Matevž Lenarčič – še tretjič okoli sveta
(OPENSOARING, 29. Februarja, besedilo Niko Slana, fotografije Domen Grauf, Milan Korbar, uredil Milan Korbar)
Matevž Lenarčič se v novem letalu pripravlja za nove podvige
O Matevžu Lenarčiču Opensoaring doslej ni pisal prav veliko, ker pač ob njegovem prvem poizkusu, da bi obletel planet, leta 2002 (z letalom Zenair CH 701), ko je moral zaustaviti svoje letalo v Kanadi, potem ko mu je podstavil nogo kanadski letalski uradnik gospod Reeps in tudi dve leti kasneje (2004), ob uspešno izpeljani globalni pentlji (od 6. junija do 25. Avgusta z letalom Sinus 912, rotax 912 UL), še nismo bili na medijskem odru. Takrat je slovenski pilot omenjenemu gospodu Reepsu, ob svojem kratkem postanku Oshkoshu, na svetovnem srečanju letalcev, segel v roko. A tudi tu ni veliko manjkalo, da bi mu znova potegnil za ročno zavoro. To je samo ena od mnogih zanimivih letalskih prigod Matevža Lenarčiča. Sicer pa se moramo posipati s pepelom, saj tudi leta 2012 (Virus SW 914), nismo spremljali njegovega krožnega leta z mnogimi zankami, tako je seštevek kilometrov na njegovi poti znašal blizu 100.000. Zabeležili pa smo, da mu je FAI leta 2013 podelila naziv najboljšega letalca leta na svetu.
V Sloveniji Lenarčičevega svetovnega priznanja niso obešali na velik zvon. Nekako po slovensko, pa čeprav … je imel njegov dosežek veliko razsežnosti, tudi če pustimo ob strani raziskovanje črnega ogljika, ki se je, prav z njegovim letom, prvič zapisal v širšo zavest Slovencev.
Lenarčič je FAI najbrž prebudil iz dremavice leta 2013, ko je letel iz Slovenije do Tromsoja na Norveškem, kjer si je ogledal spomenik polarnemu raziskovalcu in pilotu Roaldu Amundsenu, katerega zadnje dejanje je bilo, ko je hitel na pomoč Umbertu Nobilu, pilotu ponesrečenega zrakoplova Italia. Kaj neki si je mislil, ko je stal ob vznožju tega velikega moža, ki so mu Norvežani postavili spomenik, pa čeprav je bil samo raziskovalec, kot bi dejal Lionel Terray, nekoristnega sveta. Mrzlega, negostoljubnega in hkrati lepega. Lenarčič je od tam in prek Severnega tečaja nadaljeval v Kanado. Nazaj grede si je privoščil let prek Atlantika po trasi legendarnega Charlesa Lindbergha, le da ni pristal v Parizu marveč na letališču Shannon na Irskem. Ta let in tudi vsi drugi smeli koraki na tej poti (dotik Antarktike, od Čila do Velikonočnega otoka, prek Mt. Everesta itd) je Matevž Lenarčič opisal bolj na kratko.
Zasavski pilot, ki je član Aerokluba Prlek iz Ljutomera, nekoliko spominja na britanskega avanturista, jadralca in alpinista, H.W. Tilmana, ki je svoja potepanja po svetovnih morjih s starim kuterjem Mischief, kmalu po koncu druge vojne, od Patagonije (1957) do visokega severa, sklenil s kapitalnim delom z naslovom The Eight Sailing/Mouintain – Exploration Book. Kaj podobnega, namreč združitev vseh njegovih avantur, bi lahko brez težav v knjižni obliki izpeljal tudi Matevž. Gradiva ima dovolj in kot kaže še zlepa ne bo sklenil svojih avantur. S I. zasavsko odpravo je bil na Grenlandiji (1978). Že leta 1988 je izdal alpinistični potopis z naslovom Smisel in spoznanje - Patagonija, poleg vsega drugega je opisal dogajanja ob vzponih na znamenita patagonska vršaca Cerro Torre in Fitz Roy (pozimi 1985/1986), na katerih si je, s svojima soplezalcema Bogdanom Biščakom in Radom Fabjanom zagotovil prvi jugoslovanski (slovenski) pristop. V Patagoniji si je takrat že drugič, a še iz tal, ogledoval zašiljene vrhove z imeni legendarnih pilotov (Exupery, Mermoz, Guillaumet). Že zgodaj se je srečal z jadralnim padalstvo, na velenjskem letališču pa se je izšolal za pilota. In če smo že pri literaturi, je seznam Lenarčičevih samostojnih del (12) in tistih v soavtorstvu izjemno. Kdor bo pobrskal po spletu, se bo čudil, v katerih knjižnih delih vse je pustil svoj osebni odtis.
Za letalsko srenjo je najbolj zanimiva njegova knjiga Okrog edinega sveta, v kateri je opisal svoja druženja in doživetja z Modro strelo (Zenair CH 701) leta 2002, ko je prvič skušal obleteti planet ter dogodke leta 2004, ko mu je prvič uspelo. Pravzaprav ima prav ta njegov potopis v slovenski letalski literaturi posebno mesto in se spogleduje z Exuperyjevo knjigo Veter, pesek in zvezde. Morda bo kdo dejal, da pretiravamo, a kdor je pozorno prebral njegovo »pot«, bo našel veliko zanimivih in življenjskih razmišljanj. »Velika večina ljudi bi lahko živela srečno življenje, le opaziti bi ga morala. Tega nas v šolah ne učijo, pomembnejše se jim zdijo tekmovalnost, pogoltnost in posesivnost,« je nekje zapisal. Ja, to Lenarčičevo delo presega vse, kar je bilo doslej zapisanega o letalstvu v Sloveniji. Knjiga, ki je izšla v založbi Didakta (2006) in je že razprodana. Prav zato upamo, da bo morda nekoč stopil po poti pišočega Tilmana in nam postregel s svojo avanturistično letalsko-alpinistično celoto. S prvo Potjo okoli edinega sveta, brez fotografij, se je posvetil pisani besedi, vse, kar je nastalo kasneje, pa temelji na izjemni fotografiji, besedilo ima le pojasnjevalno vlogo. Fotomonografija »Pot okoli edinega sveta« že nakazuje prevlado fotografije.
Zadnja knjiga Preko modrega planeta je spomenik njegovima zadnjima velikima letoma – okoli Zemlje 2012 in prek Severnega tečaja leta 2013. S knjigo se je predstavil z veličastnim fotografskim gradivom in seveda s svojim občutkom za fotografijo, tako kot že v vseh prejšnjih podobnih izdelkih. Treba mu je čestitati, da mu je uspelo izdati tako obsežno delo, ki je izšlo tudi v svetovnih jezikih. Zagotovo ga imajo tudi na JACL in na Ministrstvu, se razume, na tistem, ki obvladuje letalstvo in najbrž je na častnem mestu v pisarni mag. Lojzeta Krapeža, vrhovnega poveljnika za civilno letalstvo v Sloveniji. Težko si je zamisliti bolj prepoznavne fotografije iz zraka in najbrž je dobil zanje največjo pohvalo s povabilom na zunanjo razstavo v kulturnem središču Paula Kleeja v Bernu (1. junija 2012). Tudi v Ljubljani smo videli to razstavo.
Lenarčič je v nekem pogovoru dejal, da ni fotograf in da ni nič, za kar ga proglašajo v medijih. Če vemo, kakšni so honorarji pri slovenskih založbah, je pač jasno, da je po svojih velikih popotovanjih, ali če hočete, avanturah, moral za preživetje znova poprijeti za pilotsko palico in fotografski aparat v svojem podjetju Aerovizija: »Pri aero snemanju z UL letali smo nekoliko premešali karte. Seveda so nas takoj prijavili na vse žive inšpekcije. Da se tega ne sme delati z UL letali, ampak smo dobili vsa dovoljenja od države in lahko delamo,« je povedal. Zelo slovensko, bi lahko pripisali. S srečnim koncem tega poglavja pa se Lenarčič še ni ujel z letalskimi oblastmi, kar dokazuje tudi kratek stik z JACL, saj mu v Sloveniji ni uspelo registrirati slovaškega nizkokrilnega letala Dinamic, za njegovo tretjo pot okoli sveta, tako da nosi francosko oznako. V reviji Kopilot (IX/2015) je v članku, z naslovom Birokracija lahko tudi ubija, zapisal: »Zaradi kopičenja pravil, birokratskih zahtev letalstvo že dolga desetletja stagnira. Cene postopkov certifikacije tudi minimalnih sprememb so neznansko visoke, procesi trajajo neskončno dolgo. Ko se papirna vojna konča, dobi letalo že zastarelo novost, cena izboljšave pa se z večkratnim faktorjem prenese na končnega uporabnika, torej na nas, letalce,« in še dodaja, da Agencija za civilno letalstvo pogosto nekritično spremlja priporočila evropske agencije EASA. V omenjenem zapisu je, kot velik poznavalec UL letalstva, nanizal še vrsto pomanjkljivosti, ki ne samo, da niso razumljive, ampak so za pilote tudi nevarne.
Če bi se Lenarčič držal vseh predpisov, denimo, na svoji prvi poti okoli planeta, je veliko vprašanje, če bi leta 2004 svojo pot sploh zaokrožil. Ameriški letalski kolegi, ki živijo v precej bolj tolerantni letalski administraciji, so mu svetovali v slogu znanega filmskega revolveraša Clinta Eastwooda: »Najprej leti, potem sprašuj …« V Evropi je to bogokletna misel.
Pri Lenarčičevih prizadevanjih je treba posebej omeniti pilotsko smelost in ne nazadnje – logistične prijeme. Alpinistični kolega je Matevža v pogovoru za Playboy vprašal, kako dober pilot je? »Najboljši,« je bil odgovor in v nadaljevanju je še pojasnilo, da je pač treba biti prepričan v to, kar počneš. Tako je bilo v njegovem alpinističnem obdobju in enako je v letalskem, fotografskem, službenem … V ta okvir lahko prištevamo tudi izbiro ekipe, ki ga podpira v vseh pogledih.
V knjigi Okrog edinega sveta je zanimiv seznam v katerem se Matevž zahvaljuje znancem in prijateljem, ki so mu pomagali, da je uresničeval svoje zamisli. Poleg je bil tudi AK Celje, v besedilu prve knjige pa je še posebej izpostavil Roka Marina, našega jadralskega prijatelja. Izjemna se mi je zdela vloga Domna Graufa, ki je v Sloveniji, prek satelitskega telefona, pogosto svetoval pilotu na južni polobli. In prav ta ekipna povezanost in učinkovitost vseh, ki sodelujejo v projektu Green Light World Flight, je občudujoča. V nekem reklamnem zapisu za eno od njegovih knjig je Lenarčičeva misel: »Vsak od nas bi moral enkrat na pot okoli sveta, da bi spoznal, da smo ujeti v čudoviti kletki, iz katere ni izhoda. Vsako dejanje, dobro ali slabo, ostaja v njej.«
Domen Grauf
Menim, da je najbrž dovolj, da je to pot opravil, opisal in ujel v svoje objektive Matevž Lenarčič. Si predstavljate, kaj bi nastalo, če bi to bila želja slehernega Zemljana. A saj je jasno, gre za prispodobo. Vsi bi se morali bolj zavedati unikatnosti planeta Zemlje, edinega, ki nam je na voljo. To bo slovenski pilot UL letala znova skušal dopovedati svojim bratom, Zemljanom, še s tretjim letom okoli Zemlje, ki se bo začel 21. marca na Brniku in v katerem bo, mimogrede, skušal potolči še kakšen svetovni rekord za potovanja z UL letalom.
