aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Livno Adria cup 2012
(OPENSOARING, 25. Julija 2012, foto in besedilo Niko Slana)

Prolog
Novica, ki ni več novica: Italijan Aldo Cernezzi, urednik revije Volo a Vela,  je zmagal v odprtem, Boris Žorž pa v klubskem razredu, a samo z eno točko pred Janezom Stariho. »Za polovico zavoja v dobrem dviganju,« sta dejala eden in drugi, pa ne na istem mestu. Vse drugo bo šlo v pozabo, od dobre organizacije in dobrega razpoloženja. Livno je bilo en teden središče jadralnega letenja na Balkanu, predvsem pa je še nekaj novih jadralcev doživelo bosansko-hercegovski jadralski El Dorado. Pozabljeno bo, da smo dva dni ostali na tleh zaradi dveh nesreč. Pravzaprav samo en dan kajti, kdor je želel dan po trku jadralnih letal v zrak, ko je delovala preiskovalna komisija, je lahko šel. Aleš Maraž je prav na ta dan, ki je bil najboljši od vseh - baze oblakov so bile 4000 m in višje -, opravil let Livno – Nikšić – Bihač - Livno (714 km, 20. julija). Za okus evropskim jadralcem ga je predstavil na OLC. Prihodnje leto bo vrsta za letenje še daljša …

Kaj je novica in kaj ni?
Na poti v Livno sem en dan preživel med prijateljsko razpoloženimi jadralci v Bihaću, v družbi z arcusom ter njunima pilotoma Andrejem Kolarjem in Petkom. Tam sem mimogrede zajahal val nad Pleševico do višine 5000 m QNH, in ko sem se dan kasneje, že v Livnu, sprehajal med 3000 m do 3500 m nad Hercegovino, sem zvečer sedel družbi Maraževega pomočnika Mihe Repiča in njegove spremljevalke Vesne, ki sta iz mezinca stresla napake in zgrešeni koncept spretne strani Opensoaring. Moral sem se strinjati z njunimi pogledi, in ju povabil k sodelovanju. Menila sta, da je stran za staro šaro, da manjkajo »fleš« vesti, ki bi jih morali sproti nalagati na OS, poleg tega pa bi jadralci morali imeti na OS svoje strani. Seveda, o tem smo razmišljali že davno, danes pa samo ponavljamo: na voljo je prostor in kdor želi na OS imeti svojo stran, je dobrodošel. Manj navdušen sem bil ob njunem predlogu nad dnevnimi novicami, ki bi jih lahko nalagal kdorkoli, saj je včasih treba vendarle tudi kaj premisliti, ker ni vseeno, kaj napisati in kako. Pa še pri jeziku je lahko težava, še posebno, ker smo se domenili, da bomo nepopustljivi do letalskega slenga.

Nič, priznati bo treba, da smo zaostali za časom, v katerem je pomembna frekvenca, ne pa tudi vsebina. Njune ustvarjale pripombe mi niso dale miru, še posebno, ko mi je Aleš Maraž pokazal kratek telefonski video svojega leta iz Ajdovščine do Livnega in nazaj in je baje tudi na You tube. S sodelavci smo ga iskali, pa ga nismo zasledili. Zato, upam, da bo prihodnjič OS med prvimi, ki bo poročal o letu iz Ajdovščine do Nikšiča in nazaj, kajti: »Zdaj sem v glavi in tudi fizično postavil med svoje jadralske koordinate še zadnji del 1000 kilometrskega leta iz Ajdovščine. Počakati moram samo še na pravi dan in upati, da bom takrat imel čas,« je dejal Maraž, ki ne daje praznih obljub in je že velikokrat presenetil. Za smelo razmišljanje in dejanja mu lahko le čestitamo.

Že nekaj dni po tem pogovoru se je pokazala prva priložnost, ko bi lahko slovensko jadralsko javnost prek OS, seveda, če bi bili bolje organizirani, iz prve roke obvestili o »atraktivni« nesreči piperja super cub, ki se je, ob pristanku, čeprav je že slonel na prednjih kolesih, prekucnil na nos in kot v akcijskem filmu obrnil na hrbet. Maraževega pomočnika sem z malo zlobe vprašal, kaj bi v tem primeru napisal za OS. Z malo domišljije bi lahko naredili reportažo, imeli bi dovolj časa, saj je organizator ta dan, kljub dobremu vremenu, odpovedal tekmovalno letenje. In kaj bi lahko napisal, da bi zadeva imela smisel? Nesreča zagotovo ni smisel letenja. Iz vsake nesreče se je treba nekaj naučit. Seveda, vsako hitenje v letalstvu se maščuje.  

Zato menim, da je bila navdušujoča dvoletna Johanna iz nemške družine, katere oče je jadral v klubskem razredu, saj nas je zabavala vse dni. Sama in z vrstniki je hodila po letališču, raziskovala, spraševala in se celo sama začela učiti hrvaškega jezika. Bila je prava maskota Livna 2012. Ob opazovanju nesrečnega S-cuba je dejala: »Flugzeugg, hopla, kaput,« in je še z rokama opisala salto naprej, ki ga je opisalo vlečno letalo. Na srečo jo je pilot odnesel brez poškodb. Dva dni kasneje pa smo doživeli še trk dveh jadralnih letal. Dogodek je bil preveč resen, grožnja z drugačnim izidom pa preveč blizu, da bi lahko o vsem tem pisal ad hoc, kar tako in prek mezinca. Samo, da bi bila novica dopadljiva. Za oba pilota je bil dogodek velik stres.

Novogoriški par je ob tistem pogovoru, pred začetkom tekmovanja, menil, da bi morali imeti na OS več audio in video prispevkov, takih, zelo neposrednih. Ob tej nesreči sem razmišljal, da bi bilo morda res dobro, če bi imel pri roki diktafon, da bi ga obema pilotoma postavil pred nos. Brez velike domišljije si vsi, ki letimo, lahko predstavljamo, kaj bi povedal pilot, ki je visoko v zraku doživel trk od spodaj, in kaj bi povedal pilot, ki se je v močnem dviganju občutil trdi trebuh jantarja. Seveda bi se začela njuna pripoved najbrž šele od trenutka trka, ko se je polegel hrup velikega poka z neznansko dolgim odmevom. Šele od tu naprej bi bilo dogajanje zanimivo za bralce.

Sam sem si zapomnil tisti del pripovedi pilota, ki je skočil iz letala. Kaj smo si mislili jadralci? Zadnja stvar na svetu je želja zapustiti letalo s padalom. Zato je najbrž najbolj naraven dvom, ali je bilo letalo res tako poškodovano, da ga je bilo treba zapustiti? Pilot se je s težavo prelevil v padalca, saj se je kar dolgo trudil, da bi se spravil iz kabine: »Zdelo se mi je, kot bi bil prilepljen na sedež, veliko moči je bilo potrebne, da sem pobegnil iz kabine. Uspelo mi je šele po tem, ko se je letalo nekajkrat nekontrolirano prevrnilo proti zemlji,« je dejal splitski jadralec, katerega pripoved o reševanju ni bila povsem razumljiva. Tudi sam najbrž ni povsem zavestno dojemal svojega reševanja. Robert Duvnjak je dejal: »Pilot je naredil najboljše, kar je lahko, saj je pristal živ in zdrav na zemlji,« je končal razmišljanje, ki ne potrebuje še kakšne dodatne razlage.  

Torej - tudi, če bi bil pri roki diktafon, ga najbrž ne bi uporabil. Zato v prihodnje na OS ne pričakujte velikih sprememb, kajti, še zmeraj smo za razmišljujoče prispevke, ki niso obremenjeni s hitrostjo.

Po trku nad Livnim smo se jadralci dobili, da bi se pomenili, kako in kaj naprej, saj tekmovanja še ni bilo konec. Nismo iskali krivca, pač pa je nekaj pilotov stopilo pred mikrofon in razmišljalo o varnosti, o vlogi flarma, ki je lahko samo pripomoček in na katerega se jadralec ne sme zanašati. Slišali smo nekaj zanimivih misli, kako naj ravnata pilota, ki ju flarm opozarja na bližino in približevanje, a drug drugega ne vidita. »Najbolje je, če se nihče ne umika in samo pozorno motri prostor pred seboj. Tako je še najmanj možnosti, da pride do trka,« je menil eden od govornikov. Prvič smo se glasno pogovarjali o  mrtvem  kotu, nekakšni slepi pegi, ko se pilota, ki se približujeta drug drugemu po vertikali, ne vidita. Daniel Rodić se je spomnil izkušnje iz sodelovanja z angleško reprezentanco. Trener je opozarjal pilote, češ da premalo opazujejo dogajanje okoli sebe. Verjetno je bil prav ta sestanek jadralcev še najbolj koristen del nesreče - po mnenju večine povsem nepotrebne, a zagotovo za vse zelo poučne.

Seveda je vprašanje, kako hitro bledijo močna čustva, kako hitro bodo zbledele misli, da smo bili v bližini in da bi lahko bili, po spletu okoliščin, tudi sami v vlogi enega ali drugega? Prihajajo tudi že odzivi na dogajanje v Livnu. Gregor Petrovič (AK Ptuj) je letos jadral z učiteljem na Nizozemskem. V krogu še z enim ali dvema pilotoma je zavil iz dviganja preveč na hitro, učitelj pa ga je že v zraku okrcal in zahteval, da se na zemlji opraviči jadralcu za seboj … V Livnu, kolikor vem, med udeleženima jadralcema po nesreči ni bilo opravičila ali skupnega razmišljanja. Na brifingu pred zadnjim tekmovalnim dnevom je Edo Krišto, direktor tekmovanja, modro umiril strasti in ni dovolil, da bi se jadralci razdelili v dva tabora. Najbrž je še najbolj čutil napetost, saj je imel največ podatkov o dogajanju.

Naloge podobne – vreme vselej drugačno
Na pokalu Livno-Adria smo jadralci občutili pestrost vremena, od severnega vetra z burjo in termiko nad Grahovim, pa do različno močnih južnih vetrov. Obe vremenski obliki sta vztrajali po nekaj dni, tako da smo se malo manj sproščeni lahko privadili, da pobočja dobro sodelujejo. Med tema dvema skrajnostma sta bila vsaj dva dneva, ko nihče ni prav vedel, kakšno bo vreme in kakšne bodo letalne razmere, brez enega samega kumulusa. Meteorologu in jadralcu Vinku Šoljanu je treba priznati, da je poznavalec in strokovnjak, saj so njegove napovedi večinoma držale. Izjema je bil zadnji dan, ko smo podlegli psihozi visokih baz dan poprej, ko je bil sicer prosti dan. Andrej Kolar je menil, da gre morda za značilno »inercialno« vremensko napoved, za 24-ur nazaj. In še prav je imel,  saj se je nekaj pilotov z nalogo precej namučilo, nekaj pilotov iz klubskega razreda pa je poročalo o izjemno močnih dviganjih. A kakorkoli že, najbrž ni bilo nikogar, ki ne bi  še enkrat podpisal za podobne vremenske razmere.

Na trnih
Edo Krišto, direktor tekmovanja, je bil najbrž najbolj vesel konca tekmovanja, saj si zagotovo ni mislil, da bo imel prvenstvo toliko šumov, ki si jih ne bi želel noben vodja tekmovanja. Zagotovo je organizacijo tekmovanja končal v rdečih številkah, tako da bomo jadralci, ko bo to mogoče, skušali izpeljati kakšno akcijo v podporo in pomagati AK Livno, da si opomore. Pobudo za akcijo je že na tekmovanju dal Darko Gagula, tako da čakamo nadaljnjih pobud v tej smeri, saj si vsi želimo, da bi klub živel še naprej in da bi tekmovanje postalo tradicionalno.
Ne bi bilo pošteno, če bi pozabili na še en presežnik – Boštjan Marinčič se je iz Trebnjega v Livno pripeljal s kolesom, v dveh dneh. Bravo.

Edo je po koncu tekmovanja zapisal

Dear,

I hope you got home safely :) This way you once again want to thank you for coming to Livno and you were part of the "spectacle" that we have these days. My feelings are somewhat mixed. When I look at the results and flights that you made, especially with average speeds, then I am very satisfied. On the other hand, when I look at incidents and torture with towing machines, then I am disappointed. I hope you did not spoil a good atmosphere in Livno. After this competition, as organizers, as well as the pilots are more stronger. We know where are the strengths and weaknesses, and conversations with you were very helpful to get a complete picture. We are ready to continue to receive all the information, advice and criticism that we can do even better organizer of such events.

Once again, thank you very much you've decided its time to share with us, we met more good people and gained new friends.

I wish you all the best in your work and fly safe,

Best regards,
Edvard Krišto