|
Mini odpravo v Livno sva s pomočnikom Marjanom začela že v Drvarju. Zanimalo me je, kakšno je v resnici letališče, ki je bilo tudi v premikajoči sliki LX 8000. Ubrala sva jo po navodilih domačinov in zdela se nama je še kar smiselna. Toda čim sem zavil iz »glavne« ceste sem na asfaltu nekajkrat podrsal v greben med pogreznjenima kolesnicama, tako da sem bil prepričan, da bom začel izlet v BiH v slogu pomočniške ekipe Tomaža Štupnika. Ustavila sva se na velikem ranču, polnem psov, hlodovine in delovnih strojev … »Ja, izza grebena, za grabnom, je letališče. S terenskim vozilom bi se lahko peljala,« nama je povedal gazda in še dodal, da ne verjame, da bi lahko tam kdo pristal z letalom. Šla sva peš in vesela sva bila, da nisva v terencu, ker ne bi prišla do cilja, oddaljenega le kakšnih 150 m.
Razen obširne jase ni nič spominjalo na letališče, teren je primeren za pristanek, še najbolj zanesljiv bi bil na potko, ki je iz zraka najbrž lepo vidna, kolesnice se vijejo po sredini travnika. Prilet bi moral biti iz NW, saj se travnik proti vzhodu dviguje. Bila sva prelena, da bi raziskala, od kje prihajajo kolesnice, a že to dejstvo daje upanje. Marjan se je kasneje še trudil, da bi na google-u našel dostop do travnika. Vsekakor bi bila akcija s prikolico veliko bolj zapletena, kot pa pristanek z jadralnim letalom. Ob vrnitvi iz Livna sem iz ceste nad Drvarjem ogledoval njive v zahodnem delu kotline in prepričan sem, da je tudi tam nekaj solidnih možnosti za zunajletališki pristanek. Prihodnjič si vzamem čas tudi zanje.
Nedeljo popoldne (14. 8.) sem za ogrevanje sestavil letalo in se potegnil v zrak, a sem po dvajsetih minutah že pristal. Izgovorov ne bom našteval, kajti po osmih dneh bivanja v Livnem sem imel letenja več kot dovolj, skoraj 32 ur, vreme pa je bilo vselej različno, da nikoli ni bilo časa za dolgočasje. V ponedeljek sem se na daljše jadranje odpravil v družbi s Franetom (ASW) in Edom (DG 100), skrajna točka je bil cestni prelaz Oštrelj na severu, ki vodi v Bihač. Tam smo obrnili na jugovzhod. Žal, je v skupini manjkal nekdo, ki bi vlekel še naprej proti zahodu, saj je bilo vreme čudovito. Sledili smo točkam ene najdaljših disciplin tekmovanja za pokal Livno, a ne povsem do konca. Edo je po dveh tretjinah naloge spraševal, kam bi še zavili, predlagal je, da bi leteli po obratni poti do doma, na koncu pa se je odločil, da zavije domov, ker je moral že popoldan v Zadar. Sam sem se še kakšni dve uri podil nad Hercegovino. Ne spomnim se, kako visoko so bili oblaki, ampak vreme je sodelovalo tako dobro, da to sploh ni bilo pomembno.
In tako je bilo bolj ali manj vse dneve. Še najslabši občutek sem imel četrtega dne, ko sem se odpravil proti Mostarju, ob vrnitvi na zahod pa sem letel prek nacionalnega parka Blidinje. Brez težav bi se lahko spustil proti Duvanskemu polju, a sem se za užitek podal na zahodno pobočje nad jezercem, seveda z napačno predpostavko, da je rahlo severni veter tudi pobočni veter s termiko. Udaril sem povsem mimo in po tem, ko sem se zaman peljal po celotnem pobočju in še naprej, sem ob vrnitvi ugotovil, da sem medtem postal ujetnik nacionalnega parka. Tik nad terenom sem sicer še začutil rahla znamenja termike, a me je streznil daljnovod, ki pelje iz elektrarne Jablanica prek Blidinj nekam v hercegovsko primorje. Ogled za pristanek na makadamskem letališču sem opravil že prej, tako da nisem imel težav, na tleh pa sem ugotovil, da mi je kompas v glavi povsem odpovedal in da bi moral dviganja iskati drugje.
A tudi take zadeve so lahko zanimive. Robert Duvnjak, domačin iz Livna, ki živi v Zagrebu, je Marjanu pokazal vsaj 60 km krajšo pot do Blidinj, sam pa sem se medtem zabaval z gostoljubnimi domačini in vikendaškimi najstniki, ki so prišli na obisk z dvema terencema, brez spremstva starejših, opremljeni z izvrstnim vozniškim znanjem in vojaškim ozadjem v malih možganih. Eden od mlajših članov je sedel na strehi vozila brez registracije, z igračo mitraljezom v roki. Bili so prijazni fantje na zanimivih počitnicah, ki jim jih lahko zavidajo tudi vrstniki v Ameriki. »Kako ste vojnici?« sem jih nagovoril, ko so kot komandosi poskakali iz vozil in se fotografirali pred letalom, zame pa so se postavili še pred svojima voziloma. Kmalu so izginili z repom prahu za seboj. Na letališče v Livno so občasno prihajali jadralci iz Splita. V dnevih ljubiteljskega letenja je bilo idealno vreme nad Sinjskim poljem in Stipe Krišto, duša aerokluba, je z užitkom razmišljal o prihodnjem tekmovanju, ki ga bodo raztegnil še nad hrvaško ozemlje, imenovalo pa se bo Livno Adria Cup. Oblačne ceste iznad Sinjskega polja so se ob obali vlekle daleč na zahod. Robert Duvnajk nam je razkazal še delček Livnega, s pivnico, v kateri je na izbiro kar trideset vrst piva. Robert se je med tekmovanjem spoprijateljil z leškim Darkom Jordanovim, ki je za jadralce v Livnem postal še posebno zanimiva osebnost, saj jim je zaupal, da ima v njegovih jadralskih željah posebno mesto let iz Lesc do Livnega in nazaj, kar ni doslej uspelo še nikomur. Seveda ni pozabil na Iva Šimenca in njegov let iz Lesc do Livnega in nazaj, ki pa se je končal le nekaj kilometrov pred ciljem v Lescah. Ta ima še zmeraj pečat legendarnosti. Morda pa se bo začel zanimati za ta zanimiv cilj s povratkom še kdo od slovenskih jadralcev? Pilotov, ki imajo za takšen podvig primerna letala, je zmeraj več.
Zadnji dan bivanja v Livnem je pihal šibak veter iz severnega kvadranta, po besedah Stipeta Krište to še ni bil pravi sever. S pobočij Kamenšnice sem se premaknil na vzhodno pobočje Golije, ki se z vzhodnim pobočjem vzpenja nad Glamočkim poljem. Jadranje nad pobočji, z občasno zelo močnimi dviganji prek 4 m/sek, je bilo zanimivo, a nisem želel tvegati z zunajletališkim pristankom, tako da sem preizkusil le delček planinske verige, ki se konča pri Drvarju. Če bi letela vsaj dva, bi bilo najbrž drugače. A saj se bomo v Livno še vračali. Res, nekajkrat sem se vprašal zakaj v Livnu ni več (mlajših) slovenskih jadralcev, saj bi jim izkušnje prišle zagotovo prav, predvsem pa je Hercegovina, to zdaj že lahko rečemo, Eldorado za, denimo, jadralske počitnice? Prepričan sem, da bo z leti v Livnem, tudi zunaj tekmovalnega termina več jadralskega utripa. Po dobrem tednu bivanja in ljubiteljskega letenja z izhodiščem v Livnu sem lahko nekoliko občutil kako deluje klub. Stipe Krišto je zakon, čeprav je še zmeraj človek, ki razmišlja jadralsko in si želi, da bi tudi sam tekmoval za pokal Livna. Najpomembnejša je pripadnost klubu in vso dogajanje sloni prav na tem. Stipe je naštel nekaj ljudi, ki sami ne letijo, a so simpatizerji kluba. Mičo, oče mladega motornega pilota Miroslava, pride vsako nedeljo na letališče in skupaj z njimi preživi dan ob zanimivih pogovorih in načrtih, pomembnih za prihodnost kluba. Včasih priletijo piloti iz Sarajeva, ki imajo v Livnem nekaj svojih letal, predvsem pa so tu našli okolje za svojo letalsko rast tudi jadralci iz Splita. In tako klub raste v vseh pogledih.
Seveda dogajanja okoli kluba niso samo pravljica, ubadajo se tudi se s težavami, denimo, pri gradnji novega hangarja, še zmeraj jih teži daljnovod na koncu steze, zdaj slutijo prikrite želje po prostoru na katerem je tudi letališče, češ, da bi bilo treba raziskati, kaj se dogaja pod zemljo (nafta), saj je znano, da Livansko polje leži na skladih premoga. Očitno nekdo že sliši žvenket cekinov … »Z jadralnim tekmovanjem pride v Livno kar veliko turistov in tudi to bi morali vedeti na občini,« pravijo livanski letalci, ki za prihodnje leto napovedujejo še tretjo travnato stezo v smeri N-S, predvsem pa bodo skušali steze pomakniti še malo bolj proti cesti, na sever – vsaj za vzlet. In če v Livnem rečejo, da o tem razmišljajo, to pomeni, da bodo to tudi uresničili. Stipe si je vsako jutro ogledoval prav ta teren in razmišljal, koliko kamionov zemlje bo treba še nasuti. Doslej so jih že na stotine, torej vedo, kako se tega lotiti. O drevesih, ki naj bi omogočili bolj prijazno bivanje pod šotori, pa nam je razkril resnico Robert: »Več kot sto dreves smo že posadili, a le redka se primejo. Livno leži visoko, večina sadik ne preživi zime,« je povedal.
|
Še en odličen jadralski dopust v Namibiji
|
|
