aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Prevoz jadralnih letal
(OPENSOARING, 27. aprila 2009, Janja Černič in Tanja Pristavec )

Janja Černič nam je poslala zanimiv zapis o vožnji prikolice za jadralna letala. Nekaj podatkov je vzela iz ZVPC, nekaj uporabnih nasvetov je našla v reviji Val, v drugem delu članka pa je svoje izkušnje nanizala še njena sestra Tanja Pristavec. V uredništvu Opensoaringa menimo, da tema še ni izčrpana, zato vas vabimo, da se nam oglasite s svojimi izkušnjami.

Glede na to, da je sezona za jadralne pilote že tu, ni odveč, če preberemo tudi nekaj napotkov za vleko jadralnih letal. Na začetku si kaže ogledati zakon, ki deli vleko prikolic na razrede. Prikolice, ki jih lahko vlečemo z vozniškim dovoljenjem B kategorije, nimajo prednje osi, imajo skupno maso pod 750 kilogrami in morajo biti homologirane -  ZVCP jih opredeljuje kot polpriklopnike ali lahke priklopnike. Če presegajo maso vlečnega vozila in priklopnika ter njuni nosilnosti 3.500 kilogramov, pa mora imeti voznik dovoljenje kategorije B + E. Enako je v primerih, ko presega največja dovoljena masa priklopnika maso večnega vozila.

V prvem primeru gre za priklopnike, ki večinoma nimajo lastnega zavornega sistema in morajo biti v prometu označeni z enako registrsko tablico kot vlečno vozilo. Večji priklopniki imajo svojo registracijo in morajo vsako leto opraviti tehnični pregled. Pri tem je lahko priklopno vozilo dolgo največ 12 metrov, skupna dolžina osebnega vozila in priklopnika pa ne sme presegati 18 metrov. Širina priklopnika je skupaj s tovorom omejena na 2,55 metra. Zakon še predvideva, da mora biti vozilo, ki vleče priklopnik širši od sebe, opremljeno z dvema dodatnima ogledaloma. Slednji morata segati prek širine priklopnika. Največja dovoljena hitrost avtomobila s priklopnikom je omejena v naselju na 50 km/uro, zunaj naselja pa na 80 km/uro. Tako je tudi na avtocesti.

Obremenitev vozila
Vsi, ki se lotevajo vleke prikolic z osebnim vozilom, morajo biti pozorni na zmožnost svojih vlečnih vozil. Avtomobilski izdelovalci s tem namenom v tehničnih podatkih navajajo največjo dovoljeno maso prikolice brez zavor in z zavorami. Pri tem upoštevajo zmogljivosti vozil glede premagovanja vzponov in zaviranja. Tovarniški podatki o največjih dovoljenih masah so večinoma nižji od tistih, ki jih določa zakonodajalec, kar pomeni, da ne smemo vleči priklopnika, ki tehta, denimo, 700 kilogramov, z vsakim vozilom.

Praktični napotki
Med vleko prikolice z naloženim letalom moramo upoštevati, da so zmogljivosti in vozne lastnosti drugačne kot sicer. Med najpomembnejše in za voznika ključne spremembe štejejo daljše zavorne poti in slabši pospeški. Varnostna razdalja naj bo zato daljša, prehitevanje pa bolj premišljeno. Več pozornosti moramo nameniti tudi vodenju prikolice in njenemu spremljanju v ogledalih. Zadnje velja še bolj za prikolice, ki so širše od vlečnega vozila. Vsaka sprememba smeri naj bo zato premišljena in vsaj malce podobna tistim pri tovornjakih. Povsem se moramo odpovedati tudi ostremu zavijanju, kjer zapelje prikolica med obračanjem v levo preveč na drugi vozni pas in med zavijanjem v desni ovinek na pločnik, cestni rob in v najslabšem primeru kanal ali kaj temu podobnega. Zato ne škoduje nekaj vaje na letališču, na parkiriščih ali na prometno manj obremenjenih površinah.

Zahtevna je tudi vleka jadralnega letala po avtocesti. Pozorni moramo biti na bočni veter, še posebno pri višjih prikolicah  ter zajetnejših stranskih površinah. Prav tako se pri vleki pozna dodaten upor velike čelne površine. Vlečno vozilo naj bo zato opremljeno z dovolj močnim motorjem, voznik pa naj požene motor le do območja največjega navora, kjer so obremenitve najmanjše.

Med zelo zahtevne manevre pri vleki jadralnega letala spada še vzvratna vožnja. Že pri preprosti vzvratni vožnji naravnost priklopnik hitro uhaja v levo ali desno stran. In če smo neučakani, lahko kaj hitro povzročimo nesrečo, saj se avto in prikolica kaj hitro postavita v pravi kot. Tu pomaga le vaja. Voznik hitro ugotovi, da prikolica zavija v nasprotno smer od vrtenja volana. Pri vzvratni vožnji, kjer zasuče voznik volan v desno, zavija prikolica v levo – in narobe. Ker so pri tem veliki odkloni iz smeri, morajo biti manevri počasni in premišljeni, kar je tudi sicer temeljno in najbolj pomembno pravilno pri vleki prikolice.

Pomembno je tudi vzdrževanja prikolice. Dobro je, da jo očistimo in preverimo vse sisteme, tako kot jadralna letala na jesenskem ali spomladanskem tehničnem dnevu, ter popravimo ali zamenjamo, kar je kaj potrebno.

Pa tik pred odhodom po »izgubljenega pilota« ne pozabimo še enkrat preveriti, v kakšnem stanju je prikolica. Nujno moramo preveriti, če delujejo vse luči, smerniki, zavorne luči, naletna zavora, vlečna kljuka, ugotoviti moramo v kakšnem stanju so pnevmatike. Fino pa je tudi preveriti ali je v notranjosti prikolice vse, kar mora. Morda pa je v prikolici kaj takega, česar ne bi smelo biti. Zgodilo se je že, da se je pripeljal pomočnik po pilota in jadralno letalo na zunaj letališki teren s polno prikolico v kateri je bilo  še eno »nebodigatreba« letalo J. Pa srečno z vsemi letališkimi in zunaj letališkimi pristanki. Prav tako pa tudi vsem pomočnikom z dolgim repom za seboj na cesti.

O vožnji - Tanja Pristavec
Ker govorimo o prevozih jadralnih letal po cesti, se lahko pohvalim z nekajletnimi  izkušnjami jadralne pomočnice svojemu možu, in s tem tudi prevozom jadralnega letala po cestah z različnimi prikolicami. Po znanem Boštjanovem klicu »Zunaj sem!«,  sem se podajala na pot s prikolico po različnih cestah,  državah, na različne terene. V osemnajstih letih sem na lastni koži odkrila kar nekaj »trikov«, ki jih lahko uporabiš za varno vožnjo prikolice za prevoz jadralnega letala.

Kako se prikolica obnaša na cesti je odvisno od več dejavnikov. Na vožnjo vpliva že sama vrsta prikolice. Aluminijaste »cigare«, največkrat domače izdelave, so se izkazale s stabilnostjo, tudi pri hitrosti nad 120 km/h. Precej bolj nemirna pa je po mojih izkušnjah »kobra«.

Obnašanje prikolice je precej odvisno je tudi od teže prikolice ter vrste, teže in moči avtomobila. Pomembno je, vsaj takšne so moje izkušnje, obtežitev prikolice. Z Boštjanom sva prikolico vselej obtežila na kljuki. Nikoli ni bilo treba veliko razmišljati, s čim obtežiti prtljažni del pred trupom jadralnega letala, kajti prtljage za na tekmo je bilo zmeraj preveč kot premalo. Pazila sva, da je bila to prtljaga, ki sva jo lahko dobro pritrdila, predvsem pa sva pazila, da je bila brez ostrih robov. Ne vem., kaj je na tako obtežitev menil avto, ki se je z zadnjim delom vlekel po tleh. Morda bo kdo  menil, da je bolje, če je težišče prikolice na osi, vendar se je izkazalo, da je pri isti teži bistveno bolj nemirna že pri manjših hitrostih.

Kaj vznemiri prikolico?
Veter je eden izmed najbolj neugodnih dejavnikov. Proti temu ne moreš nič, razen da voziš precej počasi in da sunke vetra ne popravljaš preveč energično. Drži tudi pravilo, da so tovornjaki, ki nas prehitevajo ali jih samo prehitevamo, lahko zelo neugodni. Skoraj po pravilu vznemirijo prikolico. Kaj storiti v takem primeru? Ena od rešitev je ta, da ne preveč močno pritisneš na zavoro, nato pa takoj energično pritisneš na plin. Pri tem se odlično izkažejo avtomobili z veliko močjo. Nekateri tega ne zagovarjajo, vendar vem, da je bila to še zmeraj dobro rešitev, tudi, ko sem prehitevala konvoj tovornjakov, in je bilo zaradi tega treba peljati tudi več kot 130 km/h. Seveda je treba pri tem paziti, da ne vozi kdo preblizu za prikolico in da zavorne luči delujejo brezhibno.

Naslednji dejavnik vznemirjanja prikolice, ki sem se ga najbolj bala, so bili klanci navzdol. Pri lahkih avtomobilih je bilo vznemirjenje prikolice skoraj obvezno. Že pred začetkom klanca navzdol sem precej zmanjšala hitrost, nekako na 80 do 90 km/h, da sem lahko, ko sem občutila začetno vznemirjanje prikolice, začela rahlo dodajati plin, a le toliko, da sem imela občutek, da avto vleče prikolico in da prikolica ne potiska avta. Z zmanjšanjem hitrosti pred klancem sem pridobila manevrski prostor za dodajanje hitrosti, ki na dnu koncu klanca ni znašala več kot 130 km/h, seveda odvisno tudi od dolžine klanca. Menim, da nikakor ni dobro zmanjševati ali celo zavirati šele na klancu, še posebno, če je precej strm.

Drugih hudih težav pri vznemirjanju prikolice, če je bila cesta lepa ter prikolica in avto dobro naložena, nisem imela. Omenila bi še, da pripomorejo k stabilnosti prikolice nekoliko manj napolnjene pnevmatike na njej. Za začetnike, ki se prvič srečujejo z vleko prikolice za jadralno letalo, bi opozorila, da ne bi bilo odveč prvih nekaj sto kilometrov voziti bolj počasi in previdno. Najprej je treba ugotoviti, kako se prikolica obnaša na cesti. Previdnost ni nikoli odveč. Kljub temu, da imam za seboj že nekaj kilometrine, nikoli ne vozim prek 130 km/h. Pa srečno!

na vrh strani