aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

O Cirrusu d.o.o. malo drugače
(OPENSOARING, 23. marca 2016, besedilo Urša in Mojca, uredil Milan Korbar)

Mojca in Urša

V Mezetovem Aeroservice sem prvič srečala Uršo. Do takrat nisva vedeli druga za drugo. Prišla sem samo pogledat, kaj se dogaja ob odprtih vratih v Mezetovem Aeroservice-u. Z vprašanjem ali dvema sem se spotaknila ob Uršo, ki se je pogovarjala z Matevžem Lenarčičem. »Daj, napiši kaj za Opensoaring. Slovenija je majhna, ampak očitno se med seboj slabo poznamo,« sem ji dejala. Ona je samo prikimala in obljubila. »Ne vem, kako mi bo uspelo,« je dejala, a se bom potrudila. Zakaj tudi jadralci ne bi spoznali našega podjetja. Cirrusa.« Prav kmalu je v moj poštni predal priletel Uršin zapis. Z veseljem sem ga prebrala in šele takrat sem ugotovila, kaj je tistega dne bila njena naloga.

Letijo - vsi sorodniki

Zvečer se ozračje v naši hiši umiri in ob dobri glasbi upam, da bodo črke lažje sestavile berljivo celoto o našem podjetju, za katero sva se dogovorili z Mojco. Zveni precej suhoparno – predstavitev malega družinskega podjetja, katerega stranke so piloti. Ko si v družbi pilotov ni nikoli dolgčas. Oče Peter Klinar je svoje jadralno letenje začel leta 1967, štiri leta kasneje pa je dodal še pilotske spretnosti za motorna letala (1971). Poleg članstva v Aeroklubu Celje je bil dejaven še v Letalski zvezi Slovenije, bil je tudi predsednik Komisije za jadralno letenje. V tem času so organizirali akcije preletov v Subotici. Osvojil je tudi jadralno značko Zlati »C«.



Začetki našega podjetja segajo v leto 1989, ko sta se mama in oče, športni pilot in jadralec ter učitelj jadralnega letenja, odločila, da gresta na svoje. Jadranje je kasneje, zaradi pomanjkanja časa, žal, opustil, še vedno pa ima PPL in UL licenco. Mama je začela z izdelavo kovinske galanterije, oče pa je sčasoma nadaljeval v smeri, katero je začrtal že prej, v celjski Kovinotehni. Že v nekdanji Jugoslaviji je, kot vodja poslovalnice zunanje trgovine, v domovino uvozil več letal znamke Piper (ZDA), zato je bilo nadaljevanje v tej smeri precej logična posledica, sploh, ker njegova ljubezen do letenja ni pojenjala. Od tod tudi ime podjetja Cirrus d.o.o. – po najvišjih oblakih.

Kasneje se je zastopstvu za letala Piper pridružilo še nekaj drugih vodilnih znamk iz področja letalstva: Garmin, Bose, Sennheiser, Kannad, Jeppesen, ASA, nazadnje še zastopstvo za UL letala češkega proizvajalca Evektor Aerotechnik. Skratka, pri nas ljubitelj letenja najde prav vse, od knjig za učenje, letalskega pribora in pripomočkov za letenje, avionike, letalskih rezervnih delov, pa vse do pravega letala, pa naj bo to majhno UL (pa nikakor naj ne bo ta rang letal zapostavljen, ker so dokazano sposobna največjih dosežkov), pa vse do večjih, tudi poslovnih letal.



Začela sem na drugem koncu

Kot je ljubezen do letenja očeta pripeljala, da je letalstvo združil s poslovno žilico in ustvaril podjetje Cirrus, se je moja pot med oblake začela z drugega konca. V želji po osamosvojitvi sem se tudi sama pridružila staršema v podjetju, ta služba je bila najbolj pri roki. Kmalu sem res odšla na svoje, a še danes preživimo ogromno časa skupaj že v službi. Naš delovni dan ne traja od 7. do 15. ure, ampak je naš posel tudi naš način življenja. Za večino pilotov je letenje namreč konjiček in akumulator za letalo navadno »crkne« takrat, ko je klasičen delavnik že zdavnaj mimo ali pa čez vikend. Kakšna stranka pride tudi ob treh zjutraj, če ne utegne drugače. Z leti sem zmeraj bolj razmišljala, se bo potrebno naučiti tudi leteti, saj sem želela čim bolje razumeti letalstvo. Pravzaprav je nenavadno, da nisem tega naredila že prej, saj sem že od malega odraščala med samimi piloti (stric, bratranec, pa še nekaj bližnjih in malo manj bližnjih sorodnikov in veliko družinskih prijateljev). Ko je želja dozorela in postala dovolj močna, da je premagala vsa nasprotovanja domačih, predvsem mame, ki se z mojo odločitvijo nikakor ni strinjala, češ, da bo zdaj trepetala za dva domača, sem pričela s šolanjem. Opravila sem UL in CVFR izpit in zdaj je letenje najlepši del moje službe. Da bi ga le bilo še več …



Letenje me je zasvojilo

Med šolanjem pa ni bilo samo veselje, saj sem imela kar nekaj pogovorov in pregovarjanj sama s seboj. Med tem časom je imel mož nesrečo z motorjem, zato sem se spraševala, ali naj nadaljujem in tvegam, da najini trije mladoletni otroci po najslabšem scenariju, ki se mi je takrat motal po glavi, ostanejo brez staršev. A očitno me je že pred tem dovolj zgrabilo in s pomočjo potrpežljivega učitelja Marijana Jandroka sem nadaljevala in opravila izpit za športno pilotko. Čeprav se z nekaj deset urami samostojnega letenja še nimam za pilotko, pa je bilo to dovolj, da mi je odprlo oči in dalo vpogled v srca pilotov. Ko enkrat izkusiš samostojno letenje ostaneta le dve možnosti, ali čez letenje narediš križ ali pa začneš uživat. Letenje zasvoji. Vsak pogled v nebo se nadaljuje z mislijo, le kako bi bilo ta trenutek tam zgoraj in v mislih že odplavaš. Potem pa težko pričakuješ trenutek, ko se bo misel spet tudi udejanjila in bom lahko spet malo pobegnila v »luft«. Letenje sta strast in veselje tudi za večino naših strank.

Vselej ob Matevžu na poti



Vselej uživam ob poslušanju takšnih in drugačnih zgodb pilotov, ki se ustavijo v prostorih našega Cirrusa d.o.o. Danes gledam z drugačnimi očmi. Zadnji dnevi so bili še posebno zanimivi. Prste imamo namreč tudi pri novi avanturi Matevža Lenarčiča, ki tokrat ni samo avantura ampak znanstveni projekt. Poskrbeli smo, da je Garmin velikodušno oklestil ceno pri opremi za njegovo letalo ter dodal še nekaj brezplačne elektronske kartografije. Tako ali drugače smo bili zraven pri vseh njegovih letih okrog sveta. Spomnim se prvega srečanja, možakarja z nekoliko zasanjanim nasmeškom in mi je oče, potem, ko se je poslovil, rekel: »Ti, a si videla tega tipa? Je prišel in vprašal ali imamo navigacijske karte?« Ja, in? »Vprašal sem ga za katero področje jih potrebuje in mi je odgovoril - za ves svet.«

Takrat mu, žal, ni uspelo obkrožit Zemlje zaradi birokratskih zapletov, mu je pa v naslednjih dveh poskusih. Pri naslednjem je prišel k nam po Garminov GPS, ki je sredi Mongolije prenehal delovati. O tem nas je obvestil prek SMS-a. Navadno Garmin zahteva, da vse defektne naprave pošljemo v njihov servis v Veliko Britanijo, ki ga nato v nekaj dneh popravljenega vrnejo, kar pa bi v tem primeru pomenilo veliko težavo. A so presenetljivo svetovali, naj ga pilot razstavi in v njem učvrsti vse vijake. Oče takrat še na enega prvih mobitelov ni znal napisati niti SMS-a, zato sem tresočih rok to sporočilo natipkala jaz. Čez nekaj časa je prišel odgovor: »DELUJE!« Bili smo veseli, da je uspelo!

Sodelovanje pri projektih, kot so Matevževi, je privilegij, a hkrati velika odgovornost, saj se kaj hitro lahko pojavijo težave, na katere je potrebno reagirat kar se da hitro in pomagat težave čim prej razrešit. Že kar slutim, da bo tudi v naslednjem mesecu trpelo redno delo, saj bomo pred računalniškim ekranom trepetali ob spremljanju njegovega leta, tako, kot je bilo tudi pri prejšnjem. Verjetno je bilo za nas bolj adrenalinsko doživetje kot zanj v malem letalu. Ob tej priložnosti naj mu zaželim: »Srečno pot Matevž!«

Naši kratkoročni načrti



Delamo novo spletno stran, kjer bomo razširili ponudbo v spletni trgovini, tudi z rezervnimi deli. Smo v postopku odpiranja letalske šole. Šolali bomo na moderno opremljenem UL letalu EV-97 Eurostar, ki ga izdeluje češki Evektor Aerotechnik. Prihodnost in priložnost vidimo na UL področju letalstva, saj je letenje cenejše, manj obremenjuje okolje, v zadnjih letih pa je doživelo tudi velik tehničen napredek.

na vrh strani