|
Robert Hriberšek je na uredništvo Opensoaringa poslal pismo, zanima pa ga usoda mačke. »Kako kaj stojijo / tečejo stvari v zvezi z mačko? Sam sem povprašal člane našega kluba in načelom se strinjajo, da jo vzamemo pod streho, če je še potrebno,« je zapisal o resni ponudbi, ki jo mora potrditi še UO LC Maribor. Robert Hriberšek, je v nadaljevanju še dodal: »Naši fantje, govorim o učiteljih letenja, so zelo zainteresirani za kakšen let s tem letalom, seveda, če bo letalo pod streho v Mariboru. Upam, da bi se lahko dogovorili, da s KBI-14 opravimo nekaj štartov. Kandidati za letenje bi bili samo učitelji letenja, ki so letalo sposobni leteti in zato ne bi smelo biti problemov. Neuradno sem dobil zagotovila predsednika in upravnika, da akcijo podpirata, ker je pozimi na jadralni strani v hangarju dovolj prostora.« Robert je na koncu še pripisal: »V kolikor pa se za to ne bi dogovorili, pa smo ugotovili, da bi bilo kar precej članov LC Maribor pripravljenih prispevati kakšen evro za ohranitev letala v Sloveniji.«
Shod – za prihodnost jadralnega letenja [4. 10. 2010]
Spoštovane članice, člani in ljubitelji letalstva Kljub izbiri trenutka, je shod nepolitičen, vodstvo kluba pa si želi, da se ga udeleži čim več članov, saj lahko samo tako pokažejo, da je športno in turistično letalstvo do letošnjega leta obstajalo in da je bilo onemogočeno s škodljivimi prijemi JGZ ALC Lesce. Letalska šola, šport in turizem bi morali biti še naprej pomembni prepoznavni kamni Občine Radovljica, temelj pa so zagotovo člani aerokluba. Vodstvo AK ALC Lesce P.S. Iz arhiva OS smo izbrskali fotografijo, ki jo je pred leti posnel gospod Leon Mesarič, jadralec in eden vodilnih uslužbencev v Železarni, kaže pa skupino treh fantov, ki so za plačilo letenja podirali šamotno opeko v martinovki. Slika je zgovoren prikaz, kako je prišel klub do denarja za nakup jadralnih in motornih letal, s katerimi zdaj neodgovorno razpolagata JGZ ALC Lesce in Občina Radovljica.
Globoko spoštujoč zasebno lastnino, predvsem pa gospoda Jureta Lokovška, ki je mačko (KBI 14) še v pravem trenutku pobral, vso zaprašeno, v kletnem hodniku nekdanjih Javnih skladiščih v Ljubljani, in je s svojim denarjem in znanjem sodelavcev poskrbel, da je letalo danes povsem obnovljeno, pa je vendarle zaskrbljujoče, da namerava Jure, sicer naš jadralni kolega in državni prvak 2010 v odprtem razredu, letalu spremeniti naslov. Poslej naj bi KBI 14, ki je nedvomno slovenska kulturna dediščina, dobil streho v Zrenjaninu, pri Živi Frencu v Srbiji. Verjamem, da je projekt prenosa letala, ki bi moral biti slovenskim pilotom »skrbno varovana dragocenost«, tik pred zdajci in da lahko samo še bijemo plat zvona. Zavedamo se, da seznanitev Ministrstva za kulturo in pa Tehniškega muzeja Slovenije s problemom ne bomo nič bližje rešitvi nastalih težav, ki so izbruhnile po tem, ko so Juretovo mačko vrgli na cesto iz hangarja, ki ga zdaj posredno upravlja JGZ ALC Lesce. Menimo, da bi lahko odložili grožnjo samo še s prijaznim pogovorom z lastnikom letala.
V akcijo reševanja problema mačke KBI 14, ki smo ga lahko lani na travniku v Lescah tudi leteli, se je zato pridružilo omenjeno ministrstvo in Tehniški muzej Slovenije, saj razumejo zadrego in so, kot zagotavljajo, za začetek pripravljeni najti streho za KBI 14 v Vojaškem muzeju v Cerkljah. Nedavno je v okviru opensoaringa prišla pobuda, da bi med jadralnimi piloti in ljubitelji starodobnikov izpeljali nabiralno akcijo za plačilo hangarnine prek zime in tako izkazali spoštovanje kulturni dediščini. Morda bi bilo dobro, ko bi ustanovili klub, katerega jedro bi bila prav pripadnost mački (KBI 14). Prav zato vas, spoštovani jadralci in jadralke, sprašujemo, ali bi bili tudi vi pripravljen na hitro seči v žep in odšteti nekaj evrov, da bi to zimo poskrbeli za letalo. Seveda, če nismo že vse zamudili. Dobrodošle bi bile še kakšne druge zamisli o reševanju letala. Na Forumu bomo odprli rubriko, da bi spremljali problematiko KBI 14 in da bi videli, koliko smo jadralci pripravljeni narediti za znamenito slovensko jadralno letalo. Več o KBI 14 si lahko preberete tukaj.
Razstava – Liberator v Idriji [19. 9. 2010]
V četrtek, 16. septembra je poslanec Samo Bevk v razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gewerkenegg odprl razstavo z naslovom »Ameriški bombnik B-24 Liberator«, ki bo odprta do 3. oktobra. Član idrskega aerokluba "Srebrna krila" in ljubitelj letalske zgodovine Miran Wahl je s pomočjo muzealca Toneta Zelenca in svojih idrskih prijateljev povsem zasebno pripravil razstavo kot spomin na prelete zavezniškega letalstva med drugo svetovno vojno. Osrednja pozornost je namenjena posadki in bombniku B-24J- 15-FO, ki so se 16. decembra 1944 znašli na slovenskih tleh: posadka je pristala s padali (8) ob Rovtah in okolici razbitin letala (3), ki je padlo na vrhu hriba Jelični vrh, na Sedejevi parceli iz vasi Dole. Slovenija je geografsko majhna dežela, zato se znanci z enakimi interesi kaj hitro najdemo. Nekdanji član AK Ljubljana Igor Tratnik in jaz sva kraj padca tega letala odkrila že leta 1992, vendar sva za razvozlanje zgodbe o dogodku potrebovala osem let, do leta 2000. Z idrskimi somišljeniki sva se spoznala pred približno tremi leti in tako letos, s svojimi ugotovitvami ter tehniškim znanjem (Tratnik), dopolnila njihovo idejo kot tudi nastajajočo razstavo. Miranova zamisel o preprosti razstavi se je izkazala kot posrečena. V prostoru se je od prejšnje razstave pustilo - tam, kjer je bil - malce od tal dvignjen plato modre barve. Na njem je, nasproti vhoda, v prostor simbolično postavljeno nosno strojnično gnezdo z lutko strelca, v nadaljevanju proti koncu platoja, proti repu, pa se zvrstijo še drugi člani posadke. Okoli te temeljne postavitve, od nosnega do repnega strelca, so po stenah in po prostoru nanizani ostanki letala in napisni panoji. Na odprtju je bil razstavni prostor za množico obiskovalcev skoraj premajhen. Nad prikazom in razlago so bili navdušeni, pritegnila jih je prav preprostost in razumljivost postavitve. Opensoaring.si je resda namenjen predvsem jadralnemu letenju, vendar se tu in tam že sliši, da bi lahko bil prava vez med vsemi slovenskim letalci in ljubitelje letalstva. Upam, da ovinki do Idrije ne bodo zavrli vašega zanimanja za razstavo.
Zadnji let Liberatorja 42-51992 Posadka Letalo Ko je Liberator 42-51922 priletel v Evropo, je bil dodeljen v 466. skvadron 461. bombne skupine USAAF kot nadomestno letalo, kjer je dobil številko 41. V tem času je bila 461. bombna skupina razporejena na letališču Torretta, ki je bilo 13 km jugozahodno od mesta Cerignola. V februarju 1944 so to letališče zapustile enote RAF, nato pa so ga Amerikanci začeli preurejati, da so ga lahko uporabljali težki bombniki, saj je ob vsakem deževju na njem zagospodarilo blato.
Cilj Zadnji let Usoda osmih letalcev Nekaj dni pred Božičem so osmerico iz zapora peš odvedli na ljubljansko železniško postajo. Na postaji je bila zbrana množica civilistov in nemškega vojaštva. Razpoloženje množice do letalcev ni bilo nič kaj prijazno, mladna jim je pod noge vrgla nekaj manjših kamnov. Z vlakom so odpotovali proti Dunaju, kjer so hitro spoznali jezo tamkajšnjih prebivalcev. Le svojim paznikom se lahko zahvalijo, da so srečno prispeli na drugo postajo, od koder so se odpeljali proti Münchnu in nato naprej proti Augsburgu. Na poti proti severozahodu so bili vedno bolj vidni učinki bombnih napadov iz Anglije. Na vmesni cilj potovanja Oberursel so prispeli 23. decembra. Tukaj so bili zaslišani in od zasliševalcev, ki so bili dobro poučeni o sestrelitvi letala, so izvedeli, da še vedno iščejo njihovega pilota, kopilota in navigatorja. Nemški vohljači na letališču Torretta so dobro opravljali svoje delo.
Usoda treh, ki so skočili zadnji Zadnji trije letalci so izskočili iz letala v bližini Jeličnega vrha, kjer je zaključilo svoj let tudi letalo. Jože Menart iz Jeličnega vrha se tega dogodka dobro spominja, saj se je letalo ustavilo le 70 metrov od njega in njegovega očeta. Tam sta počivala s konjsko vprego. Samo 10 metrov od njiju pa je s padalom pristal eden od letalcev. Spremila sta ga do njihove hiše, kjer je otrokom delil bombone in žvečilni gumi. Vse tri letalce so kmalu našli domobranci iz Veharške postojanke. Niso jih predali Nemcem, temveč so jih skrili v vasi Potok z namenom, da jih izročijo četnikom s katerimi so imeli povezave. Nekaj dni pred Božičem se je to tudi zgodilo. Letalce preoblečene v domobranske uniforme so vodili mimo Ljubljane in jih pri Sostrem predali četniški patrulji. Ta jih je odpeljala v Leskovec nad Višnjo Goro. Pred koncem januarja 1945 so v nepojasnjenih okoliščinah padli v roke Nemcem. Vendarle pa so vsi letalci preživeli vojno vihro. Dr. Anton Suhadolc navaja, da so se letalcu Brushu, ki je bil pri domobrancih v Gabrju dan ali dva pred Božičem 1944 pridružili trije letalci. Ko so se ogreli in najedli so jih odpeljali na Dolenjsko k četnikom.
Miha Peperko – zmagovalec vikend tekme [5. 9. 2010]
Miha Peperko in Aleš Kovač (AK Celje, duo discus) sta zmagovalca tekmovanja, ki ga je ob koncu tedna izpeljala ekipa Aerokluba Postojna, in ki naj bi postalo tradicionalno. Pokal za drugo mesto je z Robertom Hriberškom odpotoval v Maribor, pokal za tretje mesto pa je ostal v domačem klubu, osvojil pa ga je Marjan Jančič. Organizatorji so izpeljali samo sobotno tekmovanje, ko je bilo vreme »noro dobro«. Miha Peperko se je ob uspehu zabaval, predvsem pa je zagotovil, da je bila zmaga ekipno delo, češ da si je pomagal s sondo (Ivo Peperko) in psihologom Alešem Kovačom v vlogi drugega člana posadke. Marjan Jančič (AK Postojna) si še dan po tekmi ni odpustil, ker je izgubil boljšo uvrstitev zaradi »divjaškega« doleta in posledično prenizkega prihoda prek ciljne črte. Zmagovalca sta obljubila zapis in fotografije s tega tekmovanja.
Livno: v Slovenijo pokal in navdušenje [19. 7. 2010]
Janez Stariha je prvi zmagovalec tekmovanja za pokal Livna (2. Edvard Krišto, 3. Daniel Rodić), ki so ga sredi julija pripravili Stipe Krišto in njegovi letalski prijatelji na letališču Brda. Stariha, ki se je zaradi tekmovanja v Livnu odpovedal pokalu Flatland, je poleg 3D pokala prinesel v Slovenijo še neizmerno navdušenje za jadranje v BiH. »Rieti bi se lahko primerjal z Livnim, ampak tu je bilo veliko bolje. Ne samo vremenske razmere, tudi možnosti za pristanke zunaj letališč so izvrstne, veliko je pokošenih travnikov, tako da nihče ni imel s tem večjih težav. Predvsem pa so se domači jadralci izkazali z izvrstno organizacijo,« je povedal Jani, ki ga navdušenje zagotovo še dolgo ne bo minilo. »Upam, da bo termin prihodnjega prvenstva v Livnu sprejemljivejši za slovenske jadralce, saj bi rad videl, da bi naši jadralci spoznali ta jadralski biser,« pravi Stariha. Kljub izvrstnim jadralnim razmeram je letenje v Livnem vendarle dokaj zahtevno, o tem pa govori tudi precej zunaj letaliških pristankov, vsi pa so se iztekli brez težav. »Jadralci, ki smo pristali zunaj letališča, smo dobili »livade« s svojim imenom, jaz eno, nekaj mojih kolegov pa več,« prvi jadralsko navdihnjen ljubljanski jadralec, ki je s skupno zmago pobral tudi zanimivo nagrado zimsko jadranje v Južni Afriki, ki jo je organizatorjem podaril Daniel Rodić.
Boris Žorž potuje na SP [29. 6. 2010]
Tik pred vrati je svetovno prvenstvo v klubskem in standardnem razredu v Prievidzi (www.wgc2010.sk) na Slovaškem (od 3. do 17. julija), v slovenski ekipi pa so Erazem Polutnik in Sebastjan Ramšak v standardnem razredu ter Miha Peperko (vsi AK Celje) in Boris Žorž (ALC Lesce). Pomembno sporočilo ni v sodelujočih predstavnikih Slovenije, pač pa v tem, da je Boris Žorž (ALC Lesce), po s®amotnih dogajanjih v Lescah, ki nimajo primerjave v zgodovini letalskega športa v Sloveniji, vendarle našel letalo za svoj nastop. Medtem ko visijo neregistrirana letala na stropu letalske lope v Lescah, mu je za tri tedne posodil svoje letalo DG 100 Elan ptujski jadralec Gregor Petrovič, ki je dejal: »Če že meni ni uspelo priti na svetovno prvenstvo, pa sem vesel, da bo z mojim letalom letel Boris Žorž.« No, ob ponovni »nacionalizaciji« letalske flote ALC Lesce, pa se med slovenskimi jadralci znova odpira vprašanje lastništva dvosedežnega letala DG-500 Elan. Za nakup tega dvosedežnega letala, ki naj bi služil slovenskim jadralcem kot šolsko letalo za kakovostne lete, je pomemben del sredstev namreč odštelo Ministrstvo za šolstvo in šport. Seveda bo treba raziskati, kakšen je bil delež sredstev MŠŠ in komu so bila pravzaprav nakazana, ali Letalski zvezi Slovenije ali klubu.
Letališče v Lescah odprto [11. 6. 2010]
Po vseh zapletih so vendarle tudi uradno odprli letališče v Lescah. Slavje je bilo pod vročim gorenjskim soncem, na razbeljenem asfaltu, kjer so v niz postavili ponosna motorna letala, ki bodo odslej razveseljevala okoliško prebivalstvo. Matija Kodrič, ki nam je posredoval pričujoče posnetke, je dobil vtis, da bo morda v bližnji prihodnosti znova zaživelo tudi jadralno letenje, ki ga je Miran Ferlan nekoč imenoval tihi šport višin. Taksa za pristanek jadralnega letala znaša 6 evrov.
Letalski razlagalni slovar [6. 5. 2010]
Ob stoletnici prvega vzleta Edvarda Rusjana je v samozaložbi izšel letalski razlagalni slovar, namenjen pa je strokovnjakom in ljubiteljem letalstva. Prof. Dominik Gregl, avtor slovarja, ki je opremljen z mnogimi ilustracijami, pravi: »Poseben uspeh bi bil, če bi ga začenjali uporabljati tudi novinarji. Velika javna predstavitev letalskega slovarja pa je bila 7. maja na Brniku, kjer se je zbrala množica strokovnjakov, ki so povezani z letalstvom. Slovar je sestavljen iz treh delov. 1. Razlagalni slovar 2. Abecedni spisek 3. Pregled Info
Peter sprejel izziv [5. 4. 2010]
Tretji april 2010 je bil poseben dan, pa ne zato, ker so leški jadralci uspešno izpeljali svoj prvi letalski dan v tej sezoni na športnem letališču v Levcu pri Celju, pač pa zato, ker je Peter Karner, nekdanji upravnik AK Celje, potrdil, da sprejema izziv. Kakšen? V enem od naših zapisov smo ga spodbudili, da bi bilo fino, če bi BOFF (Bovški festival športnega filma) vendarle dobil tudi film o jadralnem letenju, seveda s poudarkom, da je eden od redkih v Sloveniji, ki to lahko uresniči. Peter je potrdil: »Sprejel sem izziv opensoaringa in naredil bom vse, da bom s filmom lahko predstavil jadralno letenje na festivalu športnega filma v Bovcu.
Zamislil sem si dovolj zanimivo jadralsko zgodbo, v klubu pa so mi obljubili pomoč. Čeprav je moja filmska pripoved preprosta, pa bo celota vendarle dokaj zapletena, saj je eno, če snemaš kar tako, nekaj povsem drugega pa, če teče pripoved po nekem scenariju,« je dejal in seveda ni želel razodeti vseh podrobnosti, »vendarle je večji izziv, če na koncu pozitivno presenetiš sebe in druge. Predvsem pa snemam, da bi se tudi kaj ohranilo.« Da Peter misli resno in da je v snemalni formi, je pokazal prav ta dan, ko je mimogrede posnel modelarske prijatelje in izdelek že naslednji dan predstavil na youtube, kjer si ga lahko tudi ogledate.
Med dogodki tega dne, a bolj zasebne narave, je bila 60-obletnica odkar je dr. Dominik Gregl prvič vzletel na letališču v Levcu. Takrat je bila letalska lopa komaj tako velika, da so lahko pod streho postavili vrabca. Mimogrede je povedal, da so stari hangar gradili tudi z udarniškim delom, pri zidavi sten so celjski gimnazijci, ravnatelj je bil prof. Tine Orel, postavili živo verigo za prenos zidakov od kamiona do gradbišča. »Dijaki smo pogosto špricali pouk in šli raje letet, še posebno, ko je pihal zahodnik.« Tudi 3. aprila je pihal zahodnik. Ni znano ali je bil jubilant tisti, ki je postavil paleto laškega v sredino rinčka ali pa se je to zgodilo na račun kakšnega drugega dogodka.
Rusjan v Bistri [28. 3. 2010]
Sredi minulega tedna, v četrtek, 25. marca, so v Tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo Srečka Gombača z naslovom Sto let brnenja na našem nebu. Razstava, ki je posvečena bratoma Edvardu in Josipu Rusjanu, bo odprta do 3. decembra 2010. Čeprav se imamo Slovenci za narod letalcev, je bilo odprtje razstave o Rusjanu bolj žalostno, saj so lahko na prste ene roke prešteli poklicne in ljubiteljske pilote ali ljudi, ki tako ali drugače živijo od letalstva ali z njim. Redki obiskovalci, ki so se udeležili odprtja, in se tako poklonili velikemu Slovencu, razen Jožefa Slane niso opazili nikogar od predstavnikov Vlade RS, pa tudi nikogar od LZS. Morda je krivo slabo obveščanje organizatorja, a glede na to, da bo razstava vabila do konca leta, upamo, da bodo letalci popravili slab vtis ob odprtju. Spodobilo bi se.
Varen pristanek v Lescah [28. 3. 2010]
Tole je prav gotovo novica, ki si zasluži objavo na OS: »Čeprav je letališče Lesce gradbišče, je še vedno mogoč povsem varen pristanek na koncu nekdanje travnate steze. Dolžina uporabnega terena stare steze je od 400 do 500 metrov, torej dovolj tudi za manj izkušene pilote, ki bodo v spomladanskih dneh prek Gorenjske osvajali nove destinacije,« sporočajo z Gorenjske.
Likovni oddelek Opensoaring-a je predstavil nov model majice z logotipom jadralnega letala OS. Oblikovanje je izdelek agencije Designis, besedilo pa smo si sposodili pri španskem pesniku F.G. Lorci in njegovi pesmi Romance sonambulo (Mesečna romanca), seveda v prevodu Aleša Bergerja, kot ga je predstavil v knjigi Ciganski romansero. Od povpraševanja bo odvisno ali jih bom spravili v resničnost.
Žene letači Jugoslavije [1. 3. 2010]
V majhni izdaji 400 izvodov je leta 2009 ugledala luč sveta knjiga Žene letači Jugoslavije (1912-1999), ki jo je napisala inž. Ljudmila Ostrovska-Jovanović, avtorica, ki je vse življenje posvetila letalstvu. Knjiga je zanimiva tudi za zgodovino slovenskega letalstva, saj smo dobili pregled pilotk iz Slovenije. Avtorica je zbrala izjemno gradivo, in kot je sama zapisala, knjiga ni roman. Napisana je v preprostem in razumljivem jeziku, ki je še najbliže statističnemu poročilu. Kot zatrjuje avtorica, je to njen prispevek za ohranitev spomina na ženske pilotke v Jugoslaviji v obdobju 1912-1999. Avtorica pravi, da o ženskih letalkah ni veliko zapisanega, podatki iz Muzeja letalstva v Beogradu so ji bili nedostopni, tako da je delo nastalo samo z njeno osebno zavzetostjo. Pričujoča knjiga je zato vredna še toliko več. Že na začetku je seznam letalk, ki so dosegle naziv učiteljice jadralnega ali motornega letenja, med njimi je kopica Slovenk od Cvetke Klančnik Belin pa do Nadje Slanovec in Tanje Pristavec. V ŠROA (šola rezervnih oficirjev letalstva) je našla Mileno Cestnik, sprehodila se je med tekmovalkami, padalskimi in letalskimi sodnicami, pa med prejemnicami zlatega orla, najvišjega jugoslovanskega letalskega priznanja in povsod je tudi kakšna Slovenka. Ste vedeli, da je Mariborčanka Erika Fras leta 1961, za padalske dosežke, prejela zlatega orla? Nekoliko več prostora so v tej kronologiji dobile Slovenke Kristina Gorišek-Novaković, Viktorja Čadež, Cvetka Klančnik-Belin, Sonja Pipan-Volovec, Jasna Žnidaršič-Jerman, Vesna Žnideršič, Marjana Dežnak, Milena Cestnik –Zupanič, Irena Tavčar-Gornik, Danica Volčanšek-Černe, Irena Pivec, Tanja Černič-Pristavec, Bernarda Meža, Vesna Stergar, Janja Černič in Nataša Marzidovšek. Delo je sklenila s padalkami, med katerimi izstopa Irena Avbelj,omenjene pa so še Sonja Vršič, Darinka Krstič-Uhan, Erika Fras, Ivanka Jelenc in Danica Rabuza-Lakovič.
Sezona se je začela - s kurentii [16. 2. 2010]
Na letališče v Moškanjcih je priletela skupina kurentov, zapodila se je na letališče, se poganja po stezi gor in dol. Letalci smo jih skušali zaustaviti, zahtevali smo, da nam pokažejo dokumente, da lahko letijo, upravnik je zahteval, da prej opravijo vse preglede. Ta glavni kolovodja je pokazal ježevko in je dejal, da so na njej vsi dokumenti, pa da naj pridemo malo bližje, da nam bodo pokazali, kaj natančno piše. Skušali smo jih prepričati, da je letališče samo za plovila in ne za letala, pa so pocepali po tleh od smeha in nas spraševali, če imamo škrge namesto pljuč …, da še niso nikoli slišali, da bi plovila letala po zraku. Na koncu smo se vendarle zmenili, da potegnemo iz hangarja našega super cub-a in da se strokovno razgledamo, če so že kje naokoli znamenja pomladi, ki jo ščejo. Povedali smo jim, da bo pustno poročilo o iskanju pomladi objavljeno na Opesoaringu. Pa so spet potegnili v ospredje svoje ježevke …
|
Dobra ponudba za mačko Shod – za prihodnost jadralnega letenja Zadnji let Liberatorja 42-51992 Miha Peperko – zmagovalec vikend tekme Livno: v Slovenijo pokal in navdušenje Sezona se je začela - s kurenti |
|
Ostale povezave
