aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Avgust Potušek,  Koroški aeroklub Slovenj Gradec
(OPENSOARING, 2. novembra 2012, besedilo Niko Slana)

Avgust je med pogovorom v slaščičarni Maximarketa v Ljubljani, na predvečer Dneva reformacije, nekajkrat  ponovil v različnih povezavah, da ni tekmovalec, da pri jadralnem letenju predvsem uživa in da bi zadostil svojim estetskim potrebam pogosto naredi zavoj več, kot je treba. Zatrjuje, da ne nabira ur letenja, ampak ima, preprosto, s svojim letalom s pomožnim motorjem možnost leteti, tudi ko ni nikogar na letališču. »Pred dnevi sem praznoval 60. rojstni dan. Zamudil sem čas, v katerem bi lahko postal tekmovalec, a me to ne moti. Jadranje od Raduhe proti Lescam, prek severnih pobočjih kamniških hribov in čudovitih dolin, me navdušuje. Tu je zame lepše kot v Julijskih Alpah.«

Letos ga je ekipa slovenskih jadralcev, ki je bila nekaj dni v Bihaču, slišala po radiu že dopoldne. Prijadral je iz Livna in obrnil, še preden so fantje spodaj sploh vzleteli. Na tekmovanju v Livnem 2012, kjer se je prvič preizkusil na tekmi, se je po končanih nalogah vselej še za kakšno uro ali dve zapodil raziskovat pozno popoldansko vreme. Škoda se mu je zdelo, da bi s tal opazoval vreme, ki je za jadranje še zmeraj živo. »Všeč mi je misel Ferenca Peperka, da je tekmovanje v Livnem tudi zapravljanje dobrega vremena,« je ponovil za jadralskim veteranom in nadaljeval z njegovo mislijo, «v Livnu bi morali predvsem jadrat in izrabljat izvrstno vreme. Na tekmovanju je preveč čakanja na odprtje štarta. To sem si zapomnil. Ko smo na LAC imeli prosti dan me je Peperko povabil, da bi skupaj še enkrat opravila nalogo prejšnjega dne, ampak me je potegnilo vreme na vzhod, do Mostarja in prek Banja Luke nazaj do Livna.«

 Avgust je v tej sezoni, do konca oktobra, v svojo letalsko knjižico vpisal že 327 ur letenja, in v tem času opravil približno 18.000 kilometrov. V Južni Afriki, kamor se odpravlja decembra, jih bo zagotovo dodal še nekaj deset. Morda ravno toliko, da bo za vsak dan v letu po ena ura. Simbolično. Koliko jadralcev v Sloveniji preživi v zraku toliko časa? Malo.

Morda boste dejali, da to nič ne pomeni. Za »preletaše« zagotovo. A vse je relativno. Pri jadralnem letenju, kot ga vidijo opazovalci zunaj tega športa, tako ali tako ni dejavnika, ki bi v športnem pogledu kaj pomenil. Za nas, ki cenimo jadranje, pa nekaj pomeni tudi čas, ki ga jadralec preživi v zraku. V Avgustovem bolj kakovostnem delu je tudi nekaj daljših letov, denimo, trikotnik FAI 500 km (19. junija, SG-Sillian- Niederoblan-SG), pa cilj in povratek na približno enaki razdalji, ponosen je na 612 km dolg let med Livnim, Mostarjem in Banja Luko. »Letos sem se, po tekmovanju v Livnem,  še enkrat vrnil tja, a ko nekaj dni ni bilo pravega vremena, sem se na hitro pobegnil domov. Prehitro. Kmalu za tem je bilo znova pravo jadralsko vreme, skupina nemških jadralcev pa je opravila nekaj izvrstnih letov. Seveda mi je bilo žal, da nisem imel potrpljenja.« 

Guzeja, kot mu pravijo prijatelji, in je tudi podpredsednik slovenjgraškega kluba, ne moti, da se ob svojih letih ne more pohvaliti s posebno velikimi hitrostmi. »Najbrž je to pomanjkanje znanja in tehnike, skratka nimam izkušenj, da bi bil hitrejši.« Leteti je začel pred šestimi leti, DG-808C, s pomožnim motorjem, je kupil leta 2011. A tudi pred tem velikim dogodkom je v svoji letalski knjižici beležil približno 200 ur letenja na leto. »Letos sem se odločil za jadranje v Južni Afriki, dobil sem možnost letenja z enakim letalom, kot je moje,« in še pove, da ga je za letenje na južni polobli spodbujala tudi njegova življenjska spremljevalka Majda, ki je v šali pristavila: »Saj je lepo tudi takrat, ko ga ni doma. Upam, da si bo ogledal deželo, prihodnje leto pa greva tja dol še skupaj.«
Guza ni obremenjen z jugonostalgičnim odnosom do letalstva. Ko je bil čas, da bi mu letalska »Juga« zlezla pod kožo, se je ukvarjal z rokometom, skoraj dvajset let. V osemdesetih letih prejšnjega tisočletja je bil tudi slovenski rokometni reprezentant, igral je v RK Prevent v Slovenjem Gradcu in kasneje še v Velenju, s ponosom pove, da je bil soigralec z legendarnim Iztokom Pucem. Nekaj časa se je ukvarjal tudi s trenerstvom mlajših ekip, z mladinsko ekipo iz Slovenj Gradca pa je osvojil republiški naslov. »Dva- ali trikrat sem bil najboljši strelec II. zvezne rokometne lige,« še danes pove z vso resnostjo, »to je bilo takrat, ko sta igrala brata Bojovič. Rokometno obdobje mojega življenja je bilo zanimivo,« in našteje še nekaj imen soigralcev iz arhiva, ki bi jih bili veseli starejši ljubitelji tega ekipnega športa.  

Ko se je poslovil od rokometa, ga je z jadralnim padalstvom seznanil Matjaž Ferarič. Z jadralnim padalom je letel petnajst let, toliko časa je bil tudi predsednik jadralno-padalskega kluba Ikar. S padalom je bil v zraku približno 700 ur. »Jadralno padalstvo me je zasvojilo dokler, na tekmovanju v Gornjem Gradu, pri pristanku skozi rotor, nisem padel na hrbet z višine kakšnih osmih metrov. Po komi sem se zbudil v bolnici. Malo je bilo krivo vreme, malo pa sam. Jadralno padalstvo je kar nevaren šport, veliko bolj kot jadralno letenje.« Letos se je,  med jadranjem v Livnu, nostalgično vrnil tudi v tiste čase. »V rahlem severnem vetru sem se s svojim jadralnim letalom odpeljal nad Biokovo, kjer sem pred leti pogosto jadral s padalom. Užival sem ob znanih pogledih na jadransko obalo, vozil sem se nad grebenom in užival, napravil sem še nekaj fotografij, čeprav iz letala redko kaj posnamem. Jadranje nad Biokovim je bila moja velika želja, ki sem jo letos uresničil.«   

Guza je začel z jadralnim letenjem pred sedmimi leti, povsem od začetka, čeprav je o jadranju vedel veliko že iz jadralnega padalstva. »Moja učitelja sta bila Matevž Stanovnik in Igor Krištofelc, pred natančno šestimi leti pa sem položil izpit pri jadralni legendi Boštjanu Pristavcu. Ponosen sem na to. Pred dnevi sem podaljšal jadralno dovoljenje, v šestih letih sem letel 1180 ur, v zadnjih dveh letih pa 540 ur. Postal sem zasvojen z jadralnim letenjem, letališče in letenje sta moj življenjski slog in te zasvojenosti se ne mislim odvajat,« se je pošalil in mimogrede omenil dva naša dokaj uspešna jadralca, ki sta kazala velike sposobnosti, a sta se, kot kaže, temu športu že bolj ali manj odpovedala. »vem, da smo ljudje različni, a tega ne razumem,« Mislil pa je na …

Slovenjegraški jadralec zelo ceni svoje klubske letalske prijatelje: »Vse življenje sem bil v športu, a ko sem prišel v KAS, me je presenetilo, kako tam vsi delujejo na povsem amaterskih temeljih, na zanesenjakih, vsi delajo samo za klub. Skoraj nisem mogel verjeti, da je to mogoče. In tako je še danes. »Fantje so še zadnji trenutek, tik pred nasilno razprodajo premoženja, ki je bilo nekoč klubsko, rešili klub in celotno dejavnost pred uničenjem. Staro vodstvo je dopustilo, da je šlo vse na dno, dogovorjeni so že bili, kdo si bo vzel katero od letal in ga prodal za svoj žep. Nihče zunaj kluba si ne zna predstavljati, kako se je lahko zgodila tako brutalna privatizacija. Na srečo se zdaj položaj umirja in upam, da bomo počasi vendarle zaživeli kot normalen klub,« je še zmeraj z jezo v glasu pripovedoval Avgust, za katerega je negovo letališče najlepše v državi. »Člani kluba smo sami plačali popravilo blanika L-13, približno 11.000 evrov, in ga potegnili iz enoletnega mirovanja. Blanik je za klubsko letenje in učenje pomembno letalo.«

Med pogovorom sva se je zmeraj znova vračala v Livno, na letališče pod Kamenšnico. »Na svoje letošnje tekmovanje v Livno, ki je bilo zame prvo, sem šel z mešanimi občutki, a sem bil navdušen, čeprav me letenje v skupini moti. Prvič sem jadral na pobočju v burji, doživel sem bazo oblakov na višini 3800 m, na valu nad Drvarjem sem dosegel višino 4200 m. V tem letu mi je za zlati C zmanjkalo 36 m višine.  V Livnem sem bil kot začaran. Pa ne samo zaradi letenja. Guza je celo ugotovil, da dela livanjsko pivo  Slovenjgrajčanka, ki je poročena v Livnem, njen oče je celo naš klubski advokat ... Svet je res majhen.«

Čeprav pravi, da nima tekmovalnih ambicij, pa to ne pomeni, da nima želja. »V prihodnjih letih bi rad opravil 750 km dolg let, morda nekoč celo 1000 km, prihodnjo sezono bi rad iz Slovenj Gradca letel do Livna, ker ta cilj sploh ni tako daleč,« in je mimogrede pohvali Aleša Maraža. »V zadnjem obdobju je najbolj prodoren jadralec. Všeč so mi njegovi izvirni leti in kako uresničuje svoje načrte. Ne govori veliko, ampak zmeraj znova preseneti z dolgimi leti. V prihodnji sezoni bo iz Ajdovščine zagotovo potegnil 1000 km dolg let na vzhod s ciljem in povratkom Do Črne gore in nazaj ...«   

In kaj je Guza še poudaril? »V jadralnem letenju sem spoznal veliko ljudi, v tem okolju se dobro počutim, tu je intelektualno ozračje. V celoti se mi zdi, da je v slovenskem jadralnem letenju dobra klima, čeprav se ne slepim, da med skupinami in posamezniki po klubih ni trenj. Ampak to me ne zanima. Ko naletim na kaj takega, raje zamižim in se umaknem. A je tudi to res, da sem starejši in manj konflikten. Če samo pomislim, da sem se včasih na rokometnem igrišču lahko mirno stepel. Ampak, rokomet je šport, ki dopušča tudi brutalnost.«

Ko boste Guzeja zunaj jadralske sezone srečali na kakšnem letališču, na klepetu ob kavi, se ozrite naokoli. Tam nekje stoji UL motorno letalo, ki si ga delita s prijateljem. Pogosto obišče Lesce, Bovec, Celje ... Da preživi mrtvo sezono. Sicer pa so njegova jutra, ko pogleda skozi okno na Uršljo, in nadaljuje ob kavi in časopisu.