aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Pokal LX navigation
(OPENSOARING, 12. maja 2011, dnevnik z zamudo, Niko Slana)

Sobota, prvi dan
Novica, ki strezni
Sobotna vožnja od Ljubljane prek Budimpešte do Szegeda na prijateljsko letalsko tekmovanje za pokal LX navigation, v paru z Janijem Stariho in Borisom Stražišarjem - Jacksnom, je minila na skoraj prazni avtocesti. Nevihte so se menjavale s sončnimi kilometri, fižolova juha ob avtocesti, kakšnih 80 km pred Szegedom, je teknila za deset. Prihod na letališče Petra Szaba v Szatymazu je bil znova navdušujoč, prostor okoli hangarja je vse bolj kultiviran, ob vhodu na letališče so fantje postavljali železna vrata, takoj za njimi je nastal parkirni prostor. Petrov brat je preprosto dejal: »Trudimo se.«

Črta Rojnika, direktorja LX navigation in gostitelja tekmovanja z uradnim imenom LX navigation Cup, smo srečali pred hangarjem. »Večerja je, kaj čakate,« nas je povabil v svojem slogu. Seveda smo se razgledali v kakšnem stanju je bife. Eszter Szabo in ženske, ki spadajo k moški posadki letališča, so bile pri večerji kot mravljice, poleg tega so se izmenjavale pri pipi za točeno pivo, ki ni imelo cene. Močna češka odprava jadralcev in spremljevalk je s seboj pripeljala neznano število kovinskih sodčkov piva. Češki pilot sharka je mimogrede pohvalil svoj novi motor, enakovreden onim v ventusih, s katerim lahko sam vzleti, a se je takoj še pohvalil pivom, pripravljenim za vse prihodnje dni druženja. Vrčke za pivo je krasil zbrušen znak AK Alföldi z jadralnim letalom. Druščina se je zbirala okoli čudežne pipice, nihče ni bil glasen, nihče pretirano žejen. Družino Jerneja in Nine Lokovšek se je ojačala 2-mesečno Evo, tako sta zdaj vzgojitelja kar štirim naraščajnikom. Jureta Lokovška tokrat ni bilo v Szatymazu, Jernej je razložil, da je pred dnevi opravil z zahtevno operacijo, tako da bo moral počivati nekaj časa.

Ja, vsaka takšna novica te strezni. Tudi monsieur J.R. Faliu, Francoz, ki je v minulih letih vodil letenje na pokalih LX, je bil v bolnišnici v Szegedu. Tako se pravzaprav zaveš, da bi morali biti prav vsi veseli, da smo imeli možnost priti na prijateljsko srečanje pokala LX navigation, in da smo si z znanci s katerimi se že nekaj časa videvamo enkrat na leto, segli v roke.  Juretovega JL bo letel Maks Berčič.

Nedelja, drugi dan
Gluhi in slepi  
Nikar se ne trudite, da bi dognali v kateri svetovni razred spadata Potyka Jozsef in Herceg Andras, edina člana zasedbe Prince  Együttes. V nedeljo sta si našla prostor med jadralnimi letali, razpostavila sta svoje glasbene pripomočke. Potyka je igral na klaviature, Herceg pa na saksofon. Večina jadralcev in spremljevalcev se je kmalu umaknila v zasebnost. Boris Stražišar, Marjan Tomkiewicz  in moja malenkost smo nekaj časa sami vztrajali, jim ploskali in jih prepričevali, da igrajo pravo glasbo. Nismo mogli verjeti, da piloti, predvsem pa njihove spremljevalke, niso premogle niti najmanjšega smisla, denimo, vsaj do obeh gostiteljev, Petra Szaba in Črta Rojnika, da bi po okusni večerji vendarle obdržali še nekaj volje do žive glasbe, do darila pod streho hangarja, na katero so se zlivale izdatne količine dežja iz klasičnega ciklona.

Ko smo že rahlo obupali, se je lahkih nog od nekod vzela skupinica treh domačih pilotov, začeli so poplesavati pred glasbenikoma, ti so medtem našli prave ciganske ritme, pridružili smo se jim še trije omenjeni slovenskih ljubitelji glasbe, od nekje se je vzela še domača Tina, šarmantna mladenka, in potem je  v divjem ritmu plesala z vsakim, pač odvisno komu jo je aktualni plesalec prepustil. Tako sproščenega ozračja že dolgo nisem doživel, občudoval sem mladenko, ki je sprejela igro, čeprav je zagotovo pripadala komu od fantov na plesišču.

Demokracija je, da ob neki prostočasni dejavnost počneš, kar te je volja, da si družaben, da kažeš hrbet nekomu, ki ti ni všeč, da izkazuješ prezir do neke glasbe. Vse je OK, nihče nikomur nič ne očita. Ampak, včasih je treba upočasniti korak, dvigniti rit malo kasneje, kot ti pade na male možgane, pač zato, ker se je nekdo potrudil, in ker nam iz prijaznosti poslal živo glasbo. Mi pa smo ostali bolj ali manj gluhi in slepi.

Ponedeljek, 2. maja, prvi tekmovalni dan
Saksofon in blato
Proti jutru je prenehalo deževati, meteorolog, sicer jadralec, ki je lani na Češkem doživel nesrečo z jadralnim letalom, se je na brifingu spomnil, da tudi lani na pokalu Alföldi nismo imeli sreče z vremenom. Tokrat je bil Szatymaz središče mokrote, saj je  padlo 25 mm dežja na kvadratni meter, več kot kjerkoli drugje. Zjutraj je bilo v njegovih besedah nekaj pogojnega optimizma: »Bolje je, kot sem si misli …« Peter Szabo nam je po dolgem oklevanju naložil kratko disciplino, približno 150 km, s cilindroma 20 in 30 km. Sam sem se kar trikrat znašel pod 400 m višine, in ko sem se pred koncem naloge že odločil, da bom samo še jadral, sem pod seboj zagledal nesrečneža, ki je pristajal na dolgo črno njivo, daleč od kakšnega naselja. Ekipa treh, ki je šla na pomoč, ni bila dovolj, čez nekaj ur so se odpravili še štirje. Do ene zjutraj so imel dovolj dela. Po blatu in brezpotjih so se kakšne tri kilometre prebijali nekaj ur z enim krilom, nato z drugim, posebno naporna vaja pa je bilo vlačenje trupa v katerem se kolo zaradi blata ni več vrtelo. Sedem ljudi je vleklo, držalo ravnotežje, Zoki Frenc (Srbija) pa je hodil spredaj in iskal prehode med jarki in spotoma še vlekel ter bodril nenavadno ekipo reševalcev.

Nepomembna in kratka disciplina, v kateri zmagovalec ni dobil niti 500 točk, je bila za mnoge prvi let in uvajanje v tekmovalno sezono. Ferenc Peperko je imel težave z računalnikom v klubskem DG 300. V zadnjem delu leta je zato sledil Črtu Rojniku, kajti, če ima kdo  zanesljive inštrumente, naj bi to bil Črt … a se je zmotil, ker tudi Črt ni imel v kabini skoraj nič za navigacijo, inštrumenti na preizkušnji so mu nagajali in se je pač nekomu pridružil, da bi prišel do doma. Miha in Ivo Peperko sta se uštela pri programiranju točke doleta, nad katero je vselej treba imeti najmanj 400 m višine. Zaupala sta svoji spretnosti programiranja in Miha se je ujel v zanko, pristati je moral brez dotika zadnje točke.

Najbolj zadovoljen je bil Ferencov pomočnik, ki se je v to vlogo znova postavil po štiridesetih letih.  Da ne bi izgubljal čas, je na sezonsko delo vzel saksofon in vadil. Marjan Tomkiewic, prav tako prvič v vlogi pomočnika in ljubiteljski pihalec v piščal, ki smo ga določili za koncert ob koncu pokala LX, pa je medtem, kot sposojena moč do kolen v blatu reševal jadralno letalo in tako nenadejano spoznaval vlogo pomočnika v zelo težavnih razmerah. V enem samem popoldnevu je spoznal skoraj vse radosti pomočniškega dela in čeprav je ob eni uri zjutraj kar oblečen stal pod toplo prho bungalova v Evro kampu, ga dobra volja ni zapustila.

Torek, 3. maja
Čudežni kolibri LX navigation
Brane Ivanuš se je na brifingu zahvalil vsem, ki so ga rešili iz blata, še posebno srbskima prijateljema Zokiju Frencu in njegovemu pomočniku. Zvečer sta z Aljo druščino razvajala s torticami.

Letala smo sicer zvlekli na štart, a samo za vajo, fronta s severa je grozila in očitno si tudi organizatorji niso želeli še kakšnega pristanka v razmočena polja. Letališče se je počasi vendarle sušilo, tako da je brez zabave ostal tudi Avi-Jon Ivanuš, star kakšni dve leti in pol, ki si je dan poprej našel obsežno in globoko mlako in po njej korakal gor in dol in bil v trenutku kot komandos. »Zjutraj Jon, zvečer pa vsi drugi,« je ugotovila Meta Berčič.

Andrej Vrečer je med postopanjem med letali predstavil čudežni kolibri, izdelek firme LX navigation, velik približno 2 x 3 cm, z ekranom, ki premore veliko funkcij in celo variometer. Ko v letalu vse odpove, te majhna priprava pripelje do doma.

Popoldne se je na letališču vendarle pojavil monsieur J.R. Faliu, Francoz, ki je že nekaj let vodi letenje na pokalu LX navigation. Preden smo s štarta pospravili letala je Szabo sklical brifing na katerem je tudi uradno pozdravil starega znanca in mu predal komando nad letališkim redom. Bili smo ga veseli in požel je buren aplavz. »Počaščen sem,« je dejal, »predvsem je nenavadno, da človeku ploskate, še preden karkoli pove,« je začel stresati domislice na svoj račun. »Prostato so mi očistili, in ne odstranili, moje seksualno življenje so zdravniki v Szegedu rešili,« je šaljivo namignil na svojo tegobo. 

Sreda, 4. maja
Po potrditev v Zrenjanin
Na štartu so bila letala znova zaman. Francoz Faliu je pravi mojster komplimentov za vse, ki se trudijo. To je zagotovo sporočilo, ki si ga je treba zapomniti in tudi kdaj uporabiti. Pohvalil je srbski kulinarični večer, dan poprej. Mnogi jadralci, ki Srbijo in njihove namizne dobrote poznajo že dolgo, so menili, da se očitno v Srbiji nekaj spreminja in da bo treba po potrdilo za to trditev na slovensko DP v Zrenjanin.

Četrtek, 5. maja
Miha in Ferenc predana klubskim pravilom
Znova je bil letalski dan. Zjutraj pokliče Stariho Zdravko Štrukelj. Stara prijatelja sta izmenjala nekaj besed, saj je bil 5. maj dan, ko se je ponesrečil Franc Štrukelj.

Miha in Ferenc Peperko sta s klubskimi letali edina letela brez vode, ker se klubska letala pač letijo brez vode in ker na DP želita biti dobro pripravljena. Zanimiv je bil njun večerni pogovor o sporazumevanju v zraku. Pilota, ki sta se odločila, da bosta sodelovala v zraku, sta ugotovila, da ne rabita veliko besed, le tri ali štiri, ampak te morajo biti razumljive in nedvoumne. Poleg zaupanja je to najbrž najbolj bistveno. Če bi nekdo zapisal, kaj in kako se jadralci med seboj obveščamo, bi kaj hitro ugotovil, da je večina informacij neuporabnih, pogosto jih »fantje« izročijo javnosti, ko je že vse mimo ali pa z njimi izkazujejo svoj položaj, takšen ali drugačen. Še najbolj resni so v tem pogledu Celjani. Tri češke jadralke so začele izvrstno. Pač še eno znamenje, kje je češko jadranje. V Sloveniji že dolgo ni jadralke, ki bi hodila na tekme.

 
Petek, 6. maja
Pristanek na cilju – nagrada za trud
V razmeroma dolgi disciplini AAT omejeni s tremi urami in pol, se je na drugo mesto uvrstil Zoki Frenc, čeprav se je pritoževal, da mu je rob zračne zavore štrlel iz krila. Stariha je znava povsem na vrhu, največ odobravanja pa sta požela Miha in Ferenc Peperko, saj sta nalogo v neugodnih razmerah suhe termike opravila v šestih urah – brez  vode. Pristala sta, ko je večina jadralcev že pozabila, kdaj je po pristanku zvrnila svoj prvi vrček piva. Njuno jadranje je bilo veliko dejanje volje, saj let za nikogar ni bilo lahkoten. Črt Rojnik se je svojega leta spominjal: »Nekaj časa sem nad tradicionalno slabim termičnim področjem letel v manjši skupini. Našel sem dobro dviganje, a se mi ni nihče pridružil, večina se je odločila za kroženje v dviganju nekoliko vstran. Ko sem se uzrl naokoli, sem bil sam. Nekaj časa sem še letel po začrtani poti, a soliranje ni prišlo v poštev. Lahko sem se samo še odpravil proti domu, saj sam v vremenu brez oblakov naloge ne bi opravil.« 

J.R. Faliu in njegova žena sta pripravila francosko večerjo. Trebušne plesalke so pritegnile pozornost, tako da pod streho hangarja ni manjkal nihče. Gluhi in slepi so znova slišali in spregledali. Ja, za takšen čudež morajo biti pravi inštrumenti. Ludek (Češka) se je  povabilu na ples z »golimi« lepoticami odzval, tako kot zna. V mrzlem hangarju je v vihravem slogu pod strop odvrgel vso odvečno obleko in obutev, in med piloti požel vihar navdušenja. In seveda tudi bose lepotice na mrzlem betonu …

Sobota, 7. maja
Vikinška tonka
Vremensko okno med dvema frontalnima motnjama je omogočilo letenje. Kratka disciplina je bila ob štartu neobetavna, na poti pa so vzradostila dviganja tudi prek štirih metrov na sekundo. Sam sem se na poti od druge do tretje točke srečal s kolapsom navigacijskega inštrumenta, tako da z naprezanjem, da bi se dotaknil tretjega sektorja, ni bilo nič.

Sklepna ceremonija in podelitev priznanj je bila pod taktirko duhovitega Francoza, še prej pa so Celjani v kotlu skuhali svojo znamenito »tonko«, tokrat brez napake, torej z goro mesa in brez krompirja. Žal. recept iz leta 1300, ki so ga Celjani našli v nekem vikinškem dokumentu, bi moral doživeti kakšno krompirjevo spremembo. Vikingi so res bili nori na meso, a oni so jedli bolj na redko in samo, ko so imeli priložnost, in zato bolj na zalogo.  Ne bom komentiral podelitve priznanj v temnem kotu hangarja, bolj pomembne so najbrž mnoge zahvale jadralcev, ki zagotavljajo, da je LX navigation Cup eno najprijetnejših letalskih druženj v Evropi. In še prav so imeli.