koliko naslovov državnega prvaka si že osvojil?
Ne vem natančno, zdi se mi, da tri v klubskem in tudi na tekmovanju v Matkopuszti sem zmagal, a tisto je bila mešanica standardnega razreda.

3
Kateri let se ti je letos najbolj vtisnil v spomin?
Seveda, zadnji, ki pa ni bil priznan. Zmeraj znova ugotovim, da se lahko pri jadranju še kaj naučim. Morda bi o tem letu še kaj več povedal Aleš Fink. Včasih so takšni leti zanimivi, tudi zato, da na koncu ugotoviš, da je lahko višina 1000 m že veliko razkošje. Ja, tudi zelo nizko se pride daleč. Predvsem pa se mi je zdelo prav, da smo šli v zrak na mojo spodbudo, ker sem bil za sondo. Lahko bi rekel, da so razmere slabe, a to ne bi bilo fair, ker sem vodil v svojem razredu.


Prvak v klubskem razredu Janez Stariha in Ivan Čuček, podeljevalec medalje

4
Si prisoten na FB?
Ne, ne sodelujem, ker se mi zdi neumno. Za zdaj nimam potrebe, da bi čas izgubljal še s tem, že tako ali tako preveč visim na telefonu.

5
Boš poslej vendarle kaj več časa namenil jadranju?
Morda, upam … Letos sem celo enkrat jadral v Novem mestu. Ko sem bil v zraku, me je poklical bratranec Franc Stariha, prosil me je naj pridem do letališča v Metliki in naj tam odletim akrobatski program. To se je res zgodilo, a je bilo vse brez učinka, ker je bila prav takrat na letališču maša. Po pristanku sem se peš odpravil do Kolpe in skočil v vodo. Na koncu je priletel robin iz Šentvida pri Stični in me potegnil nazaj v Novo mesto. No, skoraj bi pozabil, da sem opravil tudi en let z AS 13.5 m v Lescah in na LX pokalu v Szatymazu sem sodeloval.


Janez Stariha in predsednik AK ALC Janez Polenec

6
Kdo je letos navijal za Starega?
Zanimivo, imel sem precej navijačev, same starejše pilote in jadralce, denimo, Janeza Petroviča, pa Avgusta Potuška, ki mi je poslal sms, Janez Polenec, predsednik AK ALC Lesce, je prišel na podelitev. Dal sem mu prehodni pokal, da ga nekam postavi do prihodnjega leta.

7
Kaj meniš o uspehu naših jadralcev na evropskem prvenstvu?
Fantastično in jim čestitam. No, glede na to, da sem katerega od njih tudi sam že kdaj prej premagal, bi to lahko pomenilo, da tudi sam nisem slab jadralec, ha ha …

8
Kje pa si pustil svojega zračnega spremljevalca Davida Sevčnikarja?
Moral je ostati doma, povečala se mu je družina

9
Kaj meniš o odprtem razredu in sodelovanju ASH 25?
Odprti razred me ne zanima in tudi nikoli nisem imel želje, da bi letel v kakšnem boljšem jadralnem letalu. Sploh pa ne vem, zakaj ne more zaživeti 18-metrski tekmovalni razred, tako kot je v svetu. Saj je zdaj že dovolj največjih letal za odprti razred.

10
Kako bi komentiral diskvalifikacijo petih tekmovalcev pred preletom startne črte?
Seveda je to neumnost, predvsem pa za tem stoji mariborska kontrola letenja. Jadralci pravimo, da morajo biti državna prvenstva tudi v Sloveniji, da bi se naši kontrolorji letenja omehčali in začeli razmišljati po jadralsko, še posebno, ker večina od njih izhaja iz jadralskih vrst. Mislili smo, da se bodo mariborski kontrolorji vsaj malo prilagodili državnemu prvenstvu, ampak niti enkrat nismo leteli na zahod. Menim, da so se izkazali povsem nekooperativni. O tem bi se morali še kaj pomeniti.



11
Si pogrešal nastop Borisa Žorža?
Seveda, brez Žorža klubski razred ni popoln. Bila sva tudi v stiku. Želim mu, da bi svoje znanje pokazal v Rietiju, na evropskem prvenstvu v klubskem razredu. Sicer pa moram pohvaliti naše mlade jadralce, denimo, Jerneja Lokovška, Aleša Finka, pa vse jadralce tako imenovane mariborsko-postojnske naveze. Izvrstno letijo. Ja, vsi ti jadralci letijo v klubskem razredu,v katerem je največja konkurenca. Na to bo treba pomisliti, ko bomo ocenjevali Žoržev nastop v Rietiju.



Skupni izidi v klubskem razredu, v nadaljevanju pa za odprti razred.

na vrh strani

Peti dan državnega prvenstva v jadralnem letenju je Jernej Lokovšek (AK Ljubljana) edini opravil tekmovalno nalogo, in sicer v vremenskih razmerah, ki niso bile kaj prida. Za priznanje tekmovalnega dne bi moralo 25% pilotov opraviti kvalifikacijsko razdaljo 100 km, a vse kaže, da so jo, po prvih podatkih, zmogli samo štirje jadralci. V klubskem razredu vodi Stariha (ALC Lesce), v odprtem pa Starović&Lokovšek (AK Celje, AK Ljubljana).



Robert Hriberšek je na vprašanje, kako je bilo v zraku, povedal zelo natančno: »Obrnili smo na prvi točki, potem pa v drsnem letu do njive.« Najbrž res ni bilo nobene druge možnosti, saj je na isto njivo pristalo kar pet letal. Takšna jata letal bi težko zgrešila dviganje, če bi le bilo. »Naredili smo, kar je bilo mogoče, a zdaj, ko smo na zemlji, se nam zdi, da se je vreme nekoliko izboljšalo. To pomeni, da je morda le komu uspelo prileteti naokoli, če je le šel prek štartne črte dovolj pozno. Robert je letos opravil nekaj lepih preletov v Alpah, a s štiridesetimi urami jadranja in približno 2000 km v letošnji sezoni ni najbolj zadovoljen. »V klubu smo imeli težave z vlečnim letalom, poleg tega pa sem dobil sina Martina. Zdaj ima tri mesece in pol, in tudi zato nisem bil v klubu tako dejaven, kot bi bil sicer,« je še povedal med čakanjem na svojega pomočnika s prikolico.



Ob 18:20 po Robertovih namigih pokličem Janija Stariho in ga, kot je bilo pričakovati, ujamem še v zraku: »Še vztrajam, a ne vem, če bo dan priznan, nisem prepričan, če nas bo dovolj preletelo kvalifikacijsko razdaljo,« je bil kratek in je na koncu še obljubil, da pokliče, ko bo pristal. Po 19. uri se oglasi Stariha: »No, pa sva z Alešem Finkom na tleh, zmanjkalo nama je približno 300 m in obletela bi tekmovalno nalogo. Tako pa nisem prepričan, da bo tekmovalni dan priznan. Bilo je vroče, ves sem preznojen. Tako nizko že dolgo nisem letel. Zanimivo je, da so me prvega poslali v zrak za sondo že ob 14:30, štart so odprli celo uro kasneje, tako, da sem se danes kar naletel,« je povedal, Aleš Fink pa je še dodal, »ob 18:30 sva nad Lendavo ujela dviganje 1 m/s in z nabrano višino priletela do Ormoža. Do cilja nama je zmanjkalo približno dvajset kilometrov, kljub vsemu je bil današnji let čudovito doživetje.«



Vito Strasberger se zaradi četrtkove diskvalifikacije ni jezil, vse je spravil v okvir svojega šolanja. Za današnji petkov tekmovalni dan pa je povedal: »Potoval sem med 500 in 800 m, skušal sem priti čim dlje, ampak očitno še nisem pripravljen na takšne razmere. Sicer pa z zunajletališkim pristankom nisem imel težav, sedel sem na požeto njivo. Okoli mene so bila samo koruzna polja, do prve gostilne pa je še daleč,« je povedal novomeški jadralec, ki ima letos za seboj že prek sto ur letenja.



Zjutraj me pozdravi 15-minutni filmski zapis Petra Karnerja, nekdanjega upravnika AK Celje, ki mu ne zmanjka energije. Lahko bi bil reklama za Petrol, namesto tiste rahlo prismojene in do konca izrabljene reklame »Energija za življenje«. Najbrž so Petrolovci imeli v mislih saudske šejke, državo, sebe in še koga in šele nato porabnike goriva, tudi letalskega. Seveda si filmski zapis z zanimanjem ogledam in zvem, da sta v odprtem razredu na vrhu dvojica v ASH25 in Miha Peperko z DG800M. In potem še enkrat skočim na uradne izide, kjer ne zasledim nič takega. Pomislim, da mora biti govorjenje pred kamero šok, saj nihče ne pove nič zanimivega, pa poleg tega še netočno. V odprtem razredu je zanimiv samo boj med dolgimi krili ASH25 in onimi krajšimi in morda še bolj končni izid in uvrstitev JS1 v tej igri šesterice. A saj ne vem niti to, s kako dolgimi krili leti Uroš Krašovic.



Na Opensoaringu smo zelo pozno zvedeli, da so pet tekmovalcev v četrtek diskvalificirali še preden so preleteli štartno črto, ker so kršili kontroliran zračni prostor. Predpisi so predpisi, ampak tekmovanje tu izgubi pravi smisel. Menim, da bi moral biti športni pogled na takšno kršitev tekmovalnega pravilnika v športnem duhu, ne pa v povsem strokovno letalskem in pravniškem. Vendar je jasno, kakšen je odgovor – da so to pač splošna tekmovalna pravila FAI. A kdo pravi, da se ne bodo nekoč spremenila? Sicer pa je diskvalifikacija tudi posledica togosti letališke kontrole, pač v slogu Poncija Pilata, ki ima oblast in mu zato ni treba prav veliko razmišljat, kaj šele, da bi tekmovalcem šli naproti – pa čeprav vsake dve leti za nekaj ur ... Zvečer zvem še, kako visoke kazni so za prenizek dolet v ciljni cilinder, ko pilot ne gledala več na višinomer, ampak okoli sebe, ker pač mora varno pristati. Če bi bil ciljni cilinder, denimo, 5 km od letališča, bi to bilo smiselno in kazen razumljiva. Še dobro, da je Denis Štrbenc, predsednik jadralne komisije, vsaj v vlogi pomočnika in trenerja, morda pa bo sprožil kakšno debato na naslednji jadralni komisiji na LZS. Kdo ve, če bo, a zagotovo se je nabralo nekaj gradiva za premlevanje?



Tukaj pa zopet najdete izide za šesti tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa za odprti razred.

na vrh strani

»Organizatorji DP v jadralnem letenju imamo kar srečo s tekmovanjem, saj se je tekmovalcem obnesel tudi četrti tekmovalni dan,« je bila ocena organizatorjev. Razmere za jadranje so bile kar dobre, seveda pa ni mogel nihče predvideti, da se bo nevihtni oblak postavil tekmovalcem na pot nad Varaždinom in tako nekaterim, ki so se znašli v njegovem objemu, preprečil nadaljevanje. Sicer pa se je peterica jadralcev (Tone Čerin, Iztok Žagar, Vito Strasberger, Maks Berčič in Roman Cvek) umikala neugodnemu oblaku, se dotaknila kontroliranega zračnega prostora in tako, kljub nekajurnemu trudu pridelalo tekmovalno ničlo. Tekmovalni dan je bil ugoden samo od daleč.



Sašo Petek (AK Postojna) je pristal približno deset kilometrov pred letališčem na Ptuju in še zmeraj vodi v skupni razvrstitvi. Sicer pa je mariborsko-postojnska naveza sodelovala tudi danes in večina je uspešno priletela do cilja, najhitrejši je bil Hriberšek (LC Maribor), sledijo Boštjan Rudolf, Sandi Kavalič in Miha Premrl (vsi AK Postojna). Lahko bi dejali, da so, poleg domačina Gregorja Petroviča, sploh edini opravili tekmovalno nalogo.

Ko je jadralec več kot 100-odstotno prepričan vase in odlaga z odhodom čez štartno točko, se mu lahko zgodi marsikaj, tudi to, da mu pot prekriža nevihtni oblak. Nekaterim od naših jadralcev, tudi Janezu Starih, se je zgodilo prav to, izid tega srečanja pa je bil pristanek v Čakovcu. Tekmovalci, ki jim je uspelo prileteti do cilja, so ujeli pravi »timing« in si tako zagotovili lepo zalogo tekmovalnih točk za sklepni del tekmovanja.



Med piloti, ki leti sam in zavestno noče leteti v skupini je tudi Vito Strasberger (AK Novo mesto), ki mu na zemlji svetuje Denis Šterbenc. »Na tekmovanje sem prišel, da bi se čim več naučil in zato tudi ne maram leteti za nikomer, ker se s takšnim letenjem pač nič ne naučiš. Do predzadnje točke in še naprej do Lendave sem imel visoko hitrost, približno 96 km/h, na koncu pa sem priletel na območje nevihtnega oblaka, veter je pihal prek 70 km/h, tako da nisem imel druge izbire, kot da pristanem,« nam je povedal Vito, pilot letala s tekmovalno oznako GO. Veliki napori v zraku so Vita prisilili, da je takoj po uspešnem pristanku na Hrvaškem dvignil palec ob robu ceste in prosil mlado voznico avtomobila, če ga pelje do prve gostilne. Pač, pivo kliče žejne. Spraševala ga je, od kod prihaja, pa ji je povedal, da je »sa jedrilicom«. Ni razumela, kaj dela ob cesti »sa jedrilicom«, ker v bližini ni vode niti morja …


Od tekmovalcev odprtega razreda je nalogo opravila v celoti le dvočlanska posadka ASH25 – Vojko Starović in Jure Lokovšek in po petih tekmovalnih dnevih tudi vodita. Tu se znova zastavlja vprašljivost mešanega razreda, v katerem nastopajo jadralna letala 18-metrskega razreda in odprtega. V resnici ta dva razreda sploh nista združljiva. Slovenski jadralci še zmeraj zavračajo možnost samostojnega 18-metrskega razreda, a v slovenskem primeru, ko je na DP samo eno tako letalo, je to stvar športnega fair playja. Toda, če ni drugačnega dogovora, se bodo morali jadralci v 18-metrskem razredu metati na zobe, da bi v tej neenaki tekmi kaj naredili. Smešno in hkrati resno, kajti sodelovanje v tem razredu z 18-metrskim letalom nima veliko smisla.

Tukaj pa zopet najdete izide za peti tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa za odprti razred.

Na obisku je bil Peter Karner in tukaj je njegov pogled na tekmovanje:
| © 2015 Peter Karner | Peter Karner | 5. tekmovalni dan |

na vrh strani

»Četrti tekmovalni dan bi lahko bilo veliko bolje, ko bi pri letalski kontroli v Mariboru imeli malo več razumevanja,« je razložil Luka Hojnik, ki tesno sodeluje pri izpeljavi tekmovanja. Tekmovalce so ptujski organizatorji želeli poslati proti Wolfsbergu v Avstriji, vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, saj je bila ta točka mariborski kontroli znana, vendar letenja jadralnih letal v tej smeri ni dovolila. Ja, imamo zanimivo tekmovanje, pri katerem so bolj kooperativni avstrijski, madžarski in hrvaški nadzorniki zračnega prostora. Kaj to pomeni pa si lahko mislimo, jadralci pa to zelo natančno vedo … Poleg tega si bodo tekmovalni dan bolj zapomnili, saj so bile vremenske razmere v ravnini precej slabše.

Tokrat se je na izhodiščno točko prvi vrnil Maks Berčič: »Danes smo doživeli popolno odpoved sodelovanja s tekmovanjem, ni sodelovala kontrola letenja in tudi vreme ni bilo na naši strani. Tekmoval sem, dokler nisem prižgal električnega FES-a,« se je pošalil. S počasnejšim AS 13.5 pač ni mogel slediti skupini, sam pa v takem vremenu ni mogoče leteti. Na polovici poti se je odločil, da ima tekme za ta dan dovolj.



Bolj zanimiva je bila pripoved Saša Petka, sicer Maksovega poklicnega kolega in še nedavno člana istega ljubljanskega kluba, ki je tokrat dosegel najvišjo hitrost dneva: »Že to, koliko časa smo porabili za nalogo dolgo 270 km, pove vse o slabih razmerah na tekmovalni trasi. Skoraj štiri ure smo rabili,« je povedal član AK Postojna. »Že na štartu je bilo slabo, vso so čakali, da bo nekdo potegnil. In ker so vsi še kar čakali, ura pa je tekla, sva potegnila čez startno linijo med prvimi z Miho Premrlom. Proti prvi točki Sv. Ani je bila bolj beda, prva spodobnejša dviganja smo ujeli šele okoli Murske Sobote. Proti Avstriji je bilo solidno, seveda, če si imel srečo. V zadnjem delu poti, iz Avstrije proti Hrvaški pa znova ni bilo nič, kar bi nam dajalo upanje, da se bomo vrnili. Šele nad Čakovcem smo znova zadihali in zavrteli do višine, ki smo jo rabili za povratek do cilja. Med potjo sem srečal Luko Randjelovića, nekaj časa sva letela skupaj, a je kmalu zaostal, ne vem kje se mu je zalomilo, da ni prišel do doma. Sicer pa je bilo zelo vroče.«


Roman Meško, AK Ptuj, dobro razpoložen pred letom

Zagotovo je bilo še posebno vroče šesterici jadralcev, ki so pristali v Čakovcu. Janez Stariha je po pristanku o današnji nalogi povedal na kratko in natančno: »Težko je bilo, težko,« a je še dodal, »napako so naredili tudi organizatorji, ker so določili hitrostno nalogo, saj, če bi postavili cilindre, pa čeprav majhne, bi večina nalogo opravila. Prek štartne črte sem se odpeljal zadnji, kmalu sem jih nekaj ujel, a sem pretežno letel sam. Spotoma sem srečal Bucota in Jureta z ASH25. Do Čakovca sem priletel na višini 600 m, tam smo nad mestom najprej našli šibko dviganje, sam pa sem na srečo našel še malo močnejše dviganje, čeprav je bila že pozna ura. Sicer pa je bilo danes v dviganjih kar zahtevno letenje, v slabotnih dviganjih se je drenjalo po deset letal. Sploh se ni dalo osredinit dviganja.«



V odprtem razredu sta nalogo opravila samo Vojko Starović in Jure Lokovšek v ASH25. Tudi ta podatek je kar zgovoren in veliko pove o jadralnih razmerah. V skupnem seštevku še zmeraj vodi Miha Peperko, vendar le z nekaj točkami prednosti pred letalom SI. V klubskem razredu sta na vrhu Stariha in Petek.

Tukaj pa zopet najdete izide za četrti tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa za odprti razred.

na vrh strani

Maksu Berčiču se je v jadralskem življenju zgodilo že skoraj vse, kar se lahko zgodi jadralnemu pilotu, na dveh jugoslovanskih državnih prvenstvih je bil povsem blizu vrha, torej na stopničkah, a nikoli povsem na vrhu (Subotica 1982: 1. Vladimir Pfeifer, 2. Živa Frenc, 3. Maks Berčič, Lesce 1988: 1. Marjan Medič, 2. Maks Berčič, 3. Boštjan Pristavec). Vsega, kar se mu je zgodilo, tako kratek zapis sploh ne bi prenesel, predvsem pa je bolje, da je pozaba opravila svoje, kajti pogled z današnjega časa v preteklost in pravilno dojemanje takratnih dogodkov bi bilo nemogoče. V jadralno letalo je prvič sedel leta 1967, pet let kasneje pa je v Lescah doživel prvo tekmovanje. Ker je vsak zunajletališki pristanek nekaj posebnega, jih je štel do 52, a se je beleženja jadralskih nebodigatreba dogodkov naveličal.

Večina njegovih pristankov zunaj letališča so še iz časa, ko so bila jadralna letala lesena in brez pomožnih motorjev. Z modernimi letali teh pristankov skorajda ni več in tudi na državnem prvenstvu 2015 na Ptuju leti 13.5-metrskega malčka s sodobnim FES-om. Čeprav je po poklicu prometni pilot in si je doslej na potniških letalih nabral okroglih 25.500 ur letenja, se še zmeraj intenzivno ukvarja z jadralnim letenjem, v njegovi jadralni knjižici pa se je nabralo 3300 ur letenja, čeprav sem skoraj prepričan, da ne beleži vseh ur, ki jih preživi v zraku v jadralnih letalih, kot pilot ali učitelj letenja. Vsota vseh njegovih ur je impozantna in najbrž ni nikogar, ki bi se lahko primerjal z Maksom.



Maks je bil svoje čase, še preden se je odpravil med prometne pilote v Adrio, upravnik v AK Ljubljana (1977, 1978) in v tej vlogi je moral v znamenito Knjigo kazni v AK Ljubljana, ki še čaka na objavo, vpisovati neubogljive in samovoljne jadralce. Tako lahko preberemo: Luin Albin je kaznovan z dvema dnevoma prepovedi letenja zaradi neupoštevanja minimalne višine za odhod v šolski krog, Slana Niko in Vida Berglez sta zaradi neupoštevanja pravil in predpisov, ki veljajo za jadranje na pobočju – odhod na pristanek s premajhne višine, morala pristati zunaj letališča. Kazen 7 dni prepovedi letenja, Petek Sašo je zaradi nediscipliniranega letenja – v bazi oblaka – kaznovan z 2-dnevno prepovedjo letenja, Korbar Milan je zaradi pozabljivosti pristal brez izvlečenega glavnega kolesa z jadralnim letalom blanik. Kazen; 4 dni prepovedi letenja. To je bil tudi eden zadnjih vpisov v znamenito knjigo, ki v drugih slovenskih klubih nima sorodnikov. Jadralci so se morda oddahnili, danes pa ugotavljamo, da bi lahko iz teh podatkov ugotovili marsikaj zanimivega iz življenja AK Ljubljana. No, če bi vodja letošnjega tekmovanja poznal vse naštete Maksove reference, bi ga zagotovo uvrstil v tekmovalno komisijo, ki so jo prvega dne tekmovanja izbrali med jadralci. A najbrž so mu ustregli, da so nanj pozabili.

V zadnjem obdobju je Maks skoraj vsak trenutek, ko ima čas, na letališču v Lescah, v središču njegovega zanimanja pa so UL letala Pavla Potočnika. In kaj tam počne, poleg tega, da preizkuša niz Potočnikovih letal in mu svetuje? »Zaletavamo se kot muhe v zmrznjen d …, da bi uspeli dobiti tipski certifikat za letalo AS 13.5 FAI FES, da bi se lahko lotili serijske izdelave,« nam je slikovito opisal svoja prizadevanja na JACL in še doda, da se za malčke zanimajo predvsem tekmovalci, ki bi želeli z njimi tekmovati. »Brez tega izkaza, žal, ne bo proizvodnje, ali pa samo kot eksperimentalna in jih bomo prodajali samo v ZDA, kjer teh administrativnih omejitev ne poznajo. Prav za ameriški trg je Potočnik svojo drugo letalo AS 13.5 FES že nekoliko izpopolnil, predvsem pa je povečal sedežno školjko kabine za sedem centimetrov, tako da bodo lahko leteli tudi težji in višji piloti.«



Pri vseh Potočnikovih letalih je trdnost izračunal inž. Rado Kikelj, krila pa je načrtoval Franko Orlando, ki je že zdavnaj dokazal, da ima pri tem svojem delu izjemno znanje in občutek tako, da so tudi vsi drugi Potočnikovi modeli povezani s to projektno skupino. »Naš 13.5-metrski malček ima teoretično drsno razmerje 44.5, v nastajanju je že 15-metrska izpeljanka, sledil bo model s krili 16.5 metra in pa 18-metrsko UL jadralno letalo z drsnim razmerjem med 49 in 50,« nam je zaupal Maks.



Sicer pa so v družini Berčič vsi povezani z letalstvom. Jadralka je bila tudi Maksova žena Meta, hči Alja Berčič - Ivanuš je zvezda Adrie Airways na kapitanskem sedežu airbusa, Maks pa se pogosto ukvarja z njenim sinom. Šestletni vnuk z imenom Jon Avi (prebrati ga je treba v obratnem vrstnem redu) bo zagotovo šel po družinskih letalskih stopinjah. Ko je obiskal svojega dedka Maksa na Ptuju, je želel kar ostati pri njem, z Albinom Luinom se je sam dogovoril, da bi pri njem prespal. Prepričali so ga šele, ko so mu razložili, da to ne bo mogoče, ker nima osebne izkaznice. Najbrž jih je nekoliko čudno gledal in prihodnjič ga zagotovo ne bodo mogli odpraviti z osebno izkaznico.

na vrh strani

Čeprav so se organizatorji bali, kako bo z izpeljavo državnega prvenstva, pa zdaj že lahko rečemo, da je 24. DP na Ptuju uspelo, vse kar se bo še dogajalo, pa bo samo še dodatek. No, zanimivo je, da je bila tokrat naloga za klubski razred kar dobro postavljena, žal, pa so imeli tekmovalci na voljo preveč čas, predvsem zato, ker jim je največji krog, v katerem bi lahko nabirali kilometre, prekril nevihtni oblak. Seveda so se morali obrniti in tako niso vedeli, kaj početi s preobilico časa. Na prvih treh mestih so se razvrstili Janez Stariha (85,01 km/h in 255,03 km), Luka Randjelović (AK Celje, 83,74 km/h in 254,41 km) in Jernej Lokovšek (AK Lj, 85,19 km/h in 258,93 km).

Razlike med tekmovalci so bile majhne, a vseeno je treba izpostaviti Celjana Luko Randjelovića, ki za svojo prvo tekmovanje leti zelo dobro. »Ves čas sem držal hitrost med 88 in 93 km/h, napako sem naredil v severnem cilindru, saj sem šel pregloboko v črnino. Menil sem, da oblaki še držijo, pa niso,« je povedal študent strojništva, ki ga, kot zatrjuje, zanima samo še letalstvo. Po končanem študiju bo nekje v tujini vpisal magisterij, zanimata pa ga aerodinamika in letalska gradnja. V Celju očitno raste nov rod jadralcev, ki se bodo že kar kmalu tudi poklicno ukvarjali z letalstvom in morda k inštrumentom LX dodali še kakšno novo razsežnost. »Z današnjim letom imam v letalski knjižici vpisani 220 ur jadralnega letenja,« je povedal jadralec, ki se je z jadralnim letenjem srečal leta 2012 in ki se rad pohvali, da je bil na začetnem šolanju v rokah Tonija Šibanca in Petra Galeše.



Med tistimi, ki prvič uživajo v slasti tekmovalnega letenja, je tudi Sandi Kavalič (AK Postojna).
»Letim umirjeno in tako, kot so nas učili. Motilo me je, da je naloga trajala tri ure, veliko bolj zanimivo bi bilo, če bi imeli na voljo manj časa. Dviganja so bila solidna, od 2 do 2.5 m/s, sicer pa smo v zraku sodelovali. Naveza z mariborskim jadralcem še kar drži,« je povedal postojnski jadralec.

Seveda je imel podobne težave s časom tudi Janez Stariha, ki se mu je zdel današnji tekmovalni dan še najbolj bolj podoben rekreativnemu jadranju. Stariha vodi v skupnem seštevku po treh tekmovalnih dnevih.



V odprtem razredu je znova zmagal Miha Peperko, ki je z DG800M prehitel je klubskega kolega Uroša Krašovica z JS1. Nalogo so opravili vsi tekmovalci z izjemo Ljubljčana Albina Luina.

Tukaj pa zopet najdete izide za tretji tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa za odprti razred.

na vrh strani

Stariha postaja znova Stari, kot ga poznamo, pa ne samo zato, ker mu brada znova raste z večjim veseljem, odkar se ukvarja z jadralnim letenjem in odkar je skoraj opustil svoje poklicno letenje, pač pa zato, ker je v zraku začutil prave termične vzgornike, nekateri so samo zanj vlekli kvišku celo s 3,5 m/s.



»Bil je lep tekmovalni dan, a kot vselej sem naredil napako tik pred končnim doletom na cilj. Bil sem v solidnem dviganju in ne vem kateri hudič me je pregovoril, da sem se odpeljal še malo naprej, misleč, da bom hitreje dobil še tistih nekaj metrov, ki so mi manjkali, da bi lahko priletel do cilja. Mar bi ostal še minutko v dviganju in do cilja bi lahko priletel z boljšo povprečno hitrostjo,« je povedal približno član ALC Lesce, pa čeprav z zelo kratkim stažem v gorenjski letalski organizaciji.



Med jadralci, ki so bili zadovoljni s svojim dosežkom je bil tudi Vito Strasberger (AK Novo mesto), ki mu je nastop na državnem prvenstvu šele drugi. Pred tem je spomladi tekmoval na LX pokalu v Szatymazu. »Včeraj sem se skušal vleči za Stariho, danes pa sem celotno disciplino letel skoraj sam. Čeprav sem imel v zraku precej težav s tehniko, med drugim mi je v roki ostala palica, sem prav užival. Med drugim sem danes izpolnil pogoj za srebrni C,« se je pohvalil in še dodal, »zdaj pa najprej pod prho, nato pa na pivo, da ne dehidriram, po tem pa bom lahko že bolj v miru razmišljal, kaj se mi je dogajalo v zraku.



Posebnež med letali klubskega razreda je zagotovo AS 13.5 m FAI- FES, ki ga leti Maks Berčič, jadralec, sicer pa prometni pilot, ki sodeluje s Pavlom Potočnikom že vse od začetkov, ko je to letalo nastajalo. »Vem, da marsikoga zanima, kako letalo leti, saj bo avgusta nastopilo na 1. svetovnem prvenstvu v razredu 13.5 m. Nič novega nisem zvedel, povem lahko, da je v drsnem letu naravnost skoraj enakovreden DG101 ali st. cirrusu, zato pa je precej bolj zahteven v kroženju. Za krmili zahteva zbranost, sicer kaj hitro padeš iz dviganja,« je povedal veteran jadralnih tekmovanj in seveda ni mogel mimo bližnjega svetovnega prvenstva. »Menim, da bo velika škoda, da ne bosta v Litvi nastopila dva pilota z AS 13.3 FES, predvsem pa je lahko vesel Luka Žnidaršič, ki bo svojega »silenta« zamenjal za AS 13.5 FES, saj bo s tem dobil resnejšo možnost za dober nastop. Prepričan sem, da bo letalo med boljšimi na svetovnem prvenstvu.«


Po dosežkih drugega dne kaže, da mariborsko-postojnska klubska naveza še zmeraj deluje, vse priznanje je treba izreči Sandiju Kavaliču (AK Postojna), saj je to njegovo prvo državno prvenstvo. O mariborsko-postojnski navezi bo moral razmisliti tudi Stariha in si dobiti za sodelovanje v zraku, denimo, Jerneja Lokovška ali Toneta Čerina. No, sodelovanje s Tonetom smo omenili predvsem zaradi enakih klubskih oznak. Ampak, težko je spraviti v podobne tirnice dva taka individualista, kot sta Tone in Stari.



V odprtem razredu je lepo videti povsem na vrhu dva DG 800 M s pilotoma Miho Peperkom in Albinom Luinom, ki sta tudi v skupni razvrstitvi po dveh dneh na vrhu. Luin se je najbrž lahko bolj zbral, saj ga tokrat ni motila rdeča repna oznaka JL. Očitno mu sodelovanje z JL doslej še ni pripomoglo k večji hitrosti – in seveda tudi narobe. Nalogo sta tokrat uspešno opravila Nina Lokovšek in Matija Žnidaršič v duo discusu, razlike na vrhu pa so majhne.

Tukaj najdete izide za drugi tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa tudi za odprti razred.

na vrh strani

Kljub temu, da se ptujskega državnega prvenstva drži zaporedna številka 24, pa so jadralci opazili zgodovinski premik – nekdo je opozoril, da prvič na državnih prvenstvih vleče jadralna letala v zrak UL motorno letalo. V mislih je imel letalo vampire FM250, češke izdelave FlyingMachines. Pilot vlečnega letala na Ptuju, ki so ga nekateri na hitro zamenjevali za dinamic-a, je Ivan Furjan, vodja motorne sekcije v AK Ptuj, sicer pa podpredsednik kluba in učitelj motornega letenja na UL.



»Ko sva včeraj s pilotom pawneeja primerjala porabo goriva, sva se oba čudila. Kolega je sicer za eno vleko več kot jaz porabil 50 litrov goriva, sam pa sem jih z vampirjem samo dvanajst litrov. To je kar velika razlika. Na Madžarskem, Slovaškem in Češkem jih že na veliko uporabljajo, najbrž ni treba ugibat, zakaj.«

In v čem je prednost UL?
»Predvsem pri spuščanju. Vampire ima vodno hlajen motor in lahko se spušča z 2000 čevlji na minuto in s hitrostjo 190 km/h. Je zelo okretno letalo, vsi njegovi zavoji so ozki, vse se dogaja hitreje v primerjavi s pawneejem. Letalo ima tudi kakšno pomanjkljivost, a sem prepričan, da bodo načrtovalci v prihodnjih dveh ali treh letih že naredili idealno letalo za vleko. Že zdaj daje mislit ljudem v klubih, da je prihodnost jadralnega letenja tudi v precej cenejši vleki z UL letali.«



To pomeni, da morajo vlečni piloti biti bolj usposobljeni za to delo?
»Piloti, ki imajo dovolj izkušenj z vleko, tudi z UL ne bodo imeli težav, za nekoga, ki leti samo UL, pa bi bilo že dobro, da bi prej opravil s tem letalom približno 200 ur in šele za tem začel vleči. A je vse odvisno od posameznega pilota.«



Kako pa se obnaša v zraku, s pripetim jadralnim letalom?
»Letalo je lažje in je zato malo bolj občutljivo, še posebno, če je na vlečni vrvi neizkušen jadralec. Nekoliko bolj se čutijo tudi težja jadralna letala, denimo, duo discus. Ampak jadralci na državnem prvenstvu obvladajo vleko in zato nisem imel težav in upam, da jih tudi ne bom. Jadralci, ki sem jih doslej vlekel, so bili navdušeni.«

na vrh strani

Jutranje potovanje na Ptuj, na odprtje državnega prvenstva v jadralnem letenju, je bilo prijetno, še najbolj sem si zapomnil zgodbo letalogleda Milana, ki je pripovedoval o dveh Fincih, ki sta se pojavila dan prej v Lescah. Na svojem zemljevidu Slovenije sta imela obkrožena vsa slovenska športna letališča in namenila sta si jih ogledat. Tisto v Ajdovščini je bilo narisano nekje na Predmeji ali Otlici in spraševala sta, kje naj bi bilo letališče, ker ga nista našla … Med povratkom v Ljubljano smo se zaustavili še na letališču v Celju. In koga smo srečali? Seveda, finski par, o katerem je zjutraj pripovedoval Milan. Ne vem, ali sta bila mož in žena, a on je bil očitno zaprisežen jadralec, saj je nosil čepico svojega znamenitega kluba Räyskäla. Kdo še ni slišal zanj?

Na letališču v Celju ni bilo žive duše, razen nas in prijaznega lastnika bifeja, za vogalom hangarja. Ker smo že zapuščali letališče, smo s Fincema poklepetali kar stoje. Povedali smo jima, da sta se na tem letališču rodili firmi LX navigation in LXnav, on se je čudil in ni mogel verjeti. Ne vem, zakaj sem jima svetoval, naj si ogledata letališče v Slovenj Gradcu in jima pokazal smer in povedal zračno razdaljo, češ, da je najlepše na svetu, potem pa smo jima namignili, da naj odrineta na Ptuj, ker je tam prav zdaj poteka naše nacionalno tekmovanje.



Večina slovenskih jadralcev imamo v podzavesti spravljeno podobo in čudovit geografski položaj športnega letališča med Uršljo goro in Pohorjem, a to romantično podobo je zadnja leta močno zasenčilo patološko dogajanje v zvezi z lastništvom letališča. Ko sem Fincema povedal za letališče, sem pomislil, da tam morda ne bosta naša nikogar, saj dejavnosti, zaradi izkrivljene »vizije« lastnika, skoraj ni več, poleg tega pa sta Finkova in Kotnikova ekipa na Ptuju. En sam jadralec, ki je še ostal v Slovenj Gradcu, pa si najbrž ne bo naročil vlečnega letala iz Velenja. Ampak o tem norem dogajanju, kjer domači super cub domačinov ne vleče, Fincema nisem govoril, ker tako ali tako ne bi nič razumela, zagotovo pa bi pomislila, da smo slovenski jadralci rahlo čuknjeni.

Na Ptuju sem se razveselil obeh jadralskih ekip iz Slovenj Gradca, ki sta zagotovo znamenje, da jadralno letenje v Slovenjem Gradcu ostaja stalnica in da bo dolgoročno samo še napredovalo. Na Ptuju smo lahko zvedeli, da so celo želeli kupiti piperja super cub, ki je bil baje na trgu, ampak so kmalu ugotovili, da je bila to samo še ena potegavščina, zaradi katere se ne izplača izgubljati moči in volje. Sicer pa je vse tako zapleteno, da tega natančno tudi ni mogoče zapisati, pač v slogu one srbske skupine Gori bor, kjer pevec pravi: »Neznam, ko je ko, i ko je kome, a štu ču ja u svemu tome?« Ne, tega ne ve nihče in tisti, ki bo skušal to razumeti, se mu bo zmešalo. Ker v tem ni nobenega razuma, še najlažje bi to bilo možno razložiti z logiko norosti.

»Dolgoročno se bo naš klub izvlekel iz krize. Kljub vsem zapletom smo izšolali nekaj jadralcev, med člani smo dobili tudi novega zasebnega lastnika jadralnega letala. In še marsikaj se dogaja, kar nam daje upanje, da smo na dobri poti, da se izkopljemo iz krize. Za to željo stoji vsaj petdeset članov,« smo lahko slišali med čakanjem na vzlet.



Ko smo že pri državnem prvenstvu v jadralnem letenju na Ptuju, je treba omeniti kamp na vzhodnem robu letališke stavbe, večina jadralcev in spremljevalcev je za svoje štore našla zavetje v senci gostih krošenj. Kljub utesnjenemu prostoru je bilo razpoloženje med jadralci v kampu prijetno. Pomislil sem na letališče v Slovenjem Gradcu, ki ima neprimerno večji prostor za kaj takega, a tam še dolgo me bo državnega prvenstva, ker pač lastnik letališča, ki klubu očita, da nima vizije, ne ve, da je jadralno letenje šport, ki povezuje jadralce iz vsega sveta in seveda še posebno slovenske jadralce, ki so do zapleta vzpostavili svoj odnos. In če bo gospod Zakeršnik morda po kakšnem naključju srečal tista dva Finca, si bo po svoje razlagal njun prihod.



Poslovili smo se z zmeraj prijaznega letališča v Celju, se za trenutek zaustavili, in pogledali kaj piše na veliki novi tabli, pred zapornico, ki zapira pot na letališče. Velik napis nas seznanja, da so na tem travniku korenine navigacijskega sistema LX.« Kako, da tega nismo videli že prej? In kaj sta dejala Finca? »A res, člani tega kluba so ustanovili firmo LX?«

na vrh strani

Jernej Lokovšek je absolutni zmagovalec prvega tekmovalnega dne, saj je edini med tekmovalci klubskega in odprtega razreda opravil nalogo, ki je bila med cilindri na obratnih točkah raztegljiva od 96 km do 237 km (povprečje 162 km). Torej, bi lahko sodili po velikosti naloge, da ni bila prav posebno napeta, pa še oba razreda sta imela enake obratne točke, a kaj ko vreme do jadralcev ni bilo radodarno. Kot je bilo razvidno iz statistik, še bolj pa iz pripovedovanja, so nekateri še imeli možnost, da bi nalogo opravili, pa tega niso dojeli kot »zadnjo in edino« priložnost in so svoj let želeli še razširiti za boljši dnevni izid.



V odprtem razredu to zagotovo drži za ASH25 s posadko Starović&Lokovšek. Ker je bil na prednjem kapitanskem sedežu Vojko Starović, sta v 15-kilometrskem krogu okoli Murske Sobote lovila zadnje kilometre in sta se zato mora zadovoljiti s fotografskim pristankom, kot v žargonu pravimo točki, kjer se tekmovalni let konča. Od tam naprej je deloval motor, čeprav bi najbrž moral že veliko prej, vsaj po višini sodeč. No, edina mešana dvojica Matija Žnidaršič&Nina Lokovšek sta v duodiscusu zunajletališko pristala v Središču ob Dravi. Nemalo sta se čudila, ko jima je na teren prišel s svojim traktorjem pomagati kmetovalec, ki je sicer član AK Ptuj in mu je bilo vse takoj jasno, kako in kaj naj se loti pomoči.

Sploh pa so se jadralci, ki so tekmovalni komisiji prinašali svoje elektronske zapise na spominski SD kartici, kako je mogoče, da je Jernej Lokovšek opravil nalogo v celoti. Spomniti se je treba, da je Jernej nekaj let zapored jadral in tekmoval z majhno in lahko čebelico (apis), ki v ravnem letu ni bila posebno prodorna, pilot pa je moral imeti obilo potrpljenja, da je sploh kam prišel. S tem letalom se je navadil jadralske potrpežljivosti, ki je ena od temeljnih lastnosti dobrega jadralnega pilota.



Sicer pa so jadralci pristajali po prleških in prekmurskih njivah, štirje so pristali na vzletišču v Cerkvenjaku, Janez Stariha v Sv. Juriju ob Ščavnici, Iztok Žagar na letališču v Murski Soboti itd. Gregor Petrovič (AK Ptuj) je bil obupan nad vremenom, jezilo ga je, da v zraku ni bilo miru, saj so pilota, ki je ujel dviganje, takoj opazili drugi piloti in že je imel družbo, to pa največkrat pomeni, da iz slabotnega dviganja nastane še šibkejše. A tako je vselej na tekmovanjih in za takšne primere je treba imeti živce in tekmovalno kondicijo. Gregor pravi, da ga na tekmovanju v Sloveniji ne bodo več videli. Še dobro, da je med enim in drugim tekmovanjem zimski premor, ko lahko o vsem v miru premisliš.

Tukaj najdete izide za prvi tekmovalni dan v klubskem razredu, v nadaljevanju pa tudi za odprti razred.

na vrh strani

Avtorica prispevka Mojca Zupan in Katja Medič v odlični senci dobrega letala.

Celjski jadralci so bili vselej nekaj posebnega. Tudi letos, a tokrat so prepoznavni po mladi ekipi.
Mark Traven -Travca,

ki obiskuje I. Gimnazijo v Celju in je končal 3. letnik, je mnogim jadralcem poznan iz lanskega državnega prvenstva v Szatymazu, kjer je organiziral nastanek članka za Opensoaring, kot so ga videli mladi pomočniki, ki so tam opravili vse delo, za nagrado pa ostali še en teden in odjadrali tudi prvih 300 km. Mark je do začetka državnega prvenstva naletel že 170 ur. Prek zime so se zagnani mladinci dogovarjali, da bi bilo fino in zanimivo, če bi organizirali mladinsko prvenstvo. Po Sloveniji so navezovali stike z drugimi klubi, pa ni bilo dovolj zanimanja. S pomočjo Teodorja Mirnika – Tedija so se dogovorili, da gresta na slovensko državno prvenstvo na Ptuj oba Marka.

»Maja smo precej leteli, potem pa malo manj,« pravi mladi jadralec. Nikakor ni mogel skriti nervoze pred svojim prvim nastopom. »Predvsem je živčnost prišla, ker je bilo vse skupaj tako strnjeno, brifing in potem takoj na štart, pa še vnos dnevne naloge,« mi razloži Travca. Napetost je popustila, ko je zaslišal, da je začetek tekmovanja prestavljen, saj je ob novici, ki pogosto spremlja jadralna tekmovanja, začutil mirnost sotekmovalcev.



Ob njem je stala Eva Dolar, ki je prišla na Ptuj s celjskimi mladinci in bo z njimi preživela teden kot »deklica za vse.« Pa vendar njena vloga ni tako preprosta, kot je bila izrečena. Eva nam je še povedala: «Laširala sem že leta 2014 in potem jadrala bolj malo, tudi zaradi šole. Septembra grem v 3. letnik I. Gimnazije v Celju. Jadranje se mi zdi »nori šport«, rezerviran za moški spol. V njem je premalo žensk. Tudi mene so težko sprejeli medse, a sem zdržala pritisk, kriza je po dveh letih mimo in vesela sem, da sem zdržala to začetno obdobje. Sedaj se razumemo zelo dobro. Komaj čakam, da pojadram še nekaj ur z dvosedežnim blanikom in grem potem na »plastiko«, s tem mislim na libelo.«



Eva Dolar res ni kar tako. Med oblaki na nebu obvladuje 250 kg jadralno letalo, na tleh pa obvladuje konja, saj preskakuje z ovirami že deset let. Kar ji ostane časa pa bere. »V šoli smo morali prebrati kratko različico romana Zločin in kazen, sama pa sem se lotila še dolge in zelo uživala.

Zadnja prebrana knjiga v angleščini je An ideal husband, Oscar Wilde pa je moj najljubši pisatelj.«



Mark Polajžar je letnik 1997, iz Gimnazije Lava Celje (Šolski center Celje), ki ga zanima le jadralno letenje in nikakor ne potniško – motorno letenje. No morda bo prišel prav kakšen »ultralight«. S 190 preletenimi urami, tudi že na libeli, DG 101 in DG 300, pa pravi: »Tale dirka se mi zdi nekaj novega, norega. Všeč mi je, da tukaj ni nobenega starejšega mojstra jadranja iz Celja, ki bi nas držal za vrat, za pomoč, pogovor in vprašanja, ki bodo sledila, pa bomo stopili do Uroša Kraševica. Po lanskem Szatymazu sva z Travco hitro napredovala, nabirala ure in med seboj prijateljsko tekmovala. Sredi maja smo v klubu imeli »krizni sestanek« in kot najboljša sva sedaj tukaj na Ptuju.«



Mladinec je še omenil, da najraje leti sam, v duo discusu mu je bilo slabo, želi pa si jadrati še po hribih in prav zato vzleteti kdaj tudi v Lescah. Mark veliko časa porabi za šolo, pozimi pa za smučanje. S Travco si postavita 30-metrsko skakalnico in čeznjo norita kar s karving smučkami.

In še pomemben podatek: poleg štipendije, ki ni visoka, to vemo vsi, si Mark prisluži denar z delom v proizvodnji v LX navigation. Ja, zapomnite si ta dva celjska Marka.

na vrh strani

Ko si klub zaželi organizacijo državnega prvenstva, lahko to pomeni samo eno – da raste in da v njem vlada pozitivna energija. AK Ptuj, prvi organizator jugoslovanskega državnega prvenstva v jadralnem letenju in kasneje še nekajkrat v enaki vlogi, se je tokrat znova predstavil kot klub ljubiteljev letenja, ki si upa in želi. Luka Hojnik, jadralec mlajšega rodu, ki sicer izhaja iz letalske družine, pravi: »Izpeljavo državnega prvenstva sem doživel prvič in čeprav vem, da je bil AK Ptuj že večkrat v tej vlogi, sam tega še nisem doživel. Prav zato sem ponosen, da se je mlajši rod ptujskih pilotov in jadralcev odločil za izpeljavo državnega prvenstva,« je dejal, medtem, ko je s svojo kamero in fotoaparatom vneto fotografiral, se pogovarjal z novinarko in snemalcem nacionalne TV. Ja, poleg Tomaža Bezjaka, vodje tekmovanja, je bil med najbolj dejavnimi člani, ki so pripomogli, da je 24. DP v jadralnem letenju znova na Ptuju. V najbolj zgodovinskem mestu, ki ga je nekoč prehodil po dolgem in počez tudi rimski cesar Trajan, so se znova zbrali jadralci, ki se želijo pomeriti za naslov državnega prvaka v klubskem in odprtem razredu.



Nihče se ni spomnil na elitno ekipo, ki se prav zdaj v Ocsenyju na Madžarskem poteguje za čim boljše uvrstitve na evropskem prvenstvu. Zato naslova v odprtem razredu ne bo branil Sebastjan Ramšak (AK Celje), državnemu prvenstvu pa se je odpovedal tudi Boris Žorž (ALC Lesce), ki je svoje finančne in časovne možnosti namenil evropskemu prvenstvu v klubskem razredu v Rietiju.



Joža Kus, nekdanji jadralec ALC Lesce, ki je nastopil na prvem jugoslovanskem DP leta 1955, je ob slovesnem odprtju pozdravil vse udeležence in jim mimogrede povedal svoji dve anekdoti, ki kažeta, kako zelo se je jadralno letalstvo spremenilo v minulih šestih desetletjih. V eni od disciplin so takrat, z lesenimi vajami, leteli do Celja in nazaj – tudi letos je bilo v načrtu nekaj podobnega, a vreme ni bilo kaj prida -, in Joža se je pri vračanju proti Ptuju izgubil. Pristal je na travniku, ki se mu je zdel najbolj primeren. Na tleh je presenečen ugotovil, da je pravzaprav na letališču AK Ptuj. No, ob drugi priložnosti je pristal ob koruzni njivi, prav tako blizu letališča, ko iz nje je pritekla ženska in ga ozmerjala, češ, da to ni letališče, in če ne zna letet, naj gre raje domov. Kmetica, ki je takrat gorenjskemu Jožu povedala, kar mu je šlo, bi lahko nastopila tudi tokrat, v uvodnem dnevu 24. DP v jadralnem letenju, saj so jadralci drug za drugim v zraku obupali in pristali na svojem travniku, tam kjer so vzleteli, a pristanki niso bili povezani z navigacijo, pač pa so bili posledica slabih vremenskih razmer.



Na klubski terasi so se za mizo zbrali veterani, poleg Jožeta Kusa še Karel Korpar, Jože Botolin, Matija Šklec, Danilo Hojnik in še drugi stari letalski asi, ki so nekoč krojili jadralski vrh. Z zanimanjem so zrli na svoj travnik, kjer so bili nekoč v bolj dejavni vlogi, tokrat pa so uživali v vrvežu jadralske mladeži. Prav nič vzvišeno, zavedali so se, da so v svojem času imeli srečo, da je bilo jadralno letenje njihov šport, njihova ljubezen, tako kot je zdaj ljubezen novega rodu. Nič slabšega kot so bili sami.



In ko že govorimo o jadralski mladeži, je najbrž treba omeniti vlogo Celjana Tedija Mirnika, ki je v klubu spodbujal najmlajše jadralce, da so se prijavili na državno prvenstvo. Trije rosno mladi jadralci so se še komaj dobro zazrli v svet jadralnega letenja, tako da si bodo državno prvenstvo 2015 zapomnili, saj svojega prvega tekmovanja ni pozabil še nihče. Samo razmišljamo lahko o tem, kako so omenjene mlade celjske jadralce gledali pomočniki nekaterih že uveljavljenih jadralcev iz drugih klubov, ki so sicer njihovi vrstniki in imajo morda prav toliko jadralskih izkušenj, a jim klubska politika še ni namenila pomembne vloge prvega samostojnega koraka na jadralskem tekmovalnem odru. Mladi celjski jadralci skoraj zagotovo ne bodo imeli kakšne posebno pomembne vloge, a že to, da so stopili na tekmovalni oder, pomeni zanje veliko, pa tudi za klub in za slovensko jadralno letenje.



Če bi stopnjevali mladostno izhodiščno razmišljanje, je treba omeniti še mlado družino Miha Peperka, njegova žena nam je predstavila svojo, komaj leto dni staro hči, rekoč: »To je pa Bina Rosa, vnukinja Ferenca Peperka.« Po štirih se je plazila naokoli in si zvedavo ogledovala neznane obraze. Skoraj prepričani smo, da se bo nekoč vpisala med jadralke in tekmovalke. Tako kot se je letos prvič Nina Lokovšek, ki leti v dvosedu z očetom Matijo. Ja, tudi Eva Dolar, mlada celjska jadralka, sicer dijakinja tretjega letnika Kajuhove gimnazije v Celju, ki se je odločila za pomočnico enemu od celjskih mladeničev, kaže, da bomo najbrž čez čas imeli na državnem prvenstvu tudi jadralke.



Tomaža Bezjaka, vodjo tekmovanja, ki je imel v rokah vajeti, je na koncu prvega jadralskega dne, ki so ga odpovedali, ko so bili jadralci že v zraku, zanimalo ali bo kdo od jadralcev za trening morda vendarle obletel dokaj kratko disciplino za klubski razred (Dornava, Sv. Ana, Lendava, Hodoš, Ptuj), a je bil pomirjen. Tekmovanja ni preklical zaman, saj sta do Murske Sobote priletela le Jernej Lokovšek in Janez Stariha. Zadnji skorajda ni bil prepoznaven, odpovedal se je namreč svoji tradicionalni bradi. Pomislili smo že, da je tako zbijal težo za svetovno prvenstvo v FAI razredu letal 13.5 mv Litvi, pa njegov spremenjeni videz ni bil v povezavi s to našo letalsko spotiko.



Fotografije Luke Hojnika pa najdete pod naslednjo sliko

na vrh strani

Med zanimivosti letošnjega državnega prvenstva zagotovo spadata dve posadki v dvosedih in sicer Matija Žnidaršič in Nina Lokovšek v duo discusu, torej zgodovinska posadka očeta in hčere. Vsekakor je to spodbudna novost za žensko »kvoto« v slovenskem jadralnem letenju. Druga dvosedežna kombinacija pa sta Vojko Starović in Jure Lokovšek v ASH 25 s tekmovalno oznako SI.



Medtem ko za prvo dvosedežno kombinacijo pravzaprav ni posebnih vprašanj, saj gre za povsem jadralsko povezavo in željo Nine Lokovšek, da bi dvignila kakovost svojega jadralnega znanja še s tekmovanjem, pa je ekipa v jadralnem letalu s tekmovalno oznako SI pušča veliko več možnosti za razmišljanje, zakaj bosta na DP 2015 na Ptuju združila svoje jadralske ambicije.



Moj britanski prijatelj John James Moody, ki sicer ni bil pilot ampak jadralec na morju, je vselej dejal, da morajo biti za vsako resno odločitvijo vsaj trije razlogi. Pri ekipi Starović & Lokovšek še posebno, kajti še ne tako davno (leta 2010 DP v odprtem razredu v Murski Soboti) sta bila udeležena v skoraj komičnem medsebojnem konfliktu, ko je Vojko Starović skušal za zeleno mizo dokazati Juretu Lokovšku, da ni državni prvak v odprtem razredu ampak, da je to sam. Kako je razsodila tekmovalna komisija nismo izvedeli. Prvo naše ugibanje se zato nanaša na omenjeni konflikt, iz katerega se je rodilo prijateljstvo, morda tudi v izogib možnosti, da bi se kaj takega ponovilo, saj bo na prvenstvu manjkalo nekaj prodornejših pilotov, ki bodo nastopili na evropskem prvenstvu, tako da bo konkurenca okrnjena in bi se lahko ponovila tista smešna zgodba iz DP v Murski Soboti.



Druga možnost je, da Vojko Starović piše že dolgo najavljeno knjigo o teoriji jadralnega letenja, kajti znano je, da je Vojko že doslej uspešno (včasih tudi manj uspešno) preizkušal svoje poglede na spolzko teorijo jadralnega letenja, in se, po tem ko je napisal knjigo o gospodarskih silnicah, ki obvladujejo svet, odločil, da jadralskim kolegom razkrije še svet jadralskih silnic v zraku. Ugibamo, da si je za svetovalca prav zato izbral Jureta Lokovška, izjemno spretnega samograditelja in hkrati teoretika za tekmovalno jadralno letenje, ki se v zadnjem času ukvarja z oživljanjem AK Ljubljana. Usahlemu klubu je dajal umetno dihanje na nedavnem gasilsko-vojaškem letalskem pikniku v Podpeči.



Tretji razlog za jadralsko zasedbo v jadralnem letalu SI pa so morda reference Jureta Lokovška v prometnem letalstvu, ki zagotovo obvladuje kontrolirani zračni prostor in bo na drugem sedežu ASH 25 lahko nadzoroval kolega, ki se je nekoč v zraku in z jadralnim letalom znašel tam, kjer se ne bi smel. Ker JACL ali kdorkoli drugi o tem primeru nikoli ni povedal nič določenega in dokončnega in je bil vse skupaj le vihar v kozarcu vode, so primer pometli pod preprogo. Ugibamo lahko, da je Jure Lokovšek morda v vlogi začasnega inšpektorja, ki po naročilu JACL nadzoruje jadralskega kolega?



Seveda je možnih razlogov združitve še več, a to bomo zvedeli na Ptuju. Vabljeni torej na Ptuj.

na vrh strani

Luka je bil nekoč član AK Ljubljana in ko je začel tekmovati, je bil že takoj v slovenski špici, čeprav je bil še mlad in dokaj neznan jadralec. Nekoč sem na športni strani Dela, ko je bilo to še mogoče, zapisal, da bo moral še dokazati, da njegov takratni uspeh ni bil samo srečno naključje. Ja, očitno je bila na delu nadarjenost. No, Luka ima v sebi hudiča, ki ne samo, da mu ne da miru, pač pa se celo kosa z njim samim. Dosežki na njegovem zadnjem tekmovanju za VN (GP), na katerem je bil vštric s svetovnim jadralskim asom Sebastianom Kawo, to potrjuje. Skratka, Luka je še en izjemno zanimiv tekmovalec, ki bo zagotovo pripomogel, da bo evropski nastop v Ocsenyju za slovenske navijače še toliko bolj zanimiv.



Izvrstna uvrstitev na tekmovanju za VN (GP, velika nagrada) ti najbrž veliko pomeni za samozavest in za sproščen začetek tekmovanja v Ocsenyju?
»Kaj pa vem. Eno so GP in drugo pa klasična tekmovanja, kjer so drugačna pravila in kjer se veliko taktizira itd.«

Kako so se na uvrstitve ob boku Kawe odzvali slovenski jadralci. Pričakovano, nepričakovano, so opazili izjemno uvrstitev?
»Kar nekaj jih je spremljalo tekmovanje. Poročali so o pravem navijaškem vzdušju, ki je doseglo vrhunec ob dobrih dnevnih uvrstitvah.«



FES se uveljavlja, to pa pomeni, da imaš ogromno dela. Ali to pomeni, da boš šel na tekmo brez posebnih priprav, skoraj iz delavnice na štart?
»Natanko tako. Tega sem vajen, nikoli nimam možnosti, da bi prišel na prizorišče nekaj dni prej.«

S kakšno uvrstitvijo ne bi bil zadovoljen?
»Konkurenca je zelo močna, zato verjetno ni realno pričakovati končne uvrstitve v prvo polovico. Upam, da ne bom med zadnjimi petimi.«



Avgusta te čaka še SP v 13.5 metrskem razredu. Torej boš imel zelo napet tekmovalni urnik.
»Predvsem moram najprej sestaviti svojega silenta, in to ob vsem ostalem delu, ki ima vseeno prednost. A menim, da bo šlo. Predvsem bo najprej napet delovni urnik.«

na vrh strani

Boštjan Pristavec ima letos za seboj že zelo pestro sezono. Začel je lani v Afriki, nadaljeval spomladi v Nitri in nadaljeval na Pokalu LX v Szatymazu. Vmes je še reševal težave z inštrumenti. Najbrž je odveč v Boštjanov jadralski življenjepis nizati množico 1000-kilometrskih letov v Namibiji, a vendarle je treba omeniti njegov zadnji 1345,90 km velik afriški FAI trikotnik in skupno 1428,30 km, naj dosežek celotne afriške sezone. In seveda dodati še rekordni dosežek v disciplini cilj-povratek 1007,9 km, pa hitrost 178,4 km/h v disciplini cilj in povratek 500 km, v FAI trikotniku 750 km pa je dosegel hitrost 167,12 km/h.
Tudi v Alpah ima nekaj izjemnih letov, tako da se o njegovem zadnjem jadranju, ko je na severnem vetru sestavil 1400 km, sploh nismo pogovarjali, čeprav bi ga morali zapisati z velikimi črkami. Letel je do vremenske meje in nazaj, tako kot vselej. Pred letom dni je na severnem vetru zamudil najboljši dan, kljub vsemu pa je v precej zahtevnejših razmerah opravil 1293 km dolg let. »Zdaj me še najbolj zanima letenje na severu, ampak zdi se mi, da bo edina možnost za kakšen rekordni dosežek, da začnem na Ptuju. Maribor je s svojo administracijo na letališču nedosegljiv. Ja, še dobro, da je poleg ptujsko letališče,« je povedal in mimogrede nas je spomnil, da je z Zoranom Malovičem (AK Ptuj), sicer njegovim kolegom v službi, letos mimogrede postavil rekord 153,65 km/h v disciplini cilj in povratek 300 km.
Nedavno sva z Boštjanom letela na zahod iz Lesc, vzletela sva precej pozno popoldne in po precej bolj severni poti. Sonca je bilo komaj za vzorec. Na poti domov sva iskala ostanke termike, a na koncu naju je na avstrijski strani Tromeje rešil motor. Naslednji dan in še kasneje je Boštjan razmišljal, kje je naredil napako, ki mu je preprečila jadranje do cilja. Jezilo ga je, da se na neki točki ni vrnil nekaj kilometrov s poti in zvrtel šibko rešilno dviganje do oblaka. In tu je pravzaprav bistvo jadranja – veliko potrpljenja, še posebno v slabih vremenskih razmerah.



Katero EP bo zate v Ocsenyju?
»Z evropskimi prvenstvi sem začel že leta 1992 v Lesznem v standardnem razredu (8. mesto), sledili so Bekescsaba leta 1994 v standardnem razredu (32. mesto), Rieti v odprtem razredu, a podatka o letu in uvrstitvi nimam, leta 2002 je bilo EP v Bekescsabi za 18-metrski razred (4. mesto), leta 2013 pa sem letel v Vinonu v odprtem razredu (6. mesto). Torej bo letos to že moje šesto evropsko prvenstvo. Letos me še posebno veseli, da ne bom na tekmovanju edini slovenski tekmovalec. Poleg bosta v 20-metrskem razredu dvosedov še celjska arcus z Erazmom in Sebastjanom in duo discus s Tonijem in Nikom ter v 18-metrskem razredu Luka Žnidaršič z ventus 2ax FES. Prepričan sem, da bomo ustvarili dobro ekipno ozračje, kar bo dobro za tekmo.«



Kako ocenjuješ konkurenco - pilote in letala?
»Konkurenca v odprtem razredu je s prihodom novih letal JS1, quintus in EB 29 močnejša tako, da bo uvrstitev med deseterico soliden dosežek. Zanimivo bo predvsem kakšne bodo vremenske razmere, saj so lani na predevropskem prvenstvu prav zahtevne razmere na startnem območju pri Ocsenyju močno krojile končno razvrstitev tekmovalcev. Področje starta je namreč termično zelo zahtevno. Za uspešen start proti vzhodu je potrebno nabrati vsaj 1200 m višine, ki je potrebna, da se preleti precej močvirnato področje porečja Donave. Kot že omenjeno, je bilo lani nekaj tekmovalnih dni, ko se je kar nekaj odličnih pilotov »opeklo« že na startu.«



Kaj je najbolj pomembno pri dnevnem nastopu?
»Ohraniti mirnost in zbranost prek celotnega tekmovanja, še posebno v dnevih, ki so vremensko zahtevnejši, ko je potrebno priti do cilja.«



Opazil sem, da se tudi sicer fizično pripravljaš na napore v zraku s tekom in kolesarjenje, pozimi si na tekaških smučeh ... Koliko vem, si eden redkih jadralcev, ki tudi tako gleda na svoj šport in se za dolge lete tudi fizično pripravi.
»Ne verjamem, da sem posebnost s takimi pogledi na telesno pripravljenost. Je pa res, da želim priti na pomembnejše prireditve tudi nekoliko bolje fizično pripravljen. Iz izkušenj vem, da v zahtevnih in dolgih disciplinah letim veliko bolje, če sem dobro pripravljen. Dober je tudi psihološki občutek, da bom lahko iz sebe potegnil več, kot marsikateri konkurent.«



S kakšno uvrstitvijo ne bi bil zadovoljen?
»Vse, kar je zunaj deseterice, bi lahko smatral kot poraz. A da se razumemo, že nekajkrat je bila razlika med tretjim in dvanajstim mestom manj kot 5% točk ...«

na vrh strani

Erazem Polutnik, ki ima za tekmovanja na voljo še eno izvrstno enosedežno letalo JS1, je prišel na okus. Ugotovil je, kaj vse ponuja letenje z dvosedežnim letalom, še posebno, če gre za najsodobnejši izdelek s področja aerodinamike jadralnih letal in seveda sopilota, ki je v slovenskem vrhu. Skupaj z Ramšakom sta spodbudno začela spoznavati arcusa že spomladi v Nitri, tokrat pa bosta na Madžarskem, na EP, pokazala, kakšno je njuno mojstrstvo v svetovni konkurenci, ki jo ponuja evropsko prvenstvo. Oba sta ambiciozna jadralca, ki znata iz vremena in letala veliko iztisniti. V kratkih odgovorih je Erazem ponovil svoj pogled na državna prvenstva, ki morajo biti pretežno na domačem nebu, da bi se jadralcem meje, tudi administrativne, bolj odprle. Ob njegovem razmišljanju smo se spomnili nedavnega pogovora za Opensoaring z znanim nemškim jadralcem Holgerjem Weitzelom, ki meni, da so meje jadralnih pilotov pravzaprav meje zračne mase in ne državne meje in kontrolirani zračni prostori. Ja, to misel bomo morali jadralci pogosto ponoviti, izreči in zapisati, da bo pomen te želje dojel še kdo drug.



Ena od posadk v dvosedu na evropskem prvenstvu bosta tudi s Sebastjanom Ramšakom. Na Slovaškem sta pokazala prodornost, da lahko prehitita vse. Kako gledaš na prihajajoče veliko tekmovanje, še posebno, ker bosta s konkurenčnim jadralnim letalom?
»Tekmovanja s veselim, ker sva se s Sebatom dobro ujela. Rešiti morava še problem največje dovoljene teže, ki v razredu dvosedov znaša 750 kg in midva sva, s svojimi zalogami in zalogo goriva, na zgornji meji. Morda sva celo kakšen kilogram čez to mejo. Še sreča, da je tekmovanje poleti, tako da bova lahko šla na uradno tehtanje v kopalkah. Tekmovanje v Ocsenyju bo po mojem zanimivo, predvsem zato, ker je področje okoli letališča termično slabo. Dobro vreme se prične šele po prečkanju Donave. Dogovorjeno imava pomoč madžarske ekipe in dostop do njihove meteorološke napovedi.«



Kako si bosta razdelila letenje. Ali se še prej dogovorita ali je to stvar navdiha?
»Na prvem sedežu se menjava. Tisti, ki je spredaj, je pilot. Vse drugo se dogovoriva v zraku.«



S kakšno uvrstitvijo ne bi bila zadovoljna?
»Doseči želiva 95 odstotkov točk zmagovalca.«



Kako velik je prispevek "celjskega" arcusa pri kakovosti tekmovalnega letenja v dvosedu?
»Zagotovo mi je novo dvosedežno letalo dodalo nekaj motivacije za tekmovalno letenje, tudi zato ker nisem pogosto letel klubskega duo discusa. Drugače pa v našem klubu že dolgo izkoriščamo prednosti visoko sposobnega dvoseda in prenašamo znanje bolj izkušenih tekmovalcev na mlajše rodove.«



Kako bi ocenil slovensko tekmovalno letenje?
»Na prvi pogled bi lahko ocenil, da je slovensko jadralno tekmovalno letenje v zatonu, vendar menim, da ni tako. Res je, da je udeležba na državnem prvenstvu bolj slaba, vendar pa je kakovost letenja vsako leto višja. Razlog za to je kopica drugih tekmovanj, na katerih sodelujejo slovenski tekmovalci (Pokal Pribina, FCC Prievidza, Pokal LX, Hahnweide, Livno ...), ker jim časovno in vremensko bolj ustreza. Slovensko državno prvenstvo je potrebno organizirati bolj na široko, k nam bi morali vabiti tuje pilot. Uvesti bi morali pravilo, da mora biti prvenstvo vsako drugo leto v Sloveniji. Prizadevati si moramo, da bo slovenski zračni prostor namenjen prostemu letenju. Boriti se moramo za odprte meje. Vikend tekme so odlična ideja.«

Seba pa zatrjuje …




»Ne vem kako prodorna sva kaj posebej z Elzatom? Mogoče še najbolj ker letiva ves čas na največji dovoljeni teži, ker sva tako težka in ne smeva dotočiti nič vode. Upam, da bova z Erazmom uspela lepo opravit vse tekmovalne naloge, saj se odlično razumeva. Nobenih problemov nimava glede razmišljanja in sva usklajena vsaj 98%, če še ne še več. Upam, da bova pred Tonijem in Nikom . Upam pa na čim bolje. Veva, da znava in zmoreva, a kaj več ne bi obljubljal. Premalo poznava letalo, da bi ga izkoristila do konca. Želim si dobro vreme, ker bova tudi midva zelo dobra. Malo me je strah nizkega in modrega, saj nimava nobene rezerve pri krilni obremenitvi.

Glede letenja se je Erazem odločil, da bova vsak en dan spredaj in tista oseba je tudi pilot. Na drugem sedežu je sopilot, kot ga imenuje Erazem, in on pomaga s taktiko, navigacijo, spremlja prostor in letala v bližini ter vskoči, ko prvi potrebuje pomoč pri osebnih potrebah. V Nitri sva ta sistem preizkusila in ugotovila, da deluje.



Če bova dobro odletela in imela kakšno smolo, tako kot prvi dan v Nitri, bom zadovoljen z vsakršno uvrstitvijo. V Nitri sva namreč prvi dan uporabila motor, ampak po tem, ko sva vso konkurenco prehitela za 15 minut, vendar sva padlo v luknjo za nevihto, kjer preprosto še ni bilo vremena. Če bi takrat našla vsaj kakšno dviganje., četudi 0.5 m/sek, bi bil skupni dosežek v Nitri drugačen. Ampak, če čebula ne bi imela če ... vse to spada k lepoti jadralnega letenja, kajne.

Toni in Nik sta kakovostna jadralca, ki se svojih sposobnosti sploh še ne zavedata ... morda potrebujeta še nekaj ur vaje, tako da me ni strah za njuno prihodnost. Drugače pa še ne vem, kakšno vlogo bo imel arcus pri spodbujanju kakovosti celjskega jadralnega letenja. Arcus je letalo zasebnika, upam da se bo našlo še več takšnih navdušencev, kot sva z Erazmom. Potrebno je poizkusit in skočit ... šele nato lahko vidiš, kako plavaš. V SLO imamo več kakovostnih pilotov, ki bi lahko segli po svetovnih dosežkih!



Kot sem ocenil že v prejšnjem stavku, problem je kot vedno časovna usklajenost in volja, pa letala, ki so danes, razen mogoče v klubskem razredu, med seboj zelo nekonkurenčna, a vsi vemo, da ni vse samo v letalu. Lani, denimo, sva imela z Urošem zelo primerljiva letala in bistveno boljša kot konkurenca, pa se Urošu ni izšlo. Tudi z malo slabšim letalo se da ... Letos sem se v Szatymazu kar dobro kosal z letalom brez zakrilc. Potrebno je letet in uživat, dosežek bo že prišel. Predvsem pa, več kot nas bo, bolj zabavno bo!

na vrh strani

Vsakokratno državno prvenstvo v jadralnem letenju je osrednji dogodek jadralne sezone, ki odraža dogajanja v enem najbolj zanimivih letalskih športov. Končni seštevek dogajanj do začetka tekmovanja bo pokazal, kaj nam državno prvenstvo pomeni. Da bi to lažje dojeli, si je pač treba postaviti neke bolj ali manj trdne orientacijske točke, ki delujejo po načelu plus-minus, denimo, mesto prizorišča (tuje ali domače), razpoložljiv tekmovalni zračni prostor (velik, majhen), odziv medijev (da, ne), ena izmed točk pa bo tudi množičnost in kakovost. DP 2015 je eno tistih paradoksalnih, za katera že vnaprej vemo, da na njem ne bo nastopilo šest najkakovostnejših jadralcev v dveh oziroma treh tekmovalnih razredih, ker pač hkrati ne morejo biti na Ptuju in v Ocsenyju na Madžarskem, kjer bo v istem obdobju potekalo evropsko prvenstvo za 18-metrski (Luka Žnidaršič) in odprti razred (Boštjan Pristavec) ter za razred 20-metrskih dvosedov (Erazem Polutnik & Sebastjan Ramšak ter Toni Šibanc & Nik Šalej). Prav zato namenjamo, v okviru predstavitvenih prispevkov za DP na Ptuju, pozornost tem šestim tekmovalcem, ki bi imeli, če bi nastopili na DP na Ptuju, pomembno besedo. Med evro jadralci je tudi Sebastjan Ramšak, lanskoletni državni prvak v mešanem razredu (odprti, 18-metrski).
Nekaj vprašanj smo zastavili udeležencem, odgovore pa bomo objavili po vrsti, tako kot so prihajali na naš naslov.

Toni Šibanc (AK Celje, duo discus)



Ena od posadk v dvosedu bosta letela z Nikom Šalejem. Na Slovaškem sta v dveh tekmovalnih dnevih pokazala veliko prodornost. Kako gledaš na prihajajoče evropsko prvenstvo, letos največje tekmovanje stare celine?
»Res je, da sva z Nikom uspela na Slovaškem sestaviti dva dobra dneva, sva pa bila razočarana še posebno na dan, v katerem sva pustila dobro uvrstitev, saj sva edina pristala na njivi. Na koncu sva bila vseeno drugi najboljši duo discus, kljub enemu zunajletališkemu pristanku več, kar je zelo spodbudno za vnaprej. Madžarske se oba veseliva, kajti to je za oba prvo veliko tekmovanje, poleg mojega mladinskega svetovnega prvenstva. Greva se učiti in upava na dobro uvrstitev.«



Kako si bosta razdelila letenje - ali se prej dogovorita ali je to stvar navdiha. Skratka, zanima me vajina organizacija tekmovalnega letenja?
»V tem primeru sem jaz pilot in Nik kopilot. Načeloma ključne odločitve sprejemam jaz, ker imam tudi nekaj več izkušenj, se pa z Nikom dobro dopolnjujeva in sva velikokrat podobnega mnenja. Imam to prednost, da sem bil Nikov učitelj, zato je najino letenje podobno - tako po tehniki kot po odločitvah. Nik navadno leti pred štartom, jaz pa se takrat osredotočam na taktiko glede na vremenske razmere. Letenje si izmenjujeva glede na razpoloženje in utrujenost.«

S kakšno uvrstitvijo ne bi bila zadovoljna?
»Iskreno si ne želiva zadnjih mest, se pa zavedava, da sva najmlajša in najmanj izkušena posadka, prav tako imava verjetno najstarejšega duo discusa. Najin cilj je biti v prvi polovici. To željo bo težko uresničiti, a sanjati je treba, saj sicer nima smisla hoditi na tekmovanje, ki stane četrtino vrednosti novega avtomobila. Prav tako si želiva in sva hvaležna vsake informacije od bolj izkušenih, seveda mislim na Seba in Erazma, ki sta nama dala veliko uporabnih informacij že na Slovaškem.«


Toni Šibanc, Sebastjan Ramšak, Teodor Mirnik na DPJL 2014

S katerim dvosedom bi bila zadovoljna, glede na to, da duo ni več konkurenčen?
»Zadovoljna sva, da lahko letiva klubskega duo discusa. To je najino prvo veliko tekmovanje, zato letalo ni dejavnik, ki bi naju lahko motil.«

Kako bi ocenil slovensko tekmovalno letenje?
»Kot slovenska ekipa smo super in se dobro razumemo, kar smo občutili že v Nitri, kjer smo imeli "tihi" trening, saj smo bili vsi iz reprezentance prisotni, vključno s trenerjem, celjskim mladincem Boštjanom Dečmanom. Glede DP 2015 na Ptuju pa sem bil eden tistih, ki je že na začetku leta nasprotoval terminu, ker se ga ne moremo udeležiti tisti, ki smo na EGC. Ni mi všeč, da bodo manjkali kar trije od prvih štirih iz lanskega DP. Trenutni državni prvak Sebastjan Ramšak nima možnosti, da bi ubranil lanskoletni naslov.«



Bi dodal še kaj?
Pohvale opensoaringu za vse članke!

na vrh strani

Z napakami je tako, da nekatere opazimo prepozno. Ko se je zatikala beseda o jadralcih iz Postojne, ki bodo nastopili na DP 2015 na Ptuju, smo med kandidati za udeležbo izpustili Saša Petka. Ker je treba napako popravit, smo ga poiskali v googlovi klepetalnici. Najprej smo naleteli na ženo Jano Petek Volčanšek, njegovo stalno pomočnico. »Seveda, midva s Sašom bova prišla na državno prvenstvo na Ptuj,« je dejala, »poleg bo tudi Mici, to pa je naša štirinožna družinska članica,« je povedala Jana.

JANA



Imaš kot Sašova pomočnica na tekmovanju občutek, da si enakovreden član ekipe. Včasih se pomočniki in pomočnice pritožujejo, da so medijsko ob strani, da jih nihče ne opazi in da so pomembni samo piloti?
»To pri meni ne drži. Kar naprej me mediji nekaj sprašujejo, pol pa tudi kakšno neumno ven spustim. Ja, počutim povsem enakovredno, še posebno, ker bo letos treba hoditi iskat tudi Saša, saj nima več letala s FES-om.«

Se pravi , da te jezi, ker je prodal letalo s FES-om?
»Žal mi je za tekmovalno oznako. SJ je bila res super.«

Kaj pa zdaj piše na repu?
»Zapisani sta črki JP in izgleda, kakor da je avion zame, jaz pa ne letim drugače, kakor na krilu.«

Pa imaš željo, da bi nekoč letela oziroma jadrala?
»Zadošča mi, da se vsake toliko peljem v kakšnem dvosedu. Da bi se sama lotila letenja je zame že skoraj prepozno.«

Si se že peljala z duom, ki ga ima v Postojni Matija Žnidaršič?
»Nisem še imela te časti, a slej ko prej bom že prišla na vrsto.«

Boš vzela za pilota v sprednji kabini Saša ali bi šla tudi z Matijo?
»Sašo pravi, da ga letenje z drugimi jadralnimi letali ne zanima. Ne vem, zakaj? Torej bo pilotiral Matija, če bo priložnost.«

Pomočnice so navadno bolj seznanjene in razgledane v ponudbo okolice letališča, kjer je tekmovanje. Si že bila na ptujskem gradu in v muzeju?
»Nikjer tam okoli še nisem bila tako, da nam bodo lahko organizatorji marsikaj ponudili za ogled in menim, da bo zanimivo.«

SAŠO
Kapitan na dvomotornem CRJ z oznakami Adrie Airways, je začel svojo jadralno pot v AK Ljubljana, pred nekaj leti pa se je prepisal v AK Postojna. Z jadralnimi letali je doslej opravil približno tisoč ur.



Kako si se navadil na novo jadralno letalo DG300. Pred tem si letel z LAK-om in s FES-om?
»Z DG-300, ki ga imam sedaj, prav dosti nisem letel, opravil sem samo tri štarte. Lepo leti. Kar pa zadeva FES, pa je tako, da sem z njim letel le dve sezoni, pred tem pa sem vse letel brez pomožnega motorja in je kar šlo.«

Se pravi, da zaradi odsotnosti FES-a nisi slabe volje?
»Seveda ne.«

Se že kaj premika okoli letališča v Ribnici, tam blizu, kjer stanuješ?
»Ribnica, povojni jadralni center, je bila aktualna tudi kasneje, a smo opustili misel na svoje letališče. Pred leti je še vpliven mož poizkusil zamisel izpeljati, saj smo menili, da bi letališče veliko pomenilo, a je obupal tudi on in si nazadnje naredil kratko stezo in hangar na svojem travniku.«

Si opazil, da te v zadnjem sestavku, ko smo poskušali navezati stik z AK Postojna, nisem uvrstil med člane, ki bi lahko tekmovali. Preprosto, pozabili smo, da si njihov član. Torej boš okrepil postojnsko ekipo. Ampak zdi se mi, kolikor poznam Postojnčane, da bo še nekaj časa trajalo, da te bodo povsem dojeli kot člana svoje ekipe. V prvi vrsti imajo popolno klubsko pripadnost jadralci, ki so zrasli v domačem klubu?
»Kar zadovoljen sem, kako so naju z Jano sprejeli v Postojni in reči moram, da grem tja zmeraj z veseljem. Sem pa zaradi zasedenosti v službi, kar je po svoje celo zelo dobro, premalo tam.«

Jadralno šolanje si opravil v AK Ljubljana, kdo pa je bil tvoj učitelj. Zanima na še, ali tvoj oče, ki je bil tudi pilot, še spremlja letalstvo?
»Na jadralnem tečaju sta me učila Albin Luin in Maks Berčič. Oče še vedno z veseljem pogleda v zrak, ko sliši letalo, rad tudi kaj prebere in kakšno reče o letalstvu in letenju.«

Kaj misliš, koliko naleta bi morali imeti mladi jadralci, da bi jih pustili na tekmovanje?
»Od sto petdeset do dvesto ur, v dveh sezonah.«

na vrh strani

Sprehod po spletnih straneh državnega prvenstva me je navdušil. Lepo je oblikovana in kar kliče, da bi vanjo kaj napisal.
Ideja – morda pa nekaj o letošnjih klubskih ekipah.



Super, tudi Luka Hojnik, ki je strani oblikoval, je omenil, da prijave že kapljajo. Ker je Postojna blizu in ker je Gregorja Petroviča zanimalo, če bo nastopil Matija Žnidaršič z duo discusom, ker je Marjan vselej zanimiv tekmovalec, v kakšni vlogi bo nastopal Sandi Kavalič, ali bo morda on sopilot na duu, ker bi bilo fino zvedeti, če bo imel Boštjan Rudolf čas, tudi zato, da naredi še en korak višje na zmagovalnih stopničkah, ker se Postojnčani znajo dogovoriti za sodelovanje v zraku v mariborskimi jadralci, ali so si že izbrali skrivno frekvenco sodelovanja, ali imajo v talonu že kakšnega novega tekmovalca ... Skratka, zdelo se mi je, da je bilo z zraku kar nekaj zanimivih vprašanj in s tem tudi možnosti za nekaj napisat. Ja, in da ne pozabimo na Luko Žnidaršiča, ki je letos že pokazal, da lahko leti ob boku Sebastianu Kawi. AK Postojna ima res zanimivo ekipo in sem pač začel z njo. Za izhodišče sem izbral postojnskega Miho, ker imam njegov e-naslov, ker se pogosto oglaša na FB.



»Miha hoj, mi zaupaš, kdo bo šel letos na DP iz Postojne. Morda veš, kdo bo letel skupaj z Matijo Žnidaršičem, da napišem vest na kratko ... če ni tajnost ... Bi pa bil vesel vesti v tem smislu, če jo napiše kdo od vaših, veliko bolje, kot da to naredim jaz. Lep večer Niko,« sem začel.
Odgovor je bil korekten: »Hojla Niko, jaz sem prijavljen, za ostale pa ne vem. Najbolje da jih vprašaš. L.P. Miha,« sem zvedel in dobil še nasvet, kako nadaljevati. Nekaj sem mu še odgovoril, a ni bistveno za razvoj ideje, ker sem jo od Mihovega odgovora do zdaj že opustil. In mi je odleglo. Času je treba pustiti čas. In še malo sem lahko razmislil, da se s povratno pošto vrača moje že skoraj pozabljeno zanimanje za dogajanje v klubu. Jih kar slišim: »Ja kaj pa na Opensoaringu vtikajo nos v naše notranje zadeve?«
In še prav imajo.

na vrh strani

Sveža novica, ki prihaja iz tabora Pavla Potočnika & Co (Miro Kovič, Luka Žnidaršič in drugi) je, da bosta na državnem prvenstvu v jadralnem letenju na Ptuju prisotni kar dve letali iz razreda 13,5 m, pilota Maks Berčič in Janez Stariha pa bosta letala z letalom albastar AS 13,5 FES. Za Janeza Stariho, ki bo od 1. do 15. avgusta nastopil tudi na I. svetovnem prvenstvu v razredu 13,5 m v Litvi, bo državno prvenstvo zagotovo zanimiva preizkušnja, še posebno zaradi primerjalnih možnosti z Maksom Berčičem. Prav danes je Luka Žnidaršič dobil v svojo delavnico v Logatcu še drugega AS 13,5, da mu doda FES.



Za svetovno prvenstvo je doslej prijavljenih 20 tekmovalcev, vsaj polovica bo imela, zahvaljujoč letalom silent 2 electro, Žnidaršičev pogon FES. Sebastian Kawa bo letel z letalom GP 14 velo, a kot poročajo, še nobeno od štirih letal te vrste, ki so prijavljena na SP, ni nared za preizkus v zraku. Albastar AS 13,5 FES ima torej že majhno prednost. Med nastopajočimi bo od slovenskih tekmovalcev, kot smo že zapisali, tudi Luka Žnidaršič, letel pa bo z letalom silent 2 electro. Na štartu bo pisana paleta jadralnih letal, katerih skupna značilnost je razpon kril (13,5 m), največja krilna obremenitev 35 kg/m2 in skupna največja teža 300 kg ali nekaj kilogramov več, če ima letalo reševalno padalo. Vsa letala so zunaj pristojnosti EASA.

na vrh strani