|
Že prvi pogled na logotip Bugijeve vikend dirke, ki bo v Slovenj Gradcu od 15. do 17. junija, je sprožil misel, da je bila roka, ki je naredila risbo z Bugijevo podobo, morda v sorodu s tisto, ki tako spretno riše dogodivščine znamenitega Tintina. Aleš Fink zagotavlja, da klub nima toliko denarja, da bi lahko najel risarskega mojstra Tintina, in da se je za klub potrudila Vesna. Vesna Jurjec, tudi sama jadralna letalka, sicer pa inženirka strojništva, ki je na fakulteti v Mariboru izbrala smer Inženirsko oblikovanje, čeprav jo je zanimal tudi študij arhitekture. Z Vesno smo se srečali v BTC-ju, izstopila je iz londonskega dvonadstropnega avtobusa, in ker je vendarle nekoliko v sorodu z avanturami Tintina, je za vsak primer prišla s telesnim stražarjem Tomažem - Žikijem, prav tako jadralcem, ki ga v Slovenj Gradcu ni mogoče zgrešiti, saj je največji in najmočnejši in tudi temu primerno prijazen. Nekajkrat jo je spomnil, da so njene reference še precej širše, kot jih je sama predstavila. Vesna je nedvomno umetniško navdahnjena, njena posebna spretnost, čeprav ji na vsakem koraku konkurirajo računalniški programi, pa je izjemno natančna prostoročna risba. Ko je na fakulteti morala narisati reduktor, se ga je lotila kar z roko. Najbrž je bila prva in zadnja študentka, ki ji je uspelo kaj takega, asistent je to sicer opazil, ampak jo je za natančnost lahko samo pohvalil. Pričakovali bi lahko, da bo to strojniško prvino dala v okvir in obesila na steno, a smo se zmotili: »Kje pa, imam premalo sten,« je dejala, v mislih pa je imela najbrž staro hišo, ki jo s Tomažem prav zdaj obnavljata. Tudi risba za vikend tekmo v Slovenj Gradcu je bila zanjo nekaj posebnega, saj je prva, ki jo je naredila s pomočjo računalniškega risarskega programa. »Rišem že od otroštva, pri tem pa si zelo pomagam s svojo natančnostjo, ki je včasih že nadležna. Dobro portretiram in upodabljam realistično, z abstrakcijo in logotipi pa sem začela šele na fakulteti, pri oblikovalskih predmetih.«
O likovni umetnosti pa pravi: »Slovenskih likovnikov ne poznam posebno dobro, najbolj blizu mi je Miki Muster. Že od malega sem občudovala W. Disneyja in oboževala sem njegove risanke in risane filme, trudila sem se z risanjem njegovih junakov, rada pa sem listala po Musterjevih stripih o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. V drugem razredu osnovne šole sem dobila celo nagrado za risbo deklice v knjižnici; takrat sem trenirala risanje male morske deklice Ariele in je seveda deklica imela njeno glavo. Likovna umetnost me danes zanima bolj s teoretičnega vidika in kot pomoč pri oblikovanju,« razmišlja Vesna. Zatrjuje, da je trenutno v stanju jadralne »hibernacije«, saj samo vzdržuje jadralno dovoljenje. »S šestnajstimi sem začela leteti, leto kasneje sem opravila izpit, in po desetih letih se mi je nabralo približno sto ur samostojnega letenja. Ampak, saj bo še prišel čas, ko bom letela več.« In kako ocenjuje logotipe slovenskih jadralnih tekmovanj? »Nikoli jih še nisem ocenjevala. Bolj podrobno sem si ogledala znak za letošnjo celjsko vikend tekmovanje. Všeč mi je bil, ker je jasen in preprost. Sama se z logotipi za letalska tekmovanja nisem veliko ukvarjala, narisala sem sicer logotip za Oldtimerjado, na fakulteti pa svoj znak za Koroški aeroklub, a ga nisem kazala naokoli, ker je bil za študijske namene, poleg tega pa klub ne bo spreminjal svoje grafične podobe.« Beseda je nato nanesla na likovne dodatke na letalih in letalskih prikolicah: »Letalo mora biti predvsem vidno. Bolj zagovarjam funkcijo, izziv pa je potem še uskladiti obliko in grafične elemente podobe. Je pa res, da bi kakšen dodatek na letalu deloval bolj sproščeno. Kolikor vem je nekdo dal delati poslikavo jadralnega letala, ampak končnega izdelka še nisem videla. Prikolice bi bile bolj prikladne. Vse je odvisno od tega, koliko se to komu zdi pomembno. Če ima nekdo prikolico samo zato, da pride od ene do druge točke, mu je povsem vseeno, kakšna je njena podoba. Če pa je poleg še kakšno sporočilo ali reklama, pa je zadeva drugačna. S poslikavo prikolice bi lahko poskrbeli tudi za predstavitev jadralnega letenja. Morda bi tudi to lahko bil prijem za reklamiranje tega športa.«
Vesna je sodelovala na natečaju za poslikavo novega Pipistrelovega letala Panthera. »Na natečaj se nas je odzvalo več kot sto, ampak se s svojim predlogom nisem uvrstila med prve tri. Izbrali so bolj klasično poslikavo in je tudi meni zelo všeč. Ja, pri tem delu smo ustvarjalci precej omejeni in težko je izumiti kaj novega.« Ampak, saj niso vse samo letala. Prav zdaj se Vesna ukvarja s celotnim dizajnom (zunanja oblika, notranja razporeditev, dodatki, oprema, sledi še grafična podoba) manjšega 6-metrskega polizpodrivnega vodnega plovila. Na koncu smo Vesno vprašali, če je jadranje zanjo tudi estetski doživljaj: »Letenje je izziv, sprostitev in svoboda. Seveda je letenje tudi estetsko ugodje, a priznam, da letim premalo, tako da se ukvarjam še vedno s tehniko letenja in drugimi zahtevami med letom,« je dejala, medtem ko je Tomaž postavil na mizo obesek v katerega je vgravirana silhueta DG 505, taka kot jo je narisal Bugi. »Ja, tudi on je rad risal in se ukvarjal s takimi zadevami. Tomaž in Aleš sta lani od njega dobila majice s karikaturo DG 505. Njegovo risbo sem prenesla na kovino in nastal je obesek, izkupiček pa gre njegovi družini.« No, sicer pa člani Koroškega aerokluba dobro poznajo Vesnino nagnjenje do risanja. Ožji skupini članov, ki ji je za rojstni dan podarila bolj kakovostne barvice, je za rojstnodnevna darila narisala najljubša jadralna letala. Tomaž se je pohvalil, da je dobil sliko veliko kar 1 m x 0.70 m. »Ja, imam pač prednost. A tudi ko še nisva bila par, sem od nje že dobil risbo.« Ja, dekleta že vedo, komu morajo kaj narisati …
|
Matej Kosaber - državni prvak v 18-metrskem razredu Avgust Potušek, Koroški aeroklub Slovenj Gradec Vesna Jurjec, letala in oblikovanje
|
|
