|
Mini odprava v Koenigsdorf lahko o jadralskem delu pove bolj malo, a z Darkom Gagulo sva kljub vsemu doživela izkušnjo, ki se nama je zdela zanimiva, čeprav sva bila v zraku samo prva dva dneva. Bila sva gosta pri Darkovi sestri Jasni, tako rekoč na dvorišču velikanskega Buchheimovega domišljijskega muzeja, v katerem pa nihče ni imel posebne domišljije. Ko sem želel pri vhodu v muzej, a že za vhodnimi vrati, poslikati letečo labodjo kočijo, se je v prisotnih Nemcih zbudil čut za red, skočili so pokonci in mi prepovedali, da bi zanimivo druščino v kočiji ujel na spominsko kartico fotoaparata. Dva slaba posnetka nista bila kaj prida, pa čeprav sva plačala vstopnino in se obnašala kot čreda drugih obiskovalcev. Leteča kočija mi je bila všeč, saj je zamisel zanjo zagotovo zrasla na temelju pripovedi Salmana Rushidieja o poštni kočiji s katero je deček Harounu potoval po morju zgodb.
A nemški red sva občutila že ob prvem koraku, ko sva se zjutraj pojavila pred vrati Aerokluba Koenigsdorf, brez Luke Šaleharja, ki je prav takrat zbolel. Gospod 83-tih let naju je vprašal, kaj dela najina prikolica na robu ploščadi. Umaknila sva jo na konec dolgega niza hangarjev in se vrnila pred vrata lope št. 3. V nedeljo ob osmi zjutraj ni bilo na ploščadi še nikogar, ob deveti uri pa je bilo pred nizom hangarjev vsaj šestdeset jadralnih in motornih letal.
In kaj se je dogajalo med osmo in deveto uro? Fantje iz AK Koenigsdorf so naju povabili za mizo, za katero so si člani kluba privoščili obredni zajtrk. Vsi, piloti, jadralci in njihove spremljevalke z naraščajniki. Zdelo se je, da se nikomur ne mudi. Iz desnega kota dolge mize naju je v dolgi diagonali nagovoril dežurni učitelj letenja. »Kako sta si zamislila letenje, kaj nameravata?« Nekaj sva jecljala, da bi pač letela, za začetek okoli letališča. In potem se je sprožil rafal informacij in vprašanj, pomešanim z nekakšnim nezaupanjem: »To z letenjem okoli letališča v nedeljo ni najboljša zamisel, vesta v zraku bo vsaj sto letal. Kaj pa za jadranje v Alpe, poznata vse kotičke za zaunajletališke pristanke iz SIP (Soaring Information Publication, www.streckenflug.at). A govorita nemško, koliko izkušenj imata z letenjem v Alpah? A vesta, da na našem letališču letimo z vitlom in da pristajamo kot po tekočem traku, treba se je držati navodil … « Skril sem se za skodelico kave, sam sem opustil upanje na letenje in opazoval, kaj se bo dogajalo, Darko, večni optimist, pa je menil, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Na zunanjem briefingu v rinčku se je zgodba ponovila, seveda so nama obljubili kontrolna leta, da bi lahko dojela resničnost še iz zraka. Možnost zanj se je res kmalu pokazala. Darko mi je odstopil vrstni red in z učiteljem sem preizkusil dvosedežni ASK 21, prijazno letalo, sledil sem zahtevam učitelja na zadnjem sedežu. Nič posebnega vendar je šolski krog (ŠK) nad letališčem v Koenigsdorfu natančno določen – z vetrom je treba leteti nad cesto, vzporedno s štartno točko na zemlji pa moraš imeti natančno 200 m višine, kar moraš javiti na 118.27 s kratkim in jasnim »on position«. Nato v blagem loku slediš cesti v »base leg«, ki se izogne mestu, in pristaneš z rahlo girlando, da se umakneš še visokemu drevesu, skoraj v smeri steze. Postopek je razumljiv in ŠK ni raztegljiv kot žvečilna guma, vodja letenja na štartu ima tako v rokah vse niti in z lahkoto usmerja letala. No, Darko je kasneje na zemlji kljub vsemu spremljal zaplet dveh nemških jadralcev, ki se nista držala pravil, eden je ŠK raztegnil prek daljnovoda, daleč pred stezo, in tako sta se znašla skoraj istočasno v finalu. Morda še beseda o rinčku v katerem se, med drugim, pogajajo, kdo bo letel katero od klubskih letal. Zato nikomur ni treba priti na letališče od 6. uri zjutraj, da bi si zagotovil letalo. Upravnika, kot ga poznamo na slovenskih letališčih, tu ne poznajo. Zato skrbi, da vse teče, kot mora, pač dežurni učitelj, ki je seveda že zjutraj dejal, da si želi, da bi vsi sodelovali pri večernem pospravljanju letal.
Red na letališču se začenja že ob vožnji in postavitvi letal za štart. Vsi namreč potujejo z letali po ozki vzporedni asfaltirani stezi in nihče se ne vriva. Ko pride pilot na konec »dostavne« steze, se odloči: če želi vzleteti s pomočjo vitla nadaljuje na južni rob v vrsti za vitlo, če pa se je odločil za motorno vleko, že prej zavije na travnato stezo. Ker se večina odloči za vitlo in plačilo 4 evre je tam kar dolga vrsta, ki je dve jeklenici iz niza enega potega z avtomobilom, ne zmoreta podelati dovolj hitro. V nekem trenutku je bilo v vrsti kar devetnajst letal, to pa pomeni za zadnjega v vrsti vsaj dve uri čakanja. Jadralec, ki se je odločil za motorno vleko, se mora že na zemlji odločiti, do katere višine se bo potegnil, da bi njegov pomočnik pilotu motornega leta, ki je lahko iz kateregakoli kluba, pred vzletom izročil 20 evrov za 500 m ali 40 evrov za 1000 m visoko vleko. Na štartu je množica jadralcev in Darko je že takoj opazil, da nihče ne vpije, nihče nikogar ne pošilja tja ali drugam. Vse poteka mirno in preudarno. Pomočnik ali pilot mora pred vzletom izbrati pravo debelino priključka, ki ga bo za vitlo vpel med jeklenico in zaklepom na letalu. Kronometrist vpisuje štarte v računalnik, eden od posadke na štartu je prek internega telefona povezan s človekom na vitlu in mu pove, kaj se dogaja z jeklenico. Vrhovni poveljnik štarta odloča, katero letalo je na vrsti za vzlet.
Darko ta dan ni prišel do kontrolnega leta, ASK je bil zaseden do sedme zvečer, ko učitelj moral oditi z letališča in so do takrat morali letala pospraviti pod streho. Sam sem si privoščil 1000 m višine, se nad drugim grebenom, oddaljenim približno 20 km, izognil množici jadralnih padalcev in se, sledeč silhuetam na flarmu, prebijal proti zahodu. Ogledal sem si Zugspitze in se za začetek oddaljil od letališča kakšnih 55 km, misleč, da bo med tednom še dovolj možnosti za nadaljevanje raziskovanja. Ponedeljek je bil na letališču skoraj popoln mir. Mathias Schunk si je svoje letalo LS 8/18, ki ga je pred leti za neko tekmo posodil Andreju Kolarju, postavil na štart, 83-letni pilot rožnatega robina pa je s prijateljem v senci drevesne krošnje zajtrkoval in čakal na klic za akcijo. Da bi lahko stopil na krilo letala, ima ob sebi »gajbo« za pivo, na katero stopi in ki jo z vrvjo povleče za seboj in jo shrani v letalu za sestop. Pravijo, da ima možakar za seboj že več kot 50.000 letov, z letali pa je že več kot pol stoletja. Ob delovnem dnevu se na letališču ni dogajalo skoraj nič. Kakšna razlika od vikenda. Darko je Mathiasu razčlenil opažanja o organizaciji nedeljskega letenja. Bavarci so očitno nemški Gorenjci, saj se raje z vitlom po štirikrat potegnejo na 400 m in ne ujamejo priključka na termiko, kot bi se potegnili z motornim letalom in si zanesljivo zagotovili možnost za jadranje. Darku ni bilo všeč, kako so mnogi pristajali, letala so ravnali precej visoko. Mathias, nekdanji nemški reprezentant, mu je marsikje pritrdil, a je dejal, da ni član učiteljskega zbora v klubu, da tudi njemu marsikaj ni všeč, in se zato ne ukvarja s temi zadevami. Pred vzletom je užival ob kavici in s časopisom v roki, in ko je napočil čas, se je počasi napotil do svojega letala. Z visoko vleko si je zagotovil varen dostop do prvih grebenov. Z Darkom sva kasneje opravila vsak svoj štart. On je kmalu pristal, sam pa sem se v lepi kulisi visokih kopastih oblakov podal po nedeljskih stopinjah – in čez uro in pol pristal v vasici Krün in v živo spoznal prvi teren za zunajletališki pristanek (ZLP). Prvi človek na katerega sem tam naletel je imel v leseni kolibi na robu pašnika kar dve UL letali. Sledili so deževni dnevi.
Sredi tedna sva vzela v roke SIP in se odpravila z avtom do Imsta, da si ogledava kakšen teren za ZLP. Tereni so bili užitni samo pogojno – če je pilot pozoren na množico daljnovodov. Iz zraka tega niti ni opaziti, vidiš samo velike daljnovodne sisteme, vendarle pa so doline prepredene z elektriko na vsakem koraku. Pred obiskom v Koenigsdorfu se mi je zdelo, da jadralci z novim rodom inštrumentov sploh več ne gledajo zemljevidov, a pri naših severozahodnih sosedih je to očitno drugače. Ne samo, da na pamet vedo, kje so možnosti za ZLP, v letalu mora biti najnovejša izdaja zemljevida, tudi zaradi zavarovalnice. Ja, jadralski zemljevidi, denimo, Jeppesen Austria, LO, VFR+GPS Chart, Edition 2011, 1:500.000, so zakon. Ko smo se z Lukom kasneje vendarle sestali, nama je o letališki zoni Innsbruck, še posebno o tistem delu, ki kot puščica štrli na zahod in v katere konici lahko letijo samo smučarski skakalci iz športne gimnazije v Stamsu, dejal: »Temu se raje izognite, sicer tvegate licenco in še zapor.« Z Darkom sva zato obiskala tudi prihodnje skakalne ase.
Darko bo, kot zatrjuje, prihodnje leto povabil jadralske kolege na letalski tabor v Eschenlohe, na novo športno letališče v bližini Koenigsdorfa, vendar veliko bližje hribom. Zgodba tega letališča je zanimiva, a morda o tem kaj več ob kakšni drugi priložnosti. Darku sem poslal zapis, da se ne bi ponovila zgodba z Mathiasom. Njegov odgovor je bil: »Mi je všeč kar si napisal. Pozabil pa si omeniti dunkel weissen, znamenito kvašeno pšenično pivo.«
|
Še en odličen jadralski dopust v Namibiji
|
|
.jpg)
.jpg)
.jpg)
