website statistics
Opensoaring.com




aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave


Napraviti vse, da se bo dan končal srečno
(OPENSOARING, 2. maja 2016, besedilo Karol Staryszak, tehnični urednik Milan Korbar)


Avtor prispevka Karol Staryszak

Vsi smo že kdaj doživeli trenutke, za katere bi želeli, da se ne bi dogodili. To ni mogoče, kajti nimamo časovnega stroja, ki bi nam to omogočil. Takšno je življenje. Vsako naše dejanje ima povratne učinke. Nemogoče je vrniti življenje prijatelja. Za prijatelja Marcina bi naredil vse. Kakorkoli, ne morem kar pospraviti stvari in zapustiti Prievidzo. Nagon po izpopolnjevanju in popravljanju mi ponoči, ko je čas za spanje, ni dal miru. Prijatelji so odšli, da bi pospravili, kar je ostalo za prijateljem. Tudi sam sem želel nekaj dodati, a edina stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da bi nekaj napisal. Opravičujem se vsem, ki jih bom morda prizadel s svojimi žalostnimi jutranjimi mislimi, a ne morem si kaj, da ne bi nanizal nekaj brutalnih dejstev in resnice. Jokal sem med pisanjem, toda moral sem napisati.

Hiteti v letalstvo je recept za katastrofo



Tragični dan se je začel nervozno. Brifing so iz 10. ure premaknili na 9. uro. Na to bi lahko mislili že prej. Za mnoge je bila sprememba presenečenje. Nastala je gneča s polnjenjem letal z vodo in zmeda na startu. Nekateri piloti so bili pripravljeni, in tudi sam sem imel drugačno časovno razporeditev. Nekaj mi je kliknilo, menil sem, da je bolj kot brifing pomemben zajtrk v miru in priprava letala z vodo. Ker so bile vse pipe za vodo zasedene, sem za trenutek lahko šel do brifinga, vzel list z nalogo in se vrnil k letalu. Na nebu se je pojavil prvi kumulus in štart je bil določen za 10. uro.
Zame veliko prezgodaj, toda nekako mi je uspelo vse postoriti Letalo sem postavil za vsemi na uradnih štartnih položajih, tako da sem zadnji prišel na vrsto za vleko. Z vsemi opravili, ki sem jih imel ob startu, sem končal nekaj minut pred vzletom. Ostalo mi je še dovolj časa, da sem si ogledal nebo in se sprostil. V prvih vrstah sem videl več pilotov, ki so v naglici tekli k svojim letalom.

Letenje za najboljšimi


Marcin Mezyk

Pri večini svojih letov sem sledil Sebastianu. To je bil neverjeten let ob pobočjih, v težavnih razmerah. Toda vsak trenutek bi lahko dosegel teren za pristanek ali se obrnil proti dolini. Približevali smo se Tatram, v razmetanih dviganjih ob pobočjih smo s težavo napredovali. Vrhovi planin so bili oviti v oblake in sneg, pihal je rafalni veter z več kot 30 km/h. Nisem bil presenečen, ko se je Sebastian nenadoma dvignil za 300 m, sam pa sem ostal pod njim. Namesto da bi ostal v dviganju, sem sledil različnim letalom vzdolž pobočja, čeprav so bili vsi približno 500 m višje. Popolna norišnica. Vreme na poljski strani se je slabšalo. Resno sem dvomil, da bi lahko našel teren za pristanek in to sem povedal kolegu v zraku, češ, da pred nami ni možnosti za pristanek. Spomnil me je, da ima pomožni motor in to je bil zame trenutek streznitve. Obrnil sem se, letel tesno ob pobočju, ki ni več delalo in pristal na čudovitem zelenem travniku, s srcem, ki je utripalo s 300 udarci na minuto. Izstopil sem iz kabine. Bil sem cel in nepoškodovan. S smehom na obrazu sem si na glas dejal: »Življenje je čudovito!« Ker se je moje zadnje dejanje končalo srečno, sem bil tako zadovoljen, da sem želel zapeti. Na terenu zunaj letališča. Bila je čista sreča. Dosegel sem Zen, bil sem navdušen, ker se je tudi vreme izboljšalo in videl sem prijatelje nad seboj. Še zmeraj sem bil veselo presenečen, da še letijo, pa čeprav je sonce izginilo, na nebu pa so se, kljub temu, pojavljali sveži kumulusi. Bil je mir, ptice so pele in planine so bile čudovite. Sprehodil sem se in užival ob razgledu.

Poklical sem Marcina, pričakoval sem, da se bo odzval, vendar ni odgovoril. Razmišljal sem, da je tudi on srečen; morda je v ozadju počakal na ugodnejši razplet vremena in odletel domov ali pa je dosegel obratno točko in zdaj leti proti domu - kot pastir za svojo čredo. Mi smo padli v zanko, ker smo samo sledili. Sledil sem Sebastianu in to se je zgodilo tudi meni. Pogosta je napaka, ker pozabljamo nase in menimo, da je nekdo drug veliko boljši od nas. Ta nekdo, ki je višji, lahko vidi več, on ima zase izdelan načrt, mi pa mu sledimo, upajoč, da nam bo pomagal. Napaka! V kritičnih trenutkih smo zmeraj sami s seboj, brez pomoči! Vselej moramo meti svoj načrt!

Piloti, ki so pred nami in višji kot mi, imajo drugačen pogled na položaj, vidijo precej več, letijo lahko dlje, so manj v stresu in zato ne delajo toliko napak. Višje kot si močnejša so dviganja, pobočja delajo bolje in tudi ozračje je bolj prijazno. Če smo nižje bi radi upočasnili svoje gibanje navzdol, radi bi ujeli dobro dviganje k vrhu in se izognili napakam pri svojem napredovanju. V tem usodnem dnevu sem pozabil na vse našteto, sledil sem Sebastianu, pozabil sem celo to, da sem nad zelo težavnim terenom in precej nižje od njega.



Pogosto poslušam, kako se učiš, ko letiš za nekom. Po mojem mnenju se učiš samo takrat, ko sodeluješ po radiu, ko lahko na glas razmišljaš o možnostih za napredovanje, tudi o tem, kako naprej, če pobočje ali oblak ne bosta prijela. Pasivno sledenje poneumlja. Edina pot učenja je, da primerjaš svoje odločitve in odločitve drugega. Včasih boš zaradi svojih odločitev plačal davek s pristankom, drugič se bo odločitev izkazala kot dobra. To prinaša zadovoljstvo.

Pogosto sem letel z Januszem Centko. Spominjam se tekmovanja na katerem sva oba letela z Jantarji 2B, v slabih vremenskih razmerah. Začelo je deževati. Bil sem nekoliko nižje in kazalo je, da je zunajletališki pristanek neizbežen. Janusz mi je povedal, da je pred nama teren za pristanek. Nisem ga videl. Približevala se je naslednja njiva in odločil sem se, da pristanem. Obrnil sem se in pristal z vetrom, seveda sem pozabil spustiti kolo. Janusz je razkošno in brez težav pristal dva kilometra naprej, na veliki njivi. Je bila moja odločitev pravilna? Seveda! Polomil sem ga le, ker sem se za svoj pristajalni teren odločil prepozno.

Letenje z motorjem

Ob vznožju Tater sem si zaželel, da bi imel motor, saj bi tako bil že doma. A zdaj se mi zdi, da bi z motorjem tvegal in letel naprej. Morda bi dosegel obratno točko, lahko pa bi se končalo veliko slabše. Ne morem izključiti možnosti, da bi bil tako obseden z napredovanjem kot Marcin. Letenje z motorjem zahteva psihološko pripravo in tudi ročno spretnost. Zavedati se je treba, da motor morda ne bo stekel. Najti je treba dobro možnost za pristanek, ga načrtovati, si zamisliti prihod do pristajalnega terena, spustiti kolo in na varni višini najbolje z vetrom prižgati motor.

Prižiganje motorja brez zaganjavca zahteva neugoden postopek, še posebno nizko nad zemljo. Tam ga nikoli ne preizkušamo. Nekoč sem opazoval kolega, ki je preizkušal prižiganje motorja nad letališčem, pristati pa je moral na njivi poleg letališča, z vetrom v hrbet in bi se skoraj razbil. Dvakrat sem pristajal z jadralnim letalom, opremljenim z motorjem in zunaj letališča, vedoč, da sem prenizko, da bi prižgal motor. Nekaj let pred tem mi motor ni vžgal na višini 500 m, tako da sem moral na njivo. Pogosto se dogodi prav to. Se spominjate Henija Muszczynskega? Ne spomnim se, da bi se njegov motor sploh kdaj zavrtel. Zato vselej prižigajte motor nad izbranim terenom.

Pri motorjih brez zaganjavca se propeler zavrti s težavo in ob veliki izgubi višine. Zavedati se morate, da lahko izgubite tudi 300 m. V zavesti morate imeti višino pod katero ne boste skušali prižgati motorja in s katere boste samo še pristali kot da ste brez motorja, čeprav boste pomislili na svoj položaj na tekmovalni lestvici. Težko se je odločiti za pristanek zunaj letališča, še posebno, ko so konkurenti še v zraku, ker veste, da je za vas konec leta in da ste izgubili lepo število tekmovalnih točk.



Nekoč sem na zadnji dan svetovnega prvenstva pristal zunaj letališča in vrgel vstran - zmago. Bilo je veliko razočaranje. A veste, kaj si mislim zdajle? Ni me prizadelo, danes se niti ne spomnim, katerega leta je vse to bilo. Če ne bi imel videa s podelitve priznanj, sploh ne bi vedel, da sem sodeloval na tem tekmovanju. Pa kaj, če nisem osvoji zlate medalje, prejel sem naslednjo, danes pa se mi niti ne sanja, kje jo imam.

Najbolj pomembno je zadovoljstvo z letenjem. Če ne morete dobiti zadoščenja na tekmovanju, na katerem ne zmagate, nehajte s tekmovanjem. Tudi če se vam to samo dozdeva, je tekmovanje brez smisla, saj se boste prej ali slej znašli v težavah. Pristanek zunaj letališča se zmeraj zdi izguba. Včasih vas stane zmage, včasih izgubite samo del noči zaradi povratka, prisili vas k zgodnejši dejavnosti naslednji dan.
Za varno izpeljan pristanek si morate nekaj privoščiti. Kupite si kaj, morda se odpravite na dobro večerjo in nanjo povabite še kolege. A če menite, da je pristanek zunaj letališča zgolj izgubljena priložnost za zmago ali napaka, razmišljate kot Marcin ...

Pred tekmovanjem



Pogosto sem pred tekmovanjem slišal: »Pokaži jim, kako je treba.« To je najslabše, kar lahko rečete tekmovalcu pred nastopom. Zakaj bi rekli tako? »Leti za užitek,« ali »Uživaj,« ali »Naj ti bo na tekmi lepo, leti po svoje, nauči se kaj, saj ni pomembna zmaga, pač pa veselje s tekmo. Ja, najprej veselje z letenjem, nato dosežek. Če nisi prepričan, da delaš prav, tega ne delaj.

Saj sploh ni pomembno ali je tekmovanje svetovno prvenstvo, FCC ali lokalno tekmovanje. Naziv tekmovanja postane povsem nepomemben, če se jadralec ne vrne zdrav. Nekoč sem si na košček papirja napisal: »Misli vnaprej!« Zataknil sem si ga na instrumentalno ploščo, da sem ga imel vselej pred očmi in ga imam še danes. Včasih me prenagljeno razmišljanje spravi v težave.

Kaj pa odgovornost organizatorjev in tekmovalne komisije? Pogosto je slišati, da bi lahko naredil organizator bolje to in ono lahko bi preklical tekmovalni dan, lahko bi dal lažjo tekmovalno nalogo, tekmovalno pot bi lahko usmeril tam, kjer so možnosti za pristanek zunaj letališča, zaradi varnosti bi lahko zmanjšal število udeležencev. Toda, tekmovalna naloga ni ukaz. Ni mi treba leteti po začrtani poti, če nočem. Odločitev, da bom letel, je samo moja in od nikogar drugega. Kadarkoli se podam nad teren, brez možnosti zunajletališkega pristanka, ali kadar se podam na pot brez možnosti povratka in letim pod svojim drsnim kotom, v skupini ali v oblakih vse odločitve so samo MOJE.


Marcino letalo po katastrofi

Zadnji dan tekmovanja FCC 2016 v Prievidzi je bil blizu uspeha morda je manjkalo samo eno dviganje ali pa samo nekaj sončnih trenutkov, ki bi Marcinu omogočili, da bi se vrnili v boljšem stanju. Tisti večer bi lahko bilo veliko zgodb, kako so se nekateri piloti izvlekli. Velja si zapomniti, da je tenka črta med dobro srečo in tragedijo. Nikoli si po tekmovalnem dnevu ne dopoveduj, da si se zavestno odločil za tveganje, za možnost z upanjem. Odločitev, vredna naslova svetovnega prvaka, bi bila, če bi potegnil pravilno potezo z varnim izidom.

Vselej ste zmagali, če ste se odločili profesionalno in prekinili svoj tekmovalni let ter varno pristali zunaj letališča! Zagotavljam vam, da je mnogo poklicnih pilotov, ki tega ne zmorejo. Resnici na ljubo je treba povedati, da organizatorji tekmovanj upoštevajo množico dejavnikov, toda včasih je tudi drugače. Sumim, da nas včasih, ne vedoč, pošiljajo v tveganje in tako nenamerno ogrožajo varnost jadralcev. Leta 1999, bilo je tik pred startom, sem imel tehnično težavo. Stopil sem do odgovornega človeka, ki je odločal o startu in mu povedal, da ne bom mogel v zrak. »Zgubi se od tod,« me je nahrulil in tako sem svojega SB, polnega vode, z repa umaknil vstran. Včasih naletimo na človeka, ki nam ne želi dobro.

Bil je človek, ki želi vse narediti hitro, z veliko hrupa, a z malo občutka za organizacijo in težave nekoga drugega. Mi, piloti, naj bi bili odporni do takih pojavov, a bi morali proti takšnim razpletom ukrepati, ne pa, da samim sebi pravimo STOP. Moja zahteva organizatorjem in menedžerjem je: upoštevajte tudi slabše pilote, ne glejte samo Sebastiana, ki leti s hitrostjo zvoka. Moja priporočilo organizatorjem in pilotom: ne kritizirajte direktorja tekmovanja, če se tekmovalna komisija odloči za kratke naloge, ne sledite cestam, ko je suha termika. Če vidite, da nekdo rabi pomoč, mu pomagajte. Ustvarjajte skupino, ki lahko pomaga pri načrtovanju tekmovalnih nalog. Morda to ni povsem športno, toda saj tudi tekmovanje v jadralnem letenju ni vzor fair playja. Moje sporočilo jadralnim in zemeljskim ekipam: če vidite, da nekaj ni v redu oglasite se. Ne ignorirajte zahtev drugih, morda so upravičene. In moj poziv vsem, ki sodelujejo pri jadralnem letenju: če stvari ne gredo, kot bi morale, če menite, da nekaj ni več pod kontrolo skušajte zadevo zaustaviti - pristanite zunaj ali se vrnite na letališče. Napravite vse, kar lahko, da se bo dan končal srečno. Čez mesec ali čez leto dni, ko si boste znova zaželeli tekmovanj, se vrnite in nadaljujte z izpopolnjevanjem svojega jadralskega znanja.

Izjemna energija

Ne zavedamo se povsem s kako veliko energijo upravlja jadralec. Vse je tako lahkotno: krila napolnimo s 150 do 200 litri vode, letalo pripnemo k avtomobilu, ga potegnemo na start, pripeti za vlečno letalo in z lahnim pritiskom na palico sledimo letalu pred seboj, ki pospešuje, na koncu se odpnemo. Ne občutimo moči in energije, ki nas je potegnila 600 metrov visoko in koliko dodatne energije prejmemo od vzgornikov. Vsa ta energija se vrne k točki nič ob pristanku, po 150 metrih vožnje po travi.

Pomislite, koliko energije porabite za vzpenjanje po stopnicah. Jadralno letalo, ki je 10-krat težje in se dvigne 10-krat višje in hitreje, letalo vodimo s prijemom dveh prstov. Če jadralca v zraku trčita ali če eden od njih pade na tla, lahko trk primerjamo z eksplozijo. Če kdo preživi je samo čudež

Zmaga na tekmovanju



Pisal sem o tem, da zmage ne moremo vrednotit, da je bolje, če to opustimo, da se ne bi spuščali v tveganje. A če smo stvarni želimo biti pri jadranju uspešni. Vendar ne smemo uspešne samo gladiti, ne da bi jih tudi kritično presojali. Zmaga in neuspeh sta dela iste palice, le da sta na nasprotni strani. Zmaga na tekmovanju je popolno nasprotje nesreči. Začneš z dobro pripravo, da na prizorišče tekmovanja prideš dovolj zgodaj in spočit, da si pripravljen na uspeh in tudi na spodrsljaj. Zmaga pomeni niz dobrih odločitev, brez nepotrebnega tveganja (to pomeni, denimo, pristati zunaj letališča, toda nikoli tako, da bi ogrožal svoje zdravje). Fantje z »velikimi jajci« včasih zmagajo, toda to so osamljene akcije. Letenje s takimi prijemi lahko sicer prinesejo zmago na kakšnem tekmovanju, lahko pa tudi vzamejo življenje.

Ko na tekmovanju zmagaš, takrat gre vse zelo dobro. Zdi se, kot da ničesar ne »posiljuješ«, vse deluje, kot je treba. Če pa želiš zmagati in se za uspeh trudiš iz petnih žil, dogajanje ne teče, kot bi želel takrat dovoli, da gredo dogajanja po svoje. Namesto tega se usmeri k vprašanju, zakaj sploh letiš in zakaj imaš rad letenje. Jadranje je čudovito, predvsem pa preživljaš prosti čas z ljudmi, s katerimi imaš veliko skupnega. Če ujameš ravnotežje med užitkom pri letenju in užitkom tekmovanja zagotavljam, da si na zmagovalni poti. Morda na tekmi vendarle ne boš zmagal, zagotovo pa boš imel veliko zadovoljstva z letenjem.

Življenje teče naprej



Marcin je nedvomno odšel. Zakaj se me je tako zelo dotaknil? Morda zato, ker je bil čudovit človek. Nisem ga poznal dobro, toda čutil sem, da sva prijatelja preprosto. Bil je odprt, pošten in skromen. Bil je normalen! Mnogi so želeli biti v njegovi družbi. Dotaknilo se me je tako močno, zaradi njegove težave, ki se je končala tragično, zato, ker vem, kako težavna je pravočasna odločitev za pristanek, ko je večina še v zraku. Vem, da bi lahko bil v njegovi koži, lahko bi se zapletel v položaj, ko bi mi sreča, lastno ravnanje ali slaba odločitev obrnili hrbet. Prav tako vem, da je takrat, ko je že prepozno, treba rešiti svojo kožo: nastaviti najvišjo stopnjo zakrilc, se obrniti proti vetru in do zadnjega trenutka voditi jadralno letalo. Toda ali bil tega sposoben v nepredstavljivem stresu, na kritično majhni višini in ob pogledu na bližajoča se drevesa? Ne vem in tudi upam, da tega ne bom nikoli izvedel. Še naprej bom letel in tekmoval. Marcin bi zagotovo želel, da pripravim nekaj misli o njegovem tragičnem koncu jadranja. On bi najbrž dejal: »Šel sem na pot brez povratka. Nikoli ne storite kaj takega.«

Hvala, Marcin. Hvaležen sem, da sem te poznal, da sem bil del tvojega kroga. Obžalujem, ker ti nisem mogel prej zaupati svojih misli, obžalujem, da sva se družila tako malo časa. Ne veš, kako rad bi tistega dne peljal z avtom mimo tvojih kril in jih poškodoval, da ne bi mogel vzleteti. Vem, kako bi se odzval, skozi smeh bi pokazal nezadovoljstvo in dejal: »Ni problem, saj se ni nič zgodilo.«

Takšen je bil Marcin. Zase in za vse, ki bodo to brali, želim, da bomo ob pravem trenutku znali reči: »Hvala fantje, jaz sem pristal.«

na vrh strani


Napraviti vse, da se bo dan končal srečno

Hipoksija

JS1-C Revelation, FES - kaj še ostane velikim

APIS – velik in manjši

Srhljiva foto zgodba

Red Bull Flugtag – Malo drugačno tekmovanje

Novost
Sunseeker duo

Urban Čeč
Po enem letu na Univerzi v Delftu

Boštjan Pristavec
EB 29 - moja velika sobota

Urban Čeč
Študentje in profesor – za napredek

Janja Černič in Tanja Pristavec
Prevoz jadralnih letal

Luka Žnidaršič
Preizkus novega dvoseda LAK20T

John Cochrane
Varnejši dolet

Urban Čeč
Faculty of Aerospace Engineering – vrata so odprta

Urban Čeč
O super jadralnem letalu

Jadralno letenje v hribih - tveganje?

Varnost letenja:
Videti in biti viden

Navigacija malo drugače

John H. Cochrane
Malo hitreje, prosim (I.)

Pavel Magister
Zvrt - nova slovenska beseda