aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Pristavec zmagal v Vinonu na Pre-EC
(OPENSOARING, 20. junija, fotografije Tomaž Avsenek, besedilo Niko Slana)

Po več kot desetletju in pol se je Boštjan Pristavec (ALC Lesce)  znova odločil za tekmovanje v francoskih Alpah, tokrat na predevropskem prvenstvu (od 2. do 9. junija), v odprtem razredu z letalom z EB 28. Zmaga v konkurenci trinajstih tekmecev je na tem mestu njegova druga velika športna lovorika, saj je zmagal v svetovnem pokalu v gorskem letenju že leta 1996, a takrat v 18-metrskem razredu. Tekmecem je pokazal, da je, kot sam pravi, »hribovc«. Na tekmovanju, ki je bilo hkrati francosko državno prvenstvo, je bilo, kot zatrjuje naš jadralni šampion, treba imeti trdne živce ali pa leteti visoko kot Bruno Gantenbrink z ETO in imeti skoraj v vsakem delu tekmovalne naloge možnost povratka na izhodišče.

Udeležence tekmovanja je že prvi dan pretresla vest, da se je Giorgo Galetto (18-metrski razred), svetovni prvak in eden najboljših jadralcev na svetu, sicer doma iz Bolzana, v zavoju proti pobočju srečal s tlemi. Udarec je kar dobro prestal, a je moral na operacijo poškodovane hrbtenice. Da ni bilo preprosto in da je bilo tekmovanje namenjeno le pravim hribovcem, je nakazovalo tudi dejanje znanega avstrijskega jadralca Wolfganga Janowitscha, ki je, po prvem tekmovalnem dnevu, pospravil letalo in se odpovedal tekmi in evropskemu prvenstvu 2013.

»Nastopili so predvsem dobri poznavalci gorskega letenja, seveda pa je na štartu manjkalo nekaj najavljenih imen. Najboljša francoska jadralca sta se tekmovanju odpovedala, saj sta  bila v pričakovanju novega Shempp - Hirthovega jadralnega letala odprtega razreda quintus,« meni Boštjan, ki je s svojim dosežkom prilil olja k motivu in visokim ambicijam za EP 2013. Kljub napornemu tekmovanju, ki ga je na drugem sedežu spremljal Tomaž Avsenek, je Boštjan že nekaj dni po prvenstvu (16. maja, OLC) iz Lesc naskakoval velik 1000 - kilometrski trikotnik, a se je moral zaradi slabših vremenskih razmer v ravnini Bavarske, za Koenigsdorfom, zadovoljiti s približno 900 km velikim trikotnikom (Lesce, okolica Koenigsdorf, Samedan, Lesce).

Mistral – še zmeraj uganka
»Mnogi so še pred tekmovanjem menili, da evropsko prvenstvo ne spada v francoske Alpe, saj so zelo zapleten poligon, ki ga obvladajo le poznavalci. Sam menim, da je tu in tam treba dati možnost za uveljavitev na velikih tekmovanjih tudi jadralcem, ki so doma v hribih,« razmišlja Boštjan, in dodaja, »sam se nisem nadejal zmage. Je že res, da področje kar dobro poznam, a desetletje in pol, ko me ni bilo v teh hribih, s svojimi posebnostmi, pač naredi svoje. Še zmeraj uživam v izjemno lepi Provansi, predvsem pa je užitek letenje v hribih, čeprav je treba iz ravnine naravnost v visokogorje. Zato pa je možno zvečer prijadrati iz hribov do doma (letališče je na višini 270 m) z razdalje 140 km. Konkurenca je bila tokrat nekoliko okrnjena, vendar je bilo super, saj so imeli piloti 18-metrskega razred podobne ali celo enake discipline in smo lahko primerjali poti. Ob teh primerjavah sem dobil dober občutek. Morda bom šel prihodnjo pomlad še enkrat v Provanso. Upam, da se mi bo prikazala možnost, da opravim let na mistralu, njihovem severnem vetru, ki povzroča valove. Letenje na valovih bo pomembna izkušnja za dobro uvrstitev na EP 2013. Sicer pa sem bil po dveh dneh letenja, ko smo prekrižarili večino tekmovalnega terena, znova pri starem občutku. Spomnil sem se mnogih podrobnosti, tako da sem letel sproščeno, « pravi Pristavec, ki je stavil na zmernost. Takrat ko je bil prepričan, da ima vreme v mezincu, pa je iz letala iztisnil kar največ. »V Vinonu sem srečal jadralskega znanca Philippa Conila iz Fayence-a, in tudi z njegovo pomočjo sem marsikaj obnovil.«

In zdaj si v mislih že v ZDA, na SP?
»Malo že, a SP je velika vreča, vsebina pa je neznana. Iščem pozitivna razmišljanja, ne želim biti z ničemer obremenjen. To izhodišč je včasih še najboljše za dokaj dobro uvrstitev. Šel bom na start in skušal uporabiti, kar se bo dalo po najboljših močeh. Že nekajkrat se je izkazalo, da je to lahko celo prednost. Tudi SP v Szegedu je potrdilo to razmišljanje, saj je bilo vreme nenavadno in jadralci, ki niso bili poznavalci terena, so leteli po občutku in niso bili žrtve vremenskega vzorca.«