aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Erazem Polutnik sedmi v JAR
(OPENSOARING, 25. decembra 2014)

Na prvenstvu Južne Afrike je zmagal John Cutts (VB) s 6386 točke, sledijo: 2. Oscar Goudriaan (JAR) 5982, 3. Attie Jonker (JAR) 5954, 4. Uys Jonker (JR) 5855, 7. Erazem Polutnik (Slo, AK Celje) 5663, 20. Daniel Rodič (JAR) 3500, 21. Goesta Worf (Nem) 2736 - naša znanca iz Livna in Prievidze.
Trenutno leti z Erazmovim JS1 Karel Čeč: »Ja, včeraj sem letel JS1! Zelo sem užival. Družba v Soaring Safaris v Bloemfonteinu je prijetna,« je sporočil.

na vrh strani

Delo je 22. decembra 2014 v Ozadjih objavilo članek Blaža Močnika z naslovom "Osebno s Frankom Antonom: Narekuje razvoj električnih letal". Priporočamo branje.

na vrh strani

Grafični prikaz leta na OLC

Kot da se je Boštjan Pristavec (AK ALC Lesce) ob zadnjem razvoju dogodkov, ko je začel napadati Luksemburžan Guy Bechtold, razjezil in postavil stvari na svoje mesto. Z doslej najbolj kakovostnim jadralskim letom v letošnji namibijski sezoni 2014-2015 je v FAI trikotniku dosegel 1345,90 km in hitrost 144,2 km/h. Celoten let po točkovanju OLC je bil dolg oziroma velik 1428,30 km in težak natančno 1428.93 točk po OLC.


Grafični prikaz leta v SeeYou

Upravičeno bi bilo treba uporabiti izraz velik, saj je, v nasprotju z Američanoma Jimom Paynejem in Dennisom Titom, ki sta 27. Novembra letos v Argentini na valovih s svojim arcusom M ves dan žagala gor in dol po ozki trasi Andov in naklepala 1831 km in 1655 točk po pravilih OLC in po OLC zbrala več točk, a njun let nima kaj veliko skupnega z letenjem na termiki in spada v drugo kategorijo jadralnega letenja. Boštjanov let je zato hit letošnje sezone v Namibiji. Krepko je prehitel tudi Alexandra Muellerja (5. december), ki je za svoj najučinkovitejši let v FAI trikotniku bil ocenjen za 94 točk slabše.


Barogram

Boštjan ima pred seboj še slab teden letenja in vse do zadnjega dne je upanje, da mu morda v letošnji jadralski Namibiji uspe izboljšati svetovni hitrostni rekord v trikotniku FAI 1250 km. Tokrat je bil izjemno blizu, morda mu je manjkalo eno samo boljše dviganje, a v vsakem primeru je današnji Pristavčev let tako kakovosten, da lahko jadralci iz vsega sveta pred njim snamejo kapo. »Brez kompromisa in naravnost po kurzu, Boštjan ne leti za vremenom, kot mnogi drugi,« je svoje navdušenje izrazil Ptujčan Gregor Petrovič.


Let na satelitski sliki terena
Morda je prav današnji let prek 1400 km priložnost, da rečemo, da se moramo slovenski jadralci veseliti tudi tega dosežka, saj bo zapisan na vrhu slovenskih jadralskih dosežkov vseh časov, pa čeprav ni svetovni rekord. Boštjan je s svojim EB 28 edition, s tekmovalno oznako 007, v ponos slovenskemu jadralnemu letenju. Nemški jadralec Alexander Mueller je v svojem komentarju svojega današnjega leta (trikotnik 1206 km po FAI) zapisal, da ostaja še naprej vse odprto, seveda v tekmi za svetovnim rekordom. Alexander, konkurent na najvišji lovoriko, si je oddahnil. Očitno so v Namibiji na točki blizu vrelišča.

Zjutraj je prišlo tudi Boštjanovo sporočilo:


»Pozdrav,
Ko sem že počasi delal obračun sezone v Namibiji se je le prikazala iskrica upanja na kakšen odmeven dosežek. Zgrabil sem ga z obema rokama in imam ga. Ni hitrostni rekord na 1250 km trikotniku je pa razdalja na prostem FAI trikotniku in sicer 1346 km.
Hudo velik je, pa od tega dobrih 200 km po modrem.....
Kar se samih kontinentalnih rekordov tiče gre za dva nova in sicer razdalja na FAI trikotniku - 1345,9 km in prost prelet med tremi točkami - 1349,42 km.
Temu lahko dodam še popravljen državni rekord na disciplini cilj povratek 1062,62 km.
Skratka hudo dober dan je za menoj.
Toliko na hitro, dodajam pa še nekaj slik
Lp, Boštjan«


(B.P. 19. 12. 2014, na fotografiji posadka jadralnega letala Boštjan Pristavec in Klaus Seemann)

Mimogrede: rekorden let je priložnost, da povemo, da je EB28 edition jadralno letalo in ne zrakoplov, ki po nebu sanjavo tava in ne ve ali bi bil riba ali ptič.

Let Boruta Mlakarja v Avstraliji

Pohvaliti moramo še Novomeščana Boruta Mlakarja, ki jadra v Corowi v Avstraliji. Danes je sestavil zanimiv let dolg 588 km in 532 km v trikotniku FAI.

Drugi afriški dosežki: Nik Šalej 612,84, Toni Šibanc 611,98 in Avgust Potušek 517,80.

na vrh strani

Vzrokov za veselje med jadralci v Južni Afriki je bilo dovolj, saj sta Toni Šibanc in Nik Šalej izpeljala izvrstna FAI trikotnika 750 km, v tako rekoč idealni liniji. Kilometri, ki sta jih nabrala zunaj idealnega trikotnika, so bili zanemarljivi, zato so bile njune hitrosti kar spodobne - Šibanc je z DG 505 M orion dosegel hitrost 102,41 km/h, Šalej pa z ventusom 118,69 km/h. Avgust Potušek je iz istega izhodišča prejadral 582,21 km.

na vrh strani

Slovenska jata jadralnih letal je od danes bogatejša in pestrejša še za eno vrhunsko dvosedežno jadralno letalo. LXNav je, tako kot so najavljali, dobilo novega arcusa, ki ga boste spoznali po registraciji S5-KEX in tekmovalni oznaki ET. Ponj sta se danes odpeljala Uroš Krašovic in Darko Gagula, ki zadnje časa navdušuje s svojo notranjo opremo Delux by Gagula. Darko, ki danes praznuje 45. rojstni dan, se prihodnje leto ob tem času že vidi v vlogi tekmovalca na prvenstvu JAR.

Uroš Krašovic pa je še zmeraj pod vtisom svojega 10-dnevnega obiska v Kiripotibu v Namibiji, kjer je letel z motoriziranim sharkom. »Jadranje v Afriki sem si predstavljal nekoliko naivno, misleč, da 1000 km dolg let ni nič posebnega tudi z 18-metrskim letalom. Pa sem videl, da je treba imeti nekaj izkušenj in tudi sreče z vremenom. Sam sem imel en sam takšen dan, da sem lahko letel polnih osem ur in še več. Letel sem z veliko mero varnosti, tako da sem kdajpakdaj prižgal tudi motor. Ko iz Slovenije še naprej spremljam lete s sharkom, vidim, da doslej ni še nihče opravil s tem istim letalom daljšega leta, pa tudi sicer je bil moj let, dolg 1010 km, doslej eden daljših v Kiripotibu. V Namibijo se bom še vrnil, pravzaprav sem navdušen nad letenjem v Afriki. Upam, da bomo prihodnje leto že leteli z našim arcusom,« je povedal Uroš pred odhodom v Nemčijo po novo letalo.

na vrh strani

Grafični prikaz rekordnega leta

Pozdrav v Slovenijo. Vreme zadnje dni ne dovoljuje velikih odmikov od domačega letališča, zato so poizkusi hitrostnih rekordov na manjših disciplinah smiselna rešitev za jadranje s ciljem, ki prav tako prinašajo zanimive trenutke. Včerajšnji dan (13. 12. 2014) je postregel z nekaj novimi rekordi, tako kontinentalnimi kot nacionalnimi.



Usoda je hotela, da sem izgubil hitrostni rekord na »500 km cilj – povratek«, prevzel ga je Bethold Guy (185 km/h), medtem pa sem sam poskrbel za novega in sicer hitrost v trikotniku 750 km (167,12 km/h). Dosedanji lastnik tega rekorda je bil Italijan Alberto Sironni. Oba nova rekorda sta tudi kontinentalna rekorda Afrike. Naš dober znanec Francoz JR (Jean Renaud Faliu) je poskrbel za nov francoski hitrostni rekord v trikotniku 750 km, dosegel je hitrost 158,64 km/h.


Vreme BO!

Moj let je bil postavljen na področju zahodno od Bitterwasserja, s startom na področju Marienthala ter točkama v bližini znanega Gamsberga in Helmeringshau. Približno tako, da je najdaljša stranica sovpadala z linijo, kjer se navadno zgradi lepa konvergenčna linija. Na koncu se je izkazalo, da je bila izbira kar posrečena, čeprav je kazalo, da bodo težave na prvi točki zaradi dežja in na drugi, kjer je past nastavilo z modrim nebom.
V naslednjih nekaj dnevih se težišče trenutnega vremena ne bo zamenjala, potem pa upam, da se bo pred mojim odhodom naredil še kakšen pravi dan.



Danes se tako zelo verjetno podajam na trikotnik 500 km loviti hitrost Jonkerja (169,8km/h).
Lep pozdrav,
Boštjan

na vrh strani

Delo je 10. 12. 2014 objavilo članek Mateje Celin z naslovom "Zakeršnik z letališča odslovil letalce". Priporočamo branje.

na vrh strani

Živjo,

Po nekaj dnevih premora sem malce posrfal in videl, da ste na OS kar produktivni.
Super, mi je v čast, predvsem pa je dobro za dvig motivacije.
Kaj se dogaja? V bistvu, vsaj kar se mene tiče, čakam na dan D. Pri tem se trudim, da se čim bolj osredotočim na vreme in si, skladno s tem, poskušam postaviti nalogo. Včeraj je bila vremenska napoved taka, da bi se morda lahko že spogledoval s kakšnim rekordom, vendar pa se je napovedovalec vremena pošteno uštel. Kljub temu sem startal na 1250 km, vendar sta bili velika nevihta in precejšnje področje z modro termiko preveliki oviri za kompletiranje naloge.
Današnjo napoved so nekoliko popravili, ker je bila preveč optimistična. Odločil sem se za FAI trikotnik 1000 km, kar je bila, zaradi ponovne modre termike na 70-odstotkih trikotnika, zelo konkretna naloga. To, kar je pri vsem najpomembneje, pa je, da me občutek za vreme v povezavi z določanjem nalog ni zapustil, nasprotno, uspešno gradim občutek za vreme ...
V naslednjih nekaj dneh, po napovedi vremenarjev, ni pričakovati kakšnih presežkov, vendar sem vseeno na preži, da se mi kaj ne izmuzne ...
Lep pozdrav,
Boštjan

na vrh strani

Tinetov Apis M S5-PIT in B. Pristavec nad Bledom - 19.394 obiskov na drugem mestu

Milan Korbar: »Zjutraj me je pričakalo sporočilo (če je deveta ura zjutraj, seveda):
'Congratulations!

You have been chosen to be the featured photographer at Airliners.net.
Your Airliners.net profile and most popular photo are being displayed on
the homepage (www.airliners.net) for
24 hours starting on Monday, December 8. With over 450,000 views a day,
this will significantly increase exposure to you and your photographs.

Thank you for your participation on Airliners.net and we hope you continue uploading.

Blue skies,
Airliners.net Crew'

Nojbolj obiskana slika z obiska na Islandiji leta 2004

Vse slike si lahko ogledate razporejene po skupnem številu ogledov.

Malo statistike: Milan Korbar, skupno 777.405 ogledov, 203 fotografije, 3.830 ogledov na fotografijo.

na vrh strani

Obzorje - tik pred nočjo

Medtem ko je bil v povprečnem vremenu drugi jadralski dan kar ugoden, pa je bilo vreme tretji dan, ko bi moral Boštjan Pristavec leteti, slabo. Italijan Alberto Sironi, evropski rekorder z letenjem med točkami po Alpah, ki je, tako kot Pristavec, dva dni prej opravil izvrsten let v trikotniku FAI (1088 km), se je tokrat zadovoljil s 769 km. Boštjan si je, kot kaže, vzel jadranja prosti dan.

Čudovita kumulusna oblačnost

Zanimiva so opažanja jadralcev v Sloveniji, ki zavzeto spremljajo Pristavčeve lete na mednarodni lestvici dosežkov OLC. Menijo, da je izredno nabrušen, če že v slabših vremenskih razmerah redno sega prek 1100 km, predvsem pa se vidi, da svetlobo dneva izkoristi skoraj do zadnje minute. Jadralci v Namibiji so natančno obveščeni, v kateri minuti se večer prevesi v noč, tudi zato, ker organizatorji jadralce, ki bi prestopili to časovno mejo, oglobijo, poleg tega pa let, ki se konča po sončnem zahodu, ne šteje v tekmovanju OLC. Vse zaradi varnosti.

Jadralna sezona v Namibiji je letos že zahtevala dvoje smrtnih žrtev, oba Novozelandca sta bila v ASH 25. Kolikor smo seznanjeni ni natančnih podatkov o vzrokih nesreče, in to z letalom s katerim so zadnji dve leti leteli tudi slovenski jadralci Maks Berčič, Jure Lokovšek in Albin Luin. Zanimivo je razmišljanje Matije Kodriča, saj se je spomnil svojega obiska v deželi tam spodaj. Najbolj ga je presenetilo, da jadralci niso uporabljali padala. Matiji seveda niti na kraj pameti ni padlo, da bi se držal njihovih navad, saj si je s padalom že rešil življenje. Morda je bilo pri tokratni nesreči vmes tudi kaj podobnega.

Mimogrede je treba povedati, da izvrstne termične razmere in izjemni dosežki zahtevajo dobro pripravljenost in kondicijo pilota, tudi za to, ker večji del jadranja poteka na višini med 3000 m in 5000 m in celo višje, kjer se že krepko občuti pomanjkanje kisika, pač zaradi padca parcialnega pritiska v pljučnih mešičkih. Druga pomembna tegoba za jadralce so nizke temperature, saj je na 5000 m okoli -8 do -12 stopinj Celzija. Piloti so tako ves dan bolj ali manj podhlajeni, pristanek na vroča tla presušenega jezera na domačem letališču pa je za premrla stopala pravi balzam. Mraz in pomanjkanje kisika tudi vplivata na kakovost odločitev po večurnem letenju in tudi na tehniko letenja.

Parkirna avenija v Bitterwasserju

In še mnenje - Irena Raymond, leška jadralka, ki je najbrž prva ženska, ki je samostojno vzletela s solarnim letalom sunseeker duo, je, o prizadevanjih Boštjana Pristavca v Namibiji, zapisala: »Menim, da je Boštjan eden redkih jadralnih pilotov, ki je sposoben postaviti svetovni rekord v FAI trikotniku 1250 km. Ima izkušnje in ogromno motivacije. Ker zelo dobro pozna razmere v Namibiji potrebuje samo še nekaj sreče z dobrim vremenom in rekord bo tu. Ni dvoma!«

Nobene ovire ni, da svojega mnenja in podpore ne bi mogli izraziti na našem forumu v temi Boštjan Pristavec – znova igralec namibijske rulete. Vabljeni.

na vrh strani

»Pozdrav vsem, vidim da sta z Milanom nekaj dala na forum. Fajn. Včeraj znova po prognozi soliden dan, ki je na koncu navrgel lepe lete. Za razliko od ostalih sem se odločil leteti isto disciplino kot dan prej, z namenom, da čim bolj naštudiram prvo stranico velikega trikotnika. Na koncu se je izkazalo, da bi bilo za večjo distanco bolje leteti najprej na vzhod ter šele potem na zahod, tako kot so se odločili jadralski kolegi. Na koncu je izpadlo, da je bil dober trening, čeprav je bila hitrost nekoliko nižja zardi termično slabše razvitega vremena. Sledita dva nekoliko slabša dneva, potem pa kaže na dober dan v torek.« Tako je Boštjan napisal po drugem dnevu, ko je opravil 1205,6 km dolgo pot s povprečno hitrostjo 136,8 km/h.

Za razlago tega, kar je povedal leški jadralec, smo izpred dveh let izbrskali še to njegovo razmišljanje: »Brez večjih prekinitev letim že vrsto let, ne samo v domači jadralski sezoni. Največ k izkušnjam pripomorejo močna tekmovanja ali pa letenje pri katerem se lahko primerjaš, ker letiš iz istega letališča kot konkurenca. Imeti moraš cilj in motiv, če želiš kaj opraviti. Izgubljen sem, če grem v zrak, pa ne vem ali bom šel na vzhod ali na zahod. Tako leti veliko jadralcev tudi v Namibiji, letijo samo v smeri boljšega vremena. Zame se igra začne z razmišljanjem o vremenu prejšnjega dne, potem ugibam, kaj se obeta naslednji dan, kakšen trikotnik bi bilo možno opraviti. Svoje povesta jutranja vlaga in temperatura, malo se je treba obrniti okoli sebe in čutiti kakšno je vreme, tako, na pogled. Potem šele pride splošna vremenska napoved za dan, ki je pred nami, dojeti želim, kako se primikajo polja visokega in nizkega pritiska in kakšni bodo splošni vetrovi. Tako nekako je izpolnjen čas med deveto in poldeseto uro, ko se je treba odločiti za cilj. Vsekakor mora biti cilj točka ali trikotnik ... Letiš proti cilju, dokler gre, ko ne gre več, še zmeraj letiš, a to je že bolj zapravljanje časa.«

Ponovno ste vabljeni, da svoje mnenje in podporo izrazite na našem forumu v temi Boštjan Pristavec – znova igralec namibijske rulete.

na vrh strani

Delo je v sobotni prilogi 6. 12. 2014 objavilo članek Milene Zupanič z naslovom "Raje akrobacije kot let naravnost". Priporočamo branje.

na vrh strani

Dragocena fotografija je prispevek Opensoaringa za obnovo starega ljubljanskega letališča v Polju. Na njej jadralci pripravljajo »žerjava« pred zgradbo starega prometnega letališča. Torej še en dokaz, da so na tem letališču leteli tudi in predvsem jadralci – člani AK Ljubljana in poleg njih jadralci iz vse Slovenije, ki so prihajali na študij. Čeprav je od naše prve vesti o obnovi »letališča« v Polju minilo že nekaj časa, še nismo prejeli povratne informacije ali ne gre morda samo za obnovo letališke stavbe in kontrolnega stolpa ali pa dejansko za letališče. Ob vesti, da gospod župan Ljubljane Zoran Jankoviæ kandidira za predsednika OKS, po tem ko je od kandidature za to častno funkcijo odstopil gospod Bobinac, smo za trenutek pomislili, da je morda obnova letališča v Polju njegovo darilo slovenskemu letalskemu športu.

Oglasil se je tudi Pavel Magister z dopolnilom k sliki:

Ta slika je iz časov, ko se je snemal film Vesna. Od prisotnih prepoznam edino igralca Trefalta (Franek - Samo) v značilnem "rekelcu" in z značilno glavo, ki se ji že začenja oblikovati visoko čelo, kot se je takšnim simetričnim zajedam brez las vljudno reklo.
Najbrž to spodaj že vse poznaš, vendar ti vseeno prepošiljam prejeto zbirko slik.l Staro ljubljansko letališče, Fotografije 1
Nekdo, ki prvič vidi te slike in ne ve, da je bilo prvo letališče v Šiški in hangar tudi tam, po selitvi v Polje sta bila dva hangarja na vzhodni strani novega letališča in ta, ki je edini še ostal, je bil na zahodni strani zgrajen (dokončan) leta 1953 izključno za potrebe aerokluba Stanko Bloudek >>>>> Ljubljana, se bo pošteno namučil, da bo odkril, kateri kam spada.

na vrh strani

France Slana, slikar in ljubitelj jadralnega letenja, ki je nekoč na Krki že gostil slovenske jadralce - takrat smo se družili v znamenju promocije še neuveljavljenega tekmovalnega klubskega razreda - vabi na odprtje likovne razstave v Stični, v galeriji Muzeja krščanstva na Slovenskem, Stična 17, ob 18. uri. Tokrat (sobota 22. novembra) bo razstavljal skupaj s sinom Rokom. Jadralci in jadralke, ljubitelji letenja, vljudno vabljeni.
Vabilo na otvoritev razstave Franceta Slana in Roka Slana

na vrh strani

Na spletnem portalu 24ur.com je novinarka Natalija Švab, dne 20. novembra 2014 objavila zanimiv pogovor z Aleksandrom Špacapanom o letalu flamingo. Zapis pogovora, ki ga spremljajo slike, delo znanega slovenskega fotografa Mira Majcna najdete pod naslovom
FOTO: Aleksander vložil 30 let znanja, prodal, kar je imel in z legendarnim aerodinamikom ustvaril 'popolno letalo'

"Flamingo je na prvi pogled predvsem lepo letalo. Poznavalci pa opazijo krila, ki mu omogoèajo izredno aerodinamiko in po mnenju tistih, ki so ga izdelali in pilotirali, odlièno razmerje med hitrostjo, okretnostjo in varnostjo." Je zapisala Natalija Švab.

Mojster Miro pri delu z modeloma Foto: Milan Korbar

na vrh strani

Predsednik Poljske Bronislaw Komorowski je v predsedniški palači sprejel Sebastiana Kawo, najuspešnejšega jadralca vseh časov in mu podelil visoko državno odlikovanje, drugo najpomembnejše v državi in sicer Red zaslug za preporod Poljske, ki ga podeljujejo že od leta 1921. Pomembnejše od tega odlikovanja je samo še Medalja belega orla. Ambasador jadralnega letenja, ki je tudi prijatelj Slovenije in naših jadralcev, bo letos edini iz sveta športa, ki je prejel to odlikovanje in mu zato čestitamo tudi mi. Znano je, da Sebastian Kawa na vsakem koraku skrbi za prepoznavnost jadralnega letenja, sam predava šolarjem o jadralnem letenju, raziskuje nove možnosti jadralnega letenja, predvsem pa navdušuje s svojimi dosežki. Red zaslug podeljujejo na Poljskem za dosežke v vzgoji, znanosti in športu, za zasluge za razvoj družbe, za mednarodno sodelovanje in mir.

Novica o odlikovanju v poljščini na
Sebastian Kawa osebna stran.

na vrh strani

Na spletnem portalu PLANET SIOL.NET je novinar Gregor Pavšič dne 10. novembra 2014 objavil zanimiv pogovor z Igorjem Vugrincem-Vugijem, ki je zaposlen kot kapitan na airbusu A-380 pri letalski družbi Emirates Airways. Celoten pogovor najdete pod naslovom
"Slovenski kapitan na največjem in najhitrejšem potniškem letalu na svetu".

"Enainpetdesetletni Igor Vugrinec je rojen Ljubljančan. Že kot otrok se je ukvarjal z modelarstvom, pri 15 letih pa se je včlanil v aeroklub in začel kmalu leteti z jadralnimi letali. Maturiral je na bežigrajski gimnaziji in nato končal študij na strojni fakulteti v Ljubljani. Kot štipendist Adrie Airways se je zaposlil v njihovi tehnični službi, nato pa kmalu vpisal še letalsko smer in se izšolal za poklicnega pilota. Pri slovenskem letalskem prevozniku je začel na airbusu A320, po 11 letih pa se je nato odločil za nove karierne izzive in se zaposlil pri družbi Emirates Airways v Dubaju. S svojimi izkušnjami spada med najbolj cenjene pilote, od leta 2010 pa je kapitan na največjem potniškem letalu na svetu, airbusu A380. Živi v Dubaju, njegovo življenje je razpeto med svetovnimi metropolami. Če bi se odločil za polet za lastni užitek, bi se spet vrnil k svoji otroški ljubezni – jadralnemu letalstvu."

V arhivu spletne različice časnika je najti tudi podoben pogovor s kapitanom Igorjem Vugrincem o letenju z A380, ki je bil objavljen 5. 5. 2011 in ga najdete pod naslovom Igor Vugrinec: Najbolj problematična je vožnja po tleh.

na vrh strani

»Ker na JK zopet ni prišla nobena kandidatura za DP v preletih, je zadeva znova v reševanju post festum. Tako sem se odločil, da edino tovrstno ponudbo sprejmem brez zadržkov,« sporoča Denis Štrbenc, predsednik Jadralne komisije pri LZS in seznanja jadralce, da so izpeljavo te naloge prevzeli v AK Celje. Pristojbina za sodelovanje je 7 evrov. In še nekaj podatkov, ki bodo koristili pri izpolnjevanju položnice s 7 evri: Naslov: AK LŠ Celje, Medlog 20, 3000 Celje, namen plačila: DPSJL-P 2015, SWIFT SBCESI2X, IBAN: SI56 0600-0000-3553-021, KODA: NOWS. Potrdilo o plačilu je treba po e-pošti poslati Vinki Gobcu: vinko.gobec@gmail.com

na vrh strani

Po tem ko je Albastar 13.5 FES FAI (novi tekmovalni razred), potipal srčni utrip jadralcev že na veliki letalski razstavi AERO v Fridrichshafnu leta 2013, se zdaj že kaže zanimanje kupcev. Nekaj tovrstnega utripa smo zabeležili na leškem asfaltu, ko je prišel Potočnikovega malčka preizkusit eden od italijanskih jadralcev, predvsem zato, ker bi rad nastopil na svetovnem prvenstvu v razredu 13.5 m, ki bo od 1. do 15. avgusta leta 2015 na letališču Pociunai v bližini Kaunasa v Litvi.

Pavel Potočnik, izdelovalec jadralnega letala, ki ima čez krila 13.5 m, je bil z odzivom pilotov zadovoljen, saj so letalo pohvalili, nasmeh pa je izginil iz njegovega obraza, ko je razložil, da ga čaka še precej dela z administracijo, torej s papirji, ki bi mu omogočili serijsko izdelavo. Potočniki se ni spuščal v podrobnosti, saj je prepričan, da bo lahko že kmalu dopolnil manjkajoči člen, ki ga loči od izdelave v večjem nizu.

Tudi tokrat se je majhnega letalskega druženja udeležil Franco Orlando, inženir aerodinamike iz italijanskega Tržiča (Monfalcone), čigar izračuni in aerodinamične spretnosti so že zaznamovale nekatera slovenska letala, denimo, čebelico in s tem posredno tudi Pipistrelova letala virus. Orlando, ki razume in zna povedati tudi kaj po slovensko, je očitno v svojih prijemih pri načrtovanju letal stopil še korak naprej, tako da bi lahko dejali, da so letalne sposobnosti kril, ki jih je ustvaril v zadnjem obdobju, stopile v nov kakovostni razred. Veliko zanimanja je vzbudilo tudi jadralno letalo z 18-metrskim razponom kril in z delovnim naslovom Albastar AS 18, s kombiniranim pogonom, s stabilno vgrajenim bencinskim motorjem ter dvižnim mehanizmom za prenos pogona na eliso.

na vrh strani

Vljudno vabljeni na zaključno prireditev Državnega prvenstva Slovenije v jadralnem letenju - preleti 2014, ki bo v soboto 15.11.2014 v Epicentru v Postojni.

na vrh strani

Vabilo predsednika jadralne komisije pri
(PJK, 9. novembra 2014, Denis Štrbenc)

Pozdravljen/a !

Organizator, AK Postona je objavil uradne rezultate za DPSJL-P in vabi na svečano prireditev.
Ob tej priložnosti bodo podeljena tudi priznanja/diplome za rekorde in značke, ki so bile osvojene v minulem obdobju.

Program prireditve:

16.00 Prelet 1000km na severnem vetru / Luka Žnidaršič
16.40 Jadranje v kontroliranem zračnem prostoru Slovenije / Aleš Fink
18.00 Podelitev diplom za rekorde in podelitev značk.
19.30 Medklubski bowling turnir

JK bo podelila naslednja priznanja:

- Luka Žnidaršič rekord prelet med tremi točkami 1003,5 km
- Luka Žnidaršič rekord prosti prelet med tremi točkami 1036,8 km
- Pristavec/Avsenek rekord prosti prelet na cilj 422,6 km
- Pristavec/Avsenek rekord prosti prelet na cilj s povratkom 845,3 km
- Pristavec/Avsenek rekord prosti prelet med tremi točkami 1174,2 km
- Pristavec/Malovič rekord na 300km -> hitrost 153,65km/h

- Luka Žnidarsič znacka za 1000km prelet st.3
- Tadej Patty značka srebrni C st.88

Pa se lanski dolgovi:
- Sandi Kavalič - srebrni C st.87
- Iztok Kodrič

Vsi ljubitelji jadralnega letenja vljudno vabljeni v soboto 15.11.2014 ob 16:00 v prostorih hotela Epicenter v Postojni.

lp
PJK

na vrh strani

Na seji Jadralne komisije pri LZS, ki jo vodi Denis Štrbenc, so se domenili, da bo državno prvenstvo v jadralnem letenju od 18. do 26. julija na Ptuju. Predlog ptujskih jadralcev, ki ga je predstavil Gregor Petrovič, je po dveh krogih glasovanja preglasil ponudbi AK Murska Sobota in LC Maribor. Prednost zmagovalnega predloga je bila minimalna, za en sam glas, bila pa je odločitev enajstih klubov.
Sklepna prireditev za tekmovanje v preletih za letošnje leto bo v Postojni in sicer 15. novembra. Pred začetkom sestanka je Denis Štrbenc, predsednik jadralne komisije, podelil zlato jadralsko značko C Ptujčanu Gregorju Petroviču (na fotografiji), ki jo je osvojil že pred nekaj leti.

Licitacija treh povsem enakovrednih ponudb za izpeljavo državnega prvenstva v jadralnem letenju je bila tesna, še najdlje od cilja so bili Mariborčani, ki so ponudili državno prvenstvo v Prievidzi na Slovaškem. A priznati je treba, da so si mnogi jadralci želeli prav ponovitve DP 2012 na Slovaškem, saj je bilo eno najuspešnejših v zadnjih letih. A kaže, da je prišla v ospredje ponudba iz Ptuja, ker, kot je svoj glas utemeljil Teo Mirnik (AK Celje), že nekaj časa ni bilo državnega prvenstva v Sloveniji, predvsem pa ne na Ptuju, ki je bil pred desetletji jadralsko zelo dejaven klub. Člani Jadralne komisije LZS se zavedajo, da stojijo Ptujčani pred izjemno zahtevno nalogo – namreč, dogovoriti se bodo morali s kontrolo potniškega letališča v Mariboru za »neškodljivi« koridor iz Ptujskega polja na Pohorje, poleg tega pa se bodo morali za jadralno dejavnost dogovoriti še s sosedi Avstrijci, Madžari in Hrvati. Organizatorji DP 2015 morajo do konca januarja 2015 sporočiti Jadralni komisiji, če bodo prvenstvo lahko izpeljali zaradi morebitnih nepremostljivih ovir. Vsi si želijo, da bi se slovenski jadralni piloti vendarle lahko predstavili v svoji državi.

na vrh strani

V časniku Dnevnik (4. novembra 2014) smo lahko prebrali, da namerava MO Ljubljana, s pomočjo zasebnika, obnoviti, kar je še ostalo od nekdanjega ljubljanskega letališča v Polju in v prostorih kontrolnega stolpa urediti muzej. Nič ne piše o letališču in travnati vzletno pristajalni stezi. Lepo. Torej je zdaj pravi čas, da se izpostavi vprašanje travnate steze, ki so jo klubu barbarsko odtujili. Vprašanje najbrž ni samo, zakaj AK Ljubljana nima več svojega športnega letališča, nekaj odgovorov bi nekdanji letalci, predvsem pa meščani Ljubljane, najbrž morali dobiti o tem, kako se je lastninilo zemljišče nekdanjega prometnega in športnega letališča. Ja, osrednje vprašanje je prav to.
Občina v lov na zasebnega partnerja, Dnevnik, 4. november 2014.
Možno je tudi, da sestavka v Dnevniku ne razumemo in pomeni razpis ureditve okolice in zelene površine prav VP stezo. V tem primeru bi dejansko šlo za letališče, sicer pa ne gre za letališče, ampak nekaj stavb, ki so nekoč služila letališkemu prometu.

Odgovorni urednici Dnevnik.si, ga. Suzani Rankov,

v strojništvu je nekoč veljalo nenapisano pravilo, ki je strokovne "delavce" z daljšim službenim stažem obvezovalo pomagati novincem in tistim s krajšim stažem, saj je vsaka storjena neumnost (recimo ji napaka) povzročila materialno škodo, ki jo je bilo možno tudi izračunati. Posebej so bili tega početja zavezani vodje oddelkov, ki so pravzaprav vseskozi (ne le eno leto pripravništva) skrbeli za dopolnjevalno izobraževanje podrejenih.

Če povem poenostavljeno: mojster je bil odgovoren za delo pomočnikov, pomočniki so bili odgovorni za vzgojo vajencev in ta vzorec z malce drugačnimi besedami se je uporabljal tudi v oddelkih z višje ali visoko izobraženim kadrom, saj se ni smelo tvegati, da bi se zaradi napake v izračunu zrušilo dvigalo, ki ga je skonstruiral, recimo, zaljubljeni mladi inženir pred katerim je bila še dolga službena pot.

Kaj vse je strnjeno v pojem "avtonomni novinar" mi sicer ni znano, vendar po mnogih najdenih napakah, ki jih najdem med branjem njihovih izdelkov (moderno je reči produktov) sklepam, da napake novinarskih mladenk in mladcev ne odkrivajo njihovi vodje ali nekdanji njih profesorji, temveč izključno bralci, gledalci ali poslušalci.

Zato, ker sem se okrog zgradb, ki so opisovane v članku Občina v lov na zasebnega partnerja, Dnevnik, 4. november 2014 in njih okolice zelo pogosto motovilil kar 25 let, lahko brez slabe vesti ocenim, da je piska tega izdelka imela zelo neodgovornega mentorja. Ko v prvem stavku preberem ".....svoj denar v obnovo prvega slovenskega civilnega letališča, v zameno ..."

Imam dve možnosti:
a). z dobršno mero hudobije začnem razlagati naokrog, da bodo ubogi ljubljanski športni letalci, ki so leta 1979 postali brezdomci in pravi klateži, končno dobil vrnjen svoj prostor pod soncem. Ob misli na množico v mestu izvedenih projektov bi mi zagotovo verjelo mnogo poslušalcev.
b). ostanem resen in se raje za krajši čas prelevim v učitelja ali mentorja tako mladim, kot leto ali dve starejšim novinarjem.

Naj ostanem kar pri točki b.
V slovenskemu zakonu o letalstvu je v členu 17. (pomen izrazov) , točka 20. piše : "... letališče je določena kopenska ali vodna površina (vključno z objekti, napravami in opremo), ki je v celoti ali deloma namenjena za pristajanje, vzletanje in gibanje zrakoplovov;
Vmesna opomba: Namesto besede zrakoplov poznavalci raje uporabljajo besedo letalnik, saj je beseda zrakoplov bilo že desetletja staro poimenovanje za letalne naprave lažje od zraka, kamor spadajo cepelini in baloni. Razširitev njenega pomena na vse letalne naprave je tehniški in jezikovni nesmisel in s tem velika napaka, ki se je poslanci DZ v postopku sprejemanja zakona sploh niso zavedali.

V kolikor bi domnevali, da je bila v prvemu citiranemu stavku tipkarska napaka, se med nadaljevanjem branja "... Mestna občina Ljubljana je končno objavila javni razpis za izbor zasebnega partnerja pri projektu obnove starega ljubljanskega letališča v Mostah..." prepričamo, da je imela piska članka v mislih celotno letališče, saj v nadalje spet beremo "... obnoviti letališko stavbo, hangar, kontrolni stolp (in v njem urediti muzej), urediti bo moral okolico in zelene površine ....". Čeprav je na nekdanjem ljubljanskem letališču potekal promet z dvomotornimi potniškimi letali, le-to ni imelo asfaltne ali betonske vzletno-pristajalne steze, temveč je bil označeni del steze travnat, kot je bila travnata tudi celotna površina letališča. Koncem 50-tih let se je k obstoječi zgradbi za sprejem in odpremo potnikov dodal še kontrolni stolp(ič) ter asfaltna površina kakih 30 x 30 metrov, na kateri se je ustavljalo letalo; s tem se je doseglo, da potniki niso več po travi vstopali v letalo in obratno. V tretjemu citatu navedene zelene površine si je marsikateri bralec predstavljal travnato letališče, kot se jih je po Sloveniji vidi ob mnogih krajih.

Posebna cvetka tega članka je debelo natisnjeni naslov zadnjega poglavja "... Ohraniti želijo prvo slovensko civilno letališče...". Bilo bi prelepo, ko bi med Letališko cesto in železnico porušili vse stavbe in tam posejali travo in Letališka cesta bi upravičeno nosila takšno ime. Dolžina travnate površine od toplarne do avtoceste bi za letenje jadralnih letal še vedno zadostovala in mimoidoča (tudi novinarska) mladež bi se lahko "v živo" seznanjala, kako izgleda civilno letališče.

pozdrav, Pavel Magister

na vrh strani

V Lescah je na ogled novo slovensko dvosedežno ultralahko letalo flamingo, s sedeži drug za drugim. Aerodinamiko je konstruiral mojster aerodinamike Franco Orlando. Ponaša se s krili, ki omogočajo pristajalno razdaljo vsega 30 metrov, hkrati pa potovalno hitrost 225 km/h pri 75 % moči motorja rotax 912 ULS s 100 KM.

To je trenutno edino letalo na svetu, ki ima na razponu kril šest različnih prerezov krila, ki omogočajo letalu kratko vzletanje in pristajanje (STOL), obenem pa je tudi hitro in trdno. Za pilotiranje je preprosto. S tem so izpolnjena pričakovanja konstruktorjev, ki so želeli napraviti sodobno šolsko letalo.

Flamingo leti z zakrilci na prvi stopnji pri 50 km/h, brez zakrilc (stopnja 0) pa pri 55 km/h. Pripravljen je tudi za osnovne akrobacije, zato mu trdnost omogoča letenje med +6 g in – 4 g z varnostnim količnikom 1,5. Letalo so doslej preizkušali do hitrosti 322 km/h (VNE), z uvlačljivim podvozjem pa bo imelo največjo hitrost 400 km/h.

na vrh strani

V Dolah nad Idrijo je bila simbolna slovesnost ob odkritju spominskega obeležja na mestu, kjer je 14. decembra 1944 padel ameriški bombnik B24J (51922) liberator in iz katerega se je s padali rešilo vseh enajst članov posadke. Osem jih je doskočilo v 5 km oddaljenih Rovtah, trije pa v Dolah. Slovesnost je bila nekaj posebnega – nobenih žrtev ni bilo na nobeni strani, domačinom pa je izpod neba padlo petindvajset ton materiala, ki so ga s pridom uporabili. Kot je razložil mag. Igor Tratnik, nekdanji jadralni in motorni pilot v AK Ljubljana, ki je skupaj s Pavlom Magistrom raziskoval usodo ameriškega bombnika (po njuni zaslugi je bila odkrita identiteta letala in posadke), je letalo doživelo svoj konec nad Idrijo, ker jim je zmanjkalo goriva. Med obstreljevanjem so Nemci očitno zadeli rezervoar, tako da so bili prisiljeni zapustiti letalo, saj je bila pot do Barija v Italiji še dolga. V »sprejemnem odboru« na zemlji ni bilo partizanov ampak njihovi ideološki antipodi in prijazni domačini, ki so mlade fante za začetek pogreli in nahranili.

»Neznansko je usekalo, ko je letalo treščilo v tla. Oče je bil precej bližje letalu, mitraljezi so se ob udarcu v zemljo sprožili in še nekaj minut po padcu je tam naokoli pokalo. Zelo blizu mene je s padalom pristal mlad fant, star kakšnih dvajset let. Peljali smo ga v hišo, da se je pogrel. Spomnim se, da je imel posebne rokavice z električnim gretjem,« je povedal Jože Menard, doma iz hiše nekaj sto metrov pod krajem padca, ki je imel takrat štirinajst let. Padalce so zajeli nemški vojaki, a so vsi preživeli ujetništvo. Magister in Tratnik sta si z enim od članov posadke še dolgo dopisovala.

Tratnik je udeležence slovesnosti seznanil z mnogimi podrobnostmi dogodka. Tega dne je proti ciljem v Nemčiji iz različnih letališč v Italiji odletelo več kot 600 letal, med letalci je bilo malo izgub, saj je bila nacistična Nemčija takrat že zelo na kolenih . Celoten let »našega« liberatorja naj bi do cilja in nazaj trajal več kot osem ur, zato je vsako letalo, zaradi večje količine goriva, nosilo samo šest bomb, ki so bile namenjen uničevanju tovarn sintetičnega goriva.

Odkritja spominske plošče sta se udeležila Todd Scattini, vojaški ataše ZDA ter njegov vojaški kolega, prav tako pripadnik ameriške vojske. Todd je imel tudi zanimiv govor, množica udeležencev mu je navdušeno zaploskala, saj je na začetku vse pozdravil v slovenskem jeziku. Sicer pa oba državljana ZDA govorita hrvaško. Oba sta bila izjemno dostopna, z dobro voljo in nasmehom sta se pogovarjala z mnogimi naključnimi udeleženci iz množice in se z veseljem nastavljala fotografskim objektivom, čeprav ju je, v tenkih maskirnih uniformah, najbrž premrazilo do kosti. Pomislil sem, da sta bila tega dne, v mrzlem severnem vetru, v podobnih vremenskih razmerah, kot njegovi rojaki pred sedemdesetimi leti. Domačini so ju povabili, da sta sedla veteranski džip, ki je svoje slavne »antifašistične« dni doživel na afriških bojiščih, danes pa razveseljuje domače gasilce. Hkrati je treba pohvaliti tudi pripadnike SV v različnih vlogah, od častne čete, vojaške glasbene skupine in pilota pilatusa, ki mu je v zelo slabih vremenskih razmerah uspel simbolični prelet kraja dogajanja. Organizacijo odprtja obeležja je, ob pomoči Občine Idrija in članov AK Srebrna krila iz Idrije, vsa leta vodil Miran Wahl.

Poleti 1992 sem brskal po porumenelih listih v Arhivu Slovenije, da bi morda našel kakšen zapis o lovcu, ki se je med vojno zaril v barjanska tla ob Ižanski cesti. Pri tem pa sem naletel na zanimiv zapis v Domobranskih vesteh:

"Dne 16.12.1944, med 3. in 4. uro popoldne je bilo opaziti, da se neko letalo spušča izredno nizko. Kmalu nato je bilo videti, kako so iz letala poskakali padalci – osem po številu, dočim je letalo strmoglavilo na tla in sicer v bližini Veharš. Pri padcu so se letalu polomila le krila, dočim je trup s stroji ostal nepoškodovan... "

Do takrat o tem letalu nisem ničesar slišal ali zasledil v literaturi, zato je to "odkritje" kar klicalo po takojšnji akciji. Poklical sem Pavla Magistra, mu razložil situacijo, in takoj se je strinjal, da bo treba čim prej na Veharše. Akcija je stekla že čez en teden. Prvi postanek je bil na Medvedjem brdu. Ozka cesta vodi iz Godoviča do grebena, na katerem je le nekaj hiš vasice Medvedje brdo. Le dober kilometer je še do Veharš, zato bi tukaj mogoče kaj vedeli o padlem letalu. Nisva se zmotila. Že pri prvi hiši so potrdili, da je letalo res padlo v bližini Veharš. Pri hiši so nekoč celo imeli klešče iz tega letala.

Pravo presenečenje pa sva doživela pri Sedejevih v Dolah. Letalo je padlo na njihovo parcelo. Gospodar Ivan Rupnik je pred časom uporabil za pogon žage kar dva zavorna koluta, ki jih je snel iz glavne noge podvozja letala. Ker ju ni več potreboval, nama jih je odstopil. Mogoče bosta razkrila kakšen podatek o letalu. Povedal je, da bi kakšno informacijo lahko dal tudi Jože Menard, ki je bil v trenutku padca letala v neposredni bližini. Čez dva dni Pavel že poroča, kaj je izvedel pri Jožetu Menardu. Letalo se je ustavilo le 70 metrov od kraja, kjer sta v tistem trenutku stala z bratom. Oče je bil nekoliko nižje na hribu in poleg njega se je spustil s padalom eden od letalcev. Vedel je tudi, da so trije letalci padli na italijansko stran in so se skrili v vasi Potok, osem pa naj bi jih zajeli Nemci.

Vsi zbrani podatki niso bili dovolj, da bi bilo možno sklepati za kakšno letalo gre, kdo so bili letalci in kakšna je bila njihova usoda. V letih, ki so sledila, so prek luže prispela različna pisma, ki so omenjala dogodke povezane z letalci v Rovtah in v Leskovcu. Pojavil se je tudi internet, kjer je bilo moč najti vedno več podatkov o bombnih skupinah, ki so sestavljale 15. zračno silo USAAF.

Ponovno srečanje z domačini iz Jeličnega vrha spomladi 2000 je prispevalo zadnje kamenčke v mozaik, ki se je gradil celih osem let. Iz najdenih delov na podstrehi garaže je bilo ugotovljeno, da gre nesporno za letalo B-24. Ker je bilo 16.12.1944 izgubljeno samo eno letalo B-24, je bila uganka na podlagi že znanih imen letalcev dokončno rešena.

Zgodba o letalu iz Jeličnega vrha je shranjena na povezavi:

na vrh strani

V 37. številki Mladine, naše najbolj kritične revije, se je prvič pojavila tudi beseda Opensoaring, naslov spletnih strani jadralnih letalcev, sicer samo ob podpisu k fotografiji, ki smo jo posneli z naslovnico Mladine na kabini enega od ameriških jadralcev na svetovnem prvenstvu v Lesznem na Poljskem. Za Mladino je to majhen korak, za Opensoaring, ki si pod anglosaškim imenom prizadeva predvsem za slovensko letalsko besedje – naš slovenski letalski jezik, ki ga na forumu ureja Pavel Magister in ima že rekordnih 47.873 ogledov), pa zagotovo velik. Treba je začeti z majhnimi koraki ali kakor pravi oblikovalec Roman Ražman: »Ko povoziš žabo, pomisli - iz malega raste veliko!« Zatorej, kupite Mladino, preberite vsebino, na kocu pa iztrgajte 67. stran in jo dajte v okvir – ker je zgodovinska – za jadralce.  

na vrh strani

Pred štirimi desetletji - s trenerjem iz Ljubljane do Splita [12.9.2014]
(OPENSOARING, Pavel Magister, Niko Slana)

Pred 38-timi leti, 10. septembra 1976, sta za vedno odletela navzgor Jože Krumpak in Dušan Ivanuš in še 174 ljudi iz obeh letal. Dušan Ivanuš je bil v tem letalu sopilot, v zgodovino slovenskega jadranja pa se je zapisal samo dve leti prej, natančno 8. aprila 1974, ko je  jadral z lesenim trenerjem iz Ljubljane do Splita. Matija Kodrič (AK E. Rusjan, Nova Gorica) nam je zaupal, da je bil, po naključju, delček tega zanimivega projekta ljubljanskega jadralca, ki je, za tiste čase uspešno izpeljal pravi podvig, saj se je zdel jadralcem iz Slovenije ta cilj nedosegljiv. Dušan se je še istega dne vrnil s potniškim letalom v Ljubljano, dan kasneje pa je z Matijo s kurirjem odletel v Split po svoje jadralno letalo. Matija je seveda preletel trenerja v zapregi do Ljubljane. V prihodnjih dneh bomo objavili nekoliko daljši zapis o podvigu izpred štirih desetletij.

na vrh strani

Še o aeru-3 nad Postojno [1.9.2014]
(OPENSOARING, besedilo in foto Niko Slana)

Čeprav je Pavel Magister na forumu Opensoaring-a že pisal o tandemu J&J Jaklič (Jaka mlajši in Franc Jaka starejši, ki te dni praznuje 60-letnico) in letalu aero-3, je treba dodati še nekaj podrobnosti. Prvi samostojni vzlet z letalom aero-3 je tokrat opravil Jaka mlajši, ki se je tako nagradil za sedem let trajajočo obnovo letala, seveda skupaj z očetom in s prijatelji, ki so, vsak po svoje, pripomogli, da je letalo vzletelo. Jaka st. obljublja, da jih bo povabil na piknik in se jim tako zahvalil za sodelovanje. Bolj zanimivo je, da so se predstavitvenih letov udeležili dr. Andrej Gaspari iz Direktorata za kulturno dediščino pri  Ministrstvu za kulturo in dr. Tadej Brate, upokojenec, ki je nekoč opravljal naloge inšpektorja za kulturno dediščino, sicer pa je strokovnjak za tirna vozila. Polega sta bila še mag. Igor Tratnik, nekdanji jadralec in ljubiteljski letalski raziskovalec medvojne letalske zgodovine ter dr. Tone Magister iz Kontrole zračnega prometa Slovenije. V pogovorih smo slišali marsikaj, predvsem pa je iz vsega povedanega štrlela želja po vzpostavitvi seznama letal, ki spadajo v kulturno dediščino. Franc Jaka st. je že pred leti obnovil kurirja, vajo (weihe) in grunau baby, sodeloval je pri obnovi  čavke,  pod stropom njegove letalske lope v Postojni pa čaka na njegovo roko še nekaj jadralnih letal, ki so pisala zgodovino slovenskega jadralnega športa v minulem tisočletju. Morda bo uspešna obnova aera-3, redke ptice v Evropi, vendarle pripomogla, da se bodo za delo obeh entuziastov iz Postojne zavzeli pristojni na državni ravni.

na vrh strani

Še o aeru-3 nad Postojno [1.9.2014]
(OPENSOARING,foto: Korošec)

Po začetnih težavah je aero-3, ki sta ga obnovila oče in sin Jaka&Jaka Jaklič, vzletel pod postojnsko nebo, za seboj pa ima že nekaj več kot pet ur letenja. Čudovito dvosedežno šolsko letalo, ki ga je JLA nekoč uporabljala za začetno učenje motornega letenja za prihodnje vojaške pilote, je tako edino leteče te vrste na področju nekdanje skupne države in je zato neprecenljivo za našo tehniško dediščino. Žal tega doslej mnogi, ki delujejo na tem področju, še niso dojeli. Morda se bo kaj spremenilo poslej, saj je legendarni »aerc«, kot so ga nekoč imenovali, vzbudil precej pozornosti in bo njegova prisotnost na slovenskem nebu morda kaj premaknil tudi na tem področju. J&J sta letalo obnavljala kar sedem let, pri svojem delu pa sta se zgledovala pri enakem letalu, ki leti v Franciji. »Za kurirja sem porabil približno 4500 ur dela, za aerca pa precej več. Nekaterih delov sploh ni bilo možno več dobiti in tudi zato je obnova trajala tako dolgo. Letalo izvrstno leti, pri pristankih uporabljamo tudi zakrilca, čeprav jih nekdanji učenci niso smeli uporabljati. Nerazumljivo,« je na kratko povedal Jaka Jaklič starejši, ki si bo zdaj lahko privoščil polet nad slovensko obalo in si iz svojega letala ogledal plovila v koprskem pristanišču. 

na vrh strani

Jadralno letenje in likovno ustvarjanje – majice [27.8.2014]
(OPENSOARING)

Majica Alfa Juliet

Likovno ustvarjanje je prisotno v vseh dejavnostih, od atomske fizike pa do čebelarstva, seveda pa je poleg tudi jadralno letenje. Med zelo dejavnimi na tem področju so modelarji, posebno Uroš Šoštarič, ki za vsak poletni tabor v Livnem pripravi posebno majico. Med jadralci pa so nekaj navdiha dobili Celjani, ki so z imeni in priimki jadralcev in opisom dogodka, na blagu zabeležili vseh šest 1000-kilometrskih spomladanskih jadralnih letov na severnem vetru. Nedavno je za svojo majico poskrbel Avgust Potušek (KAS Slovenj Gradec), ki je oznake AJ na svojem letalu spretno izrabil tudi v likovnem prijemu. Na koncu kratkega seznama majic, vse v zelo majhni nakladi, pa smo tudi pri OPENSOARINGU izdelali svojo majico. Logotip za hrbtno stran je izdelal akademski slikar France Slana. Sporočite nam, če smo katero od letošnjih majic pozabili omeniti.  

Majica OPENSOARINGA

Majica celjskih jadralcev

Majica slovenskih modelarjev

Še ena modelarska

na vrh strani

50 let letalske dejavnosti Borisa Kožuha [4.8.2014]
(OPENSOARING, Niko Slana)

Pred dnevi (2. avgusta) je Boris Kožuh na športnem letališču v Sinju  praznoval  50-letnico svoje jadralne dejavnosti. Ker je pomemben del mladosti preživel v Sinju in v Aeroklubu Split, je bila izbira kraja razumljiva, saj je čustveno povezan z Dalmacijo. Po prepričanju je učitelj jadralnega letenja, vzgojil je več rodov jadralcev v AK Vitar v Splitu (učil je tudi v Sloveniji), a po nesoglasjih med jadralci iz Splita in Sinja, kjer je bilo težišče dejavnosti splitskih jadralcev, se je travniku v Sinju za nekaj časa odpovedal . Kot kaže so se strasti umirile in Boris se je znova vrnil med svoje jadralce pod Kamenšnico. Seveda v tem obdobju ni miroval, za nekaj časa  je težišče svoje jadralne dejavnosti selil v Livno in v Prijedor. Sicer pa je dr. Boris Kožuh, predavatelj statistike na univerzi v Kopru in v Krakowu, strasten ljubitelj starih jadralnih letal in zato ga je na velikem pikniku v Sinju spremljala njegova rdečelasa lepotica »olympia«.
http://www.opensoaring.com/NaKrilih/Pogovor/Pogovori_10/pogovor_kozuh.html

na vrh strani

Jadralni tabor za letenje v Alpah [4.8.2014]
(OPENSOARING, Danica Černe)  

Od petka 8. do ponedeljka 11. avgusta 2014 bo na letališču v Lescah organizirano letenje v Alpah. Leščanke s podporo Aerokluba ALC Lesce Bled vas vabimo, da se nam v tem terminu kadarkoli pridružite.

Vsak dan ob 9. uri bo v učilnici napoved vremena in sestanek pred letenjem. Na voljo bodo učitelji letenja in štiri dvosedežna letala - blanik L13 in L23 ter bergfalke in DG 500. Člani Aerokluba ALC Lesce Bled bodo lahko leteli tudi z enosedežnimi klubskimi letali. Za pilote, ki bodo prišli s svojimi letali, je na voljo prostor za parkiranje prikolic.

Letenje z učitelji, samostojno letenje in skupinsko jadranje so možnosti, seveda pa upamo, da nam bo vreme vse to omogočilo. Za vleko bodo klubske cene. Ob koncu dneva bo organizirano druženje, v soboto bo tudi tekmovanje v pristajanju na točko, zvečer pa piknik. Dodatne informacije dobite pri Danici Černe na tel. 031 540 007.

Pa še možnosti prenočitve: v kampu na letališču si lahko postavite šotor, ali pa prespite v apartmajih v Lescah in okolici.

Prijave in informacije sprejemamo do torka, 5. avgusta 2014 na tel.: 031 540 007

Vabijo

na vrh strani

DR v disciplini cilj in povratek 300 km [10.7.2014]
(OPENSOARING)

Zahodni veter in možnost popoldanskega vzleta je Boštjan Pristavec izrabil za povabilo na jadranje Zoranu Maloviču (AK Ptuj), sodelavcu s kontrole letalskih letov, mimogrede pa je postavil še državni hitrostni rekord v disciplini cilj in povratek 300 km s povprečno hitrostjo 153,65 km/h. Štartno točko je postavil na skrajni zahodni točki Menine planine (nad Šmartnem v Tuhinju), obratno pa v Laasu, malo pred Lienzom. Zanimivost  rekordnega leta je samo en zavoj na prvem delu trase. »Moral sem najti motiv za letenje,« pravi Boštjan, ki je prepričan, da bi lahko ta dosežek še precej izboljšal, če bi pihal nekoliko močnejši veter.

Pristavcu je delal družbo Zoran Malovič (AK Ptuj), sicer  motorni in jadralni pilot, ki se zadnje čase vse bolj ogreva za jadralno letenje. Sicer je zaprisežen triatlonec, za seboj ima že nekaj uspešnih preizkušenj »jeklenih«.

na vrh strani

Šlaus tretji v Franciji [12.6.2014]
(OPENSOARING, , Niko Slana)

MARIBOR, MURSKA SOBOTA – Jadralna pilota Robert Šlaus (LC Maribor) in Damijan Korpič (AK Murska Sobota) sta se na vojaškem prvenstvu v jadralnem letenju v Romoratinu v Franciji uvrstila na 3. in 4. Čestitke obema.

Pavel Magister, sodelavec Opensoaringa, je tiste dni zaman odpiral spletno stran SV, vendar o jadralskem tekmovanju ni mogel zvedeti ničesar. Očitno so delovali labirinti konspiracije, upajmo, da ne zaradi proslave dneva D. Ker ni dobil informacije na spletni strani SV, čeprav so obveščali bralce o strelskih tekmovanjih in o vojaškem bolšjaku rabljene opreme, se je obrnil na praporščaka J.K., človeka, ki je v 15. polku vojaškega letalstva SV skrbi za stike z javnostmi. Fant v uniformi ni o jadralnem tekmovanju nič vedel, zato je P. Magistra napotil k Miranu Stanovniku, ki ima v civilu sicer naziv »puščavski lisjak«, a ni v nikakršni povezavi z E. Rommlom, znamenitim nemškim generalom, ki je prvi nosil puščavski naziv, v SV pa je poverjenik za športno četo, kar je spet nekaj povsem drugega. Zato se je P. Magister z e-pismom obrnil na načelnika generalska štaba SV in mu priporočil, da obema jadralcema, ki delata v SV, čestita za uvrstitev. Zanimivo je e-pismo praporščaku J.K., saj mu je med drugim sporočil: » … Damjan Korpič nam (mi) sporoča: »… letimo vojaki v Romorantinu,« in ker pravi "letimo vojaki" lahko ti dve besedi pomenita, da so tam vojaki in da sta onadva tam kot vojaka RS in ne, kot se je domnevalo (J.K.) dopustnika iz Culukafrije. Nisem je videl, vendar sem prepričan, da v Franciji, na koordinatah 47º 19' 4.10 N in 1º 41' 19.79 E visi tudi zastava naše države.«
Na tekmovanju je zmagal francoski vojak Didier Barandiaran, ki je v vojaški uniformi učitelj jadralnega letenja. Tudi Robert in Damjan imata licenco učitelja jadralnega letenja, a jo uporabljata za klubske potrebe, zunaj SV.

na vrh strani

Maraž in Kranjc – v magazinu Adria /april, maj 2014 [29.5.2014]
(OPENSOARING, Niko Slana)

Zadnja številka magazina AA sta popestrila tudi z letalskim športom obarvana sestavka, saj  Adrijana Selj predstavlja Aleša Marža, kapitana in letalskega učitelja na letalih CRJ 200/900, Marjan Žiberna pa Staneta Kranjca, enega izmed najstarejših padalcev BASE.

»Vsak uspešno opravljen let ti, bodisi z jadralnim letalom na tekmovanju ali s potniškim v prometu, daje zadovoljstvo, da si varno pripeljal sebe in druge do cilja. V vsakem primeru zapustiš pilotsko kabino z nasmeškom,« zatrjuje Maraž. Sestavek o Kranjcu (63) pa se končuje: »… Leta 1992 je ustanovil podjetje Atair, ki je pri izdelovanju padal in oblačil za skoke BASE vodilno na svetu … doslej je nanizal že več kot 800 skokov,« a zatrjuje, da se je začel z leti izogibati skokov z nizkih višin in dodaja, da je pomembna dobršna mera strahu, da znaš reči ne, če za skok nisi pripravljen …

In še mimogrede: oba sestavka družijo vremenski in drugi pogoji, čeprav gre smiselno za vremenske in druge razmere in tudi flota je bolj imeniten izraz od slovenske jate.  

na vrh strani

Navaden dan v Lescah [19.5.2014]

Skupina nemških jadralcev uživa na jadralskem dopustu, nekaj pilotov leti s trideset in več let starimi letali (kestrel, foka …), Gaber Pesjak, ki že skoraj tri desetletja vodi tečaje za jadralne začetnike v Lescah, je peljal z DG 500/20 svojega kolega, ki je nekoč letel v klubu, sicer pa je bil strokovnjak za varjenje aluminija in je klubu s svojim znanjem in spretnostjo vselej pomagal. Pred desetimi leti ga je zadela možganska kap, tako da ima eno roko in eno nogo neodzivno. Po dveh urah in pol jadranja je bil navdušen. Dejal je, da je bil to najlepši jadralski dan v vsem letu. Moramo mu verjeti. Nad Lescami so se delali lepi lečasti oblaki, a ni bilo nikogar, ki bi skušal najti pot do njih. Pozno popoldan je prišel na travnik še Boštjan Pristavec, povedal je nekaj zanimivih, denimo, da se bo v Alpah ob severnih prodorih šele začela prava tekma za rekordi, saj so možnosti še velike, predvsem pa je pohvalil Maribor, kot izhodišče za dolge lete. Ko se je oziral po praznem letališču je mimogrede pohvalil Celjane, ki so s svojim jadralskim podmladkom v tem pogledu vso slovensko konkurenco pustili krepko za seboj. 

Na koncu je od nekje priletela vest, da dogodka s starimi letali, ki naj bi ga organiziral Boris Kožuh (od 19. do 22 junija na Grobniku), ni več na seznamu v reviji Vintage Glider Club, ki spremlja letalsko zgodovino.  Ker se Boris s slovenskim jadralci redkeje povezuje, ne vemo, ali je prireditev odpovedal ali pa bo v ozkem krogu njegovih znancev. Treba ga bo vprašati na boris@kozuh.net

na vrh strani

Boris Kožuh – za starodobnike [25.4.2014]

V reviji starodobnikov Vintage Glider Klub http://www.vintagegliderclub.org/rallies-events/upcoming-events/ smo zasledili zanimivo novico, ki bo najbrž zanimala slovenske lastnike starih lesenih jadralnih letal. Takole piše: »Our Yugoslavian friend Boris Kožuh from Slovenia plans a small oldtimer gliders rally at the Grobnik airfield (LDRG) near Rijeka (Croatia) in June cca 19. - 22. Yes, very long way opposit our realy flying in weekend only ... Boris talks: »Several times I have hosted on our airfields friends from Central European. Thay usually most preferred swimming in the sea and trips around the area before their flying. Towing pilots, winchmen and helpers waited in vain for at airfields.«

New now: We arrive at the venue on Sunday, or Monday 16th. Two-three days we will have to see the sights and seaswimming. Other days then we'll just fly! Winch, car towing and Citabria tow plane.

Contact E-mail: boris@kozuh.net

na vrh strani

Nedeljski pogovor s Petrom Podlunškom [2.4.2014]
(OPENSOARING)

Stik za nedeljski pogovor s Petrom Podlunškom na Radiu Slovenja http://videoweb.rtvslo.si/archive3/2014/03/30/2186822.mp3, ki se z ekipo Red Bulla pripravlja na akrobatsko tekmovanje v Rovinju https://www.redbullcontentpool.com/content/airrace na domačem letališču v Murski Soboti, je pripravil Milan Korbar. Letalogled si je ogledal njegov trening, srečanje z njim pa je izrabil in se mu zahvalil, ker je med pogovorom veliko povedal o jadralnem letenju. Menil je, da je temelj za motorno in akrobatsko letenje. Vsekakor hvalevredna poteza našega najboljšega akrobata, ki ni pozabil na svoje jadralne začetke, čeprav ima z jadralnimi letali že prek 1000 jadralnih ur. Poklicni piloti namreč pogosto pozabljajo, kje so se naučili leteti. Na zanimivost v taboru pilotov in spremljevalnega osebja v ekipi Red Bull-a je opozoril Kristian Ravnič, član AK Murska Sobota - mnogi so se navdušili nad estetskimi in hkrati čvrstimi copati Alpine, ki so postali pravi hit za sprehod in letenje. Letalogled je v Mariboru ujel v svoj objektiv še vzlet C 17, katerega delni lastnik je tudi RS.

na vrh strani

DP v preletih 2013: Pristavec, Čerin, Žorž [17.2.2014]
(OPENSOARING, foto: Milan Korbar)

SLOVENJ GRADEC, 1.2.2014 – Sklepna prireditev za državno prvenstvo v preletih za sezono 2013. je Zmagovalec je Boštjan Pristavec, sledita mu Tone Čerin in Boris Žorž. Sodelovalo je 27 jadralcev, vrstni red: 4. Aleš Krusič (ER), 5. Avgust Potušek (KAS), 6. Miha Premrl (POST), 7. Robert Šlaus (LCM), 8. Niko Slana (ALC), 9. Matija Žnidaršič (POST), 10. Marjan Jančič (POST), 11. Iztok Žagar (PT), 12. Andrej Kolar (ALC), 13. David Sevčnikar (VEL), 14. Aleš Fink (KAS), 15. Gregor Petrovič (PT), 16. Matija Kodrič (ER), 17. Jože Knap (KAS), 18. Robert Fiorelli (ER), 19. Darko Jordanov (ALC), 20. Tomaž Štupnik (ALC), 21. Damijan Sonc (KAS), 22. Branko Sitar (DLC), 23. Franc Peperko (CE), 24. Jože Verdev (VEL), 25. Miha Peperko (CE), 26. Daniel Kotnik (KAS) in Ivo Peperko (CE).

Boštjan Pristavec (ALC) in Željko Roškar (CE) sta prejela diplome za državne rekorde. Pristavec je v Namibiji postavil nacionalni rekord v disciplini cilj in povratek 1007 km, kar je tudi celinski rekord Afrike. Rekordi 2013: Željko Roškar (1.7.2013) prosti prelet na cilj 383,8km; absolutno, slovenski in hkrati prosti prelet na cilj 383,8km; absolutno, nacionalni; Boštjan Pristavec (12.12.2013, Bitterwasser, Namibija) prosti prelet na cilj 525,9 km, absolutno, nacionalni in hkrati prosti prelet na cilj s povratkom 1007,9 km - nacionalni absolutno odprti; Boštjan Pristavec (17.12.2013) hitrost v disciplini cilj-povratek 500 km - 178,4km/h. Značke, srebrni C: Iztok Kodrič št. 85, Avgust Potušek št. 86, zlati C: Gregor Petrovič št. 37, Avgust Potušek št. 39.

Organizatorjem sklepnega dejanja državnega prvenstva v preletih za leto 2013 je uspelo pripraviti zanimiv program v katerem sta navdušila nemški jadralec Mathias Schunk, s predstavitvijo evropskega rekorda v prostem preletu s 1750,60 km in hkrati z evropskim rekordom prek štirih točk s 1559 km ter Milan Korbar in Boštjan Pristavec, ki sta s fotografijo, videom in podporo programa See You pokazala, kako je potekal najdaljši let  državnega prvenstva v preletih.

Aleš Fink je o izpeljavi podelitve priznanj zapisal: »Ko sem prebral članek Mathiasa Schunka o rekordnem letu (17. maja 2013) sem si zaželel, da bi izjemnega jadralca predstavili na naši sklepni prireditvi. Mathiasa spremljam že nekaj sezon, bolj podrobno pa od leta 2012, ko sva z ženo izlet v Innsbruck povezala s seminarjem OLC. Tam sem poslušal Schunkovo predavanje o pristopu k trikotnikom FAI v Alpah. Bil sem navdušen nad njegovim pristopom in podajanjem svojega znanja in izkušenj. To se je še enkrat izkazalo v Slovenj Gradcu. Pri povezavi z Mathiasom mi je pomagal Ciko. Dopisovanje in usklajevanje je trajalo več kot dva meseca. Termin prireditve smo prilagodili njemu. Poudariti moram, da je bila največja razbremenitev dodelitev 1000 evrov, ki smo jih dobili za organizacijo od JK LZS. Na pomoč nam je priskočila še Adria Airways, saj smo za Mathiasa dobili karto po ugodni ceni. Kopilot na letu iz Muenchna je bil naš član Sebastjan, ki je Mathiasa po pristanku pripeljal v Slovenj Gradec. Dan kasneje sem ga v skrajnih vremenskih razmerah peljal na Brnik. Zanj je bila pot dogodivščina, zame malo manj, pomembno pa je, da sva pravočasno prišla na letališče.

In še na koncu – v aeroklubu smo se lotili temeljito lotili izpeljave prireditve, od logistike, opreme, režije in medijev. Pri organizaciji je sodelovala moja žena, ki ima izkušnje z mediji, saj smo želeli, da je prireditev odmevna. Tako je bil prvi prispevek objavljen na RTV SLO1 še isti dan ob 23:08 pri drugem dnevniku, objavili pa bomo še nekaj člankov v časopisih in na lokalnih televizijah. Za DPJLS-PRELETI 2014 pa ne vem, kdo je organizator. Upam, da bo čim prej kdo prevzel izpeljavo.«

na vrh strani

Vinko Kabaj (6. 1. 1918- 27. 1. 2014) [17.2.104]

Skoraj neverjetno je, da je minilo polnih osemdeset let odkar je Vinko Kabaj, častni člani AK Ljubljana in nekdanji sekretar kluba, leta 1933 na letališču v Polju opravil prve skoke z jadralnim letalom. Od leta 1937, ko je postal motorni pilot, pa do leta 1940, je poleti po en mesec preživel v jadralnem središču na Blokah. Vinko je v obdobju, ko je nastajalo motorno letalo Lojze, delal tudi v delavnici Stanka Bloudka.

Vinko Kabaj je bil velik ljubitelj letalstva, izžareval je pozitivno življenjsko energijo in najbrž je tudi zato doživel tako visoko starost. V njem je bila umetniška žilica, o dogajanjih na jadralskih Blokah je napisal nekaj črtic, poleg tega pa je tudi avtor prepoznavnega znaka AK Ljubljana, simbola ptice nad silhueto ljubljanskega gradu, torej mesta, ki je klubu zvito odvzelo športno letališče in prepustilo času, da so si mestni veljaki lahko oprali roke. Krivdo za izgubo letališča so podtaknili JLA, češ da se je vojska umaknila od projekta vojaškega letališča, ki naj bi ga uporabljali tudi športniki. Vinko je bil po naravi idealist in v teh igricah ni sodeloval, a ga je jezilo, da je njegov klub tako poceni izgubil svoj travnik. Seveda je še danes aktualno vprašanje, kdo se je omastil z denarjem za zemljišča nekdanjega letališča.

 »Ob vesti o smrti Vinka Kabaja sem izbrskal sliki, ki sta nastali leta 1975 na skupščini AK Ljubljana. Spomnim se, da smo mladi in nadobudni učitelji želeli zamenjat upravni odbor kluba, ki so ga sestavljali letalsko nedejavni člani. Pavel Magister, je miril naše razgrete glave in s svojimi izkušnjami pripomogel, da je bila izpeljana izjemna skupščina. Ne prej in ne kasneje ni bilo več nobene tako množične manifestacije članstva. Pomladili smo upravni odbor, nastale so jadralna in motorna sekcije, gospodarski odbor, svet učiteljev letenja in morda še kaj. Predsednik jadralne sekcije je postal Franček Mordej, ki smo ga takrat mladi občudovali kot legendo. To so bili zlati časi AK Ljubljana. Stekle so dejavnosti za gradnjo novega letališča, Janez Nedog, takratni predsednik AK Ljubljana, je prepričal generala Enverja Ćemalovića, da bi vojska postavila rezervno vojaško letališče na lokaciji Brezovica – Log, a je kmalu odstopila od projekta,« se spominja Bojan Rode.

Častnega člana AK Ljubljana je na poslednjo pot pospremila le peščica nekdanjih članov.

na vrh strani