Dva dneva v Celju – za užitek, izobraževanje in razmislek
(OPENSOARING, 8. Februarja 2016, besedilo Niko Slana, video Peter Karner, foto in urejanje Milan Korbar)
Dobitniki priznanj FAI in LZS so bili zadovoljni
V Celju se je zgodilo nekaj velikega, saj množica 269 udeležencev ni prišla samo na večerno zabavo prvega dne. Prepričan sem, da so bila v ospredju dvodnevnega druženja predvsem predavanja, tista za učitelje jadralnega letenja in tista zunaj tega okvira. In kaj smo lahko jadralci tu zvedeli? Marsikaj, a je bilo treba brati in poslušati med vrsticami, denimo, da je bila, ob menjavi licenc, čista floskula, da se z novimi licencami s podpisom EASE ne bo nič spremenilo, da bo za vse samo boljše. Zdaj pa slišimo, če le nismo gluhi, da jadralcem na vseh koncih zategujejo uzde. Nihče ni na glas dejal, da se iz te napetosti ne bo rodilo nič pametnega. Občutili pa smo lahko, da so bili jadralci navdušeni ob predstaviti obeh naših vrhunskih firm, ki izdelujejo jadralske inštrumente, morda tudi zato, ker se jim je uspelo izzviti iz krempljev slovenske majhnosti.
Iz razmišljanja naših jadralnih mož iz slovenske «jadralske in tehnološke špice« smo lahko izluščili, da vedo, kako bi morali ravnati v prihodnje, da nas ne bi pogoltnila evropska birokracija. In kako blago so v naših ušesih zazvenele besede enega od predavateljev, da se v prid športnega letenja, torej tudi jadralnega letenja, pripravlja upor sužnjev. Bil sem užaljen, ko sem tudi izza katedra zvedel, da smo Slovenci v Evropi na poti pasivnega spremljanja dogajanj in napovedujočih sprememb, saj so naši »evro poslanci« ali kako se jim že reče, nekaj podobnega kot tisti piloti linijskih letal, ki včasih tudi nalašč letijo počasi, da bi se jim izšel urnik pri izračunu dnevnic. Ampak, pozabite zlobne, a resnične pripombe, saj nas bo Evropa poiskala sama. Upam, da to ni samo utvara.
Ker dogodek v Celju ni bil organiziran sindikalno, tudi nihče ni sestavil kakšne peticije, da bi bi jo podpisali, čeprav smo lahko iz avditorija, napolnjenega do zadnjega kotička konferenčne sobe Tehnopolisa, slišali posameznike, ki so predstavniku JACL dali na znanje, da ljudi na terenu zanima marsikaj in da naj predavatelj v ponedeljek ali ko jih bo videl, kar vpraša svoje nadrejene, da bodo lahko njegovi odgovori v prihodnje bolj določeni. Ja, težavno je odbijati napade take množice, čeprav povsem dobronamerne. Morda lahko organizator prihodnjega srečanja že pričakuje navodila od zgoraj, da takšna množica na enem mestu v prihodnje ne bo več zaželena, kajti na trenutek se je zdelo, da je bila kritična reakcija »mase« že blizu. Na srečo so člani AK Celje izvrstno izpeljali sklepno dejanje in udeležencem razdelili potrdila o udeležbi.
Predlog Erazma Polutnika, da bi slovenski jadralci veliko bolje shajali z evropskimi in domačimi letalskimi oblastmi, če bi imeli krovno ATO organizacijo, ki bi skrbela za poenotene standarde učenja jadralnega letenja in še marsikaj, je naletela na odobravanje. Debata se ni utegnila razviti, saj je bil urnik predavanj preveč napet, in zato bi prihodnjič bilo bolje, če bi bilo predavanj manj. Izjemno zanimiv je bilo tudi nastop Roberta Hriberška (LC Maribor), ki se že precej dolgo ukvarja s poučevanjem jadralnih začetnikov. Morda bi bilo dobro, ko bi njegova prizadevanja ocenili tudi na Ministrstvu za šolstvo in šport, a za svoj kakovosten nastop na tej ravni bi moral pripraviti pisno gradivo in ga dati v obravnavo letalski in pedagoški stroki. V vsakem primeru bi njegovo razmišljanje bil eden od temeljev omenjenega slovenskega ATO. Najbrž bi mu pri tem delu z veseljem pomagal tudi dr. Boris Kožuh, ki zase zatrjuje, da je predvsem učitelj jadralnega letenja. Erazem Polutnik se je spustil v spolzko razmišljanje in primerjavo o tem, kako poteka šolanja na terenu – seveda v primerjavi z zapisanim v priročniku konkretne letalske šole. Mimogrede smo zvedeli, da bodo uslužbenci JACL poslej večkrat v živo preverjali, kaj se med šolanjem dogaja na terenu. No, veliko vprašanje je, ali smo jadralci v Sloveniji sposobni skupnega in zato veliko bolj prodornega nastopa.
Uys Jonker, eden od dveh bratov, ki v JAR vodijo izdelavo svetovno uspešnih jadralnih letal JS1, je marsikaj povedal, a njegova prisotnost v Celju in Sloveniji nakazuje, da ni prišel samo na predavanje in da je v ozadju tudi sodelovanja s slovenskim znanjem. Bertu Schmelzerju, ki je predstavil svojo jadralno filozofijo in so bili poslušalci z njim zelo zadovoljni, niso mogli zastaviti vprašanja, kako bo ob svojem prihodnjem jadranju prek celotnih Alp, od Švice do Maribora in nazaj, svoji kontroli letenja oddal »letalni načrt«, predvsem pa, kaj bodo z njim počeli, ker so podatek o tej inovaciji (letalni načrt) dobili šele dan kasneje.
Sicer pa mi je bil, ko govorim o predavateljih, najbolj všeč Andrej Kolar (Naviter), ki je svoje raziskovalno in inovativno podjetje, ki je že zdavnaj zapustilo slovensko krožnico, predstavil s pustno masko na glavi. S tem nam je vsem povedal, da je vse, kar počnemo v zraku, vendarle samo zabava, konjiček, čeprav so lahko odtisi podkev tega konjička tudi smrtno nevarni. Tudi on in njegov Naviter, po novem pa še Top Meteo in najbrž še kdo, si pod lupo SeeYou 8, prizadevajo, da bi bili leti jadralcev iz leta v let bolj kakovostni. Seveda, nekaterim tako razmišljanju ne seže pod kožo, ker letijo predvsem za svoje veselje in jih tudi 500 km dolgo jadranje, s povprečno hitrostjo 90 km/h, prav nič ne moti. Res, premalo je bilo možnosti, da bi tudi o njegovem podajanju slišali občinstvo. Zagotovo bi bilo zanimivo, iz prakse pa bi lahko še največ povedal Boštjan Pristavec, zmagovalec državnega prvenstva v preletih za sezono 2015, saj je Naviterjev pripomoček preizkusil v Namibiji, kjer je postavil vrsto državnih rekordov.
