aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Vikend tekmovanje v Postojni 2012
(OPENSOARING, 29. maja 2012, besedilo Miha Premrl, foto: N. Slana)

V začetku tedna pred tekmovanjem je bila vremenska bolj slaba – na Notranjskem bodo deževni oblaki, možnosti za letenje bo zelo malo. Nekateri prijavljeni so se že spraševali ali ima sploh smisel pripeljati svoje bele (le)p(o)tice na letališče v Postojno, a stavim, da jim na koncu ni bilo žal poti.

Že v četrtek zgodaj popoldne je mariborska ekipa na prizorišče tekmovanja poslala izvidnico, ki je v parku, ob letaliških stavbah, zavzela najboljša mesta za šotorjenje. V zadnjem trenutku so še pred nalivom in močnim vetrom postavili vseh pet šotorov. Skupaj smo se nato spraševali, ali bomo vikend preživeli ob čakanju na štartu ali celo v oštariji na letališču, vendar nas je pomiril večerni pogled na vremensko napoved, ki je obetala boljše vreme.

Že zgodaj zjutraj prvega tekmovalnega dne je ob stezi mrgolelo prikolic, jadralnih letal, in pomočnikov tako, da je bilo vse skupaj bolj podobno mravljišču, na sicer mirni in spokojni stezi postojnskega letališča. Topli jutranji sončni žarki so obetali dan primeren za dolge lete, vendar nas je Burja kmalu začela prepričevati, da nam ne bo tako lahko, kot smo si mislili zgodaj zjutraj. Na jutranjem sestanku nas je Aleš Krusič, ki že od prvega vikend tekmovanja v Postojni opravlja nalogo vremenarja, seznanil, da nam bo močan severni veter v višinah zelo otežil nalogo Otok, Ribnica, Most na Soči, Jablanca, Postojna.

Rodeo po vzletu
In res je po vzletu sledil rodeo, ki ga je Boris Žorž označil za enakega kot pri vzletu z letališča v Lescah pri severnem vetru. Šele na višini 850 m smo prileteli v mirnejši zrak, pričakala pa so nas šibka in raztrgana dviganja, ki so marsikomu preprečila štart v želenem trenutku. Kmalu po odprtju štarta se je v prvem obratnem cilindru razvnela ploha, ki je večini pilotov onemogočila napredovanje. Baza oblakov na višini 2000 m nad morjem, modro nebo med Colom in Golaki ter teren brez možnosti zunajletaliških pristankov severozahodno od navidezne linije, ki jo določata omenjeni točki, je marsikoga prisilil v spoznavanje vzrokov zakaj Ajdovci v Burji ne letijo. Od dvaindvajsetih letal jih je nalogo obletelo samo deset. Po letenju je sledil pasulj izpod spretnih rok Urške Petek, za posladek pa tiramisu in češnje ter druženje udeležencev vseh aeroklubov do zgodnjih jutranjih ur.

Drugi tekmovalni dan
Jutro drugega tekmovalnega dne je prineslo zaradi napovedi šibkejšega vetra v višinah, kljub močnemu vetru in mrazu na štartu, bolj optimistično razpoloženje. Več je bilo gneče pred pipami z vodo in bolj vedri so bili obrazi nekaterih pilotov. Dvojica Rudolf-Krusič je določila točke Orehek, Predmeja, Nova vas, Logatec, Jablanca, Postojna in zadela z izbiro naloge, saj je niso obleteli le štirje izmed triindvajset jadralcev. Dviganja so bila manj raztrgana in močnejša kot prvi dan, vendar pa kumulusi niso razpadali, zato je prihajalo do lokalnih prekrivanj, ki so ugašala pravkar nastala dviganja jakosti tudi do 3 m/s.
Po letenju je sledil piknik na katerem so pomočnice in žene tekmovalcev postregle z izvrstnim čilijem z mesom. Po pikniku so si nekateri udeleženci v Logatcu organizirali tekmovanje z gokarti, v katerem naj bi zmagali Mariborčani. Ostanek večera je minil ob pivu in refošku ter spoznanju, da tudi Štajerci in Gorenjci poznajo besedila glasbene skupine Zmelkoow.

Tretji dan – izvrstna dviganja
Zadnji tekmovalni dan je postregel z jutranjim brezvetrjem in posledično zelo dobro vremensko napovedjo, ki ni razočarala. Vreme je dobesedno počilo in če dviganje ni bilo vsaj 3 m/s, ga sploh nismo vrteli. Govorilo se je, da so nekaterim pilotom »integratorji« kazali celo +5,5 m/s. Zastavljeni cilj vodstva tekmovanja, da bi do tretje ure popoldne v cilj spravili vse tekmovalce in jim tako omogočili večerni povratek proti domu sem, s tem, ko sem edini »usekal Žorža«, skoraj pokvaril. Za razliko od vseh drugih, ki so bili zadovoljni z vremenom in zelo visokimi povprečnimi hitrostmi na nalogi Otok, Jablanca, Sveta gora, Mašun, Postojna, sem bil jezen sam nase, ker sem zopet poslušal kako letijo drugi, namesto, da bi letel po svoji pameti.

Vikend tekmovanje je znova postreglo z vremenom, ki ni značilno za Postojno, z veliko tekmovalci in odlično družbo. Kljub temu, da se resno tekmuje, pa zaradi mešanega razreda vseeno ne vlada taka napetost. kot med tekmovalci na državnih tekmah. To pa se pozna na sproščenem ozračju. Tekmovanje omogoča domačim pilotom nov z lokalnimi tabuji in izkušnjami neobremenjen pogled na letenje v okolici Postojne, drugim pa spoznavanje terena ter dokaz, da je možno leteti tudi na Primorskem in Notranjskem.

Ob tej priložnosti se v imenu Aerokluba Postojna zahvaljujem vsem, ki so na kakorkoli pomagali pri izpeljavi tekmovanja ali pa so s svojim obiskom in dobro voljo pripomogli k prijetnemu ozračju na tekmi. Zahvalil bi se tudi vsem, ki so nam že ali pa nam še boste poslali fotografije ter vtise s tekmovanja. Z veseljem jih bomo objavili na spletnih straneh tekmovanja.

Vreme nam je bilo, kljub slabim napovedim, naklonjeno in je poskrbelo, da smo z vikend tekmovanja odšli zadovoljni. Upam, da nam bo vsaj tako dobro služilo tudi v prihodnjih letih in nam še naprej omogočalo prijetno izpeljavo tekmovanja.