|
CELJE - Več kot petdeset jadralcev iz Celja, Koroške in Ljubljane se je zbralo na predavanju Boštjana Pristavca o alpskem letenju. Predavatelja so povabili člani AK Celje, ta pa ga je deloma prilagodil za izhodiščno točko v Celju. Zmagovalec predevropskega prvenstva 2012, od koder so tri fotografije, ki vse stavi na evropsko prvenstvo 2013 v francoskih Alpah in bo zanj glavno tekmovanje prihodnje sezone, se je v skoraj triurni pripovedi zaustavil pri splošnih zakonitostih alpskega letenja. Pa ne zato, ker morda jadralci, ki jim je govoril, ne bi imeli izkušenj z letenjem v Alpah, pač pa je bilo predavanje v bistvu osvežitev nekaterih varnostnih pravil, za katere ni nikoli odveč, če se o njih večkrat govori in razmišlja na glas. Leški jadralec, ki je lani opravil nekaj spomladanskih letov iz celjskega letališča, se je tako celjskim kolegom oddolžil za prijazno sodelovanje. Predavanje je doživelo izjemno dober odziv, še posebno, ker večina jadralcev že občuti »lakoto« po letenju na začetku daljšega zimskega premora. Čeprav je bilo srečanje namenjeno predvsem domačim jadralcev, pa je bila mešana klubska zasedba dobrodošla. In še to: Pristavec bo tudi letos odpotoval v jadralski safari Namibijo, trofeja, ki jo lovi že nekaj let, pa je svetovni hitrostni rekord v FAI trikotniku 1250 km. Lani mu je bil že zelo blizu.
Zmagovalna fotografija [16. 10. 2012]
Dobro je, če se zavedamo … [15. 10. 2012]
Spoštovani bralci Opensoaringa, najbrž ste opazili, da smo umaknili zapis (pismo) jadralca Romana Cveka, saj so se, v povezavi s tem zapisom, pojavila trenja, ki nikomur ne koristijo. Vendarle pa primer letošnje nesreče na tekmovanju v Livnem ostaja vsem živo v spominu, in brez da bi obnavljali dogodek, ostaja dejstvo, ki ga je dan po nesreči izpostavil Daniel Rodić, rekoč, da jadralci premalo opazujemo dogajanje okoli sebe. Rodićeva misel je bila povezana z njegovim sodelovanjem s selektorjem angleške reprezentance, ki je od svojih tekmovalcev zahteval več opazovanja. Daniel si je to izkušnjo, pa čeprav je najbrž že precej stara, dobro zapomnil in je še zmeraj enako aktualna. Za nesrečo v Livnem bi lahko nanizali več vzrokov, a problema s tem ne bi rešili, ker je temeljna težava enaka na vseh tekmovanjih. Na dokaj omejenem prostoru je veliko jadralnih letal, in če drži Rodičeva predpostavka, potem je potencialna možnost za trk v zraku vselej prisotna. Tudi Livno ni izjema. Samo zavedanje tega dejstva lahko pripelje do večje varnosti, seveda pa je treba na to neprestano opozarjati. Tako nekako kot pri slovenski prometni akciji, s katero so želeli voznike avtomobilov z velikimi plakati ob cesti opozoriti, da so na cesti tudi slabo vidni motoristi. Pravijo, da se je v tistem obdobju letošnjega leta prometna varnost dejansko izboljšala, saj je avtomobilistom vcepila v zavest, da morajo na cesti videti tudi motoriste. Ja, če voznik avtomobila nikoli ne pomisli na motorista, ga tudi nikoli ne bo opazil. Neka raziskava je namreč pokazala, da voznik avtomobila pretežno opazuje avtomobile in zato motoristov dejansko ne opazijo.
Podoben psihološki položaj je tudi na jadralnih tekmovanjih, na katerih se niti ne zavedamo, da so največje nevarnosti skrite v mrtvih kotih za-, pod- in nad- letalom. Prav zato je edino pravilo, da je pač potrebno razsodno letenje. Vsako ravnanje posameznikov, ki se odslikava kot igra »libera« pri rokometu, pri jadralnem letenju ne prinaša nič dobrega. Tekmovalcev, ki veliko tekmujejo, o tem najbrž ni treba opominjati, zagotovo pa je manj urejenega in varnega letenja na drugi strani, pri pilotih z manj izkušnjami. A niti to ni posebno dobra razlaga, saj poznamo pilote, ki so karakterno pač »liberi« in ne morejo in nočejo iz svoje kože ali pa se tega sploh ne zavedajo. Zanimiv bi bil »sociološki« test med vsemi slovenskimi jadralci, v katerem bi vsak zapisal imena treh jadralcev, ki jih v zraku ne želi srečati - prav zaradi njihovega nepredvidljivega letenja. Take raziskave seveda nikoli ne bo, a v debatnih krogih na zemlji bodo v zraku vselej tudi ta imena in priimki. Slovenskim jadralcem, ki so bili na DP 2012 v Murski Soboti, gredo pohvale, saj je tekmovanje minilo brez nesreče, seveda pa ne tudi brez ocene, da je bilo letenje tistih prvih nekaj dni, ko so bila dviganja redka in šibka, zelo stresno. To pa lahko pomeni samo to, da ni bilo nesreče, ne pa tudi, da ni bilo nevarnih položajev.
Na tekmovanjih na Madžarskem se mnogi tekmovalci pred štartom oddaljijo iz ožjega štartnega prostora in raziskujejo vremenske razmere v krogu 30 km od štartne črte in več. Ko gredo proti štartu, pa se kmalu odpravijo na tekmovalno disciplino. Tako se skoraj povsem izognejo riziku v predštartni gneči. Skratka, tema je zanimiva in življenjska. Morda pa bomo lahko o tem kaj prebrali izpod peresa Alda Cernezzija, italijanskega jadralca, enega uspešnejših v svoji državi, ki je letos letel tudi v Livnu. Upajmo torej, da bomo o problemu, ki nas tare, lahko kaj prebrali v njegovi jadralski reviji Volo a Vela. Do takrat pa bomo tudi na Opensoaringu skušali prevesti zanimiv prispevek, ki nam ga je prinesel Karel Čeč, snel pa ga je iz letošnje prve številke internega glasila nizozemske letalske družbe KLM z naslovom Inforsafty. Človek je s svojimi čuti ranljivo bitje in dobro je, če se svojih pomanjkljivosti zaveda.
Razstava: Med valovi in oblaki [5. 10. 2012]
Po dveh letih je razstavo Pomorskega muzeja Sergeja Mašere iz Pirana, z naslovom Med valovi in oblaki, sprejel Park vojaške zgodovine Pivka. Tu si jo bodo lahko ljubitelji letalstva ogledali do konca novembra. Izjemno zanimiva razstava, ki jo je pripravila kustosinja Bogdana Marinac, oblikovala pa Vesna Vidmar, je prava paša za ljubitelje letalstva med obema velikima vojnama, sicer pa je to razstava o pilotih jugoslovanske kraljeve mornarice, v kateri so bili mnogi visoki častniki Slovenci. Glavna oseba razstave v Pivki je Ivan Konte, mornariški častnik, pilot, predvsem pa intelektualec, ki je moral po vojni prestati grozote jugoslovanskih zaporov in taborišč. Njegova pretresljiva življenjska zgodba, ki je zapisana tudi v knjigi Med valovi in oblaki, daje misliti predvsem mladim ljudem, da si v svoji zavesti ustvarijo pojem domoljubja. Konte ni bil samo mornariški oficir in pilot, bil je gentleman starega kova, proti koncu svojega ustvarjalnega življenjskega obdobja tudi lektor na germanistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer ga je, kot študentka, srečala Bogdana Marinac, in o njem in njegovih tovariših napisala knjigo.
Med slavnostnimi gosti je ob odprtju razstave spregovoril pilot Drago Gabrijel iz Postojne. O pravi razsežnosti lika Ivana Konteja je spregovorila Bogdana Marinac. Menila je, da bi morali Slovenci bolje spoznati take ljudi, kot je bil Konte, saj bi to pripomoglo k večji nacionalni samozavesti. Seveda je treba čestitati tudi njej, da je v svojem skromnem profesorju spoznala nekaj več in vse to ohranila kasnejšim rodovom.
Vitlo – kar smo nekoč imeli [29. 6. 2012]
Kaj smo nekoč na naših športnih letališčih že imeli, a smo na to pozabili? Zagotovo je to vitlo, ki je omogočalo najcenejše temeljno učenje jadralnega letenja. Ko danes kdo potipa v tej smeri, to navidezno ne zanima nikogar več. A prepričani smo, da so prav zdaj nastopili časi, ko se bo treba lotiti tega projekta, za to pa so vsaj trije dobri razlogi: cena letenja – trikrat. Če letijo na vitlo na Nizozemskem, kjer skoraj ne poznajo vleke z motornim letalom, pa čeprav so narod, ki niti ne vedo, kaj je kriza, potem ni vzroka, da tako ne bi razmišljali tudi v Sloveniji. Nizozemci plačujejo na leto približno 500 evrov, letijo pa lahko neomejeno. Med državami, v katerih je vitlo vsaj tako pomembno kot vlečno letalo, je tudi Nemčija. Drugi razlog za nakup vitla je tudi bistveno cenejše temeljno učenje in ne nazadnje tudi vleka za odhod na jadranje. Ne slepimo se, da so cene za motorno vleko dostopne. V teh kriznih časih je med nami veliko jadralcev, ki si ne morejo več privoščiti jadralnega letenja - tudi zaradi drage motorne vleke. In zmeraj več jih bo. In tretji razlog: zagotovo bi mlade, vsaj tiste, ki nimajo velikih možnosti plačevanja, privabili na letališče, če bi jim ponudili cenovno ugodno možnost učenja. Eden izmed razlogov je še hrup, ki ostaja na letališču. No, seveda je tudi nekaj slabih strani vitla, denimo, organizacija, ki zahteva ekipo vsaj petih ljudi. In še kaj bi najbrž lahko našteli. Gregor Petrovič je nedavno preizkusil letenje na vitlo na Nizozemskem. Bil je navdušen in zdaj je za manj kot 5000 evrov našel zelo dobro ohranjeno vitlo, ki je nekaj desetletij služilo svojemu namenu na enem od vojaško-civilnih letališč v Nemčiji (glej fotografije). »Zdaj si nihče več ne privošči, da bi letel, ko vreme ni dovolj dobro, vsi taktiziramo, kar je, glede na ceno, povsem razumljivo. Ceneni štart na vitlu pa si veliko lažje privoščiš tudi takrat, ko vreme ni prav dobro. In tudi zato se po naših klubih leti zmeraj manj,« meni Gregor, ki bo za projekt skušal navdušiti svoje ptujske kolege. Prepričani smo, da se bodo vitlom odprla vrata, ko bodo kaj takega naredili na prvem domačem letališču. Kaj pa menite vi?
Fotografska razstava Milana Korbarja [27. 5. 2012]
Milan Korbar, podpolkovnik SV, je 25. maja, v počastitev 35-letnice svoje mature in 20-letnice Knjižnično-informacijskega centra SV, nekoč vojaške gimnazije (Vojkova 55 a, Ljubljana), v kateri je maturiral, pripravil obsežno fotografsko razstavo, ki so jo odprli visoki predstavniki SV. Milan Korbar, ki ga ljubitelji jadralnega letenja na travnikih po Sloveniji srečujejo brez uniforme, je doslej posnel že prek 350.000 posnetkov, pretežen del velike zbirke pa je namenjen letalstvu. Naslov fotografske razstave z naslovom Neznana znana Slovenija je prav tako povezana z jadralnim letenjem. Za vest na Opensoaringu smo si dovolili presneti njegovega Aera-3 nad Mariborom. Sicer pa so vrata KIC na Vojkovi odprta tudi za civiliste. Oglejte si njegovo razstavo, zagotovo vam bo popestrila dan.
Ramšak zmagal, Maraž drugi [13. 4. 2012]
Na Pokalu Pribina v Nitri, na velikem evropskem tekmovanju v jadralnem letenju, so blesteli slovenski jadralci. Celjan Sebastjan Ramšak je zmagovalec v 15-metrskem razredu, s kar štirimi dnevnimi zmagami, Aleš Maraž (N. Gorica) pa se je v odprtem razredu uvrstil na 2. mesto, najboljšo dnevno uvrstitev pa je dosegel zadnji dan, seveda z zmago. Pohvale gredo tudi Toniju Šibancu (AK Celje) za 6. mesto v klubskem razredu, predvsem za dobro letenje, saj je svoje uvrstitve iz dneva v dan izboljševal, zadnji dan pa mu je zmanjkalo navdiha. V nedeljo je sicer možnost, da bodo izpeljali še en tekmovalni dan, vendar so vremenske napovedi slabe. Naj omenimo, da je bil Gregor Petrovič (AK Ptuj) prvi slovenski jadralec, ki se je leta 2006 udeležil tekmovanja v Nitri.
Izidi, 15-metrski razred: 1. Sebastjan Ramšak (dnevno: 1,1,1,1,5) 3772, 9. Željko Roškar (dnevno: 4,6, 21, 3, 23) 2940, klubski razred: 1. Roman Marcek (Češ) 3945, 6. Anton Šibanc (dnevno: 14, 11, 10, 3, 25) 2911, 21. Gorazd Pušovnik 2606, 22. Miha Berginc 2444, odprti razred: 1. Wolfgang Janowitsch (dnevno: 5,1,1,2,5) 4039, 2. Aleš Maraž (dnevno: 3,11,5,3,1) 3903, 15. Aleš Krusič (dnevno: 20,9,16,21,26) 3036.
Marko sledi »meteorju« [1. 4. 2012]
Na zgornji fotografiji je inšpektor Marko Jeras, ki se je pripeljal iz Zagreba v Ljubljano s starinsko lokomotivo, potniki pa so lahko vstopili samo s kakšno zgodovinsko relikvijo v žepu. Marko, sicer jadralni pilot in zbiratelj zgodovinskega letalskega gradiva iz nekdanje skupne države, si je zagotovil vozovnico s plaketo Franja Kluza, legendarnega partizanskega pilota, ki je bila v nekdanji skupni državi ena od pomembnejših priznanj za letalske dosežke. Najbrž ste za to priznanje vedeli, le redki pa so ga tudi videli.
Tako nekako bi lahko opisali Markov prihod v Ljubljano, saj je datum kar primeren. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je raziskovalec jugoslovanske letalske zgodovine obiskal ženo pokojnega prometnega in jadralnega pilota Aleksandra Saradića, saj ga zanima njegova vloga pri nastajanju in uveljavljanju legendarnega jadralnega letala »Meteor«, s katerim so bili jugoslovanski jadralci, in seveda tudi Aleksander Saradić – Aco, nadvse uspešni na svetovnih prvenstvih. Zgodbo o dveh meteorjih bo Marko Jeras in njegova družba ljubiteljskih letalskih zgodovinarjev skušala objaviti v knjigi. Veliko dragocenega gradiva so že zbrali, delček pa je Marko ujel tudi tokrat v Ljubljani, predvsem v letalski knjižici Ace Saradića, saj je bil eden od preizkusnih pilotov znamenitega »Meteorja«. Ob tej priložnosti je dobil dve izjemno zanimivi fotografiji, ki vam ju predstavljamo, in sicer jadralnega letala »Jadran« na morju, seveda s pilotom Saradićem in pa letala »Triglav«. Jadralno letalo Jadran je tudi edini letalnik, ki je včasih tudi plul, sicer pa je bilo namenjeno letenju – ker pač ni bilo zračno plovilo ampak letalnik s plovci.
Marko naproša pilote, ki so imeli to srečo, da so leteli »Meteorja«, da bi na kratko napisali, kako se spominjajo svojega leta z legendarno kovinsko ptico (marko.jeras@gmail.com ali nikoslana@gmail.com). Eno od poglavij v knjigi bo namenjeno tudi vtisom pilotov, poleg pa bo tudi seznam vseh, ki so z njim leteli.
PS Lepo Vas pozdravljam.
Srečko Pukl (1936-2012) [21. 2. 2012]
Sporočamo žalostno vest, da je prenehalo biti veliko srce letalca Srečka Pukla, odličnega jadralnega in motornega pilota. Težko je v nekaj besedah strniti veličino letalca z bogato, 60-letno kariero, polno športnih uspehov in doživetij. Srečko je začel tekmovati na jugoslovanskih državnih prvenstvih leta 1961, ko se je uvrstil na 9. mesto, leta 1962 se je uvrstil na 3. mesto, v naslednjih dveh letih pa je bil še vedno v jugoslovanskem jadralnem vrhu (5. in 6. mesto). Spominjali se ga bomo kot človeka z veliko ljubeznijo do letenja, radoživega optimista in predvsem iskrenega prijatelja, pripravljenega v vsakem trenutku nesebično priskočiti na pomoč ter prenašati tako poklicno kot letalsko znanje in izkušnje na mlajše rodove.
Priznanja za lete 2011 [12. 2. 2012]
Pogovor s pisateljem Dušanom Šarotarjem v Sobotni prilogi Dela (11. februarja) je vzrok za nekoliko drugačen zapis o pomembni prireditvi slovenskih jadralcev, ki so že trinajstič podelili priznanja najboljšim za dosežke v minuli sezoni, seveda samo za tiste lete z vzletom in pristankom v Sloveniji. Tako kot je državno prvenstvo v celoti pripadlo Celjanom, so tudi prva tri mesta osvojili leški jadralci Boris Žorž, Boštjan Pristavec in Tone Čerin. Za trojico je še 27 jadralcev, ki so svoje dosežke izpostavili javnosti in tekmovalnemu ozračju, saj je menda jasno, da so prav zaradi tega bili njihovi leti nekoliko daljši, kot bi bili sicer. In kaj ima pri vsem tem prekmurski pisatelj Dušan Šarotar? Neposredno nič, posredno pa veliko. Njegovo razmišljanje me je prepričalo, da je treba vztrajati pri jadralski spletni strani Opensoaring in vztrajno zbirati jadralske utrinke, saj samo točke in leti na OLC SI, ki so sicer velik tehnološki napredek, o vsebini dejavnosti ne povedo veliko, še posebno ljudem, ki jadralnega letenja ne poznajo dovolj. Omenjeni pisatelj, katerega knjiga Biljard v Dobrayu bo prva naslednja v mojih rokah, je poleg vsega pesnik, fotograf, predvsem pa mislec. Obseden je s fotografiranjem oblakov, o njih zna pripovedovati veliko več, kot si lahko jadralci sploh predstavljamo, pa čeprav se neprestano ukvarjamo z oblaki. Vsako dejanje, pa naj gre v jadralskem jeziku samo za let za srebrni »C«, je zgodba zase, enakovredna zgodbi najdaljšega leta v sezoni, pa če je bil še tako herojski. Prav iz tega zornega kota se lahko vprašamo, kaj nam bo od sezone 2011 ostalo, razen točk in končnih uvrstitev? Za Borisa Žorža vemo, da je izvrsten jadralec, a je po tej plati popoln mrk, Tone Čerin je svoja najboljša pisna jadralska dela že objavil in se ne ukvarja z dokazovanjem svoje pismenosti. Če ne bi bilo Boštjana Pristavca, Karla Čeča in komaj še koga, bi na polju zgodb, ki edine kaj pomenijo, ostali bosi. In tako bi lahko naštevali podobne značilnosti za vseh naslednjih 27 jadralcev, ki so sodelovali v nacionalnem tekmovanju (pre)letov. Morda je izjema Tomaž Štupnik, ki se je skril na nepregledni bolg na portalu Siol, za njim pa je vsega že konec. No, morda me kdo popravi, ampak njegovi argumenti ne bodo kaj bistveno drugačni.
Kako pomembne so zgodbe pravi Šarotar: »Lepo je, ko nebo ni gluho, votlo in prazno,« o tem pripoveduje Salman Rushdie v knjigi Haroun in morje zgodb, kjer je vse povezano samo z zgodbami. Kaj pa je sploh letenje, če ne doživljanje. Jadralci ga navadno utopimo v pivu. In ker v našem tehnološkem pojmovanju sveta cenimo samo najdaljše in najvišje lete, smo vse drugo zavrgli v pisne smeti in to razmišljanje vnesli v splošno pojmovanje jadralnega letenja. Tako mi je nedavno Boštjan Borštnar iz Celja napisal, da o svojih jadralskih naprezanjih v Namibiji ne želi ničesar objaviti (a mi je vendarle nekaj napisal), ker dosežek ni tako pomemben, da bi bil vreden objave. Če bi bilo to res, če bi kaj pomenili samo največji dosežki, potem bi bil svet zelo dolgočasen. Dušan Šarotar pravi, da narod, ki nima piscev zgodb, umre. Ko ni ničesar zapisanega, kar bi ostalo, je konec. Razveselil se je, denimo, ko so nedavno, na železniški postaji v Murski Soboti, postavili skulpturo klopi in na njej kovček, kot bi ga kdo pozabil, ker je moral na hitro odpotovati. Klop in kovček sta, po več kot šestdesetih letih, namenjena Židom, ki so jih iz Murske Sobote deportirali v taborišče smrti. Po dolgem času so se Prekmurci spomnili greha, ki se je dogajal pred njihovimi očmi, a ga niso videli.
Na podelitev priznanj, ki sta ga s predavanjem popestrila Aleš Fink in Andrej Kolar, sem se povabil sam. Ker imam slabo vest, bo moja prva ponedeljkova pot na pošto, vplačal bom 14 evrov na račun organizatorjev, po sedem za minulo sezono 2011 in prav toliko za novo sezono 2012, pa čeprav morda ne bom opravil niti enega leta, ki bi ustrezal razpisu. Cenim prizadevanja organizatorjev in zato tokrat ne bom zapisal, kaj me je motilo. To bo tema za kakšno drugo zgodbo in kdaj drugič. Kajti, če se nisem potrudil in nekaj prispeval k tekmovanju, najbrž tudi nimam pravice, da bi solil pamet. Zato še enkrat čestitke vsem jadralcem, ki so sodelovali, predvsem pa slovenjegaškima Avgustoma. Potušek je s svojim motoriziranim DG 800 prijavil kar 37 letov. Ne sprašujem se, kot nekateri na Bledu, s čim se ukvarja, da ima toliko časa, pač pa bi bil vesel njegove zgodbe o velikem navdihu za jadralno letenje, ki ga izkazuje. Mithans je letel z arhivskim špacem (in astirjem), pa čeprav najbrž ni v najboljši koži. Zagotovo bi bile njune zgodbe zanimive in vse druge tudi. Jih bomo zapisali ali pustili, da gredo v pozabo.
Za konec tega zapisa še delček odgovora pisatelja Dušana Šarotarja na vprašanje: Kakšen je vaš občutek za veter?« »Za to, kar piha zunaj, moraš imeti občutek znotraj. To je veter, ki piha v meni. Tega vetra ni nikjer. Velikokrat me zebe. V besedah. Tudi toplo mi je, ko berem. Pravijo, da se planet pregreva. Ne vem, kaj to pomeni v zgolj meteorološkem slovarju. Za ustvarjalca, ki dela z jezikom, pa bi moralo nekaj pomeniti … Morda pa so naše notranje pokrajine vse bolj hladne, imamo vse manj občutka, da smo vedno bolj instrumentalizirani, odmaknjeni eden od drugega. Sami se ohlajamo…«
Cro- BiH-Slo druženje v Ičičih [15. 1. 2012]
Roman Cvek in Darko Gagula sta na druženje v Ičiče pri Opatiji (14. in 15. januarja) povabila Edvarda Krišta z ženo Zrinko ter skupino jadralcev iz Slovenije. V dveh dnevih, ki so jih popestrili Romanov voden ogled kulturnih znamenitosti ob opatijski sprehajalni poti Franca Jožefa, z razlago zgodovinskega razvoja tega sredozemskega bisera, vzpon na vrh Učke in spust v nacionalni park Vela Draga, pa je bil v ospredju pogovor o prihodnost jadralnega letenja v Livnu. Krišto je zagotovil, da ostaja za Aeroklub Livno v ospredju razvoj jadralnega letenja, v središču katerega je vsakoletno tekmovanje in še druge akcije, s katerimi želijo pripomoči k razvoju jadralne dejavnosti v BiH.
Med udeleženci je bil tudi Erazem Polutnik. Zagotovil je, da podpira jadralno letenje v BiH in na Hrvaškem, ekipi jadralskih zanesenjakov iz Livna pa je ponudil logistično pomoč za izpeljavo tradicionalnega tekmovanja, ki bo letos od 14. do 21. julija. Edvard je družbo seznanil s položajem v klubu, v mestu Livno in z možnostim, ki okvirjajo klubsko dejavnost. Prepričan je, da je klub, pa čeprav je izgubil Stipo Krišta, na poti razvoja, seveda z majhnimi koraki, saj v teh časih drugače tudi ne gre.
Prijatelji in znanci jadralnega padalca Simona, ki se je ponesrečil na Jahorini, so sprožili akcijo za pomoč pri njegovi rehabilitaciji. Simona čaka naporno zdravljenje, kasneje pa mu bo draga protetika lahko omogočila dostojno in dejavno življenje. Nujna bo tudi preureditev njegovega doma. Za Simona, družino in prijatelje bo to prevelik finančni zalogaj. Ljubitelji letenja lahko pomagamo Simonu na različne načine: s sporočilom SMS s ključno besedo SIMON NA 1919, s čemer darujete po 1 evro za nakup nožnih protez. Sporočilo lahko pošljete prek omrežij mobilnih operaterjev Mobitel, Simobil in Tušmobil. Osebno lahko Simonu pomagate z donacijo na TRR (NKBM) SI56 04122-0245594471, Grušova 27, 2229 Malečnik, Simon Vogrinec. Pravne osebe lahko donacije in prispevke nakažete na: SLOVENSKA KARITAS, TRR (NLB) 02140-0015556761, namen SIMON, sklic 2910403. Če rabite donatorsko pogodbo je kontaktni naslov: matevz@judosola.si, po tel. 031 200784. Matevž je Simonov bratranec.
|
Pristavec predaval v Celju Razstava: Med valovi in oblaki Fotografska razstava Milana Korbarja Cro- BiH-Slo druženje v Ičičih |
|
Ostale povezave
.jpg)
