Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Tehnični dan Aerokluba ALC Lesce
(OPENSOARING, 12. Marca 2016, besedilo Niko Slana, foto: Milan Korbar in Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Matevž s predstavnikoma Garmina na predstavitvi

Tehnični dan katerega koli aerokluba v resnici ni nič posebnega, razen, ko se pred hangarjem okoli letal drenja več kot 60 ljudi. Nihče ni skušal organizirati peticije, ker za vse ni bilo dela, in tako s(m)o se nekateri usmerili k servisu Meze, ki je prav takrat (in seveda še dan prej) razglasil Dan odprtih vrat. In ker so bila odprta, smo vstopili. Glavna tema je bil navigacijski sistem Garmin in letalske slušalke Bose. V sterilno čisti delavnici s krožno remizo – ja ta izraz smo si izposodili od mesta Ljubljane, še iz razdobja, ko je vozili po mestnih ulicah tramvaj in mesto še ni bilo prepojeno z dizelskim izpuhom in bleščečim naslovom Zelena prestolnica Evrope – so bili razstavljeni inštrumenti in pripomočki, med njimi pa so se v malih skupinah pomikali firbci.

Eden se mi je zdel znan. Sloka in koščena postava dokaj visokega gospoda, z zaraščeno brado. Pa, saj skoraj ne morem verjeti – Matevž Lenarčič, ki sem ga že nekaj časa zasledoval, da bi z njim naredil pogovor pred odhodom na pot okoli sveta. Seveda sem se mu predstavil in mu čestital za vse, kar sem doslej njegovega dobil v roke. In potem smo ga, ob podpori dveh ali treh firbcev obstopili in začeli zasliševati, kot bi pripadal kateremu od policijskih sindikatov. Nekaj časa sem rabil, da sem dojel, da je to res človek, ki ga iščem, predvsem pa sem razpostavil bližnje detektorje in opazoval, kako se bo odzval na naša vprašanja. Prijazno in z nasmehom, prav nič ni bilo čutiti, da bo čez devet dni že pritisnil na plin svojega Dynamica in se podal proti Atlantski obali.

Kmalu je pristopil tudi jadralski kolega, še nedavno pilot Airbusa in je Matevža previdno vprašal, ali je napisal o svoji poti okoli sveta eno ali dve knjigi. No, pomagali smo mu z vsaj približno pravim podatkom o knjigah – torej, približno dvanajst in to vsaj tri o poti okoli sveta z letalom – dve z naslovom Okrog edinega sveta in tretja z naslov Preko modrega planeta.

Prvi dve knjigi sta razprodani, ali imate namen, da bi jih morda ponatisnili? Vprašanje je bilo jasno zastavljeno in takšen je bil tudi odgovor: »Mislim, da ne bo nobenega ponatisa. Kdo pa danes sploh še bere knjige?« nam je odgovoril, a je bil podatek, da so bile knjige natisnjene v 4000 izvodih vendarle tudi znamenje, da je med letalci kar precej zanimanja za njegove dosežke. Kakšni so Matevževi knjižni cilji v prihodnje nam ni povedal, vseeno pa sem navijal, da bi se morda znova lotil pisnega gradiva. Sam ob mojem navijanju za takšno knjigo ni rekel nobene.
»Raziskave ozračja z onesnaženostjo s črnim ogljikom se bodo nadaljevale vse do leta 2022,« je povedal pilot in s tem dal vedeti, da tretja pot okoli sveta ni njegova zadnja. A si predstavljate, koliko zgodb in koliko fotografij se bo do takrat nabralo in prav škoda bi bila, da ne bi dobil nobene ponudbe za knjigo Okoli edinega sveta II. Ja, izgubljene zgodbe, to je nekaj, kar mnogi v današnjem času ne razumejo, ker gledajo svet pač prek denarja in gospodarske rasti.
»Kaj pa človeštvu na koncu v resnici sploh še ostane. Samo umetnost in nič drugega. Vse drugo gre v dim in saje,« zatrjuje Matevž, ki o tem svetu najbrž nima nobene iluzije več. In zato si je, tako kot smo mislili, za svojo tretjo veliko pentljo izbral nizkokrilno letalo, kar mu bo najbrž preprečilo fotografiranje s trenutnim navdihom. A nas je potolažil, da zaradi tega ne bo s svoje poti prinesel nič manj fotografij. »Letalo ima na zadnjem spodnjem delu dokaj ravno ploskev in na tem mestu bom namestil fotografsko kamero.
Nam lahko poveš, v čem je razlika med katerim od Pipistrelovih letal in tem s slovaškim rodovnikom?
»Največja razlika je v direktorjih ene in druge firme, ki gradi letala,« se je zasmejal in nam seveda potrpežljivo razlagal, kaj zmore Dynamic in kaj Virus ali Sinus (oba Pipistrel). »Pomembna pozitivna lastnost Dynamica je, da ima med letom kolesa pospravljena v krilih. Pipistrelova letala te možnosti nimajo, a če bi jo imela, bi bila v kategoriji ultra lahkih letal neprekosljiva,« jim je dodal kompliment. Najbrž se mu je tudi malo tožilo po starih časih in starih prijateljih.

Da se resnično bliža ura odhoda nam je razodel pogled v notranjost letala. Na drugem sedežu se je bohotil meh dodatnega rezervoarja za gorivo in pred njim, tam kjer bi morala biti druga pilotska palica, je bil še dodatni rezervoar s sistemom za preklapljanje, ki ga obvlada najbrž samo pilot. Ko nam je Matevž postregel s podatkom o skupni litraži goriva, nam je bilo bolj jasno, da bodo nekatere etape dolge tudi prek 4000 km, brez vmesnega pristanka. Kapo dol! In seveda, ker so bili ob Mezetovem Dnevu odprtih vrat okoli Matevža zbrani samo piloti, nekaterih dejstev ni bilo treba razlagati do podrobnosti. Matevž je s polnimi pljuči in z normalno glasnostjo svojih glasilk povedal, da je v letalski Evropi vse naravnano tako, da bi uničili UL letalstvo. A zakaj? Ja, kako neki bi vojaški piloti gledali na svoja letala, ki lahko letijo hitreje od zvoka, generali pa bi se zmenili, da je največja dovoljena hitrost, denimo, 300 km/h. Te generale bi najbrž kaj hitro razporedili na različna vratarska mesta na slepih vhodih na letališče. V prenesen pomenu je govoril o teži UL letal in obremenitvah, ki jih zlahka prenesejo ta mala in precej cenejša letala.
Priznamo, tudi pri Opensoaringu smo morali uporabiti inštitut »samocenzure«, kajti, če smo prav poslušali med vrsticami, Matevž meni, da bi bilo treba generale, ki nadzorujejo razvoj UL letal, tako na državni ravni kot tudi na evropski in v EASA, poslati na druga delovna mesta, daleč od letalstva. Toda, saj ni nihče naiven, najbrž so v ozadju takega razmišljanja in ravnanja korupcijski vzvodi, ki prihajajo iz industrije za izdelavo »normalnih« letal. Tem lobijem pač ne gre v glavo, da nastajajo enako kakovostna letala kot so njihova, toda za polovico ali še manjšo ceno. Zanje nedopustno, za športno letenje pa edina rešitev?

In ker je bilo srečanje z Matevžem naključno, so tudi vprašanja padala bolj povprek. Zanimalo nas je, ali ima tudi Dynamic tako razvejeno predstavniško in servisno mrežo? Matevžev odgovor je bil po eni strani zanimiv, po drugi pa presenetljivo jasen. Zatrjuje, da ima že toliko izkušenj z rotaxovim motorjem, da mu je vse jasno in tudi prav nič skrbi nima s tem, da ga ne bi znal popraviti.
»Seveda uslužbencem na JACL kaj takega ne bi smel reči,« se zaveda pilot, ker mu je jasno, da mu ne priznavajo neštetih izkušenj z letalom in motorjem. Najbrž jim gre ta trenutek še posebno na živce, ker s svojimi dosežki dela reklamo za UL letala. In ker nima tega, onega ali tretjega papirja, da bi lahko tudi sam kaj naredil na letalu, ga potiskajo v območje odvisnosti.
Ko smo se že sprehajali med navigacijskimi inštrumenti, smo Matevža vprašali, kje se je naučil instrumentalnega IFR letenja?
»Opravil sem tečaj v Adrii. Tu ne more biti improviziranja. Po inštrumentih je treba znati letet, pa ne približno, sicer se take poti ne bi imelo smisla lotiti,« je pristavil za konec.

No, tehnični dan je tako, v zanimivi družbi pilota Matevža Lenarčiča, hitro minil. Vodstvo kluba se je izkazalo – ne samo, da je zabeležilo vse prisotne, tudi tiste, ki so se skrivali v Mezetovem hangarju, kjer so mimogrede ujeli Red Bullov nastop Petra Podlunška, pa skakalni nastop bratov Prevc& in drugih, je na koncu vse povabilo v brunarico na izvrsten golaž. Tudi Tone Čerin je sprejemal čestitke za svoje jadralne dosežke v zimski Avstraliji. Koordinacija vseh bistvenih sklepnih dejavnosti je bila v rokah Jurija Finžgarja. Čestitke Jurju in vsem drugim, ki jim je bilo jasno, kje je bilo treba prijeti za delo. Naj živi predsednik Janez Polenec!