|
Ideja, kako preživeti letalske počitnice, ima že dolgo brado: najeti letalo s pomožnim motorjem in leteti tam, kjer bo vreme najlepše. Odločitev glede najema je bila preprosta. Nekaj 18-metrskega s turbo motorjem, oglas na segelflug de-e in že je bilo mogoče izbirati med različnimi letali. In ker je bil med njimi tudi ASG 29E, je bila odločitev zelo preprosta. Naj bo torej ASG po imenu 2J. Bolj zapleteno se je zdelo poiskati vreme, vendar je Hermann Trimmel, na enem izmed predavanj, izdal recept za iskanje termike: pogledaš, kje je greben visokega zračnega pritiska. Na njegovi sprednji strani, tam kjer pritisk raste, se nahaja relativno sveža zračna masa z malo vetra ter stabilno in sončno vreme. V teoriji je vse lepo in prav. Prišel je začetek julija in pridružil se mi je še Zdravi. Jaz sem imel s seboj letalo, on pa gorsko kolo. Najprej sva šla v Bayreuth po letalo in potem s TopMeteo na lov za sprednjo stranjo visokega zračnega pritiska. Bila sva se pripravljena peljati kamorkoli, kjer bi bil izpolnjen pogoj za dobro vreme. Letališče Schänis sva našla v zahajajočem soncu, brez oblačka na nebu in z lepimi obeti za jadranje. Moje letalsko poznavanje švicarskih dolin in grebenov se je končalo kmalu za prelazi zgornjega Engadina. Zato sem bil navdušen nad tem, da se je lepo vreme ponudilo prav v tem delu Alp. Zgornji tok Rena in dolina Wallis sta za Leščane oddaljeni toliko, da se v njih skrivajo točke za 750- in 1000-kilometrske lete na cilj s povratkom. A čeprav je dolina Rena iz Schänisa samo »na drugi strani hriba« se je območje izkazalo za jadralsko izjemno zahtevno in specifično. Za priključek na termiko je v stabilnem poletnem vremenu potrebna vleka na več kot 2000 metrov, za preskok »na drugo stran hriba« pa preskok precej zapletenega sistema prelazov, med katerimi je najugodnejši visok blizu 2700 metrov. Prvi dan je bil izjemno stabilen, celo motor sem moral uporabiti, ker sem na 1900 metrih ugotovil, da je to prenizko za okoliško termiko. Let je bil, z izjemo dvajsetminutnega izleta v Rensko dolino, lokalno jadranje s čudno termiko. Zelo primerno za spoznavanje novega tipa letala. Naslednji dan je obetal mnogo boljše razmere. Na letališču se je zbralo več znanih lovcev na daljave in Fridolin Hauser me je takoj odpeljal pred zemljevid, da bi mi izčrpno pojasnil, kako je treba leteti v okolici Andermatta. Obdan je namreč s slovitimi prelazi Oberalp, Gotthard in Furka, ki lahko novincu priredijo kar nekaj neprijetnih presenečenj, posebno v stabilnem poletnem vremenu. Izkušeni domačini so vzleteli prvi, višina njihovih odklopov pa me je prepričala, da je prava odločitev danes tu vzleteti, obiskati Andermatt in zvečer pristati v St. Moritzu. Zdravi je bil za. Pripela sva prikolico, da se bo lahko takoj po kolesarski turi odpravil na pot.
Rečeno, storjeno. Preskok v dolino Rena je bil z izkušnjami prejšnjega dne še vedno zanimiv, a varen. Tam pa so se Alpe razbohotile z najlepšimi kumulusi, kar jih premorejo. Preostanek leta mimo Andermatta, Stelvia in Davosa v St. Moritz je bil eno samo uživanje. Najboljša dviganja so bila prek 3 m/s, višine do 4400 metrov nad morjem, z jasnimi obeti, da bo naslednji dan še boljši. V Samedanu sami stari znanci, s katerimi smo se družili že lani na Veliki nagradi St. Moritza in letos, ko me je Otto naučil vzleteti z vitlom. Pred dnevi je odšlo petdeset gostujočih pilotov, midva sva bila edina gosta in povabili so naju tudi na večerjo, za katero je poskrbel Argentinec Arturo. Svetovljan brez primere, ki se trudi letališču Samedan povrniti rajsko slavo najvišjega letališča v Evropi. Obisk zgornjega Engadina lahko samo priporočam ne glede na vaše turistične namene. Tu je vsega v izobilju za ljubitelje narave, gora in letalstva. In če ste želeli pod štiritosočaki postaviti šotor, je kamp na letališču najlepši daleč naokrog. Naslednji dan je bil res eden izmed »rajskih«. Idealni kumulusi z bazami nad 3500 metrov ter pogostimi, močnimi in zanesljivimi dviganji. Friggovi nasveti za letenje mimo Andermatta me peljejo prek nekaterih najbolj odmaknjenih Alpskih dolin z izjemnimi razgledi na Tessin, glavno verigo Alp in bližnjo Padsko nižino. Medtem se za prelazom Furka odpre ena redkih alpskih dolin prek katerih še nisem letel. Wallis ali Valais. Že prvi pogled nanjo potrdi, da se Švicarji ne šalijo, ko trdijo, da oni nimajo vojske, temveč da so vojska. Letališke steze si namreč v Wallisu sledijo na nekaj kilometrov in zato tu leti vse – padala, zmaji, vojaška, motorna, jadralna in ultralahka letala, helikopterji ... Razlogi so očitni na prvi pogled. Jeziki ledenikov segajo daleč proti glavni dolini. Okrog in okrog se bohotijo znamenitosti kot so Monte Rosa, Matterhorn, ledenik Aletsch z Eigerjem, Jungfrauom in Mönchem, in ko dolina zavije na sever, proti Ženevskemu jezeru, se jadralec zaleti še v Mont Blanc. Izjemno, nepozabno in za prvič že kar malo preveč. Težko sem delil pozornost med iskanje dviganj, navigacijo, fotografiranje in opazovanje prenapolnjenega zračnega prostora.
Pri glavnem mestu kantona Valais je merilec razdalje do Lesc pokazal 506 kilometrov. Tu, sredi raja, je torej točka za 1000 kilometrski cilj-povratek. Prek Merana in prelaza Maloje izkoristim termiko do sedme ure zvečer, ko z ogromnimi nasmeški obnavljamo, kje je kdo bil in kako neverjetno lepo je tu. Za naslednji dan vremenske karte kažejo, da greben visokega zračnega tlaka odhaja na vzhod in se zato veter obrača na jugozahodnik. Prinesel bo vlago in proti večeru tudi prve padavine. Ker vreme odhaja, odhajava tudi midva. Zopet pripneva prazno prikolico za avto, a tokrat je načrt nekoliko bolj zapleten. Takojšnji odhod namreč preprečuje še ena neizpolnjena želja. Zdravi je prevozil že nekaj tisoč kilometrov, jih nekaj sto naredil tudi s kolesom, ni pa nama uspelo najti letala iz katerega bi si lahko ogledal Alpe še iz zraka. Zato ga bo Otto pred odhodom peljal z duo discusom na ogled okoliških ledenikov z najvzhodnejšim štiritisočakom Bernino na čelu, ki jo z lepoto prekašajo serakasti Piz Palü, sloviti Bianco Grat, nizek prelet po ledeniku Pers ter mondeni St. Moritz. Medtem se bova midva z 2J poslovila od Engadina in Švice, da bova lahko zvečer pristala v domači bazi, v Lescah. Vsi sprašujejo, kakšen je ASG 29. Edini pravi odgovor je, da je takšen, kakršno je bilo ta teden vreme – sanjski. Po slabih dvajsetih urah sva najboljša prijatelja in občutek imam, da me z ničemer več ne more presenetiti. S to ugotovitvijo v domači postelji sklenem alpski del odprave in začnem sanjati o jadranskem.
Kar je sledilo, presega domišljijo vsakega prisebnega jadralnega pilota. Grebena visokega zračnega tlaka v Dalmaciji ni potrebno iskati, saj je po mojem tam doma in se samo občasno odpravi na izlet v naše kraje. Leteli bi lahko vsak dan. A ko vreme v Bosni postane »evropsko«, je na tekmovanjih v Livnu letenja prost dan, z nalogami kopanje na Makarski rivieri, izlet po poteh NOB, iskanje buregdžinic v Mostarju, namakanje v Ramskem jezeru ali samo preganjanje za divjimi konji na prostranstvih Hercegovine. Količina neraziskanega v Livnu, Bosni in Črni Gori bo letošnjo zimo burila marsikatero domišljijo, zato počakajmo z zapisovanjem teh izkušenj še kakšno leto :-)
|
Še en odličen jadralski dopust v Namibiji
|
|
