|
Zagotovo vsi poznamo naslednjo šalo: »Sediš v letalu, pred teboj je podmornica, za teboj pa Miki Miška. Kako se rešiš iz tega položaja? Ponavadi rečeš cigančku, naj ustavi vrtiljak.« Toda v tem primeru to ne pomaga. Tu si namreč tekmovalec na Red Bullovem letalnem dnevu, na katerem se lahko v letenju, s svojim izvirnim letalnikom, preizkusi kdorkoli. Drugi slovenski Red Bullov letalni dan je potekal 16. junija v Ljubljani na Špici. Od štiridesetih izbranih ekip jih je nastopilo 36. V nadaljevanju zapisa je na kratko opisana naša zgodba, ene od mnogih. Sodelovanje na takem dogodku se prične s prijavo idejne skice letalnika, ki je, skupaj z opisom petčlanske ekipe, temelj za uvrstitev na letalni dan. Po uspešni uvrstitvi na seznam sodelujočih ostane še kakšna dva in pol meseca časa za gradnjo zamišljenega letalnika. Pri gradnji in nastopu so seveda določena (skopa) pravila, ki bi lahko bila, oziroma bi morala biti bolje definirana. Na splošno letalnik ne sme biti težji od 100 kg, njegov razpon pa ne sme presegati 10 m. Zahtevana je uporaba okolju prijaznih materialov, celotna letalna konstrukcija pa mora po 'pristanku' v vodi ostati na površini – torej plavati. Pogon letalnika je omejen samo na moč mišic. Letalni nastop vsake ekipe je točkovan za kreativnost (nastop in izgled) ter dolžino leta. Končni dosežek je nekakšen seštevek vseh treh postavk, pri čemer ima ustvarjalnost največji pomen. Izvirnost ekip je velika, njihove kreacije pa bi prav tako lahko razdelili v dve skupini. Na tiste, ki so že na prvi pogled skregane s teorijo letenja, a očarajo z idejo in na tiste, ki že skoraj izgledajo kot prava letala, ekipe pa z njimi ciljajo na daljši let. Me temi ekipami je bila tudi naša.
Ko smo člani modelarskega društva v začetku leta, zaradi kmetijskih interesov, izgubili travnato stezo, se nam je sodelovanje na omenjenem tekmovanju zdelo zanimivo in precej povezano z modelarstvom. Prve ideje so bile, da zgradimo letečo Patrio, smrkca ali satelitsko postajo, po nekajtedenskem premišljevanju in dogovarjanju pa je na papirju ostal le osnutek nekakšnega starodobnega jadralnega letala. Brez imena, brez teme. In ko smo na asfaltirani ploščadi pred gasilnim domom na vse mogoče načine potiskali težkega kolesarja, da bi vsaj za oceno dobili predstavo o največji možni vzletni hitrosti, se nam je porodila ideja o gasilskem letalu, ki naj bi spominjalo na slavno Catalino. Prijava je bila oddana in uvrstili smo se na tekmovanje. Že prvi izračuni so pokazali, da projekt le ne bo tako preprost, kot smo sprva menili. Namreč, desetmetrski visokokrilnik z 80 kilogramskim pilotom in začetno hitrostjo 25 km/h teoretično ne leti prav briljantno. Krilo s še tako dobrim profilom bi moralo imeti ogromno (nekajmetrsko) globino, da bi v teh razmerah zagotavljalo dovolj vzgona. O zračnem uporu pa tako nima smisla govoriti. Pri konceptu je bilo torej potrebno zmanjšati težo ali povečati hitrost oz. kar oboje hkrati. Prvotnega pilota smo zamenjali s 30 kilogramov lažjo pilotko, letalnik pa postavili na visok voziček in s tem ustvarili zalogo energije, ki bi se 'pretopila' v hitrost, takoj po vzletu. Nov izračun je bil mnogo bolj optimističen in gradnja letalnika se je začela.
Krilo in višinski stabilizator sta bila sestavljena iz stirodurnih (polistirenskih) reber in aluminijastih nosilcev ter prekrita s termoskrčljivo folijo. Podobno je bil zgrajen trup s smernim stabilizatorjem. Letalnik je bil vodljiv po višini in nagibu, krmilna palica pa je bila zaradi varnosti nameščena nad pilotko. Tekmovalni dan je bil vroč in dolg. Za tekmovalce se je pričel že pred sedmo uro zjutraj, do poldneva pa so bili sestavljeni in pripravljeni na let vsi letalniki. Do začetka so bile še dolge štiri ure, napetost je naraščala ... Pisana povorka se je končno začela premikati proti šest metrov visoki vzletni ploščadi. Skoraj polovica letalnikov je bila že v vodi, ko je prišla na vrsto tudi naša ekipa. Sledil je še zadnji predvzletni pregled in že smo tekli na vso moč. Trideset metrov je bilo presneto dolgih, nekaj metrov pred koncem ploščadi pa se je prehitro odpela še leva stabilizacijska opornica, ki je povezovala voziček in letalnik. Rezultat nekaj stournega dela je zletel z vozička s hitrostjo prevlečenega leta. Prvič in zadnjič. Dolžina leta 22,2 m je bila sicer najdaljša, a ne prav dolga. Verjamemo, da bi se dalo leteti tudi nekoliko dlje, toda že s tem smo zelo zadovoljni. Navsezadnje je šlo bolj za šov in zabavo, kot pa za resno tekmovanje. Naslednji Flugtag naj bi bil pri nas spet čez nekaj let in morda se znova prijavimo.
|
JS1-C Revelation, FES - kaj še ostane velikim Red Bull Flugtag – Malo drugačno tekmovanje Novost Urban Čeč Boštjan Pristavec Urban Čeč Janja Černič in Tanja Pristavec Luka Žnidaršič John Cochrane Urban Čeč Urban Čeč Jadralno letenje v hribih - tveganje? Varnost letenja: John H. Cochrane Pavel Magister
|
|
.jpg)
.jpg)
